Na Časnik.si danes objavljamo prvega v nizu intervjujev s predstavniki strank, ki po predvolilnih anketah zasedajo prva mesta. S strankama SMC in SD smo še vedno v dogovorih in pričakujemo dokončen odziv. Prvi je na povabilo za intervju pristal Karl Erjavec, ki opravlja tekoče posle ministra za zunanje zadeve, predsednik DeSUS.
SDS se je pred dnevi odzvala na ugibanja o povolilnih povezovanjih v preteklem tednu in dala jasno vedeti, da ne bo vstopila v koalicijo s stranko Mira Cerarja. Sta si programa dvojca SD in DeSUS sorodna s programom SMC in boste tako v koalicijo vstopili vi?
Sam sem pred dnevi dal izjavo, da bi Bruselj najraje videl eno močno vlado, koalicijo, ki jo lahko zagotovita najmočnejši stranki – torej po predvolilnih anketah SMC in SDS. Glede na to, da je še v četrtek na soočenju na eni od televizij predstavnik SDS, podpredsednik g. Černač rekel, da so odprti za sodelovanje z vsemi strankami, me je odziv SDS presenetil, ker izraža ravno nasprotno stališče, kar pomeni, da očitno znotraj vodstva SDS med seboj niso usklajeni.
Kakšna bo koalicija po 13. juliju težko ocenjujem. Po predvolilnih anketah kaže na zmago Mira Cerarja, vendar bi opozoril, da so ankete eno, volitve pa drugo. Na zadnjih parlamentarnih volitvah so predvolilne ankete kazale, da bo SDS zmagala, pa se je v zadnjih dneh pred volitvami zadeva spremenila in je zmagala PS. Tudi na evropskih volitvah so ankete kazale visoko podporo g. Šoltesu, zadnja meritev skoraj 20%, na volitvah, dva dni kasneje pa je prejel 10,2%.
Rezultat na volitvah bo zelo odvisen tudi od volilne udeležbe, ki bo krojila usodo volilnega rezultata.
Kaj lahko rečete o možnih koalicijah glede na programe strank?
Stranka DeSUS je pripravljena sodelovati samo v levosredinski koaliciji. To pa zato, ker je stranka SDS začela s politiko, ki nam ni blizu. Recimo: razumem, da je lahko kakšna obsodba krivična, to pa še ne pomeni, da je potrebno rušiti celoten pravosodni sistem. Ker to, kar se dogaja pred sodiščem v Ljubljani, ne kaže na politiko, ki bi spoštovala državne institucije. Vsak sodni postopek omogoča uporabo pravnih sredstev do Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Ni nobene potrebe po takšnem protestiranju, ker če je sodba krivična, se bo to pokazalo skozi sodne postopke, če ne doma pa v Strasbourgu. Ne nazadnje je bilo tako tudi z izbrisanimi. Takšna oblika pritiska na sodišča v sodobnem času ni dobra. Razumem, da je to bilo v 80-ih letih, ko nismo imeli demokratičnega sistema in je bilo sodstvo verjetno tudi v službi politike.
Stranka DeSUS se kot socialna stranka prizadeva za ohranjanje socialne države, kar pomeni: čim več javnega zdravstva, javnega šolstva. Zdi se mi, da ima SDS glede tega drugačen pogled. Npr. pri visokem šolstvu se je ustanovilo vrsto privatnih visokošolskih inštitucij, ki se financirajo iz proračuna. Ne vem, če je to prava pot, in če pogledam diplomante teh ustanov, se mi zdi, da težko dobijo zaposlitev v gospodarstvu in državni upravi, ker gre za zelo specialne programe. Kot pravnik gledam Fakulteto za evropske študije in si ne predstavljam, kje lahko dobijo diplomanti službo.
Mi smo vzpostavili socialdemokratski blok in bomo sodelovali v koaliciji s socialdemokrati. Glede Stranke Mira Cerarja ne vidim zadržkov, da bi sodelovali. Bojim pa se, da se nam ne bi zgodilo kot z nekaterimi novimi strankami, ki so nastale nekaj mesecev pred volitvami. V krizo s predčasnimi volitvami smo padli zaradi kongresa Pozitivne Slovenije in se bojim, da gre pri SMC za skupino ljudi, ki niso zadosti povezani, da bi lahko zdržali ves mandat. Meni se zdi nenavadno, ko na terenu gledam kandidate za poslance, ki jih domače okolje sploh ne pozna, niti slike od kandidata ne dobiš, povsod se kaže samo Miro Cerar.
Naslednja težava pa je zaradi naše stranke, ker smo težki pogajalci in vsi bi najraje videli, da nas ni v koaliciji. Zahtevamo, da se pokojnine ne smejo nižati, vemo pa, da denarja ni, in da je najlažje vzeti pri upokojencih. Upokojencev je 600.000, in če vzameš vsakemu samo en evro, je to 600.000 evrov na mesec, 10 evrov na mesec je 6 milijonov. Ker smo proti takšni racionalizaciji, smo vedno nezaželen partner, in ker imamo v programu regres za upokojence, se bojim, da se bomo zelo težko pogajali glede koalicije.
Aktualnost tega tedna je tudi pismo Alenke Bratušek Svetemu sedežu. Je to običajen način komunikacije med dvema država?
Glede na to, da še vedno opravljam funkcijo ministra za zunanje zadeve, moram priznati, da o nameri glede pošiljanja pisma nisem bil obveščen. Odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem so zelo pomembni, ker ima Sveti sedež pomembno vlogo v mednarodnih odnosih. Bil sem presenečen, ko sem za namero izvedel iz medijev. Pismo je predvolilna poteza in Bratuškova tega ne bi storila, če ne bi šlo za predvolilno dogajanje.
V začetku tedna smo lahko v medijih prebrali, da ste nedavno posredovali na policijski postaji Kranj glede globe, ki so jo policisti izrekli vaši hčerki zaradi cestno prometnega prekrška. Zakaj ste v hčerkinem imenu odšli na policijsko postajo, saj je sama vendarle polnoletna?
Vesel sem, da sem v zadnjem tednu predvolilne kampanje deležen edinega očitka, ki ste ga mediji uspeli najti proti meni, da sem šel na Policijsko postajo Kranj, kjer sem res vložil pritožbo na prekršek. Pa ne gre za 60 evrov globe, ampak ko mi je hčerka povedala, da ji očitajo, da je med vožnjo uporabljala mobilni telefon, in ko mi je zagotovila, da ni telefonirala, sem se odločil, da se pritožimo, saj iz njenih telefonskih izpiskov izhaja, da ni telefonirala. To sem se odločil tudi zaradi hčerke, da ji pokažem, da mora posameznik proti državi znati uporabljati tudi pravna sredstva. Posebej ko ve, da ni nič storil narobe. In ker grem vsak dan iz Nakla v Ljubljano, sem se tudi tistega dne spotoma ustavil, zaprosil za pogovor s komandirjem, mu predal ugovor zoper plačilni nalog in dokazila, da mobilni telefon od hčerke tedaj ni bil uporabljen. Ni pa res, da sem jaz kaj zahteval, ugovor sem oddal in pojasnil, kaj se je zgodilo. Mislim, da ima vsak državljan po zakonodaji pravico, da osebno preda pritožbo, in da ni nič narobe, če to storim kot oče namesto hčerke. Zdaj je zadeva na Okrajnem sodišču, ki bo presodilo, ali je hčer uporabljala mobilni telefon. Moram reči, da jaz hčerki verjamem, ker zaradi 60 evrov se ne bi dajal v zobe. Nekateri so to izkoristili, češ da izvajam pritisk, ampak potem bi lahko komandir opravil uradni zaznamek in sprožil ustrezne postopke. Nenavadno je, da se to izpostavi po nekaj mesecih, v zadnjem tednu kampanje. To je pač del predvolilne folklore.
Vendarle je vaša hči samostojna, polnoletna. Kot ste rekli, je prav, da se znajo državljani znajti znotraj sistema, ampak ali ne bi bilo bolj prav, da bi hči to sama naredila? Nehote se ustvarja vtis, da skušate izkoristiti vpliv vaše funkcije?
Ta pogled je legitimen, ampak vam povem, kaj me je vodilo – da je bila storjena krivica, proti kateri se borim. Na tako poceni način ne bi hotel svoje avtoritete skazit, in če bi bilo kaj na tem, verjemite, da bi bila to že naslednji dan glavna medijska zgodba. Je pa zanimivo, da nihče ne vpraša komandirja o vsebini pogovora. Celo to se očita, zakaj so me varnostniki pripeljali do policijske postaje, ampak jaz sem varovana oseba. Tudi če grem plavat, so zraven.
V zadnjih mesecih je nastal vtis, da je slovenska zunanja politika med najbolj proruskimi v Evropski uniji. Kje so razlogi, da vidite spor med Ukrajino in Rusijo tako drugače kot Evropska unija?
Kar se tiče pogledov EU do Ruske federacije glede Ukrajinske krize, moram najprej poudariti, da imata EU in Slovenija usklajena stališča. Prvič, glede ozemeljske suverenosti Ukrajine, in da je potrebno spor reševati na miren način, v duhu političnega dialoga. Glede tega tako Slovenija kot članice EU podpirajo mirovni načrt predsednika Porošenka in pa t.i. ‘road map’ OVSE. Glede tega imamo identične poglede.
Razlika se začne, ko se v Bruslju pogovarjamo, kako ukrepati glede Rusije. Imamo dve skupini držav, ne gre za to, da bi imela Slovenija ločeno, posebno mnenje. Baltske države, Poljska in Švedska zagovarjajo zelo ostre ukrepe proti Ruski federacije, npr. ekonomske sankcije. Države, kot so: Italija, Nemčija in Slovenija pa ne zagovarjamo ostrih sankcij, ampak, da je potrebno skozi politični dialog najti ustrezne rešitve. Smo mnenja, da ekonomske sankcije ne bi pripeljale do rešitve.
Nekateri v smislu očitkov o proruski zunanji politiki Slovenije problematizirajo obisk Sergeja Lavrova v Mariboru. Nikjer taka srečanja niso prepovedana – ne v okviru EU, ne v okviru zveze NATO, tukaj ni nič narobe. V Moskvi je bil slovaški minister, Lavrov je bil pred kratkim na Finskem, te dni se je mudil v Bolgariji. Glede na to, da so se v naših medijih pojavili zapisi, da so Američani zaskrbljeni in zadržani do obiska, in da naj bi te vesti prihajale iz Ameriške ambasade iz Ljubljane, sem v Bruslju Johna Kerrya vprašal, ali so res zaskrbljeni glede tega obiska. In mi je odgovoril, da niso, da podpirajo dialog. Da pa pričakuje, da bomo zagovarjali stališča EU in NATO, ki sem jih prej razložil.
Pri obisku zunanjega ministra je šlo za pietetni dogodek, za odprtje muzeja, posvečenega ujetnikom Sovjetske zveze. Na poslovnem kosilu pa sva se z ministrom pogovarjala o gospodarskem sodelovanju, saj je Rusija naš strateški partner, tudi na osnovi našega dokumenta Mednarodni izzivi iz leta 2013. Zlasti sva govorila o projektu Južni tok. Pred kratkim je bil Putin na Dunaju in so podpisali sporazum med Gaspromom in OMV. Ko sem bil v kontaktih s predstavniki Ruske federacije, so mi sicer zagotavljali, da to nima posledic za našo traso.
Gospod Lavrov je bil eden glavnih arhitektov z mednarodnim pravom močno neskladne ruske priključitve Krima Rusiji. Ste na pogovorih načeli vprašanja vrnitve tega polotoka Ukrajini?
To stališče EU sem ministru posredoval, on pa je meni predstavil, kakšno je njihovo stališče in njihova argumentacija glede te priključitve. Mi menimo, da je bila kršena ukrajinska ustava in priključitev Krima Ruski federaciji tako ne more biti legitimna. Ruska stran pa pravi, da je pravica do samoodločbe največja pravica, in da so se ljudje na referendumu odločili, da gredo v drugo državo, ter da je za njih to legitimno. Tukaj se kaže, kako se da pravo na različne načine interpretirati, in da ima vsak pravnik svoje pravno mnenje.
Vprašanje je predvsem, kaj je močneje: pravica do samoodločbe, če je bila ta res korektno in na demokratičen način izvedena, ali ustavna ureditev Ukrajine. Pri tem je potrebno vedeti, da gre v prvi vrsti za politično vprašanje, bolj kot za pravno nejasnost.
Kako ob izteku mandata veleposlanika Mussomelija ocenjujete njegovo delo?
Mussomeli je bil zelo netipičen veleposlanik in diplomat. Mislim, da v diplomaciji ne boste srečali, da bi nekdo tako pogosto komentiral notranjo politiko. Vemo za izjave, ki so bile zelo odmevne, npr. da je Slovenija v osamosvojitveni vojni zelo lahko prišla do svoje države, in da zaradi tega ne znamo ceniti svoje države. To je takoj povzročilo v javnosti različne interpretacije. Glede tega je bil poseben. Naloga diplomatov je, da spremljajo notranje dogajanje, in da poročajo v svojih prestolnicah. On pa je bil del notranjega dogajanja.
Predsednik Borut Pahor se kot edini šef države nekdanje srednje- in vzhodnoevropske socialistične države ni udeležil proslave ob 25. obletnici volilne zmage Solidarnosti v Varšavi. Ali je tudi ta odločitev del zunanje politike, ki jo vodi slovenska država oziroma vaše Ministrstvo?
Kar se tiče aktivnosti predsednika države, se glede teh odloča sam. Na to Ministrstvo za zunanje zadeve nima nobenega vpliva. Glede udeležbe na dogodkih je predsednik republike povsem samostojen. Ni pa samostojen glede izvajanja zunanje politike, tukaj pa smo vsi vezani na strategijo slovenske zunanje politike.
Jaz konkretnega primera ne bi preveč komentiral, ker je vprašanje za predsednika države, bi pa povedal, da ko smo izvedeli, da ga ne