Kateri razlogi podpirajo svobodno ekonomijo?

10

Manj finančnega totalirizmaMoralnih in drugih razlogov, ki podpirajo svobodno ekonomijo je več. Črpamo jih lahko iz zgodovine, a veljajo še danes. Omemba nekaterih prvin nam pomaga pri razumevanju ekonomske svobodne in posledično pri socialno tržnem gospodarstvu. Katere je vredno omeniti?

Iz antropološke razlage človeka izhaja, da svoboda ni to, da delaš, kar želiš. Pravilno razumevanje svobode ne dovoljenje, da se »obnašamo kot pubertetnik, ampak je plemenitost, dana ob rojstvu ljudem«. Človek je po judovsko krščanskem izročilu ustvarjen po Božji podobi in zato svoboden, kar je tudi njegova glavna vrlina iz katere izhaja morala in naše delovanje. Danes vse preveč »svobodo enačimo z neodgovornim obnašanjem, kronizem s kapitalizmom, šolanje z izobrazbo, socialno zavarovanje z iskreno medgeneracijsko solidarnostjo in pravo družbeno odgovornost z jemanjem denarja eni skupini in dajanjem drugi skupini«. Začeli smo verjeti, da je »birokrat dobri samaritan«, ki ima vso pristojnost odločati, komu vzeti in komu dati po lastnih merilih in presoji. Na mesto kjer je v razvitih ekonomijah človek in njegova vloga v solidarnosti, v nerazvitih-nesvobodnih ekonomijah stoji Vlada.

Mladi svobodo enačijo s tem, da je vse dovoljeno. Družba je potrošniško naravnana. Preveliko potrošništvo in premalo varčevanja je pogubno. Tudi danes ekonomisti spodbujajo potrošnjo, ki naj bi zagnala gospodarstvo. Vse premalo je varčevanja in razmišljanja o prihodnosti, neenakosti in izključevanja ter premajhna skrb za revne. To je človekova odgovornosti za prihodnost. Ta določa odgovorno obnašanje posameznika in družbe, skrb za sočloveka in okolje, poslovne običaje, spoštovanje dolžnosti in ne le pravic.

V Sloveniji imamo preveč državne lastnine. V praksi se zgodi, da gre pri državni lastnini vedno za »lastniško priviligiranje politične skupine, ki ima največjo moč«. V podjetjih z neposredno ali posredno državno lastnino se država pretvarja, da vlada v imenu vseh ljudi, s čimer vlada nadomesti izkoriščanje enega zasebnika, ki izkorišča drugega zasebnika, kar izhaja iz trgovanja, ki ga vedno žene pohlep, z veliko hujšim izkoriščanjem celotne družbe, kar počne revolucionarna politična elita. Politika postaja razsodnik in tisti, ki ugotavlja, kaj kdo lahko, kaj ne sme, komu se lahko pomaga ali pa ne.

Družbena odgovornost je vse prevečkrat razumljena preozko. To ni nujno samo sofinanciranje športa in kulture. Ugotavljamo, da tovrstna družbena odgovornost ne sme biti nadomestilo za nemoralno poslovanje. Tudi ne pomeni, da je podjetje, ki ne ustvari dobička bolj odgovorno od tistega,ki ga ustvari več, kar bi lahko razumeli ob pojasnjevanju socialnega podjetništva po Slovensko. Tudi delavsko soupravljanje, ki je v Sloveniji zakonsko determinirano, ne pomeni nujno večje družbene odgovornosti. Družbena odgovornost podjetja je dosežena že takrat, ko podjetje deluje, posluje pošteno, spoštuje pogodbe, svojim zaposlenim nudi priložnost za delo za samouresničevanje, zaposlene pošteno plača, s čimer njihovim družinam omogoča preživetje, služi družbi v najširšem pomenu kot akter v gospodarstvu in pazi na moralno razsežnost vlaganja sredstev. Slednje vključuje tako etične poslovne prakse kot tudi skrb za okolje.

Zanimiva je ugotovitev, da ni nujne povezanosti med demokracijo kot političnim sistemom odločanja in svobodo. Tudi v Evropi so države, ki imajo demokratični sistem, a so izjemno nesvobodne, pa tudi take na Bližnjem Vzhodu, ki demokracije nimajo, a so precej svobodne. S svobodo mislimo osebno svobodo, svobodo vesti, vere, misli in ekonomsko svobodo.

Če se omejimo samo na ekonomsko svobodo, se lahko vprašamo, ali v demokratični Sloveniji deluje pravna država, v smislu, da sodišča sodijo pravično in po pravičnih zakonih; v smislu zaščite zasebne lastnine, kjer država s svojim kapitalskim posredovanjem ne razlastnini drugih vlagateljev po zakonu; podjetniška svoboda, kjer zasebna pobuda ni omejevana z birokratskimi predpisi in regulacijo stanovskih združenj ali države; svobodno sodelovanje oz. povezovanje, kjer delodajalec in delavec lahko neprisiljeno skleneta pogodbo o zaposlitvi s pravičnim plačilom; in izvajanje pogodb, ki zagotavlja, da se podpisniki držijo dogovora ter se spori rešujejo pravično. To mora podpirati družba in modra Vlada, ki se zaveda, da ima človek prirojeno dostojanstvo in ustvarjalne zmožnosti, ne pa, da civilna oblasti poskuša na novo definirati moralna načela.

Svobode se ne da zaukazati; svobodo živimo. Svoboda brez etične naravnanosti nima vodila, zato moramo spoštovati načela oz etiko. »Teokracija uničuje svobodo v imenu Boga, libertizem pa v imenu svobode«. Ne ena in ne druga skrajnost nista rešitev za sedanje razmere. V osnovi gre nujno za udejanjanje socialnega tržnega gospodarstva, ki mora temeljiti na pravni državi in mora imeti zelo jasen etični temelj.

Opomba avtorja: razmišljanje se dotika knjige Roberta Sirica: Zagovor svobodnega trga, Družina 2013. Navedbe v narekovajih so povzete iz omenjene knjige.

Pripis uredništva: Žiga Andoljšek je dekan Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu


10 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek Andoljška in odlična knjiga Sirica ( katoliškega duhovnika, ki je bil nekoč strasten levičar in pozna večino trikov levice).

    Sirica bi moral prebrati vsak katoliški duhovnik in redovniki, redovnice ter vsak izobražen katolik, kaj šele katoliški intelektualci.

  2. svoboda ni etična kategorija, ampak stanje stvari, torej lahko bi jo celo imenovali naravno stanje. tisto, kar z moralo oz. drugimi pravili ter normami počnemo je pa to, da to naravno stanje, oz. svobodo omejujemo. vsaka ideja oz. ideologija pa to svobodo omejuje drugače.

    tako da liberalizem ne uničuje oz. omejuje svobode v imenu svobode, ampak v imenu določenih pravic, npr. pravice do tega, da nismo podvrženi nasilju drugih ljudi. za zagotavljanje te pravice, pa je potrebno svobodo ljudi omejit.

    preprosto povedano morala je tista, ki svobodo omejuje, ne vzpostavlja. omejuje jo pa ravno zato, da bi dosegla moralno ravnanje ljudi. svobodno ravnati namreč ne pomeni nujno ravnati tudi moralno. in ravno zaradi tega, je potrebno svobodo omejevati v tistem delu, kjer bi lahko povzročala poseg v moralne vrednote.

    preprosto povedano je stanje absolutne svobode stanje brez pravic in dolžnosti. s pravicami in dolžnostmi se pa svobodo omejuje.

    • (vnaprej povem, da mi ni popolnoma jasno, kaj želiš povedati, kljub dvem “preprosto povedano”)
      Če upoštevamo tvojo logiko, je človeštvo z zgodovinskim razvojem ves čas regresivno izgubljalo svobodo in se oddaljevalo od Rousseaujevske naravne svobode? Meni se bolj zdi, da v začetku stanja ne moremo imenovati svoboda, ta se razvije šele skozi družbene interakcije in kompromise. Človek na samotnem otoku lahko počne kar hoče, vendar ni svoboden kot človek v sredini družbe. Človek, ki odda del svoje svobode, da ne bo ubijal drugih, s tem ni na neto izgubi svobode, temveč dobi pravo svobodo šele dobi. Moralno delovanje, ob pogoju da tako delujejo vsi šele omogoča višjo stopnjo svobode, ki nas loči od naravnega stanja.
      Problem jasno nastane, ko v procesu državi/družbi oddamo veliko osebne svobode, v zameno pa ne dobimo ekvivalentne ali večje svobode.

      • glede svobode lahko kompliciramo do onemoglosti,kar pač nima smisla. svobodo bi lahko interpretirali tudi z subjektivnega vidika, torej tako, da bi rekli, vsak je svoboden toliko, kot se svobodnega počuti.

        na svobodo je pač najprej treba gledati kot na dejstvo, stanje stvari, na katere človek nima nekega vpliva v tem smislu, da človek pač vesolja in tega, kar v vesolju obstaja, ni ustvaril.

        svoboda se tako ne ravzije skozi družbene interakcije, ampak obstaja sama po sebi. to, kar se skozi družbene interakcije oblikuje je vrednotenje svobode ter usklajevanje svobode z drugimi pravicami oz. potrebami ljudi.

        človek na samotnem otoku je lahko popolnoma svoboden, saj svobode ne smemo mešati z možnostmi, ki jih nek človek ima znotraj svoje svobode. če ima to nesrečo, da pač ne zna plavat, potem to ne omejuje njegove svobode, ampak le možnosti, da to svobodo izkorišča.

        če se pač človek odreče delu svobode, potem je preprosto manj svoboden. to, da zaradi tega pridobi varnost, npr., na zmanjšanje njegove svobode ne vpliva, gre samo za učinek tega, da se je svoboda zmanjšala vsem. tudi če se ti odrečeš svobodi, da boš ubijal, to ne pomeni, da te nekdo drug ne bo ubil. te garancije pač ni. tako da ta pridobitev svobode je le navidezna.

        ker moraš upoštevati dejstvo, da tudi če bi te nekdo hotel ubiti, bi ga lahko kot popolnoma svoboden tudi ti ubil. to stanje torej tvoje svobode v ničemer ne omejuje, kvečjemu vpliva na tvojo možnost preživetja, ker je pač odvisna od tega, kako dobro se lahko pred nasiljem drugih braniš in ne od tvoje svobode.

        pri svobodi je pač treba ločevati svobodo od človekovih zmožnostih. npr. ne moreš trditi, da si ti manj svoboden od nekoga, ker on teče hitreje kot ti. svobodna sta oba enako, razlika je samo v tem, da lahko nekdo svobodo v določenih okoliščinah bolj uspešno izkorišča.

        • Se mi zdi, da malo govoriva drug mimo drugega, vsak s svojim ontološkim pojmovanjem svobode. Zame se svoboda začne v družbi, ki ti z začetnim zagotovilom varnosti (četudi iluzornim) omogoči, da lahko človek ustvarjalno deluje. Pri tem se ti šele odpre celoten spekter potencialnih možnosti, ki karakterizira svobodo. V zvezi z moralo se mi tako zdi, da lahko zagovarjaš svobodni trg kot možnost, da se človek svobodno definira in deluje po lastnih željah.

          • zato, ker na svobodo gledaš z vidika morale oz. kulture. ampak svoboda dejansko obstaja kot naravno stanje, v katerem smo omejeni z naravnimi dejstvi oz. zakoni.

            to, o čemer ti govoriš pomeni le razglabljanje o tem, kako omejiti to svobodo, da bomo dosegli neke moralne ideale kot so mir, varnost, solidarnost itd.

            družba ti tako npr. ne zagotavlja svobode, ampak varnosti, kot si tudi sam zapisal. varnost pa ti zagotavlja tako, da svobodo ljudi omeji. družba ti ne more zagotavljato svobode zato, ker svoboda obstaja neodvisno od družbe. svoboda je stanje stvari, je način, kako je pač svet, vesolje urejeno.

            svobodni trg se ne zagovarja na svobodi, ampak spet na omejevanju le te. svobodni trg se ne uveljavlja na dejstvu, da smo v naravnem stanju vsi svobodni, ampak na odločitvi, da je vsak svoboden le to točke, ko njegova svoboda posega v svobodo drugega. v tisti točki mora svojo svobodo omejit, se ji odreči. to je osnova prostega trga. lahko počnem karkoli, razen tistega, s katerim bi drugega oviral pri tem, da počne karkoli. in ravno zaradi tega, ker smo na koncu vsi manj svobodni, se ustvari neko polje, ki nam daje občutek neke svobode, ker je v tem polju vsem prepovedano, da bi bili absolutno svobodni.

            jaz razumem, da se tebi zdi, da smo z omejitvijo svobode dejansko bolj svobodni, ampak to zato, ker ne upoštevaš, da si bolj svoboden zato, ker si se po drugi strani svobodi odpovedal. te odpovedi pa se ne zavedaš, ker si na osnovi te odpovedi dejansko pridobil neko moralno korist, ki jo pač ti imenuješ svoboda, ampak to dejansko ni svoboda, ampak odrekanje svobodi.

            ker ti razmišljaš nekako tako: aha, v naravnem stanju me lahko vsakdo kadarkoli ubije, ali vzame moje stvari itd. 1. zakaj lahko on to sploh počne? ker je popolnoma svoboden. 2. ali sem zaradi tega jaz kaj manj svoboden? ne, saj ga lahko tudi jaz kadarkoli ubijem, ali mu vzamem vse njegove stvari. pri tem sem pač omejen z določenimi dejstvi. npr. nekoga, ki ima celo vojsko ljudi, ki ga branijo, bom težko ubil sam. za to, bi moral imeti večjo ali boljšo vojsko kot on. velikost ali majhnost moje vojske pa na mojo svobodo nima nobenega vpliva. vpliva ima le ne določene dejstvo kot je dejstvo, da večja in močnejša vojska ponavai in niti ne nujno in vedno, porazi manjšo in šibkejšo vojsko. za to gre. ker če ne, potem bi lahko trdili tudi to, da so ptiči bolj svobodni kot ljudje, ker lahko letijo. to s svobodo nima veze, ker gre le za to, koliko in na kakšen način lahko nekdo svobodo izkoristi. če je nekdo sposoben svobodo izkoristiti bolj kot nekdo drug, potem to ne pomeni, da je bolj svoboden, ampak kvečjemu le to, da ima od enake svobode več koristi.

            ker predstavljaj si dve osebi. ena oseba ves dan sedi doma in ne počne nič. druga oseba ves dan preživi zunaj in počne ogromno stvari. a lahko trdimo, da je druga oseba bolj svobodna? seveda ne, saj bi tudi prav oseba počela vse to, ampak tega pač ne počne. skratka, svoje svobode ne izkorišča tako kot druga oseba. razlogov za to je lahko več. morda tega niti noče, morda pa ne more, ker je npr. bolna. ampak taka osebe ne more reči, ah, moja bolezen mi omejuje svobodo. ne, svobode ti ne omejuje, omejuje ti le njeno izkoriščanje.

            primer: če je na drevesu 20 hrušk, dosežeš jih pa lahko samo 4. ali to pomeni, da na drevesu ni 20 hruška, ampak samo 4? isto velja za svobodo.

  3. Tvoje izvajanje se mi zdi zelo vprašljivo; še posebej ko na začetku nonšalantno trdiš da svoboda dejansko obstaja, obstaja neodvisno od družbe, potem tudi od človeka?
    Ne govorim o omejevanju svobode, kot v vzpostavitvi okolja, kjer lahko človek doseže svobodo v zame pravem pomenu besede. To je ravno koncept prostega trga, ki zate vzpostavi občutek lažne svobode na račun omejevanja svobode, zame pa da človeku šele možnost pravega svobodnega delovanja- ob predpostavki, da ne škoduješ drugim, kar bi bolj težko definiral kot omejevanje.

    • seveda je svoboda povsem neodvisna od človeka. svoboda preprosto pomeni to, da te ne zavezuje nobena avtoriteta, ki bi ti določala, kaj lahko počneš in česa ne. to je pa ravno tisto, kar opisujemo kot naravno stanje, torej stanje absolutne svobode.

      svobodno delovanje zamenjuješ z moralnim. absolutna svoboda je stanje, v katerega človek ne posega, torej naravno stanje. s posegom v absolutno svobodo, torej z omejevanjem svobode, pa človek vzpostavlja kulturno oz. moralno stanje kot zanikanje oz. ukinitev naravnega stanja. in to moralno stanje ti mešaš s svobodo.

      moralna in pravna pravila, s katerim vzpostavljamo kulturno stanje, pa niso nič drugega kot omejevanje tvoje absolutne svobode, saj določajo, kaj lahko počneš in česa ne moreš. tvoja svoboda je omejena, posledično pa si res bolj varen itd., ampak ravno zato, ker je svoboda omejena za vse. ti pa te vrednote kot so varnost, mir zamenjuješ s stanjem svobode.

      primer: če bi bila varnost in mir res v zvezi s svobodo, potem bi to pomenilo, da bolj ko smo varni, bolj smo svobodni. pa to sploh ni res. ker vprašaj se, kdaj boš bolj varen oz. deležen miru, ali takrat kot boš hodil po svetu ali takrat, ko boš bil zaklenjen v nekem atomskem bunkerju? zagotovo v drugem primeru, ampak ali se boš tudi počutil bolj svobodnega? težko.

      skratka, na svobodo ne moreš gledati kot na nekaj, kar ti naj bi zagotavljalo neke moralne dobrine, ampak preprosto kot nekaj, kar ti je na voljo brez omejitev, ki bi ti jih postavljala neka avtoriteta v smislu kaj lahko počneš in česa ne.

      drugi primer. hotel bi storiti samomor. tvoji sorodniki bi to izvedeli in te zaradi tega poslali v umobolnico, kjer bi skrbeli za to, da ostaneš živ. ali bi zaradi tega res bil bolj svoboden, zgolj zato, ker je pač življenje lahko neka vrednota? spet ne.

      problem je, ker ti razmišljaš nekako takole: to, da me nihče ne pretepa je moralno in ker je moralno, potem pomeni svobodo. ti si pač predstavljaš, da je nekdo lahko svoboden samo takrat, kadar je obravnavan moralno korektno. ampak je nekdo, ki ga država zapre v zapor, ker je nekoga ubil brez legitimnega razloga, svoboden? težko, čeprav je v tem primeru zagotovo obravnavan moralno korektno, saj je moralno ustrezno nekoga, ki zagreši umor, kaznovati, a ne? ampak lahko bi rekel, že že, ampak s tem, ko smo morilca dali v zapor, smo ostalim dali več svobode, ker so sedaj pred tem morilcem varni. poanta pa je ravno v tem, da jim nismo dali nič več svobode, saj bi tudi oni pristali v zaporu, če bi koga ubili, bolj varni so pa ravno zaradi tega, ker te svobode, da bi koga ubili nekaznovano, nimajo, kot jo ni imel tudi tisti, ki je pristal v zaporu.

      tako da ko razmišljaš o svobodi, preprosto odmisli moralni vidik in se vprašaj le: ali obstaja neka avtoriteta, ki mi določa kaj moram početi in česa ne smem. če ja, potem je tvoja svoboda omejena. če take avtoritete ni, potem si absolutno svoboden. problem stanja absolutne svobode pa je v tem, da v takem stanju vlada zakon močnejšega, spretnejšega, pametnejšega itd.

    • pa še to bom dodal. problem pri razumevanju koncepta absolutne svobode je ravno v tem, ker absolutno svobodo imajo lahko le vsi hkrati in jo lahko tudi vsi hkrati izvajajo. zaradi tega je potem možno dobiti občutek, da tako stanje dejansko pomeni manj svobode, zardi konflikta, ki se nujno pojavi med dvema absolutnima svobodama. ta konflikt se pa lahko razreši le na osnovi dejavnikov ki sem jih že opisal, torej moč, iznajdljivost itd. se pravi, če imamo dva človeka in oba sta absoltno svoboda in oba si želita dobiti eno in edino hruško, ki rase na drevesu, potem jo bo dobil tisti, ki bo pri tem bolj spreten, bolj sposoben. za to gre. ne moremo pa potem trditi, ah, tisti, ki je hruško dobil je bolj svoboden, tisti, ki je ni, pa manj, ker ne gre za svobodo, ampak za sposobnost pridobiti si tisto hruško. ker ne bi obstajala nobena avtoriteta, ki bi določala, da oseba A lahko dobi hruško, oseba B pa ne.

  4. Sprašujem vas, zakaj v skladu s napisanim "da je drzavne lastnine v Sloveniji preveč" kot direktor stanovanjskega sklada ne zacnete prodajati skladova stanovanja na trgu in omogočite mladim slovenskim druzinam končno nakup doma, državi pa prepotreben denar.

Comments are closed.