Repriza nočne more za laburiste

Nekdanji britanski premier in vodja laburistov Tony Blair, ki ga del njegove stranke še zmeraj krivi za vse sodobne tegobe britanskih socialdemokratov, je že pred časom dejal, da bo izid prihajajočih volitev v britanski spodnji dom, če se bosta na njih spopadla tradicionalna desna in tradicionalna leva stranka, tradicionalen.

Leto v modro-rumenem

V tednu, ki se začenja, bo minilo leto dni od krvavega vrhunca lanskih dogodkov na kijevskem Majdanu in padca predsednika Viktorja Janukoviča. Marsikdo je imel verjetno občutek, da smo dogajanju na razmeroma daljnem vzhodu Evrope v tem času na Časniku posvečali preveč pozornosti. Večkrat mi je bilo tudi očitano, da je na našem portalu prostor samo za en pogled na ukrajinsko krizo (četudi kdaj v petdesetih odtenkih).

Ni slovenska zgodba

Dolga leta se je zdelo, da je abonma hrvaške levice na predsedniško palačo nepreklicen. Odkar je Tudjman v zadnjih letih svoje vladavine zamudil priložnost za pravočasno slovo od oblasti, kandidati iz nacionalnega in konservativnega tabora niso delovali prav nič konkurenčno. Seveda mora omenjeni tok sklepati več kompromisov kot njegova neprimerno uspešnejša slovenska različica, zaradi česar se je moral tudi Josipović ponižati in za veliki šmaren poromati v Marijo Bistrico.

Ga bo treba podreti znova?

Slabe volje sem, ker bosta »mojo« revolucijo naša družba in država v najboljšem primeru obeležili kot dogodek iz daljnih krajev. Kak predsednik parlamenta bo resda izrekel nekaj suhih, neobveznih fraz, a bo to storil tako, da bo jasno, da se nas Slovencev dogajanje v Berlinu pred dvema desetletjema in pol pravzaprav ne tiče.

Je pravi zmagovalec premier?

Ukrajinci so z odločitvijo za Porošenka in zlasti z visoko podporo morda najbolj proevropskemu politiku Jacenjuku vse upe stavili v naslonitev na Evropsko unijo. Veliko vprašanje je, ali bodo bruseljski birokrati zmožni vsaj v majhni meri izpolniti njihova pričakovanja. A druge poti preprosto ni, kot je ni za Latvijo ali Estonijo. Zato tam, drugače kot v Sloveniji, občasno glasove dobijo celo tisti, ki vsaj kratkoročno ne morejo obljubiti mleka in medu.

»Nikoli nisem bila članica nobene komunistične stranke«

... je pred evropskimi poslanici zatrdila Alenka Bratušek (čeprav ji tega ni nihče očital) in s tem pokazala, da ne ve, da ima Slovenija dve mitologiji o svojem komunističnem gibanju. Eno za domačo in drugo za tujo javnost.

Sovjeti korakajo naprej

Po svoje so ti Sovjeti hecni. Veliko možnosti je, da bi res prepričljivo dobili krimski referendum po naravni poti. Ampak železnobetonski sovjetski um kagebejevskega oficirčka ne more sprejeti dveh stvari. Prvič noče ničesar prepustiti naključju. Zato organizira volitve ali referendum v dveh tednih in na glasovalnem lističu ne pusti izbire.

Referendum ne bo dovolj

Že dlje časa me prijatelji širom po Evropi, ki poznajo moje zanimanje za Katalonijo, sprašujejo, ali gre katalonska osamosvojitvena prizadevanja, ki si zadnje čase vse bolj utirajo pot v evropski in tudi ameriški tisk,...

Ukrajinomanija

V zadnjih tednih me marsikak znanec vpraša, ali se mi meša, ker toliko razmišljam, govorim in pišem o Ukrajini. Zelo dober prijatelj, ki sem ga prejšnji teden nahrulil, češ, naj me pusti pri miru, ko sem nervozno brskal po BBC-jevi strani in izvedel, da se je Janukovič čudežno pojavil v Rusiji, mi je celo dejal, da bi me razumel, če bi se vsaj pisal Mavrenko in imel ukrajinske prednike. Pa ne drži ne eno ne drugo.

48 ur prepozno?

Morda se bodo zgodovinarji čez leta prerekali o tem, kaj bi bilo, če bi Viktor Janukovič svojo današnjo ponudbo zmogel vsaj dva dni prej. Že zdaj je jasno, da se bodo morali ukvarjati z vprašanjem, zakaj je Arseniju Jacenjuku, nasledniku Julije Timošenko na čelu stranke Domovina, mesto ministrskega predsednika ponudil šele, ko so začeli ljudje umirati.

Aktualno v naših rubrikah