Karl (1923) in Albina Bezjak nadaljujeta serijo Pričevalci z zanimivo zgodbo, kako sta po begu iz Jugoslavije v Sydneyu v Avstraliji ustvarila podjetje in vsestransko uspela (TUKAJ).
Oba sta rojena na Štajerskem, Karlov oče je umrl, ko mu je bilo pet let, a brat je že pred vojno odprl trgovino z mešanim blagom. Pri gospe Albini pa je bil oče delavec v opekarni, sama pa je obiskovala meščansko šolo v Ljutomeru in bila potem trgovka ter knjigovodkinja.
Oba se živo spomnita nemškega napada na Jugoslavijo aprila 1941 pa tudi okoliščin, ko je bil del prebivalstva Nemcem naklonjen, večina Slovencev pa seveda ne. Karl je bil že leta 1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto, veliko srečo je imel, da je sploh preživel. Nemci so se že umikali pred Sovjeti iz Ukrajine prek Romunije in Madžarske do Avstrije, kjer je Karel dezertiral in se uspel prebiti do doma. Tu so ga zajeli partizani, a je bil eden med njimi, pove Karl zelo dober in ga je izpustil. Tudi Albinin brat je bil mobiliziran v nemško vojsko, od tam je dezertiral in pristal med jugoslovanskimi partizani, a je nekaj mesecev pred koncem vojne izgubil življenje.
Albina se spomni težkih razmer med vojno, tudi strahu pred nemškimi represalijami saj so za enega ubitega Nemca potem pomorili veliko slovenskih talcev. Po vojni je pestila revščina, ropanje premožnejših in preganjanje drugače mislečih. Karl zato pravi: »Hvala Bogu, da nismo bili dolgo tam. To je bila najboljša poteza v mojem življenju, da smo pustili našo rodno lepo Slovenijo«.
Z zaročenko Albino sta pobegnila aprila 1948 čez mejo v Prekmurju, vendar sta imela izjemno srečo saj so ju Avstrijci opozorili, da je tisti predel posejan z minami. V Avstriji sta se hitro znašla in začela delati, polno pa sta zaživela v Avstraliji. To je bila dežela priložnosti in vsak, ki je bil pripravljen delat je zelo hitro napredoval, povesta zakonca Bezjak. Njuna družina je uspela postaviti uspešno podjetje za prodajo električnih aparatov.
Že več kot 60 let živita v zanimivi moderni hiši obdani s čudovito urejenim vrtom, na vprašanje kako sta zadovoljna s svojim življenjem pa odgovarjata: »Zelo, zelo, ne bi moglo bit boljše, gospod Možina, ko ima človek srečno družino, to je vse, to je bogastvo, nič drugo ni važno. Še naši otroci imajo vsi slovenske potne liste In vsi so obiskali Slovenijo, vsi so navdušeni, ne govorijo preveč slovensko, ampak vseeno se trudijo.«
