Odsevi preteklega časa

Ko gre za noč čarovnic nekateri postavljajo vprašanja: »Zakaj imate duhovniki toliko proti noči čarovnic? Ali ni lepo, ko starši skupaj z otroki izrezujejo in krojijo buče ter tako preživijo nekaj časa skupaj?« Čarovniki so...

Slovensko fantazijsko oziroma znanstvenofantastično književnost sta v 19. stoletju ustvarjala že slovenska klasika Ivan Tavčar in Simon Jenko. Prvi je spisal znanstvenofantastični roman 4000 – pripoved o potovanju skozi čas, Simon Jenko pa je ustvaril kratko zgodbo z naslovom Mikromega, ki govori o velikanu in njegovem medplanetarnem popotovanju

Izhodišče za spletno objavo Republika Slovenija in vojni grobovi, pokopališča in grobišča 1. in 2. svetovne vojne je več kot 40 let raziskovalnega, javnega, dialoškega delovanja pri raziskovanju žrtev 1. in 2. svetovne vojne...

Dr. Kajetan Gantar je na svojem področju dosegel tako rekoč vse. Odlikujejo ga bistrost, izjemna delavnost in predanost poklicu, ki ga jemlje kot poslanstvo. Kljub visoki izobrazbi in širokemu vedenju se kot pričevalec pokaže v človeški razsežnosti in preprostosti, ki nagovarja najširših krog gledalcev.

Pesmi Minke Korenčan so lepo odmevale med slovenskimi ljubitelji poezije pa tudi med literarnimi kritiki in pesniki samimi. Postavljajo jo v isto vrsto skupaj z Antonom Vodnikom, Jožetom Udovičem, Francetom Balantičem in drugimi avtorji duhovnih pesmi.

Franc Zupančič dobro ve, kako so šli mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oz. previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.

Nemška Judinja Margaret Bergmann (1914–2017) je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili nacisti v Nemčiji na višku moči, nemška prvakinja v skoku v višino. Nekega dne je dobila pismeno obvestilo, da za nastop na olimpijadi ni dovolj usposobljena. Namesto Judinje Margaret Bergman je na olimpijadi nastopila rasno čista nemška atletinja Dora Ratjen, za katero se je kasneje izkazalo, da je bila hermafrodit.

Minilo je sto let od rojstva, deset let pa bo kmalu minilo, ko je Stanko Janežič umrl. Stanko Janežič se je veselil življenja, čeprav ga je večkrat teplo. Bil je prijazen in preprost, čeprav po človeških merilih pomembna osebnost. Na duhovnih vajah za študente je skoraj vedno zapel kakšno pesem iz pravoslavne liturgije. Pesmi so kar vrele iz njega – to se vidi tudi po tem, da jih je – poleg vsega drugega dela – napisal za kar devetnajst knjig pa še za štiri knjige pesmi v prozi.

Prepričan sem, da se je Vidmarjev duh po 28 letih telesne minljivosti že zdavnaj srečal s smrtjo in spoznal, da je ves čas živel v zmoti, saj ga neomajna vera v človeštvo v večnosti ne more osrečiti …

Konec julija 1941 so iz taborišča pobegnili trije ujetniki, zaradi česar so izbrali deset ljudi, da bi jih za kazen v bunkerju izstradali do smrti, da bi s tem druge ujetnike odvrnili od podobnih poskusov pobega. Ko se je jokajoč zgrudil eden od izbranih mož, oče osmih otrok, in začel glasno tožiti, je Maksimilijan Kolbe prostovoljno stopil na njegovo mesto, čeprav ni bil izbran med deseterico z lakoto obsojenih na smrt.