Katalonija? Težka bo …

34
283
Za Katalonijo bo pot do lastne države težka, a po mučeniškem paradoksu bo od zadnjih dogodkov vendarle nekoliko lažja. Španska „policijska gverila“, kot jo je označil Xavier Novell, škof v Solsoni, je prelila katalonsko kri. Hvala Bogu ni bilo mrtvih, toda tudi kri ranjenih bo „delala“, čeprav bodo mediji molčali.

Na dan katalonskega referenduma sem zaradi prehlada počival na toplem in imel zato čas po spletu spremljati dogajanje tako rekoč iz minute v minuto. Na slovenskem Twitterju je gorelo, na slovenskem Facebooku manj. TW intelektualci so tekmovali v izrazih solidarnosti do Katalonije, FB ljudstvo se je slikalo s sveže nabranimi gobami. Kritično misleči so protestirali, široke ljudske množice so se obnašale po željah politične elite: gledale so svoj popek in čakale, da z novicami iz Barcelone vred mine še en dan.

Špance imam rad. Dve leti svojega življenja sem preživel v Madridu. Katalonce imam rad. Iz okolice Barcelone izvira klaretinski red, ki mu pripadam. Tam, v mestu Vic, je Klaretov grob. Ohranjam stike z nekaj katalonskimi duhovniki in družinami. Ni mi šlo, da bi tokom dramatične nedelje špansko oblast označil za fašistično, kot je velela katalonska propaganda; tudi mi ni šlo, da bi Katalonce imel za anarhiste in fanatične nacionaliste, kot je velela španska propaganda. Enako se nisem mogel poistovetiti s tistimi našimi tviteraši, ki so preveč na hitro primerjali katalonsko zgodbo s slovensko, še manj s tistimi, ki so tamošnjo vodo vlekli na svoje tukajšnje levo-desne mline.
Katalonija nima mednarodne podpore. To je fakt. Na ta fakt je v nedeljo zvečer svoj silno samozavesten nastop pred televizijskimi kamerami postavil predsednik španske vladeMariano Rajoy. Drugi fakt je, da velika večina Špancev niti v snu ne pomisli, da bi podprla katalonsko odcepitev in se sprijaznila s koncem večstoletne podobe španskega teritorija. Tudi v tem je moč Rajoya. Tretja inekcija njegovi triumfalnosti prihaja iz same Katalonije, saj tudi po tem referendumu ni jasno, koliko prebivalcev Katalonije zares hoče ven iz Španije. Smo prepričani, da bi jih na povsem legalnem in tehnično dovršeno izpeljanem referendumu bilo krepko čez 60 %? Ali vsaj krepko čez 50 %?

Katalonska zgodba je zgolj podobna slovenski

Katalonska zgodba je podobna slovenski, a zgolj podobna. Slovenci imamo od Trubarja naprej kontinuiteto jezika in počasi nastajajoče narodove samopodobe, katalonska tovrstna kontinuitetna črta je drugačna in bolj natrgana. Denimo, slovenski Slomšek in katalonski Klaret, oba sveta škofa, sta bila sodobnika, s tem, da se je Slomšek imel za Slovenca, čeprav je bil avstrijski škof, Klaret pa se je imel, kot se da razbrati iz njegove Avtobiografije, za „katalonskega Španca“ oz. za „Katalonca in Španca“.

Ko sem pred dvajsetimi leti bil na kosilu pri neki katalonski družini v bližini Barcelone, sta starša med seboj govorila špansko, njuna otroka, oba študenta, pa med seboj katalonsko. Zanimivo, otroka, ki sta odraščala v demokratičnih šolah, sta od staršev, ki so odraščali v frankističnih šolah, zahtevala, naj govorijo katalonsko. Otroka sta se odločno upirala španskosti, označevala špansko vojsko za „okupatorsko“, starša pa nista videla posebnega nasprotja med španskostjo in katalonskostjo, čeprav sta imela grenke spomine na frankizem.

 Hočem reči, Slovenci smo se jasno razločevali tako od Avstrijcev, čeprav smo bili stoletja z njimi v isti državni tvorbi, kot kasneje od Hrvatov in Srbov, pri Kataloncih pa je jasno razločevanje od Špancev poznejšega datuma in ni povsem primerljivo z našo diferenciacijo od sosedov. Še danes imamo del Kataloncev, ki pravijo, da so pravi Katalonci in pravi Španci obenem. Takega prepričanja je na primer stranka Ciutadans (Državljani), ki je – pozor! – v katalonskem parlamentu druga najmočnejša stranka.
Za Katalonijo bo težka. Še naprej jo čaka veliko dela navznoter. Izgradnja nacije, če hoče biti uspešna, mora biti počasna. Tako kot je počasna gradnja barcelonskega templja Sagrada Familia. Prehitevati časov ne gre.
Tu so mnogi priseljenci španskih korenin; tu so katalonski „agnostiki“, ki na nacionalistični spopad Madrida in Barcelone gledajo z distanco, kakor na neko plemensko vojno; tu so zdaj tudi mnogi priseljenci iz arabskega sveta, katerih problemi so hudi, odkar je v njihovi sredi zrasla teroristična celica, ki je udarila v Barceloni; tu je Cerkev, ki nikakor noče razkola v svojih župnijah. Vse te je treba brez trikov nagovoriti s perspektivo evropske katalonskosti, ki pa ni sovražna do svoje iberijske korenine, ter jih dobiti na svojo stran. Ko bo končana ta trnova pot, bo na vrsti naslednja: pogajanja z Madridom ter iskanje zaveznikov po Evropi.

Pendreki, pesti, škornji, gumijasti naboji so sramota in izdaja najčistejših idealov Španije

Španci se bodo morali sprijazniti, da Katalonci niso kača, ki je zrasla na njihovih prsih. Grehi kastiljskega nacionalizma proti Kataloncem so znani. Danes bi večina Kataloncev ne čutila odpora do Madrida, če bi v frankističnih časih ne bilo hudega zatiranja katalonskega jezika in kulture. Povprečen Španec gleda na povprečnega Katalonca kot na izdajalca domovine, ne vidi pa, da očetnjavo izdajo tudi tisti, ki na brata dvignejo svojo roko. Pendreki, pesti, škornji, gumijasti naboji, ki so dramatičnega 1. oktobra 2017 butali v Katalonce in Katalonke, da je škropila kri in se lomile kosti, so sramota in izdaja najčistejših idealov Španije.
Za Katalonijo bo pot do lastne države težka, a po mučeniškem paradoksu bo od zadnjih dogodkov vendarle nekoliko lažja. Španska „policijska gverila“, kot jo je označil Xavier Novell, škof v Solsoni, je prelila katalonsko kri. Hvala Bogu ni bilo mrtvih, toda tudi kri ranjenih bo „delala“, čeprav bodo mediji molčali.

34 KOMENTARJI

  1. Tudi sam bom pristavil svoj veganski piskrček. Okupatorska policija je Katalonce tepka kot bike. Takšnega odnosa do živali (in ljudi) so se naučili na bikoborbah, ki so vŠpaniji še legalne.
    In naša odgovornost? EU jim bikoborbe celo subvencioniramo.

  2. Le nekaj let nazaj je EU prvič predpisala, na kakšen način je mogoče izstopiti iz povezave.

    Menim, da bi podobno morala na načelni ravni rešiti problem morebitnih razpadov članic na več delov. Da se ustvari avtomatizem, pod katerimi pogoji (kolikšen prispevek v skupno blagajno itd…) so lahko nato vsi ti deli avtomatično polnopravne članice EU. Tako kot se vsakemu Slovencu zdi samoumevno, da, če se neka slovenska občina razdeli na dve, sta obe še naprej del naše države.

  3. Še danes imamo del-ne ravno zanemarljiv-Slovencev,ki pravijo,da so Slovenci in Jugoslovani obenem. Hočem reči,da ne vidim ravno bistvenih razlik,kar zadeva pravico do samoodločbe,le da se je v Sloveniji referenduma lahko udeležilo precej večje število glasovalcev pa tudi rezultat je bil bolj jasen. Čudi pa me predvsem to,da v današnji Evropi lahko preko splavov,abortivne kontracepcije in marsikje tudi že prek evtanazije(da ne govorim o takorekoč absolutni pravici do ločitve in ločitev vseh vrst ter malikovanju absolutne svobode za vse in vsakogar)pomorimo ogromno število ljudi ali pa vse to vsaj pušča za sabo še večji kup telesnih,duševnih in duhovnih pohabljencev…hinavsko pa oporekamo pravici zelo številčne skupnosti,da bi se svobodno odločila za spremembo svojega družbenega statusa.V čigavem imenu?

    • Jaz sem takšen primer. Do osamosvojitve sem se tudi uradno opredeljeval kot Jugoslovan. Iz mešanega zakona pač. Še sedaj si želim, da bi vse moje države sodelovale.

      A Katalonci imajo drug problem. Pri njih se tisti, ki imajo obe identiteti, ne navdušujejo nad neodvisnostjo. Bomo videli, ali bo brutalen poseg španskih oblasti to kaj spremenil.

  4. Na prvi pogled bi se kar strinjal s špansko oznako, da je šlo za anarhiste in fanatične nacionaliste. Frankistično obdobje bo treba prikazati v realni luči: to je borba proti komunistom. Če imajo katalonci grenak spomin na frankizmom, naj se spomnijo, da je prav med katalonci bilo največ komunistov. In v tem je največja podobnost s Slovenijo.
    Da ni bilo mrtvih je treba nedvomno špancem izreči vse spoštovanje. Če bi se policija lotila brutalno, kot bi lahko pričakovali, saj gre za razpad države, vendar, bi bilo precej tudi mrtvih.

    Igor bi pa res že lahko nehal žaliti ljudi s svojimi veganskimi izpadi.

  5. Presenetila me je sovražnost nekaterih Špancev do Kataloncev. Tudi policije. Sovraštva s strani Kataloncev, vsaj tako od daleč, ni bilo čutiti. Kot kaže, so v Evropi redki tako razsvetljeni kot Čehi, ki so so se civilizirano pogovorili s Slovaki.

    Pravica do glasovanja je temeljna človekova pravica, zato je takšno glasovanje nedvomno legitimno. Če ustava to prepoveduje, ta ustava preprosto ni demokratična, ampak totalitarna. Katalonci, narod s prepoznavno zgodovino in kulturo, imajo vso pravico do referenduma in urejanja svoje prihodnosti. Ali bo to popolna samostojnost ali večja samostojnost v okviru Španije, je stvar pogajanj. Toda španski odnos jih bolj meče ven kot ne.

    Znova se je pokazalo tudi, da EU ne vodijo državniki, temveč uradniki brez občutka za ljudi in njihove pravice. Če bi španska policija tepla udeležence kakšne parade ponosa, bi nedvomno vsi t.i. evropski voditelji skočili na zadnje noge in veselo ponavljali floskule, ki so se jih naučili. Ker so pa tepli ljudi, ki so hoteli legitimno, demokratično in miroljubno oddati svoj glas, so se lepo potuhnili. Kot se nesposobnežem spodobi. Evrope pod tem vodstvom ne čaka prav lepa prihodnost.

  6. Lojze Peterle: “…, Katalonci živijo v demokratični Španiji,”
    ===================

    … ki demokratično pretepa Katalonce, ko želijo nedemokratično glasovati. 😉

  7. Ljudmila Novak: “… seveda pa mora biti izvedba referenduma tudi kredibilna, torej mora biti določen zelo visok prag kot smo ga imeli v Sloveniji …”
    ===========================

    In ker tega visokega praga ni bilo bom podala dvom v kredibilnost, kljub tveganju izpostavljenosti žvižgom. 😉

  8. Maja Makovec Brenčič: “… A Vendar, želim si Evropo brez nasilja, zato morata obe strani najti mirno pot, ki bo ključna za njuno sobivanje v bodočnosti …”
    =========================

    Tone je napadel Francija, prišel je Miro Dobri in ju pozval k dialogu. 😉

  9. Borut Pahor: ” in mislim da danes zelo zelo veliko slovenskih src bije za katalonski narod, to moram reči kljub temu, da sem predsednik republike in se moram zavedat, da sem dolžan v svojih stališčih biti zadržan, ker bi kdo lahko moje stališče tolmačil kot vtikanje v notranje zadeve druge države”
    ===========================

    Teflonski stvor brez svojega mnenja, oz. robot, ki je slab nadomestek za Diplomatski priročnik za telebane.

  10. Ne vem, zakaj se Slovenci počutijo poklicani soodločat o tem, kako bojo svoj odnos razrešili med sabo Španci ali Kastiljci in Katalonci. To ni naša stvar, to je njihova stvar in odločitev.

    Enkrat smo že podobno počeli v zvezi s Kosovom. Ne vem, zakaj je bila tudi slovenska zadeva odločitev, ali bo Kosovo republika ali le avtonomna pokrajina.

    Zadeve so bile zapletene pri Kosovo in so zapletene pri statusu Katalonije. Ob vsem spoštovanju do katalonske kulture je nekaj razlogov za konzervativnost. Upoštevanje prava, ohranjanje miru na Iberskem polotoku in širše v Evropi in tudi nejasnost in razdeljenost volje prebivalstva.

    Verjetno bi bil minimum za upoštevanja vredno referendumsko odločitev okoli 2/3 inski delež vseh volilnih upravičencev ( ne le volilcev).

  11. Za tiste, ki so fanatično na načelu samoodločbe pa vprašanje, če so tudi zagovorniki samoodločbe Istrijanov. Ali pa Štajercev ali Prekmurcev. Torej, da se eni ali drugi ali tretji ločijo od Slovenije in jo temu primerno zmanjšajo.

    Za par veder motne vode se kregamo s Hrvati v piranskem zalivu, od Španije pa zahtevamo, da takoj brezpogojno prepusti celo Katalonijo.

    • Ja in zakaj pa ne, če vidijo boljšo prihodnost v Avstriji kot pod Ljubljano? Zakaj hočete ljudem vzeti svobodo?

      Seveda pa zadeve niso tako enostavne, da bi menjali države vsak teden. So stroški in pa še … nas Avstrijci sploh hočejo?

      • AlFe: “Ja in zakaj pa ne, če vidijo boljšo prihodnost v Avstriji kot pod Ljubljano?”
        ====================

        Seveda!
        Danes v parlamentu debatirajo o financiranju t.i. glavnega mesta. Želijo 0,6 do 0,8% od dohodnine za financiranje t.i. glavnega mesta, to je seveda Ljubljana. Ni jim dovolj, da vsi Slovenci financirajo državne stavbe in državna delovna mesta v Ljubljani, želijo ekstra harač.

        Jani Moedendorfer (približno):” Zdaj je skrajni čas, da sprejmemo, potem bo mogoče prišel Janša in privil pipo, potem mogoče kdo drug in jo spet odvil, …”

        Le tako naprej tovariši, kdo si ne bi želel prej ali slej odcepiti od Ljubljane?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite