Katoličani v pasti ideološke črnobelosti

52
220

sprava_1990

Pripis uredništva: avtor je razmišljanje objavil v prilogi tednika Družina, Slovenski čas. Nanj se je kritično odzval stalni sodelavec Časnika Ivo Kerže, katerega komentar najdete tule. Na avtorjevo pobudo objavljamo  besedilo tudi na Časniku.

Sovražiti komunizem, ljubiti komunista. (1)

Slovenski katoliški živelj v širši družbi ne cveti tako, kot bi moral. Premalo je sol in luč slovenske stvarnosti, zato je soodgovoren za bedno stanje naše države.

S prvim delom uvodnega stavka se vsi strinjamo, drugi del bi najraje preslišali, a ga nekako sprejmemo in obenem takoj s prstom kažemo na krivce za to dejstvo, ki niso del naše skupnosti. Ljudje zelo radi iščemo razloge za vse slabo v drugih, dolžnost kristjana pa je vedno tudi iskreno samospraševanje. Še posebej, ker poznamo evangeljsko modrost, da drugih ne moremo spremeniti, lahko pa spreminjamo sebe, kar velikokrat nagovori tudi druge, da se začnejo spreminjati.

V sestavku razmišljam o stanju katoličana v slovenski družbi, kje in kakšne so korenine tega stanja in kaj v poosamosvojitveni zgodovini počne, da bi to stanje spremenil. Uvidevam, da se stanje v dobrih dveh desetletjih ni pomembno spremenilo, saj ostajamo drugorazredni državljani, zato problematiziram dosedanje paradigme uveljavljanja kristjana v slovenski družbi in razmišljam o alternativah.

Globlja ideološka razhajanja so del narodnega značaja

Če hočemo priti dovolj globoko v srž problema, se moramo nujno poglobiti v zgodovino, ki nas danes določa. Za Slovence lahko objektivno ugotovimo, da sicer univerzalni pojav ideološke razdeljenosti poznamo radikalneje kot kakšen drug narod. Zelo smo nagnjeni k razprtijam, priznati pa si moramo pomanjkanje znanja in volje po preseganju tega problema. Najbrž bi lahko vzroke za takšno dejstvo našli v več kot tisočletje trajajoči permanentni zgodovinski frustraciji zaradi nezmožnosti avtonomnega samouresničevanja, v takšni ali drugačni represiji, ki je vedno zahtevala bolj radikalne in manj v osnovi demokratično pretehtane odločitve. A pustimo tovrstna razglabljanja, moje pisanje danes želi biti bolj konkretno.

Katoliška skupnost je preživela zločine komunizma

Ko skušamo razmeti družbeni položaj slovenskega katoličana danes, se moramo nujno ustaviti v med- in povojnih časih, ko je slovenski katoličan doživel doslej najbolj radikalno uresničenje pojava iz prejšnjega odstavka, komunistični genocid. Ta je bil tako grozovit, da te rane še danes niso povsem zaceljene in še vedno določajo naše ravnanje, kot bomo videli kasneje.

Da pa bomo laže razumeli nelogično dejstvo, kako je lahko neznatna manjšina hudodelcev popolnoma uzurpirala cel narod, moramo na pojav pogledati tudi z globlje duhovne perspektive. Tu se je odvijala duhovna bitka med silami zla oz. teme in med božjimi otroki. Take in podobne pojave je Janez zrl in opisoval v knjigi Razodetja, ko je opisoval dogodke poslednjih časov, v katerih živimo. Globlji duhovni pogled je primeren, ker nam omogoča razumeti zgornjo nelogičnost in nam pomaga laže odpustiti, ko dojamemo, da je konkreten človek podlegel silam zla v bitki svojega srca, kar pa kljub temu seveda ne zmanjšuje njegove odgovornosti.

Komunistična represija je zelo ohromila srčnost, pogum in intelektualni naboj krščanskega življa. Razumljivo smo se povlekli v intimno katakombično delovanje in čakali na vrnitev v stare dobre čase. Božja milost nas je ohranjala in krepčala. Nekako na pol okrepčani smo dočakali demokratizacijo in mislili tudi, da z njo dobre stare čase. A realnost sveta je bila popolnoma drugačna. Sile zla so medtem že precej obupale nad komunizmom in se preusmerile v še bolj prefinjeno in za dobrimi nameni zakrinkano bitko za človekova srca. Tudi imena nima skupnega, opisujejo pa ga pojmi individualizem, sekularizacija, materializem, potrošništvo, uživaštvo. Prišli smo z dežja pod kap, oblak pa še vedno raste, kaplje pa se debelijo. A tega tedaj nismo vedeli, to se nam svita šele sedaj.

Idealizem zgodnjih devetdesetih

Kakorkoli, presenetile so nas bolj polne Cerkve. V njih so se kar naenkrat pojavili »slabiči«, ki se prej iz pragmatičnih razlogov niso želeli iti katakombaštva z nami. Svoj obisk maše in deklarirano pripadnost Kristusu so bili zamrznili zaradi osebnih koristi in družbenopolitičnega miru. Med temi novoprišleki pa niso bili samo taki nevretenčarji, našel se je celo kak »hujši primerek«, ki je nedolgo nazaj kakšnemu katoličanu pošteno grenil življenje. In nobeden od njih se ni opravičil. Krivica! »Ne, teh pa med nami nočemo,« smo jim tako ali drugače dali vedeti. V nekaj letih so bile cerkve spet podobno polne oz. prazne kot v prejšnjih, svinčenih časih.

