Aktualno v družbi

Na podlagi seznama žrtev, ki je bil objavljen v prilogi tednika Družina Naš čas (november 2022), se je Matevž Košir odločil, da spregovori o Jakobu Koširju, svojem stricu, ki je vpisan na omenjenem seznamu in ki je bil kot domobranec leta 1945 vrnjen s Koroške ter po vsej verjetnosti umorjen v Macesnovi gorici, v gozdovih Kočevskega roga.

V Matevževi družini v Lučinah se je rodilo 15 otrok, in ker sta bila ata in mama zelo delovna, sta v tem duhu vzgajala tudi otroke, ki sta jih poslala služit. Tako je tudi Matevž kot devetletni deček prišel za pastirja na kmetijo starega očeta v Suhi dol, v župnijo Šentjošt, kjer je živel stric Jakob. Tam se je Matevž počutil kot doma. Posebej dobro se je razumel s stricem Jakobom, ki ga je imel zelo rad in mu je bil kot oče. Bil je tudi njegov birmanski boter. Starega očeta je leta 1942 na nemško-italijanski okupacijski meji ubila nemška mina. Kmetijo je že pred tem želel prevzeti Jakob, ki se je nameraval tudi  poročiti, čemur pa je oče nasprotoval.

Kljub temu da Jakob ni želel nositi orožja, se je vključil v domobransko enoto, ker bi ga sicer mobilizirali Nemci. Ker je imel čin v bivši jugoslovanski vojski, je postal vodja domobranske straže. Ob koncu vojne, maja 1945, se je preko Gorenjske še z dvema bratoma in s skupino domobrancev umaknil na avstrijsko Koroško. V Vetrinju ga je videl Matevžev starejši brat, ki se je prav tako umaknil v Vetrinj in bil nato vrnjen. Kasneje ga je videl še v Škofji Loki, kamor so prepeljali del domobrancev, ko so jih vrnili nazaj v Jugoslavijo. Od tam se je sled za njim izgubila. Matevžev starejši brat je bil iz Škofje Loke napoten v Šentvid. Iz Šentvida so ga izpustili, ker je bil mladoleten. Kljub veliki nevarnosti, ki mu je pretila na poti, je prišel srečno domov, kar mnogim njegovim sotrpinom ni uspelo. Vračal se je po stranskih poteh in se tako izognil gotovi smrti. Matevž pravi, da so o usodi zapornikov ob prihodu v Škofjo Loko v prvi vrsti odločali člani domačih vaških odborov.

Za delo na Koširjevi kmetiji je ostal samo Matevž. Nameraval je nadaljevati šolanje, a mu ni preostalo drugega, kot da prevzame delo na posestvu. Še vedno so čakali, da se bo vrnil domači sin Jakob. V tem primeru bi Matevžu izplačali doto, kmetijo pa bi vodil Jakob. A se ni vrnil. Matevž je prevzel vodenje Koširjeve kmetije in skupaj z družino poskrbel, da je kmetija kljub obveznim oddajam, opustošenju in sečnji gozdov preživela težke in turbulentne povojne čase.

Beri dalje

»Kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,’ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.« (Lk 6,42)

Novinarsko častno razsodišče pri Društvu novinarjev Slovenije je izdiralo iveri iz očes dveh novinarjev, in sicer s. Romane Kocjančič in Roka Blažiča. Kocjančičeva na TV Slovenija ureja in vodi Obzorja duha, Blažič je novinar na Družini. Oba sta bila spoznana za nestrokovna, da se razumeti, da predvsem zato, ker se nista samocenzurirala. Njuna inkriminirana ravnanja so namreč v nasprotju z ukazanim enoumjem oziroma depolitizacijo medijev. Obtoženca naj bi kršila več členov Kodeksa novinarjev Slovenije, ki je pravzaprav priročnik za samocenzuro. Za Kocjančičevo nas lahko skrbi, da so ji šteti dnevi pod nebrzdanimi levičarskimi politikanti na TV. Blažičevo nadaljnje delo na Družini sicer ne bo ogroženo, težave pa utegne imeti Družina z oviranjem oglaševanja in zmanjšanjem subvencioniranja pri izdajanju knjig.

Iver s. Romane Kocjančič

Novinarka se pri pereči temi o pomoči pri samomoru ni hotela zapresti v niti društva Srebrna nit, ki je pričakovalo, da bo imelo zadnjo besedo pri sestavi oddaje Obzorja duha. Zaradi tankovestnosti, novinarske neodvisnosti in nenazadnje krščanskega pogleda na življenje si je avtorica Obzorij nakopala zamere društva Srebrna nit in procesiranje na razsodišču. Spotoma povejmo, da je predsednica Srebrne niti Biserka Meden Marolt svetovalka predsednice republike, torej neodvisna družbenopolitična delavka.

Medtem ko je razsodišče mlelo o oddaji z dne 17. septembra lani, so se temni oblaki zgrnili nad letošnjimi Obzorji duha. 14. aprila so televizijci (z žegnom urednika Vida Stanovnika!) mimo urednice in voditeljice Kocjančičeve izrezali prispevek o novem prevodu Svetega pisma. Razlog: predolgo nedeljsko evangeličansko bogoslužje, poročila o zaostritvi sovražnosti med Izraelom in Iranom ob 13-ih. Teden dni prej, 7. aprila, ko Obzorij sicer ni urejala in vodila s. Romana Kocjančič, smo lahko gledali (pre)dolgo poročilo o festivalu mladih v Sočiju, vključno s pozdravnim nagovorom »borca za mir« Putinom. Rusofilski škandal brez primere in posledic!

Iver g. Roka Blažiča

Levičarske jurišnike je zmotil sklop člankov o spreminjanju spola, ki so bili objavljeni v Družini 8. oktobra lani. Rok Blažič naj bi premalo uravnoteženo predstavil argumente za in proti spreminjanjuspola mladostnikov. Intervjuvancu dr. Silvu Šinkovcu, duhovniku in specialistu za pedagogiko, očitajo nestrokovnost in zavajanje. Novinar bi se moral po mnenju pritožnika mag. Tima Prezlja in razsodišča distancirati od izjav tako dr. Šinkovca kot tudi mag. Mojce Belcl Magdič; trditve obeh naj bi bile v nasprotju s sodobnimi znanstvenimi dognanji. Mag. Tim Prezelj ni kdorkoli. Je mikrobiolog, raziskovalec na Pedagoški fakulteti UL (njegovo glavno zanimanje je spolnost), občasno predavatelj na ZRC SAZU, predvsem pa človek, ki hlasta po novodobnih zahodnih prekucniških teorijah.

Novinarsko častno razsodišče

Kdo so ti samozvanci, pretkano organizirani družbenopolitični delavci, varuhi grala resnice v slovenskem žurnalizmu? Na spletu z dne  23. 10. 2023 lahko preberemo:

»Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije, se je 19. oktobra 2023 sestal na prvi seji v mandatu 2023–27. Člani razsodišča, ki jih je imenovala skupščina društva novinarjev, so Ranka Ivelja, Tatjana Pirc, Sonja Merljak Zdovc, Brane Piano in Jure Tepina. Sindikat novinarjev Slovenije je imenoval Natašo Štefe, Manico Janežič Ambrožič, Vanjo Tekavec in Damijano Žišt. Predstavnika javnosti, ki sta ju imenovali obe skupščini, pa sta pravnik Peter Merc in prof. dr. Igor Vobič.«

Potegnimo iz očes novinarjev glavnega toka le tri zajetna bruna, ki jim v zadnjem mesecu zastirajo pogled. Številna druga bruna pustimo še naprej ležati v žurnalističnih očeh, ker imamo skopo odmerjen čas in prostor za zapis tega razmišljanja.

Večinski mediji so z razumevanjem sprejeli mnenje komisije, ki je ugotovila, da razstava o poboju in izkopu 3450 žrtev v breznu pod Macesnovo gorico ne dosega pričakovanih standardov, ki jih po mili volji raztegujejo hčerke in vnukinje revolucionarjev. Razstava je bila kljub temu postavljena, vendar ne v »Astinem« muzeju. Ne odprtje razstave v Škofovih zavodih, kjer je bilo komunistično  koncentracijsko taborišče leta 1945, ne odprtje razstave v Bruslju naših neodvisnih žurnalistov nista zanimala. Ali pa jih, oportunistov, ni smelo zanimati. Nasprotno pa nikoli ne izgubijo priložnosti, da sočustvujejo z žrtvami v Srebrenici in se o njih na široko razpišejo. Slovenska delegacija v Varnostnem svetu OZN si je pred dnevi na vso moč prizadevala za sprejetje resolucije, ki bi določila mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici. Ni ga bilo junaka med novinarji, ki bi slovenski delegaciji v varnostnem svetu in našim vladajočim politikom poočital, naj naprej pospravijo doma. Sprenevedajo se oziroma nočejo razumeti, da imajo v BiH Srebrnico z grobovi in opravljenimi DNK analizami, v Sloveniji pa imamo Rog in neidentificirane mrliče v gajbicah.

V Sloveniji z lučjo pri belem dnevu družbenopolitični delavci iščejo rusofile. Kako prikladno je bilo dejstvo, da je Janez Janša imel intervju v Voice of Europe, ki velja za Putinovo trobilo. Nihče se ni prepričal o tem, da je Janša zgolj ponavljal svoja, vsemu svetu znana stališča, temveč so planili po njem, da je ruski plačanec.

Dr. Andrej Stopar si je kot zgodovinar in novinar oziroma dopisnik RTV Slovenje privoščil strahoten zdrs, ki bi v normalni državi sodil bolj v pristojnost javnega tožilstva kot poklicnega častnega razsodišča. Trdil je, da je Slovenija umetna državna tvorba in slovenskemu narodu pripisal ahistoričnost. On, ki mu je Slovenija tiščala v roke zlato žlico med študijem in na poklicni poti, gleda zviška na svoj narod in državo. Kot dopisnik iz Rusije in Amerike je zbolel za neozdravljivo višinsko boleznijo.

Moč in oblast častnih razsodišč

Menda imajo vsa društva častna razsodišča, tako tudi lovska. Primerilo se je, da me je razsodišče društva oziroma lovske družine v Butalah obsodilo za hude kršitve. Na vrtu v Tepanjah*, kjer preživljam upokojenski dni, sem s pastjo lovil polže. Ugotovili so, da sem pri tem kršil kar tri člene lovskega kodeksa: prvič, lovil sem na meji med Butalami in Tepanjami in s tem ogrožal stalež polžev tudi v Butalah, drugič, lovil sem v lovopustu (že v začetku aprila v letošnjem prvem vročinskem valu), tretjič, uplenjene živali sem mučil v prepovedanih pasteh. Čeprav nisem član lovske družine ne v Butalah ne v Tepanjah, so vrli butalski varuhi lovskega kodeksa planili po meni. Kam naj se zatečem pred butalskimi preganjalci, ki sami sicer streljajo velike kozle kjerkoli in kadarkoli?

Dajmo šalo, s katero sem skušal ilustrirati absurdnost dogajanja v slovenskem žurnalizmu, na stran. Vprašajmo se, do kod naj bi segala roka pravice Novinarskega častnega razsodišča. Kmečka pamet veleva, da imajo pravico obravnavati le člane Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije. Z veliko verjetnostjo ugibam, da ne s. Kocjančičeva ne g. Blažič nista člana elitnega kluba družbenopolitičnih delavcev. Kdaj so pri DNS dobili ali pa si prigrabili pravico, da se vtikajo v vse, kar v slovenskem medijskem svetu leze inu gre?

Beri dalje