Katoličan, si upaš tvegati?

30

Pridite in poglejteSočasnost leta vere, ki ga obeležuje Cerkev na vesoljni ravni, ter obdelava gradiva predloga (!) pastoralnega načrta Cerkve na Slovenskem (»Pridi in poglej«) je očitno precej poživila dogajanje v slovenski Cerkvi. Ne rečem, da ni bilo živahno že prej, a vendar je razprava o nacionalnem pastoralnem načrtu nekako posegla v najbolj fundamentalne, lahko bi rekli Arhimedove točke krščanstva na Slovenskem.

Vendar pa se pojavlja tudi bojazen, da bo vsa razprava o pastoralnem načrtu doživela podobno usodo kot plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (ali, kot se je pogovorno reklo, sinoda). Se pravi, nekaj prijetnega ali tudi manj prijetnega kramljanja, modrovanje o tem, kakšno Cerkev hočemo – in vsa zadeva bo lepo končala v arhivih kot spomin na stare dobre čase. Nekaterim se zdi sporna že sama platforma, namreč brošura »Pridi in poglej«, vendar pa gre tu zgolj za izhodišče za debato. Toda kaj bo v tem primeru merilo za uspeh, če sploh lahko govorimo o njem? Pastoralni načrt bo zgolj seme, ki ga bo treba zasejati, konkretni sadovi pa bodo prišli verjetno šele tedaj, ko bodo tudi sedanje mlade generacije kristjanov zapustile ta svet.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj sem dal članku takšen naslov – namreč, tvegati pomeni izstopiti iz nekega varnega zavetja že dobro uležanega »ziheraštva«, ki katoličanom nikakor ni tuje. O tem govori tudi moja osebna izkušnja. Kot mnogi aktivni katoličani sem tudi sam član župnijskega pastoralnega sveta v svoji župniji v bližini Ljubljane. Gre za srednje veliko podeželsko in močno konservativno župnijo, ki v zadnjem času doživlja krizo identitete, saj se mladi domačini izseljujejo v večja urbana središča, prav od tam pa prihajajo v svoja nova bivališča večinoma Ljubljančani – seveda tisti, ki imajo dovolj debelo denarnico, da si lahko privoščijo nakup parcele in gradnjo hiše. Sprememba sestave prebivalstva seveda vpliva tudi na versko stanje. Še v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja so se v krajevni osnovni šoli našli le izjemni primeri otrok, ki niso hodili k verouku in šli k birmi. Danes je takih manj kot polovica.  Pa tudi tisti, ki so prej obiskovali verouk, po birmi ponavadi hitro odletijo iz gnezda – tudi župnijskega. Seveda, ko spoznajo, da je mogoče živeti bolj sproščeno življenje izven meja svoje matične družine in domače župnije, kjer glavna vrednota ni toliko osebna vera, pač pa predvsem zvestoba tradiciji – pa ne toliko v smislu izročila Cerkve kot dopolnila Božji besedi, pač pa navadam, ki naj bi se izročale iz roda v rod.

Stanje kot sem ga opisal, seveda ni razlog za »jamranje«, češ kako nam gre slabo, pač pa je lahko izziv, čeprav, priznam, sem tudi sam kdaj zapadel v pesimizem, ko sem na sejah ŽPS zaman skušal udejaniti kakšno pobudo. Problem pravzaprav ni pri župniku, ki je pobudam večinoma naklonjen in mi je pred tremi leti dal priložnost, da kot predstavnik molitvene skupine (torej v kvoti delegatov in ne izvoljenih predstavnikov) sodelujem v ŽPS, ki je še vedno zgolj posvetovalno telo. Bolj je problem v mentaliteti župljanov, saj ta mentaliteta večinoma še vedno temelji na kulturi samoumevnosti in varnega udobja, kar seveda sili v držo zloglasnega vrtičkarstva. Se pravi, tudi če razmere niso najboljše, moramo biti hvaležni za to, kar je ostalo – in seveda nič tvegati, da ne izgubimo še to, kar imamo. Toda Jezus je v priliki o talentih glede tega zelo jasen – treba je tudi tvegati.