Naša reakcija je človeška in razumljiva, a danes jo lahko kritično motrimo. Smo naredili prav? Kje je tukaj zamera, pojem, ki naj bi bil kristjanu tuj? Kakšni vzgibi so te ljudi pripeljali v Cerkev? Neka moda, kot smo tedaj ugotavljali? Ali tisti nezakrknjeni delček srca, kjer še lahko veje Duh? Koliko hujših svinčenih kalibrov je morda tudi pobožal Duh, a se iz sramu in strahu pred občestvom bratov in/ali tovarišev sploh niso drznili pokazati v bližini (C)cerkve. Sram in strah, ki sta močnejša od sapice Duha, ki prišepetava kesanje in (javno) opravičilo.

Vsegliharstvo se je rodilo junija 1990

In tu smo prvič pri vprašanju narodne sprave. Kako smo kristjani razreševali ta problem? Junija 1990 je prišel zelo pomemben predstavnik komunizma in tudi moderne države k maši v Kočevski rog in govoril o potrebnosti sprave. Diplomatsko vsevšečen govor, a premeglen, preveč pavšalen, govor v smislu: »prelivala se je bratska kri, in to iskreno obžalujemo«, a brez jasne obsodbe sistema in njegove zločinskosti ter daleč od prošnje po odpuščanju, kar smo upravičeno pričakovali. Govor brez soočenja z resnico, brez predaje seznamov pobitih. Govor na ravni izenačevanja krivde obeh strani, kar se odsihmal paradigmatično vleče v sedanjost in ta paradigma še danes velja za normalno oziroma objektivno. Pojav, poznan tudi kot »vsegliharstvo«.

Drugorazrednost kot večna pokora

Zanimivo je znova brati ta »spravni« govor z malo večje časovne razdalje, se sprehoditi med vrsticami in iz duha, ki veje iz njega, in dogodkov, ki so mu sledili do sedanjosti, izluščiti njegovo pravo sporočilo. Prepričan sem, da smo kristjani tedaj s strani komunizma prejeli pravzaprav samo pogojno »odpuščanje« zgodovinsko precej kompleksnega pojava, ki mu komunizem sicer pravi katoliška kolaboracija z nacizmom. Komunizem nam je priznal pravico do življenja znotraj države in se odpovedal fizičnemu nasilju in represiji, a dal jasno vedeti: če želimo to pravico ohraniti, moramo še naprej neomejeno dolgo ostati drugorazredni državljani, ker je to naša pokora za »strašen zločin kolaboracije«.

Zdi se, da je to glavno sporočilo tistega govora, ker s tem laže razumemo iracionalni bes, ki popade kontinuiteto, kadar se v družbi pojavi resnejša tendenca po enakopravni uveljavitvi recimo temu vrednot slovenske pomladi. Spomnimo se samo silnih težav s simboli na lanski in letošnji proslavi ob dnevu državnosti. Saj nam je bilo leta 1990 dano vse in največ, kot nam pripada, vse drugo je za kontinuiteto nesramnost, odklon od pravil igre, postavljene tedaj. To je (bilo) največje zbližanje s katoliško stranjo, kar jo je (bil) komunizem sam po sebi sposoben storiti. Seveda mnogo premalo, da bi se lahko uveljavila pravičnost. Žal se tisti govornik tedaj ni bil zmožen vpisati v narodovo zgodovino kot nekdo, ki je premagal že prej omenjeni sram in strah. Lahko bi bil postal državnik, pa ni.

Kakorkoli že, tedaj smo se nekaj časa slepili, da se je sprava kljub nesoočenju z resnico vseeno zgodila, potem pa hitro uvideli nespremenjenost stanja. In postali znova užaljeni. In zamerili. Kar je spet popolnoma razumljivo in človeško, a danes kliče po preseganju.

Katoliška paradigma devetdesetih – mostograditeljstvo

Spoznali smo, da komunizem noče priznati svoje krivde, kaj šele prositi za odpuščanje. Ko je ob izbruhu kakšne »afere« pokazal še vedno svoj grozljivi obraz neskaljene moči, smo (še vedno) upognjenega in prestrašenega hrbta sprejeli njegovo avtoritarnost in način političnega delovanja. Vseeno pa smo se zavezali, da njegove izključevalnosti ne bomo povzeli za svojo. Naivno smo upali, da bomo iskali kompromise, bili venomer odpuščajoči, prihajali nasproti s kakšnimi za nas spornimi predlogi, za katere smo vedeli, da bodo nasprotni strani všeč, in tako iskali tam simpatije. »Morda jih na ta ‘mehki’ način pripravimo do tega, da se poboljšajo,« smo razmišljali. Znova smo se zbližali s kocbekovstvom in postali »mostograditelji«. Velikokrat zamižali na eno ali na obe očesi, ko se je hudo izkrivljala resnica in ko so se žrtvam očitala dejanja rabljev. Na ta način smo zelo kmalu izgubili svojo istovetnost in dostojanstvo. Dogajalo se je podobno, kot se pogosto zgodi v družinah alkoholikov, kjer zlorabljani sozakonec na začetku išče prijazne poti do partnerja odvisnika, spirala družinske dinamike pa se zaradi tega samo poslabšuje.

