Katoličani v politiki – Intervju z Lojzetom Peterletom, 2. del

1
25

Nekoliko ste že omenili, pa vendar me zanima vaša ocena vloge katoličanov takrat v procesu demokratizacije in osamosvajanja. Nekako se pojavljata dve tezi. Ena je, da so bili pobudniki in duhovni motor, druga, da so bili zgolj najzvestejši podporniki procesom, ki jih je sicer bolj izvajala oziroma vodila liberalna stran v Demosu. Kako vi gledate na to?

Ko sem pred kratkim pregledoval dokumentacijo iz tistih časov, sem spet opazil željo nekaterih ljudi iz t.i. levega dela Demosa, da bi bili kristjani »nekaj za zraven«. Vesel sem, da je prišlo do presenečenja in da je zmagala krščanska demokracija. Mi smo dali Demosu največ glasov. Na zmagoviti strani smo prispevali največ volje in srca za osamosvojitev. In ker smo zmagali, je mandatarstvo pripadlo nam. Nikoli nisem sanjal, da moram postati predsednik vlade, zato sem mandatarstvo ponudil Jožetu Pučniku, ker sem menil, da ima več demokratičnih izkušenj in da bi njegovo ime, ki ni tako povezano s krščanstvom kot moje, manj polariziralo na poti do osamosvojitve. Vendar ga Pučnik ni sprejel, In potem sem sam »skočil v vodo«. Danes mi ni žal, da sem to odgovornost prevzel, sem pa že kmalu potem začutil alergijo do krščanskih demokratov. Prepričan sem, da če bi SDZ zmagala, bi Demos vztrajal dlje. Preprosto, jim je šlo to na živce, da je zmagala krščanska linija. Glede katoličanov bi rekel še, da so v času komunizma plačali največji davek. Bili so obravnavani kot sovražniki države, kot nazadnjaki, mračnjaki in tako naprej. Učiteljice so hodile v druge kraje k maši, da jih učenci ne bi videli doma, skratka nad kristjani se je izvajal pritisk. Mnogo so jih pobili med vojno in po njej, brez vsakih sodnih procesov. Mnogi med njimi so zapustili deželo, ker niso želeli živeti pod komunizmom. Skratka kristjani so dali izredno pomemben odstotek glasov za Demos. In ta delež je bil ključen. Mislim, da so lahko ponosni in samozavestni, ker so toliko prispevali k osamosvojitvi. Nikoli nismo bili ekskluzivni, nismo uveljavljali odstotkov, zanimalo nas je, kaj lahko naredimo skupaj. Tudi v vladi nismo uveljavljali svoje moči. S Kmečko zvezo smo imeli večino v Demosu, vendar nismo uveljavljali te večine. Kot mandatar sem poiskal ljudi za katere sem bil prepričan, da bodo svojo odgovornost izpeljali tako kot je treba, zato med strankami nismo imeli popolnega ključa glede na volilni rezultat. Kristjani niso bili samo material, bili so tudi na nekaterih vodilnih pozicijah. Zelo sem bil vesel, da je bil Ivan Oman v predsedstvu, kjer je odlično opravil svoje delo. Izkazalo se je tudi, da ni bilo slabo, da je krščanski demokrat na čelu vlade, ker je takrat v Evropski skupnosti vladala demokrščanska večina. Moj glavni sogovornik, zlasti ko je šlo za priznanje samostojne države, je bil Helmut Kohl, drugi tak sogovornik je bil Alois Mock, … Še več bi jih lahko naštel, vrsto krščanskih demokratov, ki so nas prvi razumeli in prvi podprli. Treba je vedeti, da na začetku za našo osamosvojitev ni bilo razumevanja in podpore. Bilo je celo veliko nasprotovanja. Še v času vojne, na samem začetku smo bili popolnoma sami. Ante Markovič je rekel: »Enega dolarja ne boste dobili.« Za nas je bilo torej zelo pomembno, da smo lahko igrali na demokrščansko karto. Na ta način smo potem nastopali na evropskem odru po strankarski liniji, in ne po liniji države, ker takrat država še nismo bili.

Mislim, da so kristjani v tem epohalnem trenutku v Sloveniji odigrali pomembno vlogo.

Potem pa pridemo do zelo zanimivega paradoksa. Namreč, če je bila SKD takrat najmočnejša Demosova stranka, pa danes izrazite krščanske demokracije ni niti v slovenskem parlamentu. Kako lahko razložite to zelo nenavadno stanje?