Kako je lahko zakrnela mentaliteta lahko cokla v razvoju, dokazuje naslednja zgodba. Predlani novembra se je molitvena skupina v moji župniji odločila narediti nekakšen mini-seminar za evangelizacijo oz. poglobitev vere in sicer v decembru. Odločili smo se za seminar v treh delih, medtem ko Katoliška karizmatična prenova običajno organizira sedemtedenske seminarje. S privolitvijo župnika in tudi načelno privolitvijo članov ŽPS smo tudi začeli z delom, vendar bi se tik pred zdajci skoraj ustavilo. Izkazalo se je, da je neznana skupina župljanov skušala pri župniku doseči, da bi umaknil svojo privolitev za izvedbo seminarja. Zdelo se je že, da bo najprej klonil pod pritiski, vendar se je po posvetu z nekaterimi drugimi duhovniki odločil, da izvedbo seminarja vseeno dovoli. In smo ga tudi ob Božji pomoči izpeljali, le da je bilo med udeleženci v kapeli bolj malo faranov, saj so v glavnem prišli iz okoliških župnij. Kasneje se je tudi izvedelo, zakaj – razlog je bila miselnost, da v naši župniji ne potrebujemo nekih gostov, ki ob molitvi krilijo z rokami in nato solijo pamet o tem, kaj je prava vera. In smo spet pri ogroženem vrtičku, ki ga skuša potacati neki tujec. In s tem pridemo do jedra problema: v glavah mnogih ljudi je še vedno prisotna miselnost, da se je treba prilagajati tistim, ki gredo zgolj do nekega nivoja vere, dlje pa ne, ker jim to pač ne ustreza. Vsaj tako misel je bilo mogoče slišati na eni od zadnjih sej ŽPS. Prvič v življenju sem tako na lastna ušesa slišal, da se je treba pri napredku prilagajati – povprečnežem.

Kdo ve, morda je v ozadju vsega tega tudi slaba poučenost s strani duhovnikov in ne samo nepripravljenost na spremembe. In to na spremembe pri sebi. Katoličane dostikrat močno napada napuh, češ mi ne potrebujemo spreobrnenja, smo krščeni, birmani, vsako nedeljo pri maši, naši otroci pri verouku – kaj zaboga še hočete več?? Mar niso podobno govorili pravoverni Judje Janezu Krstniku in kasneje Jezusu: »Abrahamovi otroci smo.«? Kajti Bog zmore iz kamnov obuditi Abrahamu otroke. Po drugi strani pa so tudi duhovniki dostikrat žrtve tovrstne nezdrave konservativnosti, saj se bojijo lastnih vernikov, da ne bi prišlo do nerganja ali celo odkritega upora. Zato rajši ne tvegajo s kakšno močno evangelizacijo, pač pa se še naprej držijo starih navad. Samo da je mir pri hiši. Poglejmo vzporednico v Svetem pismu: dokler Jezusovi učenci niso doživeli binkošti, so se iz strahu pred Judi skrivali. Po binkoštih pa so pogumno nastopili. Nam to kaj pove? Morda to, da Cerkev potrebuje novih binkošti, kar so navsezadnje poudarjali tudi papeži druge polovice 20. Stoletja. Za nove binkošti pa je treba tudi tvegati. Papež Frančišek si je upal tvegati, prekršiti »protokol« in izstopiti iz kulture samoumevnosti. Mar niso bila mnoga njegova dejanja že takoj po izvolitvi pravo pohujšanje za vse tiste, ki se po farizejsko držijo določenih navad kot pijanec plota in ob tem ostro bičajo vse tiste, ki stojijo malo ven iz vrste? Razlogi za to so sicer večplastni, od vertikalno-imperativne strukturiranosti Cerkve iz časa pred drugo svetovno vojno preko dolgih desetletij uradno zapovedane drugorazrednosti katoličanov pa vse do današnje sekularizacije, ki se ji naproti postavlja nekakšen fundamentalizem. Veliko pa k temu pripomore tudi duhovna lenoba ter ošabno samozadovoljstvo. Mar ni dovolj skrb vzbujajoče že dejstvo, da se moramo branja Svetega pisma učiti od reformiranih protestantov, saj so nekatera področja, ki jih upravičeno izpostavljajo, v katoliški Cerkvi povsem zanemarjena? Kako si razložiti dejstvo, da se pri raznih zdravilcih in tečajih joge znajde toliko katoličanov? Ali ni to znak za alarm?

Spominjam se pričevanja duhovnika mlajše generacije, ki se je po prejemu zakramenta birme oddaljil od Cerkve. Ko je še pred vstopom v semenišče delal kot mornar na čezoceanskih ladjah, je nekega dne v Aziji naletel na skupino potujočih misijonarjev, ki so ga povabili, naj sam (z lastnimi besedami) povabi Jezusa v svoje srce. In ko je to storil, se je njegovo življenje spremenilo. Praznino, ki jo je čutil v sebi, je napolnil Bog in ga poklical v duhovniško službo. Ko je vstopil v semenišče, sploh še ni znal dobro moliti osnovnih krščanskih molitev. A nekaj je vedel: če ne bi na povabilo misijonarjev sprejel Jezusa v svoje srce, bi verjetno še vedno v svoji duhovni praznini taval po svetu. Danes je navdušen oznanjevalec in evangelizator, ki ga je Bog obdaril z mnogimi nadnaravnimi darovi. In morda eden redkih, ki si pri maši upa povabiti svoje farane, naj tako kot nekoč on sprejmejo Jezusa za svojega osebnega Odrešenika s povabilom: »Jezus, pridi v moje srce.« Morda je res to tisto, kar potrebujemo. Vse ostalo pa bo naredil Bog sam. A za to, da Božja milost lahko deluje, mora človek tudi kaj tvegati. Sicer bo vso razglabljanje o slovenskem pastoralnem načrtu zgolj »Blažev žegen«.

Foto: Aleš Čerin

30 KOMENTARJI

  1. Gospod Dolenc, kolikor mi je znano, noben papež ni govoril o novih binkoštih, vsaj ne na način, kot si ga predstavljajo “prenovitelji”, ki so svojo različico “binkošti” prekopirali od ameriških protestantov in s tem spustili v katoliško Cerkev nevarnega trojanskega konja.

    • Spoštovana katoličanka, ki misli drugače:

      glede pravovernosti katoliških binkoštnikov – PRENOVA V DUHU, ki delujejo kot gibanje Cerkve in ne kot gibanje v Cerkvi, ni nobene bojazni. Vse je pod kontrolo! V novomeški škofiji celo škof Glavan moli s polaganjem rok nad udeleženci molitvenih srečanj. Nisem pa slišal, da bi škof molil v jezikih (glosolalija). Kot “ognjiščarja” (fokularini) ga sodelovanje pri “prenoviteljih” prav nič ne moti…
      Trdno sem prepričan, da nova evangelizacija slovenske Cerkve brez poglobljenega vsakodnevnega branja in premišljevanja Sv. pisma, ter molitve v oltarnih občestvih, se ne bo mogla popolnoma razživeti.
      Sicer pa Sv. Duh veje, kjer hoče! Ob prihajajočem prazniku “VRŠANJA DUHA” Vam želim obilo doživetja božjega miru in veselja…
      Franci Koncilija

      • Celo škof? Bog nam pomagaj! Če ni mogel Luter, bomo pa sami. Pokončali Cerkev namreč. To je pokoncilsko plačilo. Smrt liturgije, brenkanje na kitare, najstniške in študentske maše, vnašanje binkoštnega protestantizma, itd. Slabo se nam piše.

        • Mogoče boste celo presenečeni, če boste na nekem posnetku odkrili, kako celo papež Janez Pavel II. moli v jezikih. In tega protestantskega vrinjenca so celo razglasili za blaženega.

          P. S. Malo ironije ne škodi.

          • To, da je papež molil v jezikih, je pa povsem tvoja izmišljotina, da bi dosegel pokritje raznih modernističnih novotarij, ki jih širijo tebi podobni.
            In to NI gradnja, to je RUŠENJE cerkvene edinosti.

      • Gospod Franci, nisem čisto prepričana o tem, kaj pravite. Od teh “binkoštnikov” sem doživela že preveč čudnih stvari, da bi jih lahko smatrala za del Cerkve. Nič nimam proti temu, če je vaš škof naklonjen gibanjem, upam pa, da se zaveda, da nekateri od njih stopajo čez rob.

        • Katoličanka, ki se je sam Bog usmili, kajti to drugače ne zgleda prav nič katoliško. pa brez zamere. Hotel sem le reči, draga katoličanka, da slabo poznaš in sv. Pismo in življenje v sv. Duhu, ki je še kako katoliško in bi ti in tebi podobnim svetoval malo več poznavanja vere in njene širine. Vera je namreč vse kaj drugega kot
          katolicizem, živet zgolj na tradicionalni ravni.

    • Še en element, ki kaže na to, da je katoličanka v resnici nekdo, ki je bil najprej Janez.

  2. Papež Frančišek vsak dan postreže z drobnimi mislimi, kako živeti krščanstvo. Danes je ponovno povdaril: ” Življenje je borba, ne bodite mlačni in salonski kristjani.”
    Vrejteno bi bilo potrebno spremeniti naslov pastoralnega načtra “Pridite in pogeljte”. Občutek imam, da papež želi, da mi stopimo v svet in mi pogledamo bližnjega kako trpi. Svet je poln duševno pretepenih ljudi, ki potrebujejo pomoč usmiljenih Samaritanov.

  3. Fantastičen naslov ( TVEGANJE) in odličen prispevek v celoti!
    Hvala ti, Miha Dolenc.

    Glede Sinode kot Pastoralnega načrta PP imam podobno mnenje, ki se po eni strani dotika ene skrajnosti, ki mi jo je p. Branko Cestnik ali novinar Bernard Nežmah v osebnem pogovoru humoristično karakteriziral kot navodila Centralnega komiteja delegatskim komunistom na plenemu, navodila z naslednjih 5 let, ki kmalu zvodenijo. Druga stran tega dela pa se mi zdi bolj konstruktivna, in bi jo MORALO občestvo ves čas ozaveščati med skupno molitvijo, dialogi: torej gledanje na znamenja časa, probleme družbe in Cerkve ter iskanje odgovorov nanje s pomočjo branja in predebatiranja teh smernic, s čim se strinjamo, kaj nam je kritično. Tako bi Cerkev tudi živela bolj TVEGANO.
    ” Veliko pa k temu pripomore tudi duhovna lenoba ter ošabno samozadovoljstvo” : ti dve lastnosti sta v paru in značilni za mrtvega, vrtičkarskega ( fevdalnega) človeka, pa naj si bo mafijski boss, njegovi dvorjani ali tlačani. Njih je že pred 500 leti povozil čas, danes pa jih bo še hitreje.

    Drugo: Cerkev je na žalost večinoma podvržena stanju v družbi in je okužena s psiho in duhom družbe, namesto, da bi bila sol družbe. Ker je družba strašno konzervativna:
    1. mafijska ( fanatična vdanost hierarhični strukturi, šibke osebnosti, negativna selekcija, kolektivno razmišljanje, nezmožnost samostojnega mišljenja in učenja na svojih napakah)
    2. fevdalna, vrtičkarska, se boji refleksije in samokritike
    3. se boji tveganja, tekmovanja, podjetnosti, soočenja z novostmi, zdrave kritičnosti do novega
    4. ima izkrivljen pogled o družbi in o sebi ( strašna nadutost, samovšečnost, samozadovoljnost ob stalnem jamranju nad drugimi – kar je tipično patološko čustvo Slovencev, stalna ZAVIST ( tipično patološko čustvo socialistov in brutalno jezo in sovraštvom, ki je dovoljeno le, ko sem v kolektivu in z njima ciljam v isto tarčo kot ostali).

    Z ženo hodiva na zakonsko skupino ( DiŽ) v bivšo župnijo. Tam pari poleg molitve tudi predebatiramo trenutne življenjske okoliščine in podelimo misli in čustva. Tudi kasneje, ko imamo privatne stike lahko z lahkoto kakšne misli o realnosti razodenemo, se potrjujemo ali jih drugemu kritiziramo.

    Hodiva tudi na ignacijanske DV ter na p.Vitalove DV. Zelo pomembno je, da človek prebira SP, vsakodnevno moli in ima koga, ki je realen in duhoven ob sebi vsakodnevno, da mu lahko razodene tako blagoslove kot dvome. Kristjan se velikokrat v molitvi in v soočenjih sreča z dvomi, s padci in z grehi, krivdo. Ali zna vstajati?

    V novih Cerkvenih skupnostih vidim blagoslov. Čeprav nisem ravno ljubitelj večine od njih, sem jih kar nekaj obiskal in za silo poznam, kakšne darove in križe ima vsaka taka Skupnost. Srednjeveška cerkvena organiziranost v župnijah umira, to vidimo vsi, toda ali hočemo to ozavestiti in se na to konstruktivno odzvati. Ravno te nove skupnosti bodo lahko vsakodnevno zrle v te probleme Cerkve in iskale odgovore nanje v molitvi, prijateljstvu in v pristnem oznanjevalnem življenju itd.

    Jezusova prilika o talentih je čudovita kritika FEVDALIZMA ( socializem je neo-fevdalizem, vrtičkarstva, nacionalizma, provincializma, župnijsko organizirane mrtve Cerkve). Zastaviti tveganje, zastaviti talente, začeti podjetno delati, vsejati seme , umreti ( v zemljo), rasti in početveriti, podeseteriti vložek – to je čista zdrava podjetnost, ustvarjalnost, delavnost, življenje vere, zdrave duhovnosti – to je tisti liberalni kapitalizem. Eden bo podeseteril eden pa podvojil vložek talentov v delo in podjetnost.

    Tveganje in Podjetnost nista samo lastnosti PODJETNIKA, temveč tudi resničnega kristjana.

    Mar ni jasno, da se tveganja( novega, dvoma, umiranja, podjetnosti, tekmovalnosti) najbolj bojijo ravno socialisti ( neo-fevdalci) in nazadnjaški verniki Cerkve ter člani Mafije?

    • Fantastično Pavel!

      Plehkoben, banalno površinski pogled na življenje, je velik krivec za mlačno vero ali pa nevero.

      Takšen pogled ima mnogo škodljivih posledic:
      – za opuščanje pozitivnih vrednot v življenju
      – za pomanjkanje čuta za skupno dobro
      – za pomanjkanje pozitivnega dojemanja težav v življenju, tako na osebnostni kot tudi skupnostni ravni
      – za premalo duhovne moči, da se vztraja v dobrem za vsako ceno…

    • Gospod Pavel, ko berem vaše prispevke, imam vtis, da ste zelo zagrenjen človek. Lahko še toliko poudarjate vašo aktivnost in se ven mečete, vendar s tem svojim negativizmom dajete slab zgled.
      Preberite si tole:
      http://www.dnevnik.si/objektiv/komentarji-in-mnenja/ves-kristjan-svoj-dolg
      Mimogrede, avtorja Mateja Jemca dobro poznam in je res s srcem kristjan, česar pa ne morem reči za vas in za veliko večino desnosučnih farizejev. Tudi za avtorja sestavka “Katoličan, si upaš tvegati”, ker se vidi, da se za izmišljenim imenom in priimkom skriva znano pero Janševega časopisa.

      • Katoličanka, ko nimaš argumentov (saj to je vedno) in ne moreš pisati o vsebini, napadeš človeka ad hominem.

        In tako si zaslepljena z Janšo, da ga vidiš povsod.

        Ti seveda nisi prava kristjanka, saj veruješ v komunajzerje.

        • Alojz. Tudi sami nimate pametnih argumentov na dano temo, tako da se vzdržite trapastih pripomb. Spet me preseneča- “veruješ v komunajzerje”. To ni vera in tudi nikoli ne bo. Lepo da ste uporabili latinščino, tako ste nam vsem dokazali, da ste izjemno učeni. Mogoče bi svojo učenost nadgradili še s tem, da ločujete vero in politiko.

          ………………………………
          Zakaj bi bile alternativne metode zdravljenja sporne, ali pa vadbe? Če obiščeš tečaj joge še ne pomeni, da si zapustil vero. To je skoraj tako, kot če bi človek obiskal latino plese in bi ga obtožili, da ne mara Slovencev. Tudi, kar se medicine tiče… Človek bo poiskal zase najboljšo možno pot do zdravja pa to seveda ne pomeni, da bo izgubil vero. Malo “lova na čarovnice” je zaslediti.

          “Katoličane dostikrat močno napada napuh, češ mi ne potrebujemo spreobrnenja, smo krščeni, birmani, vsako nedeljo pri maši, naši otroci pri verouku – kaj zaboga še hočete več?? ” – 100% se strinjam. To je lahko navadna folklora – za močno vero je potrebno veliko več. Ljudje bi morali biti verni zaradi tega, ker je to univerzalna resnica in ne zato , ker so tako rekli doma.

          • Se strinjam. In tudi mnogi duhovniki priporočajo tečaje joge. Verjetno bi tudi vedno nervoznemu Alojzu koristila.

          • Komunajzerčanka, če misliš, da sem nervozen, se motiš.

            Sem le direkten in jasno povem zate bolečo resnico.

          • Kaš, kaj te muči? A to, da sem povedal resnico o katoličanki?

            In kaj bluziš o jogi, ki nima veze s temo?

      • Pavel je stvari dobro podal in mislim da je o omenjenem v njegovem prispevku vredno razmisliti.
        Katoličanka, ki misliš drugače, mislim, da si se ustrašila njegove kritike, ki v začetku tudi meni zveni nekoliko trdo in bi jo nekoliko omilil in povedal bolj previdno, a resnica ostane resnica.
        Bolj všeč mi je njegova predstavitev samega sebe in ravno v tistem delu lepo nakazuje smer rešitve ki je zelo preprosto: v življenju in poglabljanju lastne vere v pristnem objemu živega in verujočega občestva. To je to.

  4. Svetovna gospodarska kriza se je začela s pokom (pre)napihnjenega nepremičninskega balona v ZDA. In ravno trg nepremičnin je kot panoga v sedanji krizi hudo nastradal. Podobna zgodba se je zgodila tudi pri nas. Veliko se je gradilo, še več kupovalo, banke so odobravale kredite, cene nepremičnin pa so zato letele v nebo. A tudi pri nas se je s prihodom krize pravljica zaključila.

  5. Nobeno tveganje ni, če se otresemo površinske, nesočne mlačnosti.

    Z mlačnostjo ni nobenega uspeha pri delu.

    še manj pa v življenju, ko gre za uveljavljanje pozitivnih življenjskih vrednot!

    Goreče upanje in goreče uresničevanje vrednot, je rešitev za vse težave!!!

    Dober voznik si lahko, če upoštevaš stroga pravila v prometu.

    Dober človek pa si le, če upoštevaš življenjse vrednote, da lahko ločiš dobro od zla.

    • “Dober voznik si lahko, če upoštevaš stroga pravila v prometu.”

      Si ti še eden od slovenskih nasilnežev (bully), le da takih, ki te nabijajo z zakoni po glavi, še preden si jih prekršil?

  6. Pri tovrstnem razpravljanju je sila važno ločevati med cerkveno tradicijo (sveto izročilo) in ljudskimi običaji. Prvo je sestavni del katoliške pravovernosti, drugo pa je sekundarno orodje vernosti. Nekaj v tej smeri je nakazal že avtor članka, a (še vedno) bolj površno. Tradicija namreč ni isto kot običaj! In tu je PiP sila nekonsistenten!

    V vročici obsedenosti z reformami vsepovprek obstoji nevarnos sovraštva do preteklosti in kontinuitete. Bati se moramo ponovitve tiste pokoncilske zmede, ki je ugrabila koristi koncila kot takega, ki ji ni bilo mar za uravnoteženost, ampak je z brisanjem lastne dediščine povzročila opustošenje. Sedanja dezorientacija je pač del prav tega še neizpetega modernizma.