Katoliška paradigma 21. stoletja – drža užaljenega pravičnika

Ko smo se tako opekli in dokončno znebili iluzije, da bo komunizem na mehak način sposoben poiskati pravičnost, smo zavzeli radikalno drugačno držo. Postali smo brezkompromisni, začeli vračati enako z enakim, na vse provokacije nevrotično reagirali in zavzeli položaj »užaljenega pravičnika«. Protagonisti komunizma so postali naši sovražniki. Na vsako provokacijo smo se odzvali. Naše drobovje je trpelo, ko smo poslušali o naših desetkrat prenapihnjenih napakah in slabostih s strani kriminalcev, katerih grehi vpijejo v nebo, in se jezili, kako da še niso priklicali nadse božje pravičniške jeze. Nad sodstvom smo bili že tako ali tako obupali.

Morda smo res imeli za sabo pravičnost, a agresiven način, s katerim smo jo poskušali uveljaviti, je v temelju zelo podoben komunističnemu. Spet lahko potegnemo nekaj vzporednic z razvojem dinamike družinskega življenja z alkoholikom, ko zlorabljani sozakonec noče več sklepati kompromisov in samo še vrača milo za drago, kolikor le more, v lažnem upanju, da bo drugi začutil izrojenost svojega početja, potem ko ga bo okusil na sebi.

A spet se soočamo s frustracijo, da tudi takšno ravnanje ne prinaša rešitev na ravni narodne skupnosti. Tretjina naroda se je s to logiko zelo poistovetila, drugače razmišljujočo tretjino spravlja v delirij, tretjina naroda pa se je zaradi neprebavljivosti situacije od družbenega življenja še bolj oddaljila. Če pogledamo samo katoliško skupnost, je paradigmo »užaljenega pravičnika« vzela precej za svojo, a ne v veliki večini. Veliko kristjanov zanjo nekako ne čuti prave »evangeljskosti« in je noče posvojiti. Le-te verniki te paradigme nič kaj tolerantno ne obravnavajo in jim pripisujejo naivnost in vsaj nerazumnost, če ne še kaj hujšega.

Tako se mnenja in pogledi med katoličani in nasploh v celotni narodni skupnosti radikalizirajo, izgublja se priložnost za širši razmislek, poenostavlja se kompleksnosti, barve bledijo in ostaja samo črnobelost. To pa je okolje, ki ga komunizem ljubi, saj je v osnovi radikalen in ideološko črno-bel. Za svoj obstanek nujno potrebuje ideološko črnobelost. Nujno potrebuje nekoga, s katerim je v usodnem sporu, in mi smo se pustili ujeti v takšno past. Tako lahko ugotovimo, da princip »užaljenega pravičnika« ne samo, da nam ne prinaša nobene koristi, ampak nam pravzaprav škodi, saj napaja in krepi komunistično renesanso. Komunizem nasilno provocira in nasilni odgovor provociranca je substrat njegove rasti, saj na ta način legitimizira njemu lastno nasilje. Verjamem, da so bili časi, ko ni bilo boljše izbire kot nasilen odgovor. A danes, na srečo, niso takšni časi.

Potrebujemo novo paradigmo

V današnjem razmišljanju smo poskusili z neke distance analizirati dosedanje dogajanje. Ugotovili smo, da obe paradigmi soočanja s komunizmom oziroma njegovimi relikti, ki smo ju do sedaj uporabljali, nista rodovitni, zato današnji čas kliče po preseganju in iskanju novih poti. V naslednjem Slovenskem času bomo našli skupni imenovalec obeh paradigem v logiki žrtve, razmislili, ali smo sploh dolžni igrati to vlogo, in se vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi izstopili iz tega začaranega kroga in zavzeli drugačno stališče do agresorja.

Pripis uredništva: drugi, zaključni del razmišljanja bo objavljen v petek 8.11.

Foto: Vojaški muzej

Pripis uredništva: komentar je bil najprej objavljen v prilogi tednika Družina, Slovenski čas, št. 40.




52 KOMENTARJI

  1. Moral sem se uščipniti, da preverim, če res berem tako odličen prispevek avtorja ali sanjam.

    Briljanten, analitičen in resnicoljuben članek.

    Točno, potreben je nov pristop k javnemu življenju.

    Pristop, ki bo duhovno bogatil nas in tiste, ki se oklepajo zla.

    Pri tem pa moramo vztrajati, ne pa spet podleči slabostim, ki nas vabijo kot skušnjavec.

    Ne mislimo, da bo uspeh nenaden in ustrezno nagrajen.

