“Slovenec sem. Ne jamram … Iščem pa nove strokovnjake za odnose z javnostmi,” je ena od spletnih izpeljank napisa na prepognjenem A4 listu, ki ga je na svojih javnih nastopih uporabil predsednik vlade Miro Cerar: “Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.” Poleg javnega posmeha je uporabo napisa kritiziralo več strokovnjakov za odnose z javnostmi.
Domen Uršič je za Reporter ocenil, da je še bolj absurdno “če zapis ni bil dejanje iz obupa, temveč povsem resno sporočilo ali celo začetek rebrandinga premierja. Nekakšen simbolni prehod od etičnega in moralnega politika do izvajalca in reševalca problemov države. Če nič drugega, bi za kaj takšnega potreboval merljive in vidne rezultate, s katerimi bi podkrepil svoje sporočilo. … Negativen in celo posmehljiv odziv javnosti je bil zato pričakovan, pa naj je premier mislil resno ali želel zgolj preusmeriti pozornost javnosti.” Alenka Vidic se je za Planet TV izrekla: “Imam občutek, da je ta listek nastal deset minut pred novinarsko konferenco. Ta napis se mi zdi problematičen, ker deluje pokroviteljsko in ker gre za trenutni navdih.” Božidar Novak pa je za siol.net povedal: “Vsi politiki izgubijo občutek z realnostjo, najpozneje v drugem mandatu. … On ne ve, da rešuje sebe, on meni, da rešuje Slovenijo in sebe vidi kot rešitelja. To se ne bo dobro končalo …”
Božidar Novak kot primer zguba stika z realnostjo omenja tudi potovanja in nastope Janeza Drnovška kot predsednika države. Med najbolj usodne ‘piarovske flope’ oz. katastrofe v odnosih z javnostmi bi lahko uvrstili tudi počasno informiranje javnosti o plači Franceta Arharja med njegovo kandidaturo za predsednika republike leta 2002, kar je Arharja stalo precej podpore. Kako dvorezen meč so odnosi z javnostmi je pokazala kampanja predsednika Pahorja, ko se je z opravljanjem različnih poklicev poskušal prikupiti ‘sleherniku’, kar so mnogi ocenili za katastrofalno potezo, ki pa se mu je vendarle obnesla.
Kako malo je potrebno, da se komunikacija politika z volivci prevesi iz uspešne v katastrofalno pa je morda najbolj očitno pokazala televizijska debata med Richardom Nixonom in Johnom Kennedyjem leta 1960. Ocenjujejo, da brez prvega televizijskega prenosa predsedniške debate Kennedy ne bi zmagal ali bolje rečeno, če se Nixon med prenosom ne bi v tolikšni meri potil, medtem ko je njegov nasprotnik deloval suvereno, bi večina obkrožila njegovo ime. Tako malo je kdaj potrebno, da se zgodi katastrofa v odnosih z javnostmi.