    Konec koncev so tudi katoliški slovenski običaji lepi in uporabni, v kolikor so živeti v okviru vere, ki je vedno osebna (sicer ni vera).

    Rešitev? Ne igrati na karto všečnosti! Spodbuditi katehezo odraslih, vrniti urejeno liturgijo, aktualizirati cerkvene očete in cerkvene učitelje.

    In še za vse tiste, ki si papeža Frančiška prisvajajo za lastne “revolucionarne” cilje: gre za človeka skromnosti, molitve in neposredne besede, nenaklonjenega kompromisom na način spreminjanja nauka Cerkve.

    • Strinjam se s teboj. Rad te berem in želel bi, da večkrat kaj napišeš. Moja verska pot je še zelo nestanovitna, saj nima zadostne tradicije.

      Zadnjič smo se pogovarjali v skupini o priliki učencev v Emavsu, ki sta bila zelo razočarana ( nad križanjem, morda še bolj nad opustošenjem njunih očaranosti na lastnimi pričakovanji o Jezusu in Cerkvi – to kar tudi sami delamo).
      Po eni strani nimam nič proti protestantom, po drugi strani pa vidim koliko katolikov moje in mlajše generacije se raje vrti v teh “new age” krogih kot pa da bi ostali vraščeni v tradiciji.
      Zelo napačno je iskati SREDINO tako kot jo išče na političnem polju Virant, na vseh ostalih poljih pa večina Slovencev in katolikov. Enostavno vzamejo aritmetično sredino v množici: 9 jih ne hodi k maši, en fanatik hodi k maši, torej bomo mi šli enkrat na 5 tednov k maši, da bomo v zlati sredini.
      Poznam celo zelo mlad zakonski par, ki je dobil službo pridigarjev, duhovnikov ( plačilo iz ZDA) v Sloveniji. Vem, tudi, da so protestantske sekte skoraj preplavile Brazilijo, ker imajo za razliko od RKC denar, ki ga vlagajo v šolanje, plačevanje, denarno pomoč, hrano v teh slumih.

      • Tradicijo na žalost uničuje tudi Sveti sedež sam, od pokoncilskega uničenja liturgije, do poskusa tekmovanja z binkoštniki, ki Cerkvi v mnogih krajih predstavlja glavno konkurenco (v Braziliji kot ste rekli).

    • Dobro ste to napisali. A pri začetnikih, ki vse skupaj jemljejo zelo površinsko, je praktično težko vpreči voz pred konja, se pravi, posadiš ga v sistem nekih navad, potem pa naj se znajde. Se bo moral res najprej “roditi od zgoraj”, potem pa tudi težav z izročilom ne bo imel.
      Predvsem se mi zdi pomembno, da ste izpostavili katehezo odraslih. Tega nam res manjka. Tudi to, kaj lahko cerkevni očetje pomenijo za sedanji čas, ko gre za iskanje zdrave in močne vere.
      Mimogrede, če se ne motim, je blaženi A. M. Slomšek izvirno zapisal “PRAVA vera bodi vam luč”. Verjetno je bilo že v njegovem času veliko poskusov, da se krščanstvo razvodeni in ga naredi zgolj za neko všečno ideologijo.

  7. glavni problem vodstva RKC, ki ga laiki ne moremo rešiti je (kljub vsemu loporečju v PIP), da se je med ideološko indoktrinacijo in vzgojo kot sredstvom evangelizacije odločila za prvo. vernikom je lažje ponuditi evangelij kot ideologijo kot jih vzgajati pa še manj sitnosti imaš z njimi ker vzgojeni ljudje razmišljajo s svojo glavo in postavljajo neprijetna vprašanja. v ideologije v postmodernem času nihče ne verjame, torej se tudi vernik ne čuti zavezanega zapovedim evangelija. ej no, še 40 let tavanja po puščavi pa bo kakšen Jozue napisal nov PIP…

  8. Krščanstvo, torej vero, je potrebno resnično živeti, pa ne bo slabega življenjskega občutka.

    Se strinjaš Zdravko?

Comments are closed.