Katoličani raus!

72

Ustava RS vseh državljanom in državljankam zagotavlja enakost pred zakonom, svobodo izražanja in svobodo vesti, kar pomeni, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, svoboda izražanja misli in govora ter izpovedovanje vere in drugih opredelitev. Toda glede na stanje v slovenski družbi predlagam, da se ustava ustrezno popravi, oziroma dopolni z novim členom, ki bi se glasil: »Katoličani v Sloveniji ne smejo aktivno sodelovati v javnem prostoru, ne smejo svobodno izražati svojega verskega prepričanja in na podlagi tega prepričanja svojih krščanskih vrednot«. Da ne bi bilo kakšnega dvoma, kaj to pomeni, bi v obrazložitvi člena jasno zapisala, da katoličani ne smejo zasesti vodilnih delovnih mest in pomembnejših funkcij v državi, saj so zaradi svojega verskega prepričanja in svojih verskih vrednot nedvoumno in neizogibno pristranski ter s svojim ravnanjem povzročajo nepopravljivo škodo celotni slovenski družbi. Prepričana sem, da bi tako ustavno določbo široko podprli slovenski (ne)pristranski mediji, pa razni »mirovni« inštituti, s svojim molkom (če že ne z javno pritrditvijo) pa bi takemu predlogu skoraj zagotovo pritrdila še vsaj predsednik države in varuh človekovih pravic. Konec koncev pa bi bil člen dobrodošel tudi za katoličane same, saj bi končno vedeli, kje jim je mesto in ne bi kandidirali za različna ugledna in družbeno pomembna mesta, saj zaradi svojega verskega prepričanja, kljub visoki izobrazbi, mednarodnim izkušnjam in mednarodni strokovni uveljavljenosti, pri svojem delu preprosto ne morejo biti nepristranski.

Morebiti se komu zdi, da grem s tem predlogom predaleč in da naša družba nikakor ni tako nestrpna do katoličanov. Da katoličani sami pravzaprav hočejo ustvariti tak vtis, zato da bi bili pod pretvezo varstva človekovih pravic nedotakljivi, da bi skupaj z RKC ohranili privilegiran položaj in bi ponovno na široko  slovenski prostor odprli katolicizmu. Žal,  je realnost daleč od tega. Javno zagovarjati krščanske vrednote v našem medijsko – družbenem prostoru največkrat prinese diskvalifikacijo. Pred kratkim smo tako lahko brali v enem izmed slovenskih dnevnikov, da Inštitut za sodno medicino ne more biti verodostojen pri izvedbi (odmevnega) testa očetovstva, saj je njegov predstojnik prof. dr. Jože Balažic katoličan, ki se je javno izrekel proti Družinskemu zakoniku. Še več. Zaradi svoje drže je menda celo deležen šikaniranja na medicinski fakulteti, kjer je zaposlen. Gre za uglednega in priznanega strokovnjaka, ki je zaradi osebnega nadzora deležen diskvalifikacije v javnosti, prav tako pa posredno tudi inštitut, ki ga vodi. Zanimivo, da se ob tem ni oglasila vsaj varuhinja človekovih pravic. Predstavljajte si, da bi slovenski dnevnik napisal, da lahko dvomimo v nepristranskost rezultata pri izvedbi testa očetovstva, saj inštitut vodi homoseksualec, ki je javno podprl Družinski zakonik. Prepričana sem, da bi bil odziv »strokovne« in politične javnosti popolnoma drugačen. Varuhinja bi poslala sporočilo za javnost, v katerem bi ostro obsodila tako diskreditacijo, predsednik države in posamezne stranke bi tekmovale, katera bo bolj ogorčena nad tako izjavo medija, častno razsodišče bi takoj sporočilo, da je tako podpihovanje sovraštva s strani novinarskega kolega nedopustno. Žal,  ta primer še daleč ni osamljen, ampak jih lahko najdemo kar nekaj (npr. bivši ustavni sodnik prof. dr. Lovro Šturm, itd).

Ne, pa ne!

Ustava RS je jasna – vsak državljan ima pravico, da svobodno in javno izraža svoje prepričanje in zagovarja svoje vrednote. Vsaj dokler ne bo ustava dopolnjena s predlaganim členom, imajo to pravico tudi katoličani. Prav je, da se je zavedajo in da jo tudi izkoriščajo. Več ko bo v Sloveniji pogumnih katoličanov, ki jih ne bo ne strah ne sram javno zagovarjati krščanskih vrednot, težje bo tistim, ki trpijo za »katolik-alergijo« doseči izbris katoličanov iz slovenskega javnega prostora. Pri tem  je pomembno, da tisti, ki se za dobro in pravo stvar izpostavi, ne ostane sam, ampak da ga pri tem podprejo tudi drugi enako misleči, še posebej, če je deležen neupravičenih in žaljivih podtikanj in diskvalifikacij. Vzgled in vzpodbuda za tako pogumno držo nam je lahko tudi prof. dr. Balažic.

 


72 KOMENTARJI

  1. Nisem versko vzgojen, ne vem niti ali sem krščen, sestra je, za brata ne vem in ga nikoli nisem vprašal, starši so pokojni , a si s tem ne delam težav. Sem se pa pri zadnjem popisu ob vprašanju o verski pripadnosti opredelil za katoličana. Kadar zaidem kjerkoli v cerkev, zdaj sicer bolj poredkoma, se srečam z zgodovino verske kulture, ogledam slikarstvo nabožnih sporočil, srečam se z mojstrstvom takratnih arhitektov gradbenikov in opazujem verujoče ljudi. Vse skupaj je en sam mir in meditacija. Zmotilo me je pa prizadevanje “revolucionarnih” sil preteklih časov, ki jim je morala španska vas, da izrinejo iz slovenske zavesti in prostora univerzalno sporočilo miru in sožitja, ki ga katoliška beseda razširja že 2000 let. Zato sem in zopet bom na osebno skromen način prispeval tihi glas podpore katolikom Slovenije.

  2. Toliko se govori o krščanskih in katoliških vrednotah, sam pa pri vernikih, ki jih osebno poznam, ne opažam nobenih posebnih vrednot. Zagotavljam vam, da običajni verniki teh vrednot ne znajo našteti. Zato bi bilo nujno, da jih nekdo našteje, da bomo vedeli, o čem teče beseda.

    Torej, prosim, da kdo našteje vrednote, ki so samo krščanske in niso tudi vrednote kakega drugega vrednostnega sistema ali osebne etike.

      • Kaj pa je v Dekalogu takega, kar ne bi poznala in spoštovala katerakoli kolikor toliko organizirana civilizacija ali religija? Ali mislite, da so vsi, ki niso katoličani morilci, tatovi in prešuštniki? Ali imate občutek, da bi vi postali taki, če bi zgubili vero? Dekalog je čisto navadna družbena pogodba, ki si jo je morala omisliti v takšni ali drugačni obliki vsaka združba ljudi, širša od sorodstvene. Sicer ne bi mogla funkcionirati. Sicer pa je sam Dekalog sestavni del tako judaizma kot muslimanstva in ni nič tipično krščanskega, še manj katoliškega.

        Torej, še vedno čakamo, da bo nekdo naštel vsaj tri vrednote, ki so lastne samo kristjanom, da se jim lahko reče krščanske. Kot kaže, so tako vzvišene, da v kristjanih porajajo napuh, saj se imajo zaradi njih očitno za večvredne.

        • Ne vem, kje živiš, ampak v današnji družbi je:
          – prešuštvo nekaj normalnega (baje smo tisti, ki imamo enega partnerja “za luno”)
          – kraja nekaj običajnega (samo da te ne dobijo). Kar poglej Bineta, dobili so ga z rokami v vreči, pa še vedno trdi, da ni ničesar napačnega storil. Da je bil samo iznajdljiv pri izplačevanju dobička.
          – splav dovoljen z zakonom (splav je samo druga beseda za umor). In ogromno ljudi se s tem, da je splav sprejemljiv, strinja.

          Če naštejem samo nekaj primerov, kjer sodobna družba mirno krši zapovedi.
          Vem, da je tudi veliko ljudi, ki niso kristjani in se držijo skoraj vseh božjih zapovedi. Skoraj vseh zato, ker se nekristjani prvih treh pač ne držijo. Tako da, zate:
          1. Veruj v enega boga
          2. Ne skruni božjega imena
          3. Posvečuj gospodov dan

          • Me veseli, da ste navedli te tri krščanske vrednote. Po teh vrednotah se kristjani ločijo od drugih, ki niso kristjani. Vse ostale vrednote pa so skupne vsem ljudem. Te tri vrednote pa izven krščanske skupnosti ne pomenijo nič. V Indiji, kjer verjamejo v več bogov ni nič manj poštenih ljudi kot v krščanski Evropi. Enako ni med ateisti manj poštenih kot med vernimi. Najmanjšega dokaza ni, da bi vera kakorkoli vplivala na poštenje in srčno dobroto ljudi. Če je nekdo veren in pošten, ne pomeni nič, saj je lahko tudi ateist in pošten.

            Bine je bil pod komunizmom pošten gospodarstvenik. Potem pa je pričel posnemati Američane, ki so najbolj verna nacija in imajo boga zapisanega celo na bankovcih.
            Vse grozote današnjega časa, ki jih naštevate, lahko preberete pri kakem svetopisemskem preroku. On jih je videl v svojem času. Ali pa si preberite kako pridigo Janeza Svetokriškega, kako je bilo na slovenskem v njegovem času.

          • Berem: “Bine je bil pod komunizmom pošten gospodarstvenik.”

            Sprašujem se, v katerem komunizmu? V našem, kjer je veljalo: “Cilj opravičuje sredstva,” je zelo težko bil pošten.

          • Tone, imaš zelo dobro izhodišče za debato..
            ” Dekalog je čisto navadna družbena pogodba, ki si jo je morala omisliti v takšni ali drugačni obliki vsaka združba ljudi, širša od sorodstvene. Sicer ne bi mogla funkcionirati. Sicer pa je sam Dekalog sestavni del tako judaizma kot muslimanstva in ni nič tipično krščanskega, še manj katoliškega.”
            Ta trditev okvirno drži, zakaj? Dekalog je v bistvu božji glas v človeku. Verni ga priznavamo in ta čut lahko vedno bolj razvijamo. Enako drži za neverne. Tudi oni ga lahko prepoznajo in ga živijo. A življenje ni igra v pesku kot ima človek občutek, ko prebira razno razna mnenja, temveč je avantura, ki se ne konča drugače kot s smrtjo, ki je 100% konec vsakega živega bitja. Kako dramatično je, preberite v mojem spodnjem pričujočem sestavku, da se ne bom ponavljal.
            Glavno vprašanje ni tu, kdo bo koga prepričal, temveč kaj je resnica od katere bom imel jaz kot posameznik korist in zaradi tega nihče drug ne bo trpel škode. Revolucija, komunistični raj si je drznil obljubljati raj na zemlji. A kaj je v resnici prinesel? Ideologijo, ki zanika vse, čemur daje dekalog prednost. Revolucija postane skupek praznih obljub in lažnih upov. S svojim radikalnim bojem proti Bogu uperi svoje orožje proti nosilcu religiozne misli-proti človeku. Na koncu se izkaže, da pred to najbolj krvoločno zgodovinsko pošastjo ni varen nihče. Tarča napadov niso le verni ljudje, temveč bistvo človeka samega. Revolucija namreč žre najprej lastne otroke. Človek, bodi si veren ali neveren, oba morata umreti. Pustiti morata, da smrt v tanjčico skrivnoasti zakrije resnično vrednost njunega zemeljskega življenja. V očeh nevernega to dejstvo kmalu vzame sleherno vrednost življenju, kar ga peha v občutek vedno večje ogroženosti, v konflikte s soljudmi, in nenazadnje v bolj dramatični obliki celo v prestopna dejanja in kriminal, ki na koncu v vojni preraste ožje družbene okvire. Blaženi Ivan Merc je na Soški fronti opazoval ljudi in svoja zapažanja strnil v misel nekako takole. Kako dramatično je opazovati, kako se v izrednih vojnih razmerah eni ljudje prerajajo v angele in drugi v demone.
            Tudi našo družbo že pretresajo vedno bolj dramatični dogodki in s kakšno žalostjo ugotavljam, da se že po lahkotnem pisanju mnenj vidi, da so nekateri, čeprav morda precej inteligentni in že starejši ljudje miselno še vedno v peskovniku. Sestra smrt bo namreč zanesljivo usoda vsakega izmed nas, in če se do svojih in do življenj svojih bližnjih ne bomo začeli obnašati odgovorneje, bolj pošteno in resnicoljubno, potem se nam slaba piše. In kje najde človek moč, da sploh v resnici spozna svoj položaj in začne v svojem življenju utelešati splošno poznane vrednote? Samo v veri v vstalega Gospoda, v Jezusa iz Nazareta in to v tistega, ki še vedno živi v podobi kruha in vina in se za nas nekrvavo še vedno daruje po rokah duhovnika pri vsaki daritvi sv. maše. Edina možnost za rešitev sveta je spoznanje resnice ki je dobro izražena v Jn 3, 16-17
            16Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 17 Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.
            Edino Jezus je pustil človeštvu veselo novico, da se zlo lahko premaguje le z dobrim (govor na gori-Mt 5, 1 do 7, 29) Za vero vanj nam Jezus zagotavlja večno življenje, česar ni ponudil noben drug duhovni učitelj, saj nihče ni svojega nauka potrdil tudi z uresničevanjem starodavnih prerokb.Vse je torej odvisno od naše osebne izbire.

        • Debata je odplaval daleč, pa se vrnimo nazaj. Kamor Dekalog ne zadošča, lahko prebere še Jezusov govor na gori (Mt 5, 1-12, tudi Lk 6, 20-23).

          • Prav v tem je razlika:kristjan je bistveno tisti,ki veruje v Jezusa Kristusa,ki torej verjame Njegovi Besedi ter hodi za Njim:to je,da živi v skupnosti po Njegovem vzoru in zgledu ter posluša in uresničuje Njegov nauk.Dekalog ali 10 zapovedi pa je bil po Mojzesu razodet in zapovedan Izraelu oz. Judom ob izhodu iz Egipta.Kristjani in katoličani ga priznavamo in se ga držimo, a za razliko od Judov in Izraela smo prvenstveno Kristusovi! učenci oz. sledilci in ne Mojzesovi!

    • Na vprašanje neumnega 12 pametnih ne more odgovoriti.
      Vi sprašujete o nečem česar ne poznate a hkrati trdite, da pri vaših znancih vernikih ne opazite nobenih posebnih vrednot. Človek se vpraša ali se hecate, ali se norčujete, ali pa je vaša zmogljivost in razumevanje tem v katere se spuščate prezahtevna, da bi zmogli bolj vsebinsko. 2300 let so stare krščanske vrednote o katerih vi sprašujete. Te vrednote niso nekaj kar se vidi, te vrednote so tisto kar je treba živeti. Za začetek bo dovolj, da ne kradete, ne lažete, spoštujete očeta in mater, ljubite bljižnjega kot sebe, ne delajte drugim tistega česar sebi ne želite,…….
      To kar danes vi živite ni prišlo samo od sebe. 2300 let je dolga doba učenja pa se še danes najdejo ljudje, ki jim niti o spoštovanju ni vse jasno.

      • Naslednjič se vzdržite zmerjanja – ne poznate me in nič ne veste o tem, kaj poznam in kaj ne. Tako izpade, da samega sebe ne ljubite, ali pa mene sovražite.
        Našteli ste vrednote, ki jih poznajo in spoštujejo tudi ljudstva, ki za krščanstvo še slišala niso. Poznali so jih tudi stari Grki pred krščanstvom. Preprosto zato, ker je tako laže živeti.

          • Zmejal me je z neumnežem pa sem opomnil, da to ni lepo. Užaljen pa je lahko samo kak pubertetnik ali kdo, ki ni povsem siguren v to, v kar verjame.

            Sam niti svojih stališč ne pišem, samo argumente. v drugem odstavku sem navedel argumente, pa vas ne zanimajo. Samo diskvalificirali bi me radi.

          • Nič se ne delaj lepega. Užaljen je lahko kdorkoli in to, kar ti trdiš, je zelo grdo, da človeka, ki je užaljen, zaničuješ.

            Dejstvo pa je, da te ni nič zmerjal, in da si se izognil neprijetnim dejstvom na tak način.

            S tem, ko se tako hvališ o svoji super objektivnosti in pisanju in o tem, kako pišeš samo argumente, diskreditiraš sam sebe. Nihče ni popoln, nti ti.

      • Alojz,
        namesto, da moralizirate in me skušate diskreditirati, bi lahko preprosto navedli v čem moji argumenti ne držijo.

        • Veš kaj Tone, najprej pokaži kakšen argument, potem pa se kujaj.

          Diskreditiraš se sam, ko poskušaš izničiti vpliv 2000 let krščanstva in vse dobro pripisati ostalemu.

          • Na tej strani najdeš kup argumentov – dejstev, s katerimi podpiram svoja stališča. Če jih ne najdeš, ti ne morem pomagati. Nič mi ni dotega, da bi te prepričal, da imam prav.

            Besedo kujati pa uporabljamo za otroke.

          • Tvoja aroganca in samovšečnost še niso argumenti.

            In kaj potem, če uporabljaš besedo kujati za otroke, to je čisto tvoj problem.

          • Tone, tukaj se pa hudo motiš. Besedo kujati vsi Slovenci razen tebe uporabljamo še za druge ljudi, ne samo za otroke.

  3. Kaj poznate in kaj ne sklepam po tem kar sprašujete. Se pa z vašim pisanjem rahlo posmehujete, zdaj ste pa, ker je postalo prezahtevno užaljeni. Naj bo nekaj jasno. Pred grško so bile tudi druge civilizacije in verovanja, katoliška je pustila največ sledi v današnji kulturni zavesti sveta. Muslimanska vera je dobrih 600 let mlajša, zagovarja enake vrednote, žal je pa ta vera danes močno zlorabljana v “teroristične” namene. Zmerjal vas pa nisem, začel sem samo z zelo starim pregovorom, ker na vprašanje kot ste ga zastavili ni mogoče resno odgovoriti. Številka 12 pomeni 12 svetnikov, neumnost pa simbolizira potrebo, da se je vredno za vprašanje bolj pozruditi.
    P.s. Sovražim vas ne, o ljubezni z vami ne bom, spoštujem vas pa zagotovo!

    • Krščanstvo je Evropo zaznamovalo, ji prineslo veliko dobrega, pa tudi slabega. Sodobna Zahodna civilizacija pa je zasnovana na grško-rimski tradiciji. Demokracija, pravo, znanost, medicina, filozofija, umetnost, itd. imajo svoje korenine tam. Arhitektura cerkve sv. Petra v Rimu posnema grške in rimske templje in ne srednjeveških katedral, enako bela hiša v Washingtonu. Vse, kar nam ostanek sveta zavida in poskuša posnemati, je nastalo v času, ko je postopoma upadal vpliv cerkve in vere na družbo.
      P.S. Nisem posmehljiv, skušam pa biti provokativen. Z ljubeznijo sem mislil na krščansko ljubezen, s katero se v besedah, za moj okus, preveč razmejuje, stvarnih posledic pa ni opaziti.

      • Tone
        Zgodovina je ena sama evolucija, vse se je nadgrajevalo. Grki so stebričaso gradili, oboke so pa Rimljani dodali. Skozi zgodovino evropskega človeka se je v družbenem sistemu smeš ne smeš, dovoljeno ni dovoljeno počasi razvijal tudi demokratični princip. Cerkev je konzervativna a konzervativnost ni vedno slaba. Mladostna neučakanost in hitre odločitve vsi poznamo, poznamo pa tudi posledice največkrat slabih hitrih odločitev. Stari ljudje, z izkušnjami življenja čez hrbet naloženih, so zato previdnejši. Biti konzervativen pomeni biti premišljeno previden, delati s pametjo. Zloraba umetne oploditve npr. ima lahko hude posledice za matere brez mož. Saj otroku očeta ne more zamenjati Klinični center.
        Tako kot so kralji izgubljali svojo absolutno moč vladanja je tudi cerkev sestopala s položajev vpliva na oblast. Razvoj demokratičnih principov in v družbeni sistem vgrajevano nam je dal kar danes imamo. Je pa cerkev v današnji družbi vzgojno še vedno pomembna, zato ji v Evropi to vlogo tudi priznajo. S pedofilskim početjem posameznikov v cekvi pa ne smemo obsojati kar “vesoljne” cekve počez.
        Ljubezen sem pa namenoma preskočil, s tem sem se izognil področju za katerega je stavek premalo. Očetovska ljubezen do svojih otrok in ljubezen do žene ni eno in isto. Človek ima okoli sebe cel kup ljudi, ki mu tako ali drugače nekaj pomenijo je do njih naklonjen in jih ima rad. Krščanska ljubezen uči ponižnosti z usmiljenjem, radodarnostjo ………., ………., .
        Naj končam s cerkvijo! Cerkev je v svoji zgodovini prehodila težko pot. Na njej je rastla, spoznavala, se učila in se spreminjala. Danes nam je pomembna njena sol, ki je ostala, 2300 let spominov in izkušenj predstavlja pametnemu nekaj, kar ne zavrže zaradi nekega predsodka do cerkve.

        • pimi,
          žal nimate prav. Zgodovina ni ena sama evolucija, ampak revolucija, včasih mehka, včasih krvava. Demokratične vrednote, na katere prisegamo danes, so bile izbojevane v revoluciji, utrjene pa z giljotino. Zgodovina se ne razvija enako kot narava, kjer naključne spremembe obstanejo, če so koristne, sicer pa propadejo. Zgodovino delajo človekove odločitve. Arhitekti sv. Petra so zavestno iskali navdih v antiki, še pred njimi pa filozofi, matematiki in teologi, ki so Aristotela priznali za temeljno avtoriteto na področju filozofije. To aktivno raziskovanje antike in sklicevanje nanjo se je nadaljevalo vse do prosvetljenstva. Zato ima Bela hiša pročelje v stilu grškega templja, ne zaradi lepote, ampak zaradi sklicevanja na tradicijo.
          Cerkev in kralji niso nič postopno izgubljali svojo moč, vedno so bili prisiljeni v to. Včasih z grobo silo kot v francoski ali Garibaldijevi revoluciji in jožefinskih reformah, včasih pa je cerkev sama sprevidela, da je šel vlak mimo. Tako je parlamentarno obliko vladavine kot legitimno priznala šele v 20. stol., ko je bilo jasno, da se od boga postavljeni oblastniki ne bodo več vrnili.
          Strinjam se z vami, da konzervativnost ni vedno slaba, še več, nujno je potrebna. Kot je najboljši avto neuporaben brez dobre zavore, tako tudi družba potrebuje zavoro. Nerodno je le, kadar si zavora domišlja, da je motor. V sodobnih družbah to vlogo igrajo konzervativne stranke in ne cerkve. V teh se združujejo predvsem verni ljudje in cerkev ima vso možnost, vpliva na njihove vrednote.
          Tega nebi rad omenjal, ampak moram. Pravite: »Saj otroku očeta ne more zamenjati Klinični center«. Tukaj moram opozoriti na hipokrizijo. Kadar celibater zaplodi otroka, ga v večini primerov zatajijo, s prižnic pa grmijo, kako otrok nujno potrebuje očeta. Ali tako vprašanje, ki bi ga po mojem morali postaviti verniki sami, predstavlja napad na cerkev.

          • Tone
            Midva gledava na isto zgodbo z različnimi očali , vi bolj podrobno “mikro” jaz pa bolj na vse skupaj “makro”. Vam so etape spreminjanja človeškega razumevanja in družbenega razvoja pomembne skozi posamezne dogodke v katerih so revolucije sestavni del splošnega spreminjanja, jaz pa mimo sicer pomembnih etap gledam na vse skupaj na videz morda malo bolj površno a vendar se trudim vsebinio, ki jo obravnavava zaobjeti celovito.
            Pogoji za revolucijo so morali dozoreti /evolucija/ z oblasti so kralja vrgli pa čez noč /revolucija/. Takih revolucij je bilo v zgodovini človeštva nič koliko a bežen prelet skozi zgodovino zadnjih 7000 let je vse skupaj vendarle evolucija. Cerkvena misel ni prišla čez noč iz vesolja, razvijala se je s človekom. To je tista sol, ki jo omenjam v prejšnjem prispevku. Cerkev ne potrebuje konservativcev se pa konservativne stranke sklicujejo na cerkev iz povsem pragmatičnih potreb. Volilci hodijo namreč tudi v cerkev.
            Z otroci in Kliničnim centrom sem želel opozoriti na konzervtivno stališče tudi cerkve, ker si kot družba ne smemo dovoliti, da bi medicina z znanjem umetne oploditve posegala v izbrani spol novorojenca. Raziskovanja v to smer so namreč prekinili.
            Kar se pa otrok tiče, poznam primer duhovnika, ki je zaplodil otroka. Izstopil je iz cerkve in se poročil. O večini primerov mi ni nič znanega, se pa posamični primeri verjetno dogajajo. Cerkev ima v primerih, ki so ji znani jasno stališče. Izstopi in prevzemi starševsko odgovornost.
            Da s prižnic grmijo je po svoje že komentar zato o tem ne bom napisal nobene.
            Se pa cerkev tudi spreminja, sicer počasi a prav je, da se spreminja.

          • Večje stvari se niso spreminjale z revolucijo, ampak kar z evolucijo.

            Če gledamo npr. francosko revolucijo, lahko vidimo, da se je takoj po revoluciji dogajalo isto kot prej, le z drugim predznakom.

            Šele čez čas so se stvari spremenile.

  4. Krščanske vrednote? Ali se kristjani zavedate, da zagovarjate vrednostni relativizem? Če imamo krščanske vrednote, potem imamo tudi muslimanske, razne poganske, hindujske, … Se pravi vrednote so relativne. 🙂

    • Hah, kakšno naklučje, ali pa tudi ne, da se spet srečava. Prav vrednote so tiste, ki svet držjpo popkonci. Krščanske vrednote so zanesljiivo med najpomembnejšimi. Lahko se imaš za vernega ali katoličana, muslimana, komunista… Kaj v resnici verjameš in v kkoga veruješ, o tem ne govoriš le z besedami. Najbolj pomembna so dejanja. Kaj nam spporoča tisti ki laže, tisti ki krade, tisti, ki vara ali tisti, ki prešuštvuje, ki se samozadovoljuje a je razlika med tistim, ki se svojih slabosti zaveda in se proti njimi bori in tistim, ki svoje slabosti pretvarja celo v junaška dejanja.
      Dragi moji!
      So ukradli in z lažjo brisali sled za seboj. In če je bilo to pre malo, so tudi ubili…tudi se niso bali uresničiti celo genocida nad nedolžnimi drugačemislečimi sodržavljani ali še slabše nad rojaki in celo nad starši, brati in sestrami. Toda poprej so morali v sebi ubiti neki notranji glas, ki normalnemu in pravilno vzgojenem človeku govori natanko to, kar je v dekalogu zapisano. Kdor v sebi ubije ta glas, iz svoje zavesti odstrani prve tri zapovedi dekaloga, na katerih slonijo ostale zapovedi. Prve tri namreč govorijo o odnosu do Boga, do tistega, kateremu moraš biti najprej hvaležen za vse, kar imaš. In če si resnično zvest prvim trem zapovedim in jih spoštuješ v globini svojega srca, potem o tem pričuješ z konkretnim življenjem, ki je naravnano na uresničevanje ostalih sedmih v odnosu do sočloveka.
      Kaj bi lalhko rekli o materi Tereziji in o Pedru Opeki in patru Piju, Lojzetu Grozdetu…
      Vsebi nikoli niso gojili sovraštva do človeka, čeprav so globoko sovražili vse, kar ni v skladu z desetimi zapšovedmi. Držali so se reka: sovraži greh, grešnika pa je treba ljubiti, ga po možnosti tudi opomniti(opozoriti na storjene nepravilnosti ali na napačna stališča do vere ali napačnega odnosa do bližnjega.
      Kaj pa bi lahko rekli o faraonu, vseh vladarjih, ki so zasužnjevali ljudi drugih ras drugih narodov ali celo prepričanj? Kaj lahko rečemo o Stalinu, Hitlerju, Musoliniju, Maotzetungu, Titu in njegovimi sinovi po partijski liniji…?Njihov skupni imenovalec je: Laž, kraja, nasilje, pobijanje drugačemislečih, nedolžnih, poštenih…celo v obsegu genocida. (Katinski gozd, Kočevski rog, Huda jama, Srebrenica…)
      Nekateri ste se zgoraj sklicevali na omenjanje dejstev a oprostite. Nihče od zgorajavedenih ni prišel tako daleč.
      Pri vrednotah so dejstva samo dejanja, ki jih negdo izvrši v odnosu do bližnjega. Vsem želim čim več dejanj, ki bodo izraz dobronamernosti, izkrenosti, poštenosti in resnicoljubnosti. Tako vrednotena dejanja zanesljivo ne mmorejo biti v nasprotju z dekalogom, tmveč so lahko z njim le v sozvočju. Kdor se bo za to izkreno prizadeval, bo v naši družbi sam šeril to, kar danes najbolj potrebujemo. Sodelovanje, vzajemno spoštovanje, spravljivos, mir, poštenost, samoobvladanje, strpnost, resnicoljubnost, ki je predvsem v tem, da tudi priznaš, če si kaj zlobnega zagrešil. Sicer lahko prispevaš k neljubemu zapletu dogodkov, ki smo jim žal tudi v današnjem času prevečkrat priče. Če namreč delavci na nepošten način ostanejo brez sredstev za preživetje, je to spopianje po enako zločinski poti, ki so jo pred temi obirali že omenjeni “heroji” (kot sta bila Stalin in Tito v polpreteklem obdobju).
      Tozadevno je gotovo komunizem eden najhujših sistemov, saj je sistematično ukinjal avtoriteto Božjega,
      Na tako očiščeni “njivi” pa se lahko razbohoti plevel, ki presega vse meje zdrave človeške zavesti glede predstav zla. Naž narod je to temeljito občutil.

  5. Naj napišem epilog na vse kar so komentatorji napisali in odgovor tistim, ki sprašujejo v čem se kristjani ločimo od drugih ljudi:

    Najprej zgodbica. Darko Durić (favorit na para olimpijskih igrah v Londonu),se je rodil invalid, brez obeh nog in ene roke. Njegova starša sta se mu odrekla. V svojo družino sta otročka, še kot dojenčka, sprejela zakonca, ki sta imela že štiri svoje otroke, iz njega sta naredila veselega fanta, ki je pri 22 letih vrhunski športnik, študent fakultete in klub težki invalidnosti zmožen samostojnega življenja. Ta zakonca sta bila skromna kmeta in praktična kristjana, ki sta svojo vero resnično živela.
    BILA STA RESNIČNA KRISTJANA!!!

    Mati Tereza, Pedro Opeka in na stotine misijonarjev v najslabših življenjskih pogojih iz nič ustvarjajo sredstva, da pomagajo potrebnim.
    ZATO KER SO KRISTJANI!!!

    V Sloveniji na tisoče ljudi opravlja prostovoljno, brezplačno delo (Karitas, obnova sakralnih objektov in drugo). Veliko duhovnikov zelo skromno živi, zlasti po malih farah, ki so vsak čas na voljo pomagat ljudem itd…..
    ZATO KER SO KRISTJANI!!!

    Mnogo zakoncev se trudi živeti po desetih božjih zapovedih in vzgajati svoje otroke, (ki bodo morda v prihodnosti rešitev za Slovenijo), v tem duhu.
    ZATO KER SO KRISTJANI!!!

    AMEN!

    • veteranka,

      KAKŠEN NAPUH!

      Kaj, če bi jaz naštel kakega duhovnika pedofila; kakega krščanskega vojskovodjo, ki je pobil in izropal cele narode; kakega papeža, ki je dal mučit in sežigat ljudi na grmadi samo zato, ker so mislili drugače; krščanskega kralja, ki je dal pobiti tisoče Katarov samo zato, ker so istega boga častili za mišjo dlako drugače; itd. itd. itd. in z velikimi črkami napisal: to so počeli zato, ker so kristjani? Vsi bi skočili kvišku, da gre za še en napad na cerkev in kristjane.
      Jaz tega ne bom napisal, ker vem, da so svoje zločine počeli zato, ker so bili zli, pohlepni in pokvarjeni ljudje. Njihovo krščanstvo jih pri tem samo ni nič oviralo.

      To, kar sem zgoraj napisal jaz, bi moral napisati kak vernik. Te strani gotovo bere tudi kak župnik, pa nobeden ne izkoristi prilike, da bi podučil dopisovalce, ko s svojimi nestrpnimi in zaničevalnimi izjavami veri samo škodijo. Ali pa tudi sami mislijo, tako kot veteranka, da so kristjani boljša vrsta ljudi?

      Lahko bi tudi naštel na tisoče ateistov, ki opravljajo prostovoljna, brezplačna dela in darujejo Rdečemu križu, mnoge, ki so žrtvovali tudi svoja življenja za dobrobit drugih, itd. itd. Pa ne bom, ker tega ne počnejo zato, ker so ateisti, ampak zato, ker so pošteni, ljubeči in požrtvovalni ljudje.

      • Predlagam, da umirite žogo. Potrebno je ločiti resnične kristjane (nekaj lepih primerov je naštela veteranka) in tiste, ki so se v različnih zgodovinskih obdobjih sicer prištevali med kristjane, a tega niso zmogli potrjevati v dejanjih. Vera brez del je mrtva in res nima smisla naštevati, kdo vse je kot kristjan kdaj ravnal slabo, kdo drug kot ateist pa dobro. To so malo prehude poenostavitve. Ob poslednji sodbi (kakorkoli bo že zgledala) bomo verjetno presenečeni, saj ločnica med “dobrim” in “zlom” najbrž ne bo tekla po naši formalni oklicanosti za nekaj ali proti nečemu, pač pa po naši notranji drži v vsakdanjih dejanjih, tako tistih velikih, kot tistih malih. Za kratko branje priporočam lepo priliko o farizeju in cestninarju Lk 18,9-14.

      • Ti bi le rad krščanstvo prikazal kot nekoristno in nič drugega.

        In kot običajno – kot strpnost označiš to, kar ni.

  6. Tone, ljudje, ki jih naštevaš v prvem odstavku so žal “kristjani”, ki svojega poslanstva niso ZNALI, HOTELI ALI ZMOGLI ŽIVETI!

    Ljudje, ki ,sem jih izpostavila v svojem komentarju pa svoje krščanstvo živijo v tako velikih presežkih, da so , brez napuha, vredni omembe. Podstat velikih del, ki jih opravljajo v življenju pa je vendarle njihovo krščanstvo.

    Res pa je tudi ,da dobra dela opravljajo tudi ljudje,ki se ne deklarirajo za kristjane. Kar mi daje upanje za boljši svet. Zato bi morali biti vsi mnogo bolj strpni drug do drugega.

    Upam, da v svojih komentarjih nisem nikogar užalila.

    • Veteranka, se strinjam, da so ljudje, ki jih naštevam samo »kristjani«. Težava je v tem, da ostali kristjani (razen redkih posameznikov) nekrščanskega obnašanja svojih sovernikov praviloma ne opazijo. Pogosto jih imajo za celo junake. Njihovo krščanstvo jim ni v pomoč, da bi prepoznali zločin.

      Da se ne vračamo v zgodovino, vzemimo za primer pedofilijo. Da ne bo pomote, sam cerkve ne obtožujem za pedofilijo in vem, da je med duhovniki pedofilov toliko kot v drugih segmentih družbe. Problem je v tem, da cerkev in kristjani niso zmožni prepoznati trpljenja žrtve. Že neprimerno otipavanje otroka mu lahko zagreni ali uniči življenje. Šele pod desetletnimi pritiski laične javnosti in sodišč, so v zadnjem času pričeli v cerkvi govoriti tudi o žrtvah. Po mojem večina klerikov še danes vidi žrtev, ki ji je treba pomagati v pedofilskem duhovniku. Desetletja so odkrite pedofile za »kazen« premeščali v drugo faro med nove žrtve. Nisem slišal za primer, ko bi se farani zavzeli za žrtev, vsako obtožbo razumejo kot napad na duhovnika in cerkev. Čeprav v večini primerov vedo, da je obtožba utemeljena, saj se o takih rečeh pogosto že prej žirijo govorice med farani. Brezpogojna lojalnost cerkvi in cerkvenim avtoritetam vernikom preprečuje, da bi udejanili svoje krščansko usmiljenje. V luči tega ne bi bila daleč od resnice trditev: kljub temu, da je kristjan, je dober človek.

      • Za moje pojme ima Tone kar prav. Res je veliko slabega na svetu, a najbolj boli tisto slabo, ki se stori tam, kjer je najmanj pričakovano. Od duhovnikov se upravičeno pričakuje, da so to ljudje, na katere se človek lahko zanese, a se zgodi, da po človeško odpovedo in rane so večje in bolj boleče in tudi odpustiti je precej težje. A ravno odpuščanje je tisto, ki je lastno krščanski veri in brez njega žrtve ne morejo ozdraveti.
        Se je pa treba zavedati, da je resnične krivce težko odkriti. Človek mora, dokler ni tehtnih dokazov za storjen zločin, namreč veljati za nedolžnega. Zato je treba delati na tem, da družba na splošno postaja bolj verodostojna, da se ustvarja klima, ki je žrtvam v resnično pomoč in da se brani dobro ime tudi duhovniškega poklica in nedolžnih duhovnikov. Ne pa tako kot pri nas, ko so mediji polni ideološkega naboja in sovražne nastrojenosti do cerkve, kar se odraža tudi v nestrokovnem in neetičnem opravljanju novinarskega poklica v medijskih hišah, ki jih podpira kapital tranzicijske levice. Verjamem, da bodo bralci to neprofesionalno in neodgovorno opravljanje novinarskega dela vedno bolj prepoznavali in ga tudi ustrezno nagrajevali in tudi sankcionirali.

      • Tone, tukaj se pa hudo motiš, ko obtožuješ, da vidimo žrtev v pedofilu.

        Težava je namreč v tem, da je v zvezi s pedofilijo tudi ogromno tabujen in še marsičesa. V Cerkvi pa še posebej zato, ker se pričakuje še strožje držanje pravil.

        Otipavanje lahko zagreni življenje, ampak življenje lahko otroku popoloma enakovredno zagreni še kopica drugih stvari, ki so ne samo nesankcionirane, ampak tudi neopažene, lahko pa tudi sprejemljive.

        To, da pa v Sloveniji vsako stvar razumemo kot napad na Cerkev, je posledica večine ostalih neupravičenih napadov na Cerkev, kot tudi delanja škandalov iz nepreverjenih govoric in podobnega. Logično je sklepati, da je v množici takih napadov – le še en tak napad.

        • Alojz,

          na vsem svetu ni niti enega znanega primera, ko bi cerkev najprej pomagala žrtvi, šele potem predofilskemu duhovniku. Ravno to je glavni očitek cerkvi, ne toliko sama pedofilija, ki ni samo cerkveni problem. Čuteč človek pomaga najprej žrtvi (dopuščam, da je to storil tudi kak vernik, čeprav mi primer ni poznan). Če bi se cerkev in njeni verniki obnašali tako kot je treba, pedofilskih škandalov sploh ne bi bilo. Kaj misliš, zakaj so iz najbolj katoliške evropske države Irske izgnali vatikanskega nuncija?

          Tudi sam želiš minimalizirati trpljenje žrtev. Pozanimaj se, kaj o otipavanju otrok pravijo psihologi.

          Zakaj vidite v vsaki figi napad na cerkev, mene ne zanima. Jaz se samo čudim.

          • Spet nekaj nakladaš kar tja v tri dni.

            V preteklosti je res bil problem, da so pedofilijo prikrivali, danes to ni.

            Dejstvo pa je tudi, da mediji takoj obsodijo, tudi brez dokazov.

            In ne vidimo v vsaki figi napada na Cerkev. Dejansko gre za napadanje Cerkve, ki je večinoma neutemeljeno.

      • No, bom pa še malo nakladal.

        Alojz,
        ali mislite, da sedaj cerkev ne bi prikrivala pedofilije kot jo je v preteklosti, če ne bi bilo desetletja škandalov, »napadov na cerkev« in milijonskih odškodnin? Problem je v tem, da cerkvi in vernikom ne pomaga k poštenemu obnašanju evangelij, pomagati jim morajo ateisti in država.

        Mediji ne obsojajo, ampak poročajo. Ali mislite da o Jankovičevih malrverzacijah ne bi smeli poročati, dokler ne bi bil obsojen? Če bi bilo tako, bi smeli poročati samo o vremenu.

        • Vidim, da se poskušaš izogniti tebi neprijetnim dejstvom.

          V Sloveniji je tako, da je večina napadov na Cerkev neupravičenih. To je glavni razlog, da potem pri naslednjem napadu privzameš, da gre še za en tak napad – tudi, če se izkaže, da je pa ta izjemoma upravičen.

          Mediji v Sloveniji napadajo Cerkev, Delo je tak primer. O Jankovičevih malverzacijah poročajo zelo blago v primerjavi s Cerkvijo.

          In spet te daje aroganca. Češ, ateisti nam morate nekaj pokazati. To seveda ni res.

          • Vprašal sem, ali o Jankovičevih malrverzacijah ne bi smeli poročati, dokler ne bi bil obsojen. Če mislite, da o njem lahko, morate zaradi pravičnosti dopustiti, da tudi o cerkvi, če mislijo, da gre kaj tam narobe. Seveda ste lahko prepričani, da je tako pisanje o cerkvi krivično in zlonamerno, ampak prepričan sem, da tako misli Jankovič, kadar pišejo njegovih malverzacijah.

          • Tone, spet manipuliraš in se igraš z besedami.

            Dejstvo je, da je Delo pristransko in da Cerkev napada večinoma neupravičeno in da novinarji ne opravijo svojega dela.

            To z Jankovičem je spet le tvoja manipulacija, da bi odvrnil pozornost od bistva.

  7. Jaz bi rad direktor bil pa rdeče knižce nimam … le tako si lahko bil Slovenc, ostali pa hlapci, raja, molzne krave …

  8. Glede samega članka:
    Avtorica dela hudo logično napako (napad na slamnatega moža – napada stališče, ki naj bi ga nasprotnik zagovarjal, čeprav je njegovo stališče nekoliko drugačno od stališča, ki ga avtorica napada in sama pripisuje nasprotniku).
    Avtorica namreč očitno ne loči konflikta interesov (za kar gre v primeru Balažic, ki je aktiven in javno deklariran član Cerkve in dejaven v katoliških družbenih akcijah, ter naj bi razsojal v sporu med visokim katoliškim (cerkvenim) funkcionarjem in drugo osebo) od napada na osebo zaradi osebne okoliščine ali svetovnega nazora.
    Primer homoseksualca, ki ga neposrečeno daje avtorica, in ki naj bi odločal v sporu, bi bil namreč lahko sporen le v primeru konflikta interesov (če bi bil sam deklariran homoseksualec in bi odločal v sporu med funkcionarjem v homoseksualni organizaciji in drugo osebo), ne pa le zato ker je homoseksualec.
    Saj tudi Balažicu nihče ne očita, da bi potvoril rezultat oziroma ga ne bi bil sposoben dognati zato, ker je katoličan (ne očita se mu strokovnih nekompetenc), ampak da se lahko poraja dvom o njegovi nepristranosti, ker odloča v sporu, v katerega je vpleten visok predstavnik njegove skupine, h kateri se javno in dejavno deklarira.
    Ponavadi pa se (v sodstvu) pametni sodniki itak sami izločijo zaradi konflikta interesov, da ne bi porajali dvomov…
    Skratka, zaradi neuporabe logike (v 21. stoletju bi bil že čas, da jo počasi spoznate) izredno slaba, neposrečena in nedomišljena poanta članka!

    • Škoda za žalitev “v 21. stoletju bi bil že čas, da jo počasi spoznate”, s katero potrjujete, gospod Ananas pravilnost naslova “Katoličani raus!”

      Sicer pa … ste upoštevali možnost, da gospod Balažič ne bi delal tega testa, ampak bi ga verjetno nekdo drug?

      • Se opravičujem, če sem koga užalil z mnenjem, da je 21. stoletje čas, da se začne uporabljati logiko – to ni bil moj namen. Prav tako bi bil med prvimi, ki bi branil katoličana (ali homoseksualca ali muslimana), ki bi ga zavračali zgolj zaradi njegove osebne okoliščine, s katero se je rodil ali njegovega svetovnega nazora, ki je skladen s človekovimi pravicami.
        Lahko pa razumete, da človeka razjezi, da nekdo zaradi neuporabe logike (logičnih napak) napada nasprotnika zaradi stališča, ki mu ga sam sprevrže, ter očita npr. varuhu človekovih pravic in predsedniku republike dvoličnost.
        Glede možnosti, da Balažic ne bi opravil testa: je nadrejen vsem, ki bi v “njegovi” instituciji delali test. Pri konfliktu interesov gre za dvom v nepristranost, ki pa je v moderni pravni državi nujna (nepristranost namreč) in če se pojavi dvom, obstaja “izločitev sodnikov”.

        • Ves članek »Katoličani raus« je za moj okus nekoliko prenapet, se pa z njegovo osnovno tezo strinjam. Povsem neprimerno je bilo v naprej sumiti, da je Inštitut za sodno medicino nepristranski, ker je njegov predstojnik dr. Balažic aktiven katolik (če bi bil evangeličan, tega suma zagotovo ne bi bilo, torej na vsej stvari ni nič protikrščanskega ali proti verskega). Ustanova kot je Inštitut za sodno medicino si kaj takega sploh ne more privoščiti. Če bi se izkazalo, da potvarja rezultate raziskav (in zvedelo bi se prej ali slej), bi ga lahko kar ukinili, ker sodišča ne bi več priznavala njegovih analiz.

          Mene pa v primeru Rode bolj skrbi nekaj drugega, kar bi pravzaprav moralo skrbeti verne katoličane. Zame je verodostojno edino to, kar je povedal kardinal Rode, vse ostalo so lahko novinarski konstrukti. Zgodba iz njegovih ust pa je naslednja: kot mlad kaplan je prijateljeval z dekletom. Ko je kazalo, da bo prijateljstvo preraslo v ljubezen, on pa je želel ostati duhovnik, sta se na najlepši način sporazumno razšla – kot Črtomir in Bogomila. Ima pa zgodba tudi temnejšo plat. Ko je Rode izvedel, da njegova Bogomila sedaj pravi, da sta bila tudi intimna, je z zelo grobim glasom (slišali smo lahko posnetek) izjavil: »Ženska laže«. Pomembno je razlikovati, da ni rekel, da si Peter S. ali novinarji izmišljujejo, verjel je, da je to res rekla. S tem pa je svojo Bogomilo proglasil za lahko žensko. Saj je Peter lahko prišel na svet samo tako, da je med tem, ko je njuno prijateljstvo preraščalo v ljubezen, njegova Bogomila hodila v posteljo z nekom drugim, ali pa se je vdala drugemu takoj ko sta se razšla.

          • Zakaj bi moralo to skrbeti vse katoličane?

            On najbrž ni hotel očrniti ženske kar tako, in je povedal lepo zgodbo. Morda je imel tudi dobro mnenje o njej.

            Ko je pa videl, da ga lažno obtožuje, ga je pa ujezilo – in seveda, najbrž priazdelo in je izrekel, kar je – v svojih čustvih.

          • Alojz,

            Mene bi skrbelo, da zaupam tako pokvarjenemu človeku, ki žensko povzdiguje v Bogomilo in jo hkrati obtožuje, da se je takrat, ko sta imela lepo skupno zgodbo, vlačila z drugimi.

          • Tone, tebe bi itak skrbelo po potrebi.

            Takrat sta bila prijatelja. In če sta bila le prijatelja, se najbrž ni ukvarjal s tem, s kom ona morda hodi.

            Sploh pa, kdo pravi, da ni zanosila kasneje – morda že v Nemčiji, saj govorijo, da je rodila eno leto kasneje.

          • Alojz,

            tebe skrbi ali je Rode oče, mene pa ne. Mene ne zanima, kaj se je dogajalo takrat, ampak kaj se sedaj. Samo opozoril sem na neke čudne Rodetove reakcije in izjave.

            Dobronameren človek v mojih izjavah ne bi mogel videti zle namere. Morda bi celo posumil, da sem katehet, ki te želi opozoriti, da slepa vera ni tudi globoka vera.

          • Ne Tone, tebe skrbi le to, kar je proti Rodetu. To je bistvo.

            Nisi samo opozoril na njegove izjave, ampak si jih zlorabil.

            In zraven še manipuliraš – in poskušaš mene prikazati kot zlonamernega – seveda prikrito. V resnici si pa zlonameren ti, ker manipuliraš z izjavami in mi poskušaš podtakniti nekaj, kar ni res.

            In v svoji aroganci se poskušaš prikazati še kot nekakšen katehet.

        • Berem: “je nadrejen vsem, ki bi v “njegovi” instituciji delali test. ”

          Tu ste pa, gospod Ananas stopili na tenak led: karkoli je že gospod vodja, vedno se najde kdo, ki bo s tem argumentom dokazoval ničnost dokaza. Razen, če se to omeji samo na katoličane.

          • Ustavno sodišče je v svoji sodbi (U-I-132/95) zapisalo:”Ker ima izvedenec po Zakonu o kazenskem postopku – drugače kot priča – aktivno vlogo, je enakopravnost strank v postopku zagotovljena le, če je izvedenec nepristranski.” In na tej podlagi je sodišče presodilo, da Kriminalistični laboratorij MNZ ne more biti izvedenec, ker je sestavni del MNZ-ja, ki preganja kazniva dejanja.
            Torej na kratko: strokovnjaki izvedenci kriminalističnega laboratorija (ki bi lahko sicer tudi kazensko odgovorajali za svoje rezultate) so morali biti izločeni zgolj zaradi dvoma o nepristranosti, saj so bili zaposleni v laboratoriju v okviru MNZ, ki je na strani tožilca.

            In še primer, ki sem ga navedel že spodaj: če predlagam, da škodo avta, v katerega sem se zaletel, oceni servis, ki ga ima v lasti (ga vodi) moj prijatelj, ampak cenitev bo pa opravil le njegov zaposleni, ali bi podvomili v nepristranost takšne cenitve, ali ne?

            Poudarjam pa poanto: zavrniti testiranje (ali pošiljanje otroka k pouku ateistke, kot piše Tilen Mlakar v nekem drugem članku, ko dela isto logično napako) le zato, ker ga bi opravil homoseksualec (ali katolik) – bi pomenilo kršitev ustavnih pravic, in ni logično enaka situaciji, ko se lahko poraja dvom o nepristranosti (zaradi konflikta interesov) zaradi povezave (bodisi prijateljske bodisi organizacijske,…) med stranko in izvedencem (ali sodnikom). Zato je trditev, da so bile kršene ustavne pravice katolikom v tem primeru neustrezne.

          • No, vidite gospod Ananas, pa sva se zmenila. Torej lahko kar ukinemo ta laboratorij. Nima smisla, ker bo moral kar naprej samega sebe izločati!

    • G.Ananas,

      v preteklosti je bilo nesteto primerov (samo v sodstvu jih kar mrgoli!), ko nepristranost sodnikov ni bila niti v najmanjsi meri zagotovljena. Pa zal nisem zasledila Vasega komentarja – morda pa niste Vi uporabili logike, ki je omenjate.

    • Tudi vi sami ne uporabljate pravilne logike:nobena druga stroka ne razsoja in ne odloča v pravnih sporih razen pravnikov:vsi drugi udeleženi strokovnjaki so zgolj dolžni predložiti svoje materialne dokaze,zaključke in mnenja,za njihovo resničnost so kazensko odgovorni!-odločajo pa o njih izključno pravniki-zato vaši “argumenti” to žal niso in ne zdržijo!

      • Hm… če se jaz zaletim v vaš avto in vam nastane škoda, za katero pravim da je 50 evrov, vi pa se ne strinjate, saj jo ocenjujete na 2000 evrov in nato predlagam, da naj oceni avtomehanik, ki je moj prijatelj… ali je tu dvom o nepristranosti tega, ki bo odločil v najinem sporu?
        Skratka, sam bi g. Balažicu celo povsem zaupal, vendar je dejstvo, da bi stranka, kateri rezultat ne bi ustrezal (g. Peter) lahko zavračal razultat zaradi možne nepristranosti. In (le) na to je Delo opozorilo (in ne na golo dejstvo, da je g. Balažic katoličan, ampak na povezavo, da je tudi stranka v sporu visok predstavnik Cerkve).

    • V ZDA so ljudje, kot je Balažic iztožili velike denarje od takih, ki zgolj na podlagi vere poskušajo nekoga diskreditirati.

      “no religious test shall ever be required as a qualification to any office or public trust under the United States”

      Nobenega verskega testa ne sme biti za katero koli funkcijo v državnih inštitucijah.

      Tako, da gre tukaj zgolj za podlo diskreditacijo.

      Enak argument v drugo smer bi lahko uporabil. Ker je kristjan, ki ne sme lagati in goljufati, mu je še bolj za zaupati.

      • Se v celoti strinjam, g. Alojz, razen da naj bi šlo pri g. Balažicu za “podlo diskreditacijo”.
        Sam menim, da je vrhunski strokovnjak in visoko etičen človek, vendar mu tega nihče niti ne očita, saj je Delo opozorilo le na njegovo povezavo z eno od strank v testu, zaradi česar bi se lahko (pri g. Petru) porodil (zelo verjetno neupravičen, a za njega morda odločilen) dvom o (ne)pristranosti, enako kot za vsakogar, ki bi bil povezan z eno od strank, ki bi bila zelo zainteresirana za določen rezultat testa.
        Zato se mi zdi škoda, da se uporabljajo izgovori, češ zato, “ker je kristjan”. Ne zato (to bi bilo res narobe), ampak zato ker je povezava med njim in stranko zelo velika in izpostavljena (dejaven član določene skupine in eden najvišjih predstavnikov te iste skupine, ki je v tem primeru tudi hierarhična organizacija (enako bi morali ravnati, če bi šlo npr. grafološki test pisnega naročila pobojev in bi bil vodja testov javno aktiven podpornik osumljenega).
        Gre torej le za konflikt interesov in posledično za dvom o (ne)pristranosti in ne za napad na pripadnost določeni veri g. Balažica (v tem primeri pa bi bilo to res za kritizirati).

        • To, kar ti pišeš, je neumnost. Delo ni nič opozorilo na kakršno koli povezavo oziroma prijateljstvo z Rodetom.

          Delo ga je diskreditiralo, ker je katoličan in ker se je bil proti družinskemu zakoniku.

          Nobenega konflikta interesov ni.

  9. Pa zadevo obrnimo! Recimo, da je predstojnik tega inštituta rdeči “prof. dr. Jože Balažic”. Tudi on je v konfliktu interesov, zanj je zelo pomembno, da oblati kardinala in tako reši časopis DELO, zato ne sme njegov inštitut ugotoviti, da kardinal ni oče. Zato se mora izločiti iz postopka ugotavljanja.

    Vodja tožilcev je gospod Masleša, ki je tudi v konfliktu interesov, saj moralna RKC zahteva, da tožilci, ki so na smrt brez obravnave obsodili prebežnike čez mejo, ne more biti tožilec v demokratični državi. Zato tožilstvo ne more voditi nobenega procesa proti kristjanom.

    Gospodje, ste zadovoljni? Edina rešitev je, da sta na vsaki kolikor toliko pomembni funkciji dva: eden rdeč in en katolik. Smo pripravljeni podvojiti javni sektor?

  10. Res je, da bi tudi v primeru izrazitega sovraštva (ne pa le drugačnega mnenja ali svetovnega nazora) do določene stranke to bil izločitveni razlog.
    Se pa izločitveni razlogi in/ali dvom o nepristranost vedno presoja v konkretnem primeru, za izločitev pa (na srečo) ni dovolj, da je razsodnik pač le drugega nazora, če ni okoliščin (npr. dejaven akter skupine, katere visok predstavnik je ena od strank), ki bi kazale na pristranost oz. konflikt interesov.
    V primeru g. Rodeta pa niti ne gre za spor, v katerega je vpeta država, ampak za spor med dvema nedržavnima (civilnima) stranema, kjer se dvom o nepristranosti presoja lahko tudi povsem subjektivno, zato je tu še toliko bolj občutljiva vsaka povezava med razsodnikom (ali izvedencem) in stranko (mimogrede, nimam nobene povezave z Delom:)
    Se pa absolutno ne strinjam s tem, da bi, kot ste deloma v šali, deloma zares, nakazali, morali imeti dvojne položaje. Ravno zaradi te razdeljenosti sem se sploh oglasil na komentirani članek, saj mi je žal nepotrebnih delitev. Menim namreč, da se je potrebno oglasiti, ko so komu kršene pravice (npr. še primer z “druge” strani: v intervjuju g. Mlakar navaja, da se je bilo deklici v vrtcu prepovedano pokrižati – so bile po mojem mnenju kršene pravice), hkrati pa tudi opozoriti, ko nekdo neupravičeno zatrjuje, da se zatira določeno skupino in poziva k “vstaji” določene skupine zaradi domnevne kršitve pravic (do katere pa v primeru Balažic, kot izhaja iz zgornjih argumentacij, ni prišlo)(podoben primer je bil tudi primer odstranitev križa iz javnih(!) šol sosednje države, ko je slo škofovska konferenca temu javno nasprotovala – po mojem mnenju neupravičeno, saj se je dovolj le vživeti v drugo stran: npr. kako bi se počutili katoliki z rdečo zvezdo v javni šoli (zasebna šola je druga zgodba)).
    Skratka, dovolj nepotrebnih delitev in vživeti se v drugi stran (za čistejšo presojo le v mislih zamenjajmo vloge v posameznem primeru), pa bo vsem bolje:)

Comments are closed.