Ob nekem metanju v puščico

Kar bodo katoliški vernice in verniki danes zmetali v puščico, naj bi bilo namenjeno za pomoč žrtvam vojaških spopadov na evropskem vzhodu, v Ukrajini. Pobudo za to je kot eno izmed svojih številnih presenečenj iz rokava podal papež Frančišek. Njegova ponujena roka prebivalcem ohromljene vzhodnoevropske velikanke ne bi mogla priti v bolj pravem času.

Črn dan za “črne”

Če je še na začetku predvolilnega boja za volilno supernedeljo v treh zveznih deželah v Nemčiji kazalo, da bi se lahko krščanski demokrati Angele Merkel na stolček šefov deželnih vlad usedli v vseh treh, je že precej časa pred volilnim dnem to postala erozija takih možnosti. Toda večer 13. marca se je iztekel še slabše od zadnjih napovedi.

Mislim, da me je imela za begunca

Pravzaprav sem nameraval pisati o katalonskih volitvah. Ali pa vsaj o tem, zakaj sem kot hud kritik Drnovškovih "mešanih koalicij" pristal v taboru zagovornikov velike koalicije. Potem pa sem ta vikend potoval na Nemško, kamor tudi sicer rad odidem. V Bonn ob Renu sem se, kot vedno v Nemčijo, odpravil z vlakom.

Etapna zmaga, ki je v bistvu pat

Lahko bi rekli, da je izid grškega referenduma tako rekoč najslabši od vseh možnih. V prvi vrsti je obdržal nad vodo dvojec Cipras-Varufakis in njuno ekipo, hkrati pa še zdaleč ni plebiscitaren, kot so si v Sirizi morda predstavljali in želeli. Vsekakor je bolj venezuelski kot sovjetski, ko bi predlog ljubljenega vodje moral dobiti 98 odstotkov. Vsaj.

Repriza nočne more za laburiste

Nekdanji britanski premier in vodja laburistov Tony Blair, ki ga del njegove stranke še zmeraj krivi za vse sodobne tegobe britanskih socialdemokratov, je že pred časom dejal, da bo izid prihajajočih volitev v britanski spodnji dom, če se bosta na njih spopadla tradicionalna desna in tradicionalna leva stranka, tradicionalen.

Leto v modro-rumenem

V tednu, ki se začenja, bo minilo leto dni od krvavega vrhunca lanskih dogodkov na kijevskem Majdanu in padca predsednika Viktorja Janukoviča. Marsikdo je imel verjetno občutek, da smo dogajanju na razmeroma daljnem vzhodu Evrope v tem času na Časniku posvečali preveč pozornosti. Večkrat mi je bilo tudi očitano, da je na našem portalu prostor samo za en pogled na ukrajinsko krizo (četudi kdaj v petdesetih odtenkih).

Ni slovenska zgodba

Dolga leta se je zdelo, da je abonma hrvaške levice na predsedniško palačo nepreklicen. Odkar je Tudjman v zadnjih letih svoje vladavine zamudil priložnost za pravočasno slovo od oblasti, kandidati iz nacionalnega in konservativnega tabora niso delovali prav nič konkurenčno. Seveda mora omenjeni tok sklepati več kompromisov kot njegova neprimerno uspešnejša slovenska različica, zaradi česar se je moral tudi Josipović ponižati in za veliki šmaren poromati v Marijo Bistrico.

Ga bo treba podreti znova?

Slabe volje sem, ker bosta »mojo« revolucijo naša družba in država v najboljšem primeru obeležili kot dogodek iz daljnih krajev. Kak predsednik parlamenta bo resda izrekel nekaj suhih, neobveznih fraz, a bo to storil tako, da bo jasno, da se nas Slovencev dogajanje v Berlinu pred dvema desetletjema in pol pravzaprav ne tiče.

Je pravi zmagovalec premier?

Ukrajinci so z odločitvijo za Porošenka in zlasti z visoko podporo morda najbolj proevropskemu politiku Jacenjuku vse upe stavili v naslonitev na Evropsko unijo. Veliko vprašanje je, ali bodo bruseljski birokrati zmožni vsaj v majhni meri izpolniti njihova pričakovanja. A druge poti preprosto ni, kot je ni za Latvijo ali Estonijo. Zato tam, drugače kot v Sloveniji, občasno glasove dobijo celo tisti, ki vsaj kratkoročno ne morejo obljubiti mleka in medu.

»Nikoli nisem bila članica nobene komunistične stranke«

... je pred evropskimi poslanici zatrdila Alenka Bratušek (čeprav ji tega ni nihče očital) in s tem pokazala, da ne ve, da ima Slovenija dve mitologiji o svojem komunističnem gibanju. Eno za domačo in drugo za tujo javnost.

Aktualno v naših rubrikah