Pripis uredništva: avtor je razmišljanje objavil v prilogi tednika Družina, Slovenski čas. Nanj se je kritično odzval stalni sodelavec Časnika Ivo Kerže, katerega komentar najdete tule. Na avtorjevo pobudo objavljamo besedilo tudi na Časniku.
Sovražiti komunizem, ljubiti komunista. (1)
Slovenski katoliški živelj v širši družbi ne cveti tako, kot bi moral. Premalo je sol in luč slovenske stvarnosti, zato je soodgovoren za bedno stanje naše države.
S prvim delom uvodnega stavka se vsi strinjamo, drugi del bi najraje preslišali, a ga nekako sprejmemo in obenem takoj s prstom kažemo na krivce za to dejstvo, ki niso del naše skupnosti. Ljudje zelo radi iščemo razloge za vse slabo v drugih, dolžnost kristjana pa je vedno tudi iskreno samospraševanje. Še posebej, ker poznamo evangeljsko modrost, da drugih ne moremo spremeniti, lahko pa spreminjamo sebe, kar velikokrat nagovori tudi druge, da se začnejo spreminjati.
V sestavku razmišljam o stanju katoličana v slovenski družbi, kje in kakšne so korenine tega stanja in kaj v poosamosvojitveni zgodovini počne, da bi to stanje spremenil. Uvidevam, da se stanje v dobrih dveh desetletjih ni pomembno spremenilo, saj ostajamo drugorazredni državljani, zato problematiziram dosedanje paradigme uveljavljanja kristjana v slovenski družbi in razmišljam o alternativah.
Globlja ideološka razhajanja so del narodnega značaja
Če hočemo priti dovolj globoko v srž problema, se moramo nujno poglobiti v zgodovino, ki nas danes določa. Za Slovence lahko objektivno ugotovimo, da sicer univerzalni pojav ideološke razdeljenosti poznamo radikalneje kot kakšen drug narod. Zelo smo nagnjeni k razprtijam, priznati pa si moramo pomanjkanje znanja in volje po preseganju tega problema. Najbrž bi lahko vzroke za takšno dejstvo našli v več kot tisočletje trajajoči permanentni zgodovinski frustraciji zaradi nezmožnosti avtonomnega samouresničevanja, v takšni ali drugačni represiji, ki je vedno zahtevala bolj radikalne in manj v osnovi demokratično pretehtane odločitve. A pustimo tovrstna razglabljanja, moje pisanje danes želi biti bolj konkretno.
Katoliška skupnost je preživela zločine komunizma
Ko skušamo razmeti družbeni položaj slovenskega katoličana danes, se moramo nujno ustaviti v med- in povojnih časih, ko je slovenski katoličan doživel doslej najbolj radikalno uresničenje pojava iz prejšnjega odstavka, komunistični genocid. Ta je bil tako grozovit, da te rane še danes niso povsem zaceljene in še vedno določajo naše ravnanje, kot bomo videli kasneje.
Da pa bomo laže razumeli nelogično dejstvo, kako je lahko neznatna manjšina hudodelcev popolnoma uzurpirala cel narod, moramo na pojav pogledati tudi z globlje duhovne perspektive. Tu se je odvijala duhovna bitka med silami zla oz. teme in med božjimi otroki. Take in podobne pojave je Janez zrl in opisoval v knjigi Razodetja, ko je opisoval dogodke poslednjih časov, v katerih živimo. Globlji duhovni pogled je primeren, ker nam omogoča razumeti zgornjo nelogičnost in nam pomaga laže odpustiti, ko dojamemo, da je konkreten človek podlegel silam zla v bitki svojega srca, kar pa kljub temu seveda ne zmanjšuje njegove odgovornosti.
Komunistična represija je zelo ohromila srčnost, pogum in intelektualni naboj krščanskega življa. Razumljivo smo se povlekli v intimno katakombično delovanje in čakali na vrnitev v stare dobre čase. Božja milost nas je ohranjala in krepčala. Nekako na pol okrepčani smo dočakali demokratizacijo in mislili tudi, da z njo dobre stare čase. A realnost sveta je bila popolnoma drugačna. Sile zla so medtem že precej obupale nad komunizmom in se preusmerile v še bolj prefinjeno in za dobrimi nameni zakrinkano bitko za človekova srca. Tudi imena nima skupnega, opisujejo pa ga pojmi individualizem, sekularizacija, materializem, potrošništvo, uživaštvo. Prišli smo z dežja pod kap, oblak pa še vedno raste, kaplje pa se debelijo. A tega tedaj nismo vedeli, to se nam svita šele sedaj.
Idealizem zgodnjih devetdesetih
Kakorkoli, presenetile so nas bolj polne Cerkve. V njih so se kar naenkrat pojavili »slabiči«, ki se prej iz pragmatičnih razlogov niso želeli iti katakombaštva z nami. Svoj obisk maše in deklarirano pripadnost Kristusu so bili zamrznili zaradi osebnih koristi in družbenopolitičnega miru. Med temi novoprišleki pa niso bili samo taki nevretenčarji, našel se je celo kak »hujši primerek«, ki je nedolgo nazaj kakšnemu katoličanu pošteno grenil življenje. In nobeden od njih se ni opravičil. Krivica! »Ne, teh pa med nami nočemo,« smo jim tako ali drugače dali vedeti. V nekaj letih so bile cerkve spet podobno polne oz. prazne kot v prejšnjih, svinčenih časih.
Naša reakcija je človeška in razumljiva, a danes jo lahko kritično motrimo. Smo naredili prav? Kje je tukaj zamera, pojem, ki naj bi bil kristjanu tuj? Kakšni vzgibi so te ljudi pripeljali v Cerkev? Neka moda, kot smo tedaj ugotavljali? Ali tisti nezakrknjeni delček srca, kjer še lahko veje Duh? Koliko hujših svinčenih kalibrov je morda tudi pobožal Duh, a se iz sramu in strahu pred občestvom bratov in/ali tovarišev sploh niso drznili pokazati v bližini (C)cerkve. Sram in strah, ki sta močnejša od sapice Duha, ki prišepetava kesanje in (javno) opravičilo.
Vsegliharstvo se je rodilo junija 1990
In tu smo prvič pri vprašanju narodne sprave. Kako smo kristjani razreševali ta problem? Junija 1990 je prišel zelo pomemben predstavnik komunizma in tudi moderne države k maši v Kočevski rog in govoril o potrebnosti sprave. Diplomatsko vsevšečen govor, a premeglen, preveč pavšalen, govor v smislu: »prelivala se je bratska kri, in to iskreno obžalujemo«, a brez jasne obsodbe sistema in njegove zločinskosti ter daleč od prošnje po odpuščanju, kar smo upravičeno pričakovali. Govor brez soočenja z resnico, brez predaje seznamov pobitih. Govor na ravni izenačevanja krivde obeh strani, kar se odsihmal paradigmatično vleče v sedanjost in ta paradigma še danes velja za normalno oziroma objektivno. Pojav, poznan tudi kot »vsegliharstvo«.
Drugorazrednost kot večna pokora
Zanimivo je znova brati ta »spravni« govor z malo večje časovne razdalje, se sprehoditi med vrsticami in iz duha, ki veje iz njega, in dogodkov, ki so mu sledili do sedanjosti, izluščiti njegovo pravo sporočilo. Prepričan sem, da smo kristjani tedaj s strani komunizma prejeli pravzaprav samo pogojno »odpuščanje« zgodovinsko precej kompleksnega pojava, ki mu komunizem sicer pravi katoliška kolaboracija z nacizmom. Komunizem nam je priznal pravico do življenja znotraj države in se odpovedal fizičnemu nasilju in represiji, a dal jasno vedeti: če želimo to pravico ohraniti, moramo še naprej neomejeno dolgo ostati drugorazredni državljani, ker je to naša pokora za »strašen zločin kolaboracije«.
Zdi se, da je to glavno sporočilo tistega govora, ker s tem laže razumemo iracionalni bes, ki popade kontinuiteto, kadar se v družbi pojavi resnejša tendenca po enakopravni uveljavitvi recimo temu vrednot slovenske pomladi. Spomnimo se samo silnih težav s simboli na lanski in letošnji proslavi ob dnevu državnosti. Saj nam je bilo leta 1990 dano vse in največ, kot nam pripada, vse drugo je za kontinuiteto nesramnost, odklon od pravil igre, postavljene tedaj. To je (bilo) največje zbližanje s katoliško stranjo, kar jo je (bil) komunizem sam po sebi sposoben storiti. Seveda mnogo premalo, da bi se lahko uveljavila pravičnost. Žal se tisti govornik tedaj ni bil zmožen vpisati v narodovo zgodovino kot nekdo, ki je premagal že prej omenjeni sram in strah. Lahko bi bil postal državnik, pa ni.
Kakorkoli že, tedaj smo se nekaj časa slepili, da se je sprava kljub nesoočenju z resnico vseeno zgodila, potem pa hitro uvideli nespremenjenost stanja. In postali znova užaljeni. In zamerili. Kar je spet popolnoma razumljivo in človeško, a danes kliče po preseganju.
Katoliška paradigma devetdesetih – mostograditeljstvo
Spoznali smo, da komunizem noče priznati svoje krivde, kaj šele prositi za odpuščanje. Ko je ob izbruhu kakšne »afere« pokazal še vedno svoj grozljivi obraz neskaljene moči, smo (še vedno) upognjenega in prestrašenega hrbta sprejeli njegovo avtoritarnost in način političnega delovanja. Vseeno pa smo se zavezali, da njegove izključevalnosti ne bomo povzeli za svojo. Naivno smo upali, da bomo iskali kompromise, bili venomer odpuščajoči, prihajali nasproti s kakšnimi za nas spornimi predlogi, za katere smo vedeli, da bodo nasprotni strani všeč, in tako iskali tam simpatije. »Morda jih na ta ‘mehki’ način pripravimo do tega, da se poboljšajo,« smo razmišljali. Znova smo se zbližali s kocbekovstvom in postali »mostograditelji«. Velikokrat zamižali na eno ali na obe očesi, ko se je hudo izkrivljala resnica in ko so se žrtvam očitala dejanja rabljev. Na ta način smo zelo kmalu izgubili svojo istovetnost in dostojanstvo. Dogajalo se je podobno, kot se pogosto zgodi v družinah alkoholikov, kjer zlorabljani sozakonec na začetku išče prijazne poti do partnerja odvisnika, spirala družinske dinamike pa se zaradi tega samo poslabšuje.
Katoliška paradigma 21. stoletja – drža užaljenega pravičnika
Ko smo se tako opekli in dokončno znebili iluzije, da bo komunizem na mehak način sposoben poiskati pravičnost, smo zavzeli radikalno drugačno držo. Postali smo brezkompromisni, začeli vračati enako z enakim, na vse provokacije nevrotično reagirali in zavzeli položaj »užaljenega pravičnika«. Protagonisti komunizma so postali naši sovražniki. Na vsako provokacijo smo se odzvali. Naše drobovje je trpelo, ko smo poslušali o naših desetkrat prenapihnjenih napakah in slabostih s strani kriminalcev, katerih grehi vpijejo v nebo, in se jezili, kako da še niso priklicali nadse božje pravičniške jeze. Nad sodstvom smo bili že tako ali tako obupali.
Morda smo res imeli za sabo pravičnost, a agresiven način, s katerim smo jo poskušali uveljaviti, je v temelju zelo podoben komunističnemu. Spet lahko potegnemo nekaj vzporednic z razvojem dinamike družinskega življenja z alkoholikom, ko zlorabljani sozakonec noče več sklepati kompromisov in samo še vrača milo za drago, kolikor le more, v lažnem upanju, da bo drugi začutil izrojenost svojega početja, potem ko ga bo okusil na sebi.
A spet se soočamo s frustracijo, da tudi takšno ravnanje ne prinaša rešitev na ravni narodne skupnosti. Tretjina naroda se je s to logiko zelo poistovetila, drugače razmišljujočo tretjino spravlja v delirij, tretjina naroda pa se je zaradi neprebavljivosti situacije od družbenega življenja še bolj oddaljila. Če pogledamo samo katoliško skupnost, je paradigmo »užaljenega pravičnika« vzela precej za svojo, a ne v veliki večini. Veliko kristjanov zanjo nekako ne čuti prave »evangeljskosti« in je noče posvojiti. Le-te verniki te paradigme nič kaj tolerantno ne obravnavajo in jim pripisujejo naivnost in vsaj nerazumnost, če ne še kaj hujšega.
Tako se mnenja in pogledi med katoličani in nasploh v celotni narodni skupnosti radikalizirajo, izgublja se priložnost za širši razmislek, poenostavlja se kompleksnosti, barve bledijo in ostaja samo črnobelost. To pa je okolje, ki ga komunizem ljubi, saj je v osnovi radikalen in ideološko črno-bel. Za svoj obstanek nujno potrebuje ideološko črnobelost. Nujno potrebuje nekoga, s katerim je v usodnem sporu, in mi smo se pustili ujeti v takšno past. Tako lahko ugotovimo, da princip »užaljenega pravičnika« ne samo, da nam ne prinaša nobene koristi, ampak nam pravzaprav škodi, saj napaja in krepi komunistično renesanso. Komunizem nasilno provocira in nasilni odgovor provociranca je substrat njegove rasti, saj na ta način legitimizira njemu lastno nasilje. Verjamem, da so bili časi, ko ni bilo boljše izbire kot nasilen odgovor. A danes, na srečo, niso takšni časi.
Potrebujemo novo paradigmo
V današnjem razmišljanju smo poskusili z neke distance analizirati dosedanje dogajanje. Ugotovili smo, da obe paradigmi soočanja s komunizmom oziroma njegovimi relikti, ki smo ju do sedaj uporabljali, nista rodovitni, zato današnji čas kliče po preseganju in iskanju novih poti. V naslednjem Slovenskem času bomo našli skupni imenovalec obeh paradigem v logiki žrtve, razmislili, ali smo sploh dolžni igrati to vlogo, in se vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi izstopili iz tega začaranega kroga in zavzeli drugačno stališče do agresorja.
Pripis uredništva: drugi, zaključni del razmišljanja bo objavljen v petek 8.11.
Foto: Vojaški muzej
Pripis uredništva: komentar je bil najprej objavljen v prilogi tednika Družina, Slovenski čas, št. 40.
