Odhod Katarine Kresal očitno ni bil njena »zadnja beseda«

0
2276

Nacionalna TV je začela predvajati serijo oddaj z naslovom »Zadnja beseda«. Gre za pogovorno oddajo o aktualnih družbenih zadevah. Tako kot mnoge druge oddaje nacionalne TV se me tudi ta ne bi niti dotaknila, niti je ne bi gledal, kaj šele omenjal v tem prispevku. Toda stalna komentatorka v tej oddaji je tudi Katarina Kresal, danes lastnica privatnega podjetja za reševanje sporov.

Že to bi moral biti za nacionalno TV izločitveni razlog, saj bo nacionalna TV z davkoplačevalskim denarjem očitno mesece in mesece delala brezplačno reklamo omenjeni dami. Če nacionalna TV ne vidi problema v tem, potem ji svetujem, da na enak način po enakih kriterijih v oddajo povabijo učiteljico rojeno v Nemčiji, sicer pa privatno lastnico cvetličarne iz Šiške v Ljubljani Tanjo Bizjan, ki je na zadnjih volitvah kandidirala na listi SDS za volitve v DZ. Zakaj pa ne? Drug izločitveni razlog pa bi moralo biti dejstvo, da je Katarina Kresal popolnoma propadla političarka, ki je za seboj pustila v stečaju svojo stranko LDS, ki menda še danes ni poravnala svojih dolgov. Povsem nespodobno torej.  Toda vrnimo se k zgodovini Katarine Kresal.

Iz anonimnosti v politični vrh in v propad

Preden so pred več kot desetletjem, vedno zmagovito Drnovškovo LDS, poslali v »paliativno oskrbo«, so na njeno čelo postavili Katarino Kresal. Seveda so vedeli, da je »smrt« LDS neizbežna, a vedeli so tudi to, da lahko Katarina Kresal »smrt« LDS odloži dve ali tri leta. In točno to se je tudi zgodilo. Katarina Kresal je »umirajočo« LDS zadržala pri življenju do leta 2011, sledila je neizbežna »smrt« te nekoč nepremagljive politične sile, za seboj pa je pustila dobeseden stečaj in neporavnane račune, ki kolikor vem še danes niso poravnani. Precej neslaven konec neke politične stranke in neke političarke, ki je danes privatnica in jo zato še toliko bolj neupravičeno vabijo na nacionalno TV.  Je pa Katarina Kresal v času »paliativne« oskrbe LDS naredila še veliko druge škode. Poglejmo nekaj primerov.

Zloraba zakona za točno določeno osebo

Konec leta 2008 je takratni generalni direktor policije Jože Romšek najavil, da se bo upokojil. Notranji minister Dragutin Mate je objavil razpis za mesto generalnega direktorja policije na katerega se je prijavilo več kandidatov, po spominu več kot pet in manj kot deset.  Takratni notranji minister Dragutin Mate je ravnal skrajno korektno. Čas in zakon sta mu dopuščala, da izbere novega generalnega direktorja policije prej preden bi zapustil svoj položaj, a tega ni storil. Mirno in pošteno je ob primopredajo nalog notranjega ministra, svoji naslednici Katarini Kresal na mizo položil vse prijave za mesto generalnega direktorja policije, rekoč naj po svoji vesti izbere kogarkoli, ki izpolnjuje pogoje.

Korektnost in poštenost Dragutina Mateja pa se ni obrestovala. Katarina Kresal je v vlogi nove notranje ministrice opravila pogovor z vsemi prijavljenimi kandidati za mesto generalnega direktorja policije. Med prijavljenimi kandidati ni bilo Janka Gorška. Po pogovorih je za medije izjavila, da so jo kandidati »impresionirali« in da je nad njimi »navdušena«, toda ni se odločila za nobenega od prijavljenih kandidatov. Odločila se je, da razpis za mesto generalnega direktorja policije ponovi. Izjava za javnost seveda. Za tem se je dogajalo nekaj povsem drugega. Katarina Kresal je v državni zbor vložila spremembo zakona o policiji, po kateri generalnega direktorja policije praktično nihče od prihajajočih ministrov ne bo mogel več zamenjati. Le opravilna nesposobnost ali pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje, naj bi bila izjema od tega pravila.  Dejansko je to pomenilo to, da je generalni direktor policije postal nezamenljiv za vse prihajajoče ministre. Tak zakon je bil tudi sprejet. Šele na to je objavila razpis za mesto generalnega direktorja policije. Seveda ni nobeno naključje, da se nihče od prej prijavljenih kandidatov za generalnega direktorja policije na ponovljen razpis sploh ni prijavil. Se je pa prijavil eden in edini kandidat Janko Goršek, ki ga je Katarina Kresal tudi izbrala za generalnega direktorja policije. Čista farsa torej. Katarina Kresal je s pomočjo koalicije zlorabila svoj položaj zato,  da je na mesto generalnega direktorja policije pripeljala sebi lojalnega človeka.

Nacionalni preiskovalni urad  – politična zloraba policije

Katarina Kresal je bila, v vlogi notranje ministrice, tudi predlagateljica ustanovitve Nacionalnega preiskovalnega urada – NPU. Šlo naj bi za elitno preiskovalno enoto za področje preiskovanja najzahtevnejših oblik kriminalitete, zlasti finančne in gospodarske. Zamisli kot taki je bilo že takrat, kot je tudi danes, težko nasprotovati, seveda če bi ta organizacijska enota policije svojo vlogo tudi upravičila. Katarina Kresal, se je v vlogi notranje ministrice tudi na tem področju zamislila sebi uporabne rešitve. V zakonu je zapisala da je NPU samostojna organizacijska enota policije, ki ji kriminalistična policija nudi »logistične usluge«, za svoje delo pa je »preko« generalnega direktorja policije »odgovorna notranji ministrici«. To praktično pomeni, da smo takrat dobili elitno kriminalistično enoto, ki za svoje delo ni bila več odgovorna generalnemu direktorju policije ampak notranji ministrici. In generalni direktor policije, Janko Goršek se je s tem mirno strinjal. Neverjetno, toda glede na način njegovega imenovanja pričakovano. Tako zakonsko zlorabo policije sem leta 2013 odpravil sam, ko sem predlagal črtanje takega zakonskega določila in NPU je šele takrat postal sestavni del kriminalistične policije, odgovoren šefu kriminalistične policije in generalnemu direktorju policije.

Nacionalni preiskovalni urad  – sredstvo za polnjenje privatnih žepov

Tisti čas je bil šef slovenskih kriminalistov Aleksander Jevšek. Od nekdaj zaprisežen kriminalistični strokovnjak, ki s politiko nikoli ni imel prav nič. Tako seveda uradno. Kasneje se je pridružil Socialnim demokratom – SD, kamor je po mojem vedenju tako ali drugače vseskozi sodil. V takih razmerah je zakonsko nastal NPU, za katerega pa je bilo potrebno najti ustrezne prostore. Formalno je to nalogo imel takratni generalni sekretar notranjega ministrstva, zvest član Liberalne demokracije Slovenije – LDS, Damijan Lah. Vse niti pa je seveda vodila Katarina Kresal, ki je formalno imenovala tudi delovno skupino, ki naj bi bdela nad najemom prostorov za NPU. V njej sta med drugimi bila tudi njen  državni sekretar Goran Klemenčič in celo sam šef računskega sodišča Igor Šoltes. In najem prostorov za NPU se je zgodil.

Najeli so tako imenovano stekleno palačo na Dimičevi 11 v Ljubljani, last Igorja Jurija Pogačarja. Katarina Kresal je seveda trdila, da te osebe ne pozna, ko pa so na dan prišle fotografije z neke poroke v Celju, pa je postalo jasno, da se še kako dobro osebno poznata.

Najemna cena prostorov je bila navidezno normalna za tisti čas, mislim da je šlo za 13,06 evra za kvadratni meter. Toda ta cena bi bila normalna in pričakovana za tako imenovane neto uporabne površine, ne pa za hodnike, dvigalne jaške, garažne prostore in še kaj. Skratka, skrajno napihnjena cena.

Za nameček pa še tale podatek. Igor Jurij Pogačar, je mesečno plačeval 125.000 evrov kredita za omenjeno stavbo. Katarina Kresal pa mu je mesečno plačevala 136.000 evrov najemnine. Sami lahko izračunate donosnost posla Igorja Jurija Pogačarja, torej redno odplačevanje kredita, mesečno mu je ostalo 11.000 evrov, po 20. letih pa bi bila stavba njegova, ko bi odplačal kredit, še vedno pa bi mesečno za najemnino dobival 136.000 evrov.

Najem stavbe NPU so kasneje proučevali kriminalisti Aleksandra Jevška (iskal je samega sebe), računsko sodišče, ki ga je vodil Igor Šoltes (iskal je tudi samega sebe) in Komisija za preprečevanje korupcije – KPK, ki jo je takrat že vodil Goran Klemenčič (iskal je tudi samega sebe). Vsi po vrsti so se sprenevedali. Več kot leto dni so računali koliko ti ostane, če od 136.000 evrov najemnine, plačaš 125.000 evrov kredita.

Končalo se je tako, da prvi kriminalist Slovenije Aleksander Jevšek in njegov šef Janko Goršek, saj ste uganili, nista našla nič spornega v početju Katarine Kresal. Goran Klemenčič in Igor Šoltes pa sta po več kot letu dni računanja, končno izustila, da posel Katarine Kresal diši po korupciji. V začetku avgusta 2011 je Katarina Kresal odstopila z mesta notranje ministrice.

Toda po Pahorjevi vladi je leta 2012 prišla druga Janševa vlada v kateri sem naloge notranjega ministra opravljal jaz. Eno prvih naročil podrejenim je bilo, naj proučijo posledice razdrtja pogodbe o najemu stavbe NPU z Igorjem Jurijem Pogačarjem. Njihov odgovor me je izjemno presenetil. Pogodbo lahko razderemo brez kakršnihkoli posledic ali plačil. Neverjetni amaterji so jo pripravljali sem si mislil, toda po drugi strani so bili verjetno prepričani da bodo vladali vsaj dvajset let in da v njihov koruptivno posel  ne bo posegal nihče. Seveda sem naročil razdrtje pogodbe in steklena palača na Dimičevi 11 v Ljubljani še danes sameva, njen lastnik in njegova podjetja so šla v stečaj, davkoplačevalci pa so verjetno plačali njegov kredit.

Toda odhod Katarine Kresal ni bil njena »zadnja beseda«. Povsem razumem njeno privatno iniciativo, tudi ona ima vso pravico do dela. Tisto kar je obsojanja vredno je seveda njeno promoviranje na račun davkoplačevalcev.

Vir: Vinko Gorenak/www.vinkogorenak.net

Prijava

Za komentiranje se prijavite