Katoličan(ka) podobo na ogled postavi

7
28

O Big Brotherju seveda ni vredno prelivati veliko črnila. Tudi če gre za Big Brother slavnih, ne. Razlog, da se ga bom posredno vendarle lotil, je nastop verjetno najbolj znane (upokojene) slovenske ravnateljice v njem. Po prosluli Kmetiji se je dala še drugič vpreči v POP TV-jev voz in v žiriji še drugič predstavlja “tradicionalne vrednote” pod bolj ali manj opazno katoliško zastavo.

Gledalcu prijazna katoličanka

Super, bi človek porekel na prvi pogled, končno je tudi slovenski main stream glas zavzetih in za tradicijo zavzetih katoličanov vzel za nekaj samoumevnega, za nekaj, kar ima v družbi domovinsko pravico. Takoj drugi pogled na omenjeno gospo je moral takšne premisleke neusmiljeno pregnati. Kajti očitno je, da nekdanja Janševa učiteljica v vsem ustreza stereotipnemu profilu, kakršnega so ji najbrž namenili producenti in kakršnega od nje navsezadnje pričakujejo široke ljudske množice, ki bodo naslednjih deset tednov prikovane pred male zaslone. Njeno vlogo nekakšne plemenite divjakinje še podčrtuje – milo rečeno – nenavaden stil oblačenja, saj kljub svoji pozi dežurne tercialke pred gledalci nastopi v sproščeni opremi za na plažo z golimi rameni.Seveda proti takšnemu outfitu nimam popolnoma nič, še posebej ne, če mi ga je dano opazovati na petdeset ali, no ja, vsaj trideset let mlajših ženskah, moti me le, da se je domnevno izkušena šolnica šolsko ujela v past.

Medtem ko se sama počuti izjemno pomembno, se ji večina Slovenije namreč docela upravičeno smeji. Enako se lahko zgolj nasmehnemo ob njenih klišejskih ugotovitvah o pomenu družine in zglednega zakonskega življenja, pa ob njenem slavospevu uspešnemu televizijcu in priložnostnemu politiku kot vzoru klenega slovenskega očeta. Ki da hčer verjetno tudi čez kolena, če pride domov prepozno.

Kljub doslej povedanemu za oboževalca Big Brotherja nastopi gospe poklicne katoličanke ne bodo brez haska. Vsakič znova bo namreč blaženo zaspal s prijetno zavestjo, da so katoličani nemara prijazni ljudje, da pa so popolnoma za luno in jih ne kaže jemati resno. Še manj seveda vrednote, za katere se tako vehementno zavzemajo.

Sladka skušnjava ekshibicionizma

Pameten človek se bo nemara vprašal, zakaj čutijo nekateri tako imenovani zagovorniki “tradicionalnih vrednot”, kot je omenjena žirantka, tolikšno potrebo po ekshibicionističnem razkazovanju, ki ne more delovati drugače kot tragikomično. Zagotovo je pomemben razlog dolgoletna odrinjenost vsega katoliškega in tradicionalnega povsem na rob družbe, ki se je iz dolgih povojnih desetletij raztegnila še na glavnino vladavine neke domnevno liberalne stranke in njenega prosvetljenega šefa.

Vendar – ali je res potrebno, da se zdaj, ko so se časi dejansko spremenili, katolištvo v javnosti do te mere izčrpava v tercialskem kukanju v sosedovo spalnico in stalnem gledanju pod prste prestopkom bližnjega, zlasti onim na spolnem področju? Res je, da laična javnost od dobrega katoličana pričakuje prav takšno vedenje. Zato je gospa ravnateljica celo nekakšna ikona. Ampak le  kot nadomestek za dvornega norčka. Ko bi bilo bistvo katolištva namreč zares zajeto v njenih nastopih in nastopih njej podobnih, bi  Big Brother upravičeno obveljal za bistveno bolj katoliško oddajo od Obzorij duha.

Vrednote v izložbi

Toliko opevane vrednote v takšnem ekshibicionističnem okolju niso nič drugega kot reklamni izvesek v izložbi. Vsebine za njimi ni, kar nedviomno razveseli precej gledalcev. So pa zadevo bistroumno sprevideli volivci na zadnjih parlamentarnih volitvah, ki so glasnim zagovornikom škiljenja v sosedovo spalnico iz druščine političnih somišljenikov častivredne žirantke namenili komaj kaj glasov. Če želi stranka, ki se prav tako sklicuje na tradicijo in jo je  ravno nastop omenjene druščine verjetno stal obstanka v parlamentu, še kdaj doživeti politično vstajenje, se mora na daleč ogniti rabi vrednot (tradicionalnih ali kakšnih drugih) zgolj kot izvoznega artikla.

Še kako prav je, da katoličani po desetletjih javnega molka postavljajo svojo podobo na ogled. A pri tem bi morali resnico vsekakor ljubiti bolj kakor slavo. V Big Brotherju je res ravno nasprotno.

Foto: Računalniške novice

7 KOMENTARJI

  1. Čakaj malo, kaj ni omenjena gospa bila večkrat zmagovalka debatnega spopada v piramidi po glasovanju gledalcev? Očitno torej v Sloveniji obstaja dovolj ljudi (vsaj takšnih, ki so si vzeli čas ter bili pripravljeni prenesti stroške telefonskega SMS glasovanja), ki jim je takšen način zagovarjanja katoliških tako imenovanih vrednot blizu – ali lahko torej na tej podlagi res trdimo, da gre zgolj za stereotip? Reprezentativnost takih vzorcev pač pustimo ob strani.

  2. Po njih delih jih boste spoznali. Omenjeno gospo sem zelo cenila. Popularnost jo je pa, tako kot skoraj vsakega, pokvarila, oziroma pokazala v pravi luči. Vse naj bo letom primerno, prakratko krilo, majica brez rokavov, ti ne vrne mladosti. Kričavo predstavljanje vrednot, ljudi ne prepriča.

  3. “Še kako prav je, da katoličani po desetletjih javnega molka postavljajo svojo podobo na ogled. ..”

    Zapisano je, da bomo prepoznani po delih, ne po deklaracijah. Torej kristjan kot vsak drug človek postavlja svojo podobo na ogled v svakem trenutku svojega živlejnja.
    Sam sem prepričan, da so bila desetljetja javnega molka škodljiva v nečem drugem. Onemogočeno je bilo sooblikovanje družbe s aktivnim sodelovanjem v pomebnih družbenih sferah.

    Kaj pa si mislim o sodelovanju v BigBrother-ju? To kar sem si mislil, ko sem se pred leti sprehajal po znani četrti French Quarter v New Orelansu. Na levi in densi strani ulice polno striptis barov, kjer te vlečejo za rokav, da vstopiš vmes pa razni sektaški pridigarji, ki ti ponujajo raznorazno versko literaturo.

  4. Za vsakogar nekaj, Tadej. Sicer gresta pa greh in pohujšanje skupaj kot rit in hlače. In dasiravno bi rad moralistični prst uperil v kapitalizem, si moram priznati, da je bilo vselej tako.
    Gospa Angelca, nekdaj članica partije, danes jako pobožna žena inu mati, me pa vendarle strašansko zabava. Vsekakor bolj kot kakšna Ljudmila Novak.

  5. Carlos Contreras

    BB je realistični šov , tako kot je dogajanje na FQ v New Orealsu. In v šovu je vse šov, vse je virtalna resničnost, tu sta blič in beda skupaj kot rit in hlače. Gospa Angelca je svoboden človek in lahko dela kar hoče, nastopa kjer hoče. Ampak to ne ubeži dejstvu, da vse kar tam predstavi zapade pravilom šova, nič več kot to. Blišč in beda.

  6. Alešu čestitam za odličen članek! Stavim, da bi omenjena gospa s svojimi komentarji in moralnimi obsodbami sodelovala tudi v resničnostnem showu, kjer bi v živo odirali kakšne … sesalce… če bi ji le dobro plačali…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite