Aktualno v družbi

Danes Janša, jutri Primc, naslednji si lahko ti

Če bi bil Janez Janša obsojen, kot zahteva tožilstvo, bi to pomenilo, da je vsak od nas lahko v vsakem trenutku obsojen česarkoli. Z Janšo se pogosto strinjam, včasih se pri pomembnih stvareh tudi razlikujeva. Nazadnje glede referendumskih sprememb. Te po mojem trdnem prepričanju nerazumno jemljejo moč ljudstvu kot zdravemu delu slovenske družbe in jo povečujejo bolj ali manj pokvarjenim oblastnim strukturam, predvsem pa gospodarsko-pravosodnim-političnim mafijam, ki so izropale državo.

Rdeči gumb

Verjetno te dni marsikdo slabo spi. Še najmanj Janez Janša, ker se vse, dokler ob obsodilni sodbi ne bi zares pristal za rešetkami, do česar je tudi po pesimističnem scenariju še daleč, zanj ne bo veliko spremenilo. Bolj v skrbeh in brez spanja so tisti, ki bodo sprejeli odločitev in pripeljali zgodbo s Patrio, to skrbno ujčkano afero zadnjih petih let, do zaključka. Dilema je predvsem ena: pritisniti rdeči gumb ali ga ne pritisniti, poskusiti ob petindvajsetletnici procesa proti četverici nenadejano pobrati še jackpot ali ne. V vsakem primeru bo odločitev politična, s političnimi posledicami. Dokazno gradivo je milo rečeno pičlo. Pravosodje je s svojimi številnimi odločitvami in neodločitvami obenem zapravilo priložnost (če jo je glede na svoje predispozicije sploh imelo), da bi javnost v njem prepoznavalo avtoriteto ....

Zapoznelo spoznanje Mira Cerarja ml.

Referendumske spremembe bodo, kljub temu, da slovenska politika ploska, slavi, si pripenja medalje in odpira šampanjce, prinesle velike težave. Ali bomo zaradi njih res dobili kredite po nižjih obrestnih merah, kar je bil glavni argument zagovornikov v zadnjih dneh, bomo še videli. V agitacijo s tem argumentom se je na vso moč znotraj politike vključil tudi finančni minister Čufer. Če bi takrat, ko je bil na Ljubljanski banki vključno z njim bolj pazili, komu dajejo denar, bi bila Slovenija brez kakršnihkoli sprememb ustave ob vseh nakopičenih težavah razumljena kot sorazmerno finančno stabilna država z obrestmi pod 4%.

Mehanizem grešnega kozla na delu

Ivan Štuhec je še pred njenim znamenitim „begom“ o Hildi Tovšak v Družini (12.5.) zapisal, da „predstavlja nekakšen objekt naslade, ki jo slovensko pravosodje ponuja raji, da bi jo prepričalo o svoji pravičnosti in...

Sodniki pod rdečimi obrati

Bratuškovi je uspelo dvakrat šokirati prebujeno slovensko javnost. Po eni strani s tem, ko je obrnila hrbet Jankoviču in končno priznala, da je (morda le) imel Janša prav glede fiskalnega pravila in da Bruslju ne moremo reči ne. Po drugi strani pa je šokirala s tem, ko je v nasprotju z ustavnimi načeli delitve oblasti pozvala predsednika Vrhovnega sodišča RS “v hišo!” - torej k sebi na zagovor. Morda kdo poreče, da pretiravam in da je šlo le za vljudnostni sestanek, vendar sam tega občutka nimam.

Slovenija na begu

Na tem mestu me ne bo zanimalo, ali je razvpiti beg še bolj razvpite gradbene baronice res služil za dimno zaveso parlamentarnemu odločanju o fiskalnem pravilu in referendumski zakonodaji. Ali pa je bilo prej obratno, da je šele javni fiasko njenega pobega glavno vladno stranko prisilil k dokazovanju, da je zmožna izpeljati vsaj nekaj. Meni se vse skupaj zdi predvsem odlična prispodoba jalovosti slovenskega prehoda v demokracijo v zadnjih dvajsetih letih. Skoraj ni moč oporekati vtisu, da je šlo pri Tovšakovi za padli "steber družbe", ki so ga drugi stebri skušali na vsak način obvarovati kot "enega izmed nas". Pri čemer pravzaprav kljub precej jasnim znamenjem ni pomembno, kateremu koleščku med stebri se je zdelo potrebno "pomagati".

Apolitičnost sodobne demokracije

Politične odločitve so tiste, ki so sprejete na podlagi neke družbene vizije. Če vizije ni, tudi prave politike ni. Nadalje, če ni ne dojemanja ne občutljivosti za pravičnost, družbene vizije ne more biti. Če ni razumevanja človeške narave in z njim opredelitve dobrega in zla, potem se razprava o pravičnosti nima kam upreti, marveč se izgubi v burnih oceanih filozofske špekulacije. Dobro in zlo pa nista pojma, ki bi se ju dalo sproti določati ob kavi ali pa v državnem zboru na ukaz združenih narodov. Prav tako nista nekaj relativnega, od vesti vsakega človeka odvisna.

Barroso, Alenka in Hilda

V organiziranem nekaznovanju zločinov in aktivnem onemogočanju, da bi največji slovenski zločinci odgovorni za povojne poboje prišli pred roko pravice, tiči odgovor na sedanji porušen pravni in moralni red, ki je za seboj potegnil še vse ostalo. Hilda Tovšak ima ob tem le epizodno težo. Ob vsem kar je storila je izbrana še za obredno žrtvovanje, da bi čim prej pozabili na zidarje, mermale, zemljariče, jankoviče in ostale, ki so se pod zaščito nomenklature prisesali na ožilje te naše nacije. Zakaj je to pri nas mogoče? Izvorne razloge gre iskati nedaleč v preteklosti ki ponuja nešteto primerov. Predsednik EU komisije Barroso bržkone ne pozna slovenske polpretekle zgodovine, a sredino utrujeno mencanje oči, ko se je na vrhu EU pogovarjal z našo premierko je zelo povedno.

Kaj manjka kapitalizmu?

Že nekaj časa se na javnih demonstracijah v Sloveniji kažejo simboli, ki so povezani z nekdanjo komunistično oblastjo, na primer titovke z rdečo zvezdo. Opazno je tudi nasprotovanje parlamentarni demokraciji, na primer z zahtevami po neposredni demokraciji in s parolami »oblast ljudstvu« ter nasprotovanje zasebni lastnini z lepljenjem napisov »Naše«. Zasebna lastnina je v nasprotju s komunistično »družbeno lastnino« osnova za kapitalistični družbeni in ekonomski sistem. Eden od kritikov komunističnega ekonomskega sistema je dr. Ljubo Sirc. Med 2. svetovno vojno je najprej deloval v skupini Pravda, ki se je zavzemala za upor proti okupatorjem, vendar se je uprla tudi nadvladi in metodam OF.

HDZ ni LDS

Ko so se pred več kot desetletjem tu in tam pojavili grafiti LDS = HDZ, so bili liberalni demokrati seveda blazno užaljeni. Za malo se jim je zdelo, da jih kdo v njihovi razsvetljenosti primerja z avtokratsko, po njihovem kar fašistoidno Tudjmanovo druščino. No, eno je treba priznati: primerjave med slovensko in hrvaško stranko niti danes ni. Hrvaška demokratična skupnost je, kot kaže, v nedeljo še drugič v mesecu dni namahala vladajoče socialdemokrate premierja Zorana Milanovića, tokrat na lokalnih volitvah. Kljub številnim pretresom, menjavi vodstva in (vnovični) izključitvi prejšnje voditeljice je obdržala vse svoje trdnjave. Še več: prvič po letu 2001 se ji nasmiha vsaj košček oblastne pogače v Zagrebu, ki bo očitno ostal Bandićev. Nemara bo po enem mandatu posta ponovno zavladala tudi v Splitu.

Aktualno v naših rubrikah