Pravzaprav smo že začeli razdeljeni. Nastala je Slovenska kmečka zveza, ki se je sklicevala na krščanske vrednote in nastala je SKD. Računali smo, da bo Kmečka zveza ostala, kot je bilo na začetku napovedano, kmečki sindikat, ne pa stranka. Tudi Ivan Oman je rekel: »Mi ne bomo stranka, mi hočemo biti kmečki sindikat«. Vendar je iz tega nastala stranka, ki je tudi prevzela ime SLS. Ljudje so bili slabe volje, ker sta bili pravzaprav dve stranki z identičnim programom. Spraševali so, kakšna pa je razlika? Razlika je bila zelo majhna v programih, velika pa je bila v strukturi članov, zlasti v vodilni sferi. V SLS je šlo veliko nekdanje zadružne elite s svojimi komercialnimi in političnimi interesi, ki so prevzeli in dajali ton SLS. Ta je čedalje bolj izgubljala barvo zgodovinske SLS, ki se je združila z SKD. Skratka, že v začetku smo bili razdeljeni kljub temu, da sva z Ivanom Omanom že leta 90 po prvih volitvah napovedala združevanje. Oman svojih – niti zeta – ni mogel prepričati v to. Marjan Podobnik je hotel imeti svojo stranko. Mislim, da še sedaj plačujemo ceno tega razdeljenega nastopa. SKD je večkrat predlagala združitev, ki se je zgodila leta 2000, pravzaprav na pritisk in tam se je zgodil, jaz temu rečem- »prevzem na levo«. Na koncu je šlo bolj kdo bo koga kot pa, kaj bomo naredili skupaj. In tako nikoli več nismo dosegli volilnega rezultata iz leta 1996, ko smo imeli skoraj tretjino poslanskih mest. Treba je upoštevati tudi to, da je krščanska demokracija nastala kot presenetljiv pojav in pojavila so se velika pričakovanja. Mislim, da so bili ti volivci, po dveh letih, ob razpadu Demosa med najbolj razočaranimi. Ni se dalo vsem vrniti dobrega imena, vsem vrniti imetja, ni se dalo vsem povedati, kje ležijo njihovi svojci. Skratka, tranzicija se je šele dobro začela, Demos pa se je že razpustil. Iz tega je sledilo določeno razočaranje. Še danes kdo pravi: »Peterle takrat ni počistil.« Seveda, mi smo rekli, ena revolucija je bila dovolj in preveč. V Demosu takrat ni bilo nobene velike volje za lustracijo kot so to naredili ponekod drugod po Evropi. Ne bom našteval imen, kdo od vodilnih ljudi Demosa, je bil takrat proti, da bi opravili temeljitejši rez s preteklostjo. Demos ni želel odpirati notranjih front, ker je imel pred seboj ključen cilj osamosvojitev. Če bi šli takrat v neke posebne akcije, bi tvegali enotnost. Takrat smo imeli tukaj še vojsko, soočali smo se z mednarodnim nasprotovanjem…

Mislim, da smo takrat ravnali prav. Treba je upoštevati tudi to, da tisti, ki zmaga v naslednjem mandatu najbolj pade in mi smo jih dobili s strani nasprotnikov, kot tudi s strani prijateljev. Večja je tekma med sorodnimi strankam, kot tekma med ideološkimi nasprotniki. In v Demosu so se kot smo videli, glasovi vedno prelivali z ene strani na drugo. To se je pokazalo tudi na zadnjih volitvah. Jaz bi samokritično rekel, da se je vodstvo SKD izrazito bolj posvečalo ustvarjanju države, državotvornosti kot strankotvornosti. Treba je povedati tudi to, da so se pojavila krila in pobude, ki stranke niso krepile, ampak so jo slabile. V zadnji fazi pa je prišlo še do izgube identitete. Nova Slovenija je premalo skrbela za svojo identiteto. Še posebej v drugem mandatu. Ljudje so raje volili original kot kopijo. V očeh volivcev smo izpadli kot rezervna stranka SDS in ne kot močna krščanska demokracija z jasnim profilom. V tem pogledu imamo danes manj evropsko politično sliko, kot smo jo imeli pred 20 leti. Mislim, da je naša naloga, da to sliko spet normaliziramo in vzpostavimo močno krščansko demokracijo.

Mogoče še beseda o vaši vlogi pri tem. Volivci so v tekmi za predsednika republike med vami in Türkom, bolj kot za vašega protikandidata glasovali proti vam. Je to morda še posledica tistega kar ste omenili prej, alergije na kristjane v politiki?

Več dejstev je, ki niso delovala v moj prid. Eno je, da v Sloveniji še vedno deluje antikrščanski refleks. Pri nas deluje razpoloženje kulturnega boja. S terena sem dobival poročila o laži, ki se je organizirano, z istimi besedami, ki smo jih poslušali 50 let, proti cerkvi, proti kristjanom, proti veri širila po vsej Sloveniji. Ta način pri nas še vedno deluje. Mi smo še edina država, kjer se zgodi, da se ljudje zarežijo, ko kdo omeni nek verski pojem, kot je nekje zapisal kolumnist Marko Crnkovič, da je pri nas apriori boljše, če si „levi“. Če si desničar je nekaj narobe. Pri nas o tem nimamo normalne slike, normalne psihologije. V času drugega kroga predsedniških volitev se je potem začelo širiti po Sloveniji, če bo Peterle predsednik, bo vso zemljo dal Cerkvi, obvezen bo verouk, treba bo hoditi v cerkvene šole, uvedli bodo cerkveni davek. Skratka, pet postavk je bilo s katerimi so šli po deželi in tudi marsikdo od desnih volivcev, da ne rečem kristjanov, je padel na to finto. In še krilatica, ki jo poslušam v zvezi z mojim imenom od leta 90: »Če bo Peterle, ne bo pokojnin.«  Tisti, ki znajo, vedo, katere asociacije zasejejo strah v Sloveniji, oziroma katere grožnje še vedno delujejo. To je en del te zgodbe, drugi del je ta, da takrat vlada in stranke, ki so me, razen Desusa, podprle, ni bila v najboljši koži. Imela je približno tako javnomnenjsko podporo, kot je bil odstotek  glasov, ki sem jih prejel na volitvah. To je nekaj čez 30 odstotkov. Marsikdo mi je pred volitvami rekel »Lojze, ne moreš uspeti, ker ta prostor ne prenese kristjana na tej poziciji«. Odgovarjal sem: »Ne glede na to, jaz grem v to borbo«. Dejansko se je tako zgodilo. Ne le zaradi antikrščanskega refleksa. Tudi med strankami, ki so obljubile podporo, smo z anketami ugotovili, da podpora ni bila vedno iskrena. Bilo je iskreno več razlogov, da nismo prišli skozi. Mediji so pri tem jasno odigrali svojo vlogo. Mi nimamo uravnotežene strukture medijev. 20 let po prvih demokratičnih volitvah še vedno nimamo konservativnega dnevnika. In vse to se pozna. Nimamo normalne demokratične slike.

Če dovolite, bi sedaj prešli k nekoliko delikatnejšemu vprašanju. Gre za znane teze, ki se vedno znova pletejo v javnem prostoru glede tega, da se Vaše ime pojavi v centralni evidenci UDBE. Na tem seznamu pa se pojavlja tudi več vaših bližnjih sodelavcev iz SKD. Bi nam lahko to pojasnilo podali sedaj?

Zgleda, da se ne da potegniti črte pod to temo, kljub temu, da sem prinesel dokaz, uradno potrdilo države, da nikoli nisem bil član UDBE in nikoli član Zveze komunistov. Lahko bi rekel, da sem ponosen, da sem se pojavil na spisku teh, ki so jim sledili (rekli so jim informanti). Jaz s tem nimam nobenih problemov, sledili so mi, ker sem imel določene vloge – delal sem v medškofijskem odboru za študente, bil sem urednik Tretjega dne in tako naprej. Problem je, da ljudje ne razumejo, kaj ta spisek pomeni. Na njem je 1.300.000 Slovenk in Slovencev. Vsi niso bili zaposleni pri UDBI, vsi niso bili vohljači, vsi niso delali za Komunistično partijo. Ne more več ljudi delati za UDBO, kot je tistih, ki so jih spremljali. To je bilo pojasnjeno, ampak ljudje tega še vedno očitno ne razumejo dobro. Tam so navedene različne kategorije tako imenovanih „Udbovcev“ in tisti, ki so ga spremljali jasno ni Udbovec. Takih pa je največ. Treba je pozorno gledati kategorije. Očitno je, da to ljudi vznemirja in ne bi me čudilo, če bi se pojavil še kak tretji seznam. Nekdo se s tem poigrava, s tem pa k ničemur ne prispeva. Kar se mene tiče se je to vprašanje pojavilo približno pet let nazaj, potem ko smo z Nsi zmagali na evropskih volitvah. Takoj po tem se je začelo zmerjanje z UDBO. Moje izkušnje v slovenski politiki kažejo, če dosežeš kaj več, potem takoj doživiš nizke udarce. Me ne bo čudilo, če se bo to dogajalo še naprej. Ko nam je šlo za nohte, ko smo vodili prvo vlado, ko smo postavljali državo, takrat ni nikomur na misel padlo, da mi me postavljal v vrste UDBE.

Preberite tudi prvi (Dediščina Demosa) in tretji del (Arbitražni sporazum) intervjuja z Lojzetom Peterletom.

foto: Jože Bartolj

1 komentar

  1. Morda pa bi bilo dobro, če bi se Peterle vprašal zakaj je pojav, ki ga on imenuje “antikrščanski” moment v Sloveniji tako močan?

    So res vse krivi drugi?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite