Karolov rojstni dan

0
211

Karol Jozef Wojtyla, papež Janez Pavel II., bi jutri praznoval devetdeseti rojstni dan. Najbrž je dobrih pet let po njegovem odhodu še prezgodaj za objektivno oceno njegovega lika in dela. Gotovo pa je, da se bo tistim, ki so ob njegovem pogrebu iskreno vzklikali “Santo subito!”, želja počasi vendarle izpolnila, čeprav pod Benediktom XVI. spet ne tako hitro, kot so si predstavljali.

Junak in zvezdnik

Nesporno bo Wojtyla ostal v spominu tudi kot ključni igralec evropske in svetovne zgodovine zadnjih desetletij 20. stoletja. Evropa je po zlomu komunizma, h kateremu je primaknil levji delež, ne glede na vse, kar se o tem govori – tudi in predvsem v Sloveniji – vendarle bolj odprta, svobodnejša, enotnejša. Z eno besedo, laže je dihati. In kdor se bo spominjal procesa, v katerem je do omenjenega pomembnega premika prišlo, mimo Karola ne bo mogel.

Cerkev si bo svojega preminulega poglavarja najprej zapomnila kot največjo zvezdo, kar jih je (po Jezusu Kristusu) premogla. Čeprav je danes marsikomu že nerodno ob inflaciji raznoraznih rekordov, za katerimi je Poljak iz Wadowic tako značilno hlastal, bodo posnetki še dolgo impresivni, še dolgo bodo ob njih mnogi vzdihovali za “dobrimi zlatimi časi” Janeza Pavla II. V senci te vabljive embalaže bo slovanskemu pontifeksu potrebno verjetno priznati še, da je po docela zmedenem pontifikatu Pavla VI. zaustavil nevarnost popolne erozije katoliške identitete, s katero so v šestdesetih in sedemdesetih letih uspešno začeli glasniki drugega vatikanskega koncila kot popolnega preloma s tradicijo. Ker je Janez Pavel II. jasno povedal, da koncil ni v prvi vrsti nikakršen prelom, marveč poživitev te tradicije, je pred dokončnim izbrisom rešil prenekatero katoliško svetinjo. Ne da bi se moral zaradi tega zapirati za obzidje “edine prave vere”, kje pa. Tudi čez mnogo desetletij bo še vedno veljal za prvega papeža, katerega noga je stopila v sinagogo in mošejo.

Karolova velika skušnjava

A vendar so ga politična uspešnost, status zvezdnika in nesporna avtoriteta znotraj Cerkve zapeljali v veliko skušnjavo. Verjetno kot zadnji Petrov naslednik je sam trdno verjel v Katoliško cerkev kot nekakšno vesoljno moralno policijo in je poskušal to njeno vlogo uveljavljati na vsakem koraku. Na omenjeni točki je naredil kar nekaj napak, od katerih se bo moral njegov naslednik – skupaj s Cerkvijo kot celoto – čim prej posloviti. Ne v prvi vrsti zato, ker so milijoni vernikov Janezu Pavlu sicer mahali z zastavicami in vpili “Viva il Papa”, a so med njegovimi dolgoveznimi moralističnimi izvajanjami dremali ali se celo hihitali. Niti ne zato, ker bi bilo s katoliškim nasprotovanjem splavu, evtanaziji, homoseksualnim porokam ali raziskavam zarodnih celic kaj načeloma narobe; nikakor ne, cerkvena stališča so v sodobnem svetu še vedno lahko sveža in so nedvomno potrebna. Nerodno je samo to, da jih je z visokega moralnega piedestala, na katerega je Cerkev pod Wojtylom zlezla do te mere kot redko v zgodovini, zelo težko verodostojno oznanjati, če se moraš pri tem zanašati na navadne smrtnike in če si z zapovedjo molka prekril marsikaj, kar bi tvoj moralni piedestal postavilo v precej čudno luč.

Zdi se, da poljski papež tega s svojo vizijo do skrajnosti centralizirane Cerkve in s svojim vsaj občasnim naslanjanjem na nenavadne zaveznike, kot so bili po vojaško urejene skupnosti, ki jim je do danes iz omar padlo že precej okostnjakov, ni mogel docela razumeti. Zaradi česar se je marsikak omet z bleščeče fasade njegovega papeževanja odkrušil že sorazmerno hitro po njegovi smrti. In ne čisto po pravici zadel predvsem njegovega naslednika.

V marsičem bo Cerkev še dolgo s hvaležnostjo nosila pečat Janeza Pavla Velikega. So pa točke, kjer se bo morala od wojtylovskih iluzij, kakor se že komu zdijo lepe, kar najhitreje ločiti.

Foto: Wikipedija

Prijava

Za komentiranje se prijavite