    Ravnali bi lahkomiselno in razvajeno, če bi spregledali, da se duhovna moč krepi v trpljenju, ki ga moramo prestajati, da dosežemo vrednostno plemenite cilje!

  2. Vendar to ni pravo trpljenje, ampak le prijetna potrpežljivost in prijeten napor, ki nas osrečuje, ker vemo, da si prizadevamo za dobro slovenske skupnosti in vsakega izmed nas.

  3. Kristjani lahko in moramo dati v javno življenje slovenske skupnosti duhovno svežino.

    Duhovno svežino, ki ima čvrst vrednostni temelj, o katerem se ne kalkulira in ki ustvarja zaupanje ljudi.

  4. Korak v pravo smer demokracije je potreben.
    Po besedah dr. Jurija Toplaka, izrednega profesorja na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in enega vodilnih evropskih strokovnjakov za volitve, bi uvedba večinskega volilnega sistema, pri katerem bi kandidate izbirali strankarski liderji, še bolj kot zdaj zožala izbiro volivcev.
    Pozitivna Slovenija bi ukinila volilne okraje, ostale bi le volilne enote, znotraj katerih bi se razporedili poslanski mandati glede na število glasov za posamezno stranko.
    Volivec pa bi s preferenčnim glasom vplival na to, kateri kandidat njegove stranke bi bil izvoljen. Dr. Toplak pravi. V zadnjih štirih vladnih mandati, je vedno nekdo predlagal tak sistem, toda nikoli ni bil sprejet. Taka sprememba volilnega sistema bi bila korak v pravo smer in je lažje uresničljiva kot uvedba večinskega sistema, saj ne zahteva spremembe ustave.
    Volivci bi imeli na ta način precej večji vpliv na izbiro posameznih kandidatov.
    http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/pravnik-dr-jurij-toplak-slovenskim-sodnikom-%C4%8Dlovekove-pravice-niso-svete/19766

  5. Aktualno, odlično!
    Strinjam se:” Tako lahko ugotovimo, da princip »užaljenega pravičnika« ne samo, da nam ne prinaša nobene koristi, ampak nam pravzaprav škodi, saj napaja in krepi komunistično renesanso. Komunizem nasilno provocira in nasilni odgovor provociranca je substrat njegove rasti, saj na ta način legitimizira njemu lastno nasilje. Verjamem, da so bili časi, ko ni bilo boljše izbire kot nasilen odgovor. A danes, na srečo, niso takšni časi.”

  6. Kako dobra analiza! Tukaj nimam kaj dodati.

    Samo moj povzetek: “(Komunizem) nujno potrebuje nekoga, s katerim je v usodnem sporu, in mi (katoličani) smo se pustili ujeti v takšno past.”

    Ne vem, kje Ivo Kerže tukaj vidi težnjo po mostograditeljstvu.

    • Kaj pa, če ste se katoličani pustili ujeti v past, ker nujno potrebujete nekoga, s katerim ste v nenehnem sporu. Konec koncev o tem sporu nenehno govorite le katoličani.

          • Resnica pa je ena. In če si oba prizadevava zanjo, bova enkrat prišla skupaj.

            Do resnice pa se pride, če se analizira vsak pojem posebej, ne pa da se jih poljubno meša med sabo.

            Ja, katoličani smo v stalnem sporu z nečim. Ampak to je druga tema.

          • Resnic je več, le dejstva so lahko enoznačna. Resnica pravimo temu, kako razumemo in interpretiramo določena dejstva. Pogosto pa so resnice kar ustvarjene in nimajo zveze z dejstvi. O resnici ali resnicah se govori predvsem v okviru religij, pa še to predvsem na nižji ravni. Kadar se med seboj pogovarjajo vrhunski teologi, to besedo redko uporabljajo. Filozofe posamezne resnice bolj malo zanimajo, znanostvenikov pa sploh nič.
            Tisti, ki menijo, da se da z iskrenim prizadevanjem priti do skupne in prave resnice, redno pričakujejo, da bo obveljala njihova resnica. Resnica ne prenese kompromisov. Ali si vi lahko predstavljate, da bi z najinim skupnim prizadevanjem obveljala moja resnica kot prava?

          • Temeljna resnica je ena.

            Jaz si ne domišljam, da imam svojo resnico. Celotne resnice ne pozna noben človek, niti papež.

            Dejstva si ljudje radi interpretiramo različno, odvisno kaj komu paše. Temu bi lahko rekli sprevračanje resnice v svojo korist, torej laž.

            Zato pa pravim, da je pri dobri debati potrebno poznati motive vsakega od sogovornikov, kaj je njihov interes. Drugače je vse skupaj ena brezvezna igra.

          • Zadostuje, da ste omenili papeža, ki je za vas vrhovna avtoriteta resnice, čeprav je niti on dokončno ne pozna. Vas zanima verska resnica. Verskih resnic pa je toliko kot je ver. Vsaka je prepričana, da je njena edino prava. Zato je o verskih resnicah govoriti izven verske skupnosti neproduktivno, celo žaljivo, saj da vsem ostalim vedeti, da živijo v zmoti. Avtoriteto papeža priznavajo samo katoliki, torej njegova resnica niti v krščanskem svetu ne pomeni veliko, da večino ostanka človeštva sploh ne omenjamo. Verske resnice so absolutne, a dejansko partikularne in s tem v bistvu nepomembne.

          • Če je Bog, potem je eden in isti za cel svet. Se pravi da je resnica ena, ne glede na to, koliko so različni verniki prepričani v svoj prav.

            Vsako vero pa si radi prilaščajo različni oblastniki in jo obračajo v svoj prid. Ampak potem se resnica izgublja. Njihova “resnica” pe mene ne zanima.

          • Pustimo oblastnike, ti si itak vse prilaščajo. Vaša misel bo točna, ko bo v katoliškem katekizmu pisali, da so vse vere v boga enakovredne in da je vseeno po kateri častimo boga.

          • Kakšna buča pa je zdaj to? Vse vere enakovredne? Ljudje verujejo vse živo, polno je traparij, ne more biti vse enakovredno.

            Glavne vere pa so si v bistvenih rečeh itak precej podobne.

            Nikoli nisem rekel, da je katoliška vera popolna.

            Sveti Pavel je rekel (1Kor13):
            “kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.”

          • Jaz ne trdim, da so vse vere enakovredne, mene to sploh ne zanima. Jaz samo sledim diskusiji. Ne sprejemam trditve, da je bog pri vseh verah v bistvu isti in hkrati prepričanja, da je samo ena oblika čaščenja pravilna. To pa v bistvu trdijo vse vere, razen plemenskih. Katoliška vera morda ni popolna, a je za katolike edina prava. V tem je tudi smisel misijonov – v podcenjevanju drugih verskih praks in kultur.

      • Tone, ti bi rad vsem drugim podtaknil sovraštvo, le tvojim ljubljenčkom ne – komunajzerjem.

        Komunajzerji ves čas zganjate gonjo proti Katoliški Cerkvi.

  7. Vsekakor razmišljanje v pravo smer. Žal je le smer, razmišljanja pa prav malo. Še vedno preveč stereotipov in neprebavljenih zastarelih stališč. Za pisca politična levica sploh ne obstaja, ampak le komunizem. Lahko da še obstaja v delu političnega prostora komunistična miselnost, a je večina vendarle sprejela načela demokratične levice.
    Kontinuiteta obstaja pravzaprav le še v glavah cerkvenih ideologov, ki so naivno pričakovali, da se bo slovenska družba vrnila v čas pred 2. vojno, v kateri bi imela cerkev in vera enako vlogo kot jo je imela tedaj. Tega ne preprečuje komunistična kontinuiteta, ampak evropska družbena stvarnost. Navsezadnje si “individualizem, sekularizacija, materializem, potrošništvo, uživaštvo” ni spomnila komunistična kontinuiteta, ampak demokratična karčanska Evropa in Amerika.

    • To je res, g. Tone! Glavna nosilca boljševiške kontinuitete na Slovenskem sta paradoksalno SDS in katoliška hierarhija.

      Kričeče je tudi pomanjkanje sleherne kritičnosti do pretežno zelo negativne vloge katolištva v slovenski zgodovini, od nasilnega pokristjanjevanja dalje. Katolištvo se je kot dominantna duhovna, politična in deloma tudi ekonomska sila na slovenskih tleh uveljavilo na podlagi genocidov nad drugimi (predvsem nad poganskimi staroverci in pozneje nad protestanti) in s kolaborantskim podrejanjem tujim gospodarjem (Bavarcem, Frankom, Habsburžanom …) Leta 1945 pa jim je slovenski narod izstavil račun …

      • Kako “precizen” opis katoliskega izkoriscanja ljudi na Slovenskem – cestitam! Mi katolicani smo predvsem v obdobju komunizma in seveda tudi sedaj delezni samih privilegijev. Imeli smo najboljse sluzbe, nasih otrok ni nihce zasmehoval in zapostavljal, nihce ni bil zasledovan, nihce ni bil po krivem obsojen, kje pa…! To smo verjetno mi verniki pocenjali z vami, levicarji, ki ste utelesena postenost, tolerantnost, nepodkupljvost, resnicoljubnost in pravicn´st…Dajte no, nehajte se sprenevedati! Samo se sami sebi verjamete, da ste demokrati evropskega kova. V resnici ste dosmrtno cepljeni s kaviar-komunisticno idejo in imuni za resnico in pravicnost.

      • Če bi bilo to, kar ti praviš, res, bi moral ravno ti biti najbolj goreč zagovornik stranke SDS.

        Saj imaš čisto oprane možgane s komunistično miselnostjo, ki vsebuje tudi neizmerno in neracionalno sovraštvo do vsega, kar ni komunajzerskega – pa še to temelji le na komunajzerskih lažeh.

        Katoliška Cerkev je naredila veliko dobrega v slovenski zgodovini, medtem, ko komunajzerji samo slabo.

        Da seveda ne govorimo o tvojem popolnem nepoznavanju zgodovine.

      • Resnično: še v naših “dobrih”, socialistično-komunističnih učbenikih nismo mogli prebrati o takih grozodejstvih. Tista o genocidih pa mi je sploh neznana. Ja, očitno ima g. Tone prav: vsak ima svojo “resnico” …

    • Tone, lej, ko spet lažeš.

      Komunajzerji v Sloveniji niso sprejeli demokracije, še manj svobodnega kapitalizma.

      Komunajzerji niso sprejeli načel demokratične levice. Sploh postajajo čedalje bolj komunajzerjski. Preganjajo politike opozicije, novinarje, ki jim niso všeč, kriminalci z leve so pa nedotakljivi.

      Ves čas demonzirajo drugo stran.

      Sekularizacija pa ne pomeni zatiranje vere, kot si jo zamišljaš ti, ampak le državno nevtralnost ne glede na vero posameznika.

  8. Kristjani in vsi tisti, ki želijo dobro v srcu in duši misliti in ravnati, bi se morali duhovno osamosvoboditi vseh slabosti, ki so ostale iz bivše države in tiste, ki jih je prinesel sodoben čas.

    Tudi teh ni malo. In so v marsičem še bolj nevarne, ker se škodljivo šopirijo pod krinko demokracije in liberalizma.

  9. Kristjani in vsi tisti, ki v srcu in duši dobro mislijo in ravnajo, bi morali skleniti d u h o v n o z a v e z o skupnih prizadevanjih za duhovno rast slovenske skupnosti.

    Duhovno rast, ki nobenemu ne škodi, ampak le koristi.

  10. 1991 sem z orožjem meril v oficirja JLA in on v mene in ga nisem sovražil, danes išče odškodnino in me ima na seznamu sovražnika v moji DOMOVINI. V šoli mi vnukinjo učijo partizanske pesmi, na glavo ji potiskajo titovko, politika poje internacionalo, šolstvo se usposablja na Kitajskem meni ostaja pesem Jožefa Virka SLAVA SLOVENCEM z zadnjo kitico ,,zato mi Slovenije sini, zvesti svoji domovini, eno srce bodimo! Če nam je ljubezen mati ino sloga nas pobrati, večna bo SLOVENCEV čast!
    Pa lep delovni dan!

  11. Jože, močno pretiravate in si tako v glavi ustvarjate Slovenijo, ki je ni. Politiki, socialdemokrati in socialisti pa vsem svetu pojejo internacionalo. Ostalo, kar naštevate pa niso trendi, kvečjemu incidenti, ali pa celo izmišljeno.

    • Jože nič ne pretirava. Čaščenje zločinca in pedofila Tita je hujše, kot je bilo.

      Socialdemokrati ne pojejo internacionale, saj je to čisto komunajzerska pesem.

      Socialdemokrati so nasprotniki zločinskega komunizma.

  12. Sam sem na strani Keržeta. Vsi smo polni napak, tudi katoličani, a v tem primeru gre za globalni spor (nesporazum) med Slovenci. Dokler krvniki in njihovi podporniki ne priznajo medvojne in povojne groze ter desetletja nedemokratičnega sistema, je vsako spravljanje samo potuha, na katero potuhnjeni zviteži zvito čakajo. Tit Turnšek je lani v Strunjanu grmel (pred številnimi mladimi in otroci), da je današnji sistem nedemokratičen ter da je bil prejšnji sistem demokratičen. Doživel je prave ovacije resnično velike množice vseh generacij. V Sloveniji se vsak trenutek zgodi nekaj, kar utrjuje in poglablja VELIKO SLOVENSKO LAŽ (borčevske proslave, razne prireditve, intervjuji, razni članki, odlikovanja, pogovori v trgovinah in gostilnah, v družinah …). Namesto, da bi dušebrižniki in mostograditelji na demokratični strani opozarjali na to poglabljanje sprevračanja, mene in podobne poučujejo, kakšni smo in kako se motimo, ker ne sledimo domnevnemu doslednemu odpuščanju, ki ga terja od nas Sveto pismo.

    Kot ugotavlja Kerže, tudi jaz Jezusa ne vidim, kot dobrodušnega človečka, ki bi nastavljal lica, da bi nepravičniki po njih klofutali. Predstavljam si ga kot najbolj ostrega (božanskega) človeka, katerega jezik je kot britev, ki nikakor ne prizanaša zlu v srcu (ki ga sam vidi in čuti, predvsem pa čuti, kako v naših srcih dopuščamo razraščanje zla za razne majhne lažne ugodnosti – imamo svobodno voljo, mar ne?).

    Ne, nikakor. Odpuščanje kot potuha ni nič drugega kot poglabljanje zla.

    • Ne vidim, da Jošt Klemenc predlaga odpuščenje, brez da bi nekdo zanj prosil.

      Mislim, da on govori bolj o ljudeh, ki bi se želeli približati cerkvi, pa jim nekako ne uspe. Zakaj jim ne uspe? Jezus bi naredil vse, da bi nazaj pripeljal izgubljeno ovco. Mogoče proces priznanja krivde in odpuščanja traja nekaj več časa in zahteva trud na obeh straneh? Katoliki dostikrat nosimo s sabo sindrom starejšega brata in v nekaterih ni malo sovraštva.

      Nekateri izmed njih (komunistov) najbrž nikoli ne bodo zmožni niti zavedanja lastne krivde, se pravi da si niti ne želijo odpuščanja. Ti so si sami krivi. Takih, ki še kar vztrajajo pri komunizmu in se gredo manipulacije in laži je pri nas po medijih še vedno polno. Bistveno je, da jim ne nasedamo in da znamo ločiti zrna od plev, dejanja od lepih besed, konkretnih dejanj za spravo od medijsko izpostavljene udeležbe pri maši.

      Odpuščanja pa itak ni brez priznanja, kesanja in pokore.

    • Navdušenje nad temle člankom (in seveda članek sam) kaže, do kam sežemo slovenski kristjani. Keržeta pa je težko poslušati in prenašati … Ker ima prav.

    • Lucijan in g. Kerže na vaše razmišljanje naj odgovori Sv pismo:
      Jn 18, 4-11
      Jn 19, 1-3
      Lk 22, 47 – 53
      Lk 23, 32 – 43
      Lk 6, 27 – 36

      Kaj nosimo v srcu?
      Ali smo resnično odprti Resnici in Dobremu?
      Ali verjamemo, da Dobro zmaga?

    • Tudi sam bolj podpiram Kržeta, čeprav mi v osnovi članek Jošta Klemeca ni bil slab, temveč dober. Razen enih parih stavkov. Ves konflikt med Klemecem in Kržetom je pomojem v čustvenem prebiranju. Klemenc skuša psihološko ( po Erzarju, Gostečniku) popisati ta konflikt. Dejstvo je, da komunisti niso normalni ljudje. So psihopatski morilci. In s takimi vsak dialog propade, vsaka psihoterapija, vsaka molitev. Za take psihopate je imela tradicionalna družba uvedeno smrtno kazen. Danes pa je psihopatov že več kot polovico družbe po tej negativni selekciji 70 let.

      Sovraži mafijo, spoštuj mafijca! mar se ne sliši čudno, da boš ljubil mafijca, ki te počasi ali hitro ubija. Jezus je res molil za svoje nevedne ubijalce, prav tako sv. Štefan. In baje je kar 98% grešnikov grešnikov iz nevednosti, so pa taki, ki so obsedeni s hudičem. Komunisti so hudičevi sodelavci, obsedeni s hudičem. Ki si niti pod razno ne želijo biti ne normalni, ne želijo se spreobrniti, ne želijo priznavati grehov. Želijo samo ZLOČINSKO sužnjelastniško in fevdalno obvladovati sočloveka in družbo.

      Dejstvo je, da ne smemo na komunista gledati kot na običajnega človeka, običajnega grešnika. Komunisti so psihopati, zločinci in izprijenci. Tako kot nacisti, gestapovci, fašisti in SS ovci. Od teh se skorajda nihče ni spreobrnil in prosil odppuščanje, se kesal svojih zločinov. Pripadali so sistemom in ideologijam, ki so same po sebi zagovarjale zločine proti nedolžnim civilistom, ki so jih ti socialisti prej poimenovali SOVRAŽNIKI, da jih je bilo lažje pobijati.

      Poskusim se sedaj zavedati, da me trije mafijci ugrabijo, me mučijo in skušajo ubiti. Kaj bi naredil? Se ne bi uprl? Jih pobil, če je to edini izhod, da si rešim življenje in se osvobodim.

      Največja perverznost je komuniste poslušati kako so osvobodili ljudstvo ( narod je južnjaški sinonim za ljudstvo) [mišljena je osvoboditev od kapitalistov, Cerkve, buržuazije, meščanstva]. V resnici pa so ga na vseh treh nivoijih (duh, dupa, telo) OKUPIRALI, OBSEDLI s hudičem.

  13. Članek, ki obeta, da država zadiha in se mogoče le razvija, demokracija in gospodarstvo.
    Nekateri pa vztrajajo v totalitarni drži,ki nikamor ne vodi in vsem škodi.

  14. Če hočemo kot država napredovati, moramo zakopati sekire sovraštva. Permanentno obujanje sovraštva in izključevanja ljudi, je v tem trenutku najbolj vidno in slišno na levem polu slovenske družbene realnosti. Ne glede na to, ali ta hoče priznati svoj boljševistično naravo, je to dejstvo, o katerm govorijo vsakdanji dogodki. Kaj bi morali storiti katoličani? Ali naj sprejmemo vsiljeno pozicijo drugo razrednosti? To je greh. Človek je svobodno bitje in Vsemogočni Bog ga ni ustvaril za sužnja, ampak za svobodnega Božjega otroka. V kristjanih kolikor jih poznam je ta zavest svobodnega božjega otroka zelo šibka. Kompromisa z zlom ni mogoče sprejeti. Kristjan ima pravico živeti kot svobodno bitje in kot homo politicus, kar mu ” demokratična levica” odreka. Da bo slovenski človek normalno zadihal je treba najprej prekiniti z kolaboracije slovenskega katoličana z nacizmom, kar je čista laž. Kolaborirala sta lahko podobna SISTEMA, ki sta nosila naslov nacionalni in internacionalni socializem.Proslave z boljševističnimi simboli so kontraproduktivne in zadržujejo napredek ter vlečejo voz razvoja v preteklost, zaradi katere je nihilistični totalitarni vzorec razmišljanje kapituliral pred demokracijo. Tega se žal v Sloveniji nočemo zavedati, zaradi česar stagniramo na vseh področjih. Slovenije še ni doživela moralne katarze, zaradi česar je v njej vedno več nepravičnosti in hudobije. Ko bomo dopustili, da se opravi moralno očiščenje in osvoboditev od suženjstva drugo razrednosti, šele potem lahko upamo v premik na bolje!

  15. Jože, hvala za spodbudne misli!

    Občutek za resnico in pravičnost moramo graditi ne le do preteklosti, ampak tudi dosedanjosti in prihodnosti.

    Najslabše bi bilo, da bi ju pogojevali s tem, da mora biti resnicoljubno in pravično vse za nazaj in vse zdaj in vse za naprej. In vse naenkrat.

    To je preveč utopično in prevzetno, ker nismo tako popolni, ne skupnost in ne posamezniki.

    Pomembno je, da na teh področjih napredujemo, če se le da s čedalje hitrejšim tempom.

    Kako je zmaličena zdrava pamet, resnicoljubnost in pravičnost tudi v današnjem trenutku, sem spet doživel danes,ko hoče davčna obdavčiti kmeta z davkom od dobička v višini 3.500,00 EUR, ki je dal prepisati travnik na soseda, ker ga ta poseduje kot doboverni lastnik že 40 let.

    Obdavčiti ga hoče zato, ker je letalski posnetek zaradi konfiguracije terena zamaknjen in je na posnetku del javne asfaltne ceste na tej travniški parceli.

    Geodetska priznava netočen podatek, ki ga vodi na potrdilu o parceli, in pravi, da bodo imeli v kratkem seminar zaradi tega kaj storiti, ker je očitno veliko pritožb. Noče pa podatek popraviti ali pa izdati potrdilo o netočnosti podatka.

    Grozovito. In nekdo je mastno zaslužil, ko je uvedel za celo Slovenijo, da je podlaga za podatek o parceli notočen zavajajoč podatek letalskega posnetka, namesto, da je podlaga, na terenu geodetsko izmerjen katastrski načrt in potrdilo o parceli pristojne urbanistične službe, ki ima pregled nad zazidanimi in nezazidanimi zemmljišči.

    POmislimo v kakšnem šoku je ta kmet ( in še mnogo drugih državljanov), ki bi naj zaradi javne ceste, ki gre namišljeno preko travniške parcele zato, ker je letalski posnetek zamaknjen, plačal davek od dobička kapitala, pa čeprav v resnici ta cesta sploh ne gre preko travniške patcele, saj ima posebej odmerjeno parcelo ob tem travniku.

    In takšnih nerazumnih, potratnih in zavajajočih ukrepov je na mnogih področjih veliko.

    Pa nič. Ljudje se morajo z vsem sprijazniti, namesto, da bi veljala v sistem vgrajena,splošna miselnost in motivacija, da se takšne neumnosti morajo takoj odpraviti.

    Pobudniki za odpravo takšnih neumnosti, pa bi morali imeti vso državno podporo, če dokažejo, da imajo prav.

    Pri tem nič ne pomaga splošno znano dejstvo, da so letalski posnetki ( ortofoto) netočni zaradi zamaknjenosti. Zavestno se spregleda tudi katastrski načrt in potrdilo o namembnosti parcele pristojne urbanistične službe, za katere se ve, da sta edino merodajna na sodišču in ki dokazujeta v konkretnem primeru, da ni nobene ceste na travnišli parceli, ampak da ima ta cesta svojo odmerjeno parcelo tik travniške parcele.

    Težka so pota do zdrave pameti, resnice in pravice.

  16. Prejšnji primer dokazuje kar nekaj hib v našem sistemu in sicer:

    – da se odloča mimo življenjske logike in negativnih posledic odločitev

    – da strokovnjaki na nižjih nivojih slepo izvajajo največje neumnosti, namesto, da bi sprožili alarm za odpravo napak

    – da se očitno ne uresničuje odgovornost za napačne odločitve

    in da zaradi vsega zgornjega, ne obstoji med ljudmi pozitivna motivacija, ki delajo na določenih področjih, da bi se v bodoče delalo in odločalo razumno in odgovorno.

  17. Mislim, da je skrajni čas vsaj še enkrat prebrati:

    In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2, 15-16)

    On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16, 23)

    Samo toliko da vidimo, kako je Jezus božal preprodajalce in kako ljubkovalno je imenoval samega Petra.

  18. Enostavno bi morali narediti tako, da bi dovolili, da se kristjani maščujemo komunajzerjem.

    Po drugi strani bi pa namesto sovraštva do kristjanov lahko začeli s sovraštvom do komunajzerjev, ki jih je baje zelo malo – in bi tako poenotili Slovence med sabo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite