Zadnji aprilski dan je New York Times objavil kolumno Jasona Barkerja, docenta filozofije z zasebne univerze Kyung Hee v Seulu z naslovom: »Vse najboljše Karl Marx, imel si prav!« Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je napovedal, da se bo udeležil slovesnosti ob dvestoletnici rojstva Karla Marxa (5. maja bo minilo dvesto let od Marxovega rojstva). Guverner Bank of England, Mark Carney je izjavil da utegneta Marx in Engels spet postati relevantna, če bo robotizacija zniževala celo dela in povečevala neenakost.
Večina negativnih odzivov na slavljenje Marxa je opozarjala na nespoštljiv odnos do desetine milijonov žrtev, katerih smrt so zakrivili marksistični režimi. Debata se ni razvila, saj večina apologetov Marxa zanika povezavo med začetnim navdušenjem komunističnih revolucionarjev (in kasneje vladarjev) nad marksizmom in samo komunistično oblastjo, katere pogubnega vpliva na blaginjo vladanih ne morejo zanikati.
Zanimiv zgodovinski alibi daje Marxu profesor bioetike s Princetonske univerze Peter Singer, ki pravi, da Marxa ne moremo kriviti za stranpoti komunističnih režimov, saj Marx ni pokazal nobenega zanimanja za to, da bi bolj detajlno opredelil ali predvidel, kako naj deluje komunistična družba. Po Singerju je najhujša napaka Marxa, da ni razumel narave človeka in posledično ni predvidel večje produktivnosti zasebne lastnine v primeri z državno ali skupno lastnino.
Docent Barker pravi, da glavna dediščina Marxa ni njegova filozofija ampak njegova kritika izkoriščanja. Po Barkerju je danes potrebno marksistični kritiki razrednega izkoriščanja dodati še kritiko rasnega in spolnega zatiranja. Za nove generacije levičarskih filozofov bo Marxova dediščin gotovo zelo pomembna. Vedno bodo lahko našli zatirane družbene skupine in vedno bodo lahko z marksistično analizo zatiralskih mehanizmov delali akademsko kariero.
Marxova kritika razrednega boja in prognoza razpleta tega boja sta se izkazali za napačni že zelo zgodaj. V Angliji, ki je bila model družbenega razvoja, ki sta ga preučevala Marx in Engels, se je že v drugi polovici devetnajstega stoletja rast neenakosti začela umirjati. V zadnjih dveh desetletjih devetnajstega stoletja so se na primer realne plače najslabše plačanih delavcev povečale za malo manj kot dvajset odstotkov in delavci niso obubožali ter se uprli kot je napovedoval Marx. Smiselnost uporabe marksistične analize za politično rabo je postala zanemarljiva celo za delavske in socialdemokratske stranke na zahodu že kmalu po Marxovi smrti.
Dejansko Marxa ne moremo izpostaviti kot najbolj odgovornega za zločine komunističnih režimov. Zmaga boljševikov v državljanski vojni v Rusiji je bila posledica cele vrste dejavnikov. Mnogi nimajo kaj dosti zveze z Marxom. Marksizem je Leninu in tovarišem dal dobro zgodbo o »zakonitostih« razrednega boja, dal jim je možnost interpretacije problema blaginje kot problema, kako se bogastvo deli in ne kako se bogastvo ustvarja. Dal jim je ideologijo, s katero so potem vzgajali poklicne revolucionarje po vsem svetu.
Vsi drugi komunistični režimi, razen sovjetskega, so dosegli oblast zaradi izobraževalne, finančne in vojaške podpore Sovjetske zveze. Dvomim da bi kjerkoli, od Severne Koreje in Kitajske na vzhodu do Kube na zahodu komunisti prišli na oblast brez sovjetske podpore. Voditelji komunističnih režimov, ki so za seboj pustili največ žrtev, so bili šolani v Sovjetski zvezi, v času svojega revolucionarnega življenja pa so bili plačanci Kominterne ali kakšnega od sovjetskih satelitov.
Pri ekonomiji so bili komunistični diktatorji marksisti in so eksperimentirali znotraj marksistične doktrine z dodatnim robnim pogojem, da mora partija, da ostane na oblasti nadzorovati in obvladovati investicije in čezmejno trgovino. Pri obračunavanju s političnimi nasprotniki pa so bili komunistični voditelji leninisti/stalinisti. Milovan Djilas na primer poroča kako ponosen je bil, ko je Stalin predsedniku Poljske, glede obračunavanja z nasprotniki komunizma dal za zgled Tita, češ: “Tito je junak (rusko: “molodјес”), vse je pobil!”
Marxovo učinkovito ustvarjanje vtisa, da ima v posesti zgodovinsko resnico in obljuba, da si lahko organizirano delavstvo izbori brezrazredno družbo, so temelji ideologije s katero so revolucionarji zastrupljali um celih narodov. Izdelovalec morilskega orodja ne more biti kriv enako kot morilec. Ni pa tudi nedolžen, saj bi se lahko zavedal, da če ne problematiziraš ropanja in pobijanja in ga opravičuješ z »izkoriščanjem«, se bo prej ali slej našel kdo, ki bo poskusili živeti peklenski scenarij. V vsakem primeru pa je tudi orodje (marksizem) slabo in kar je bilo vrednega je bilo aktualno le kratek čas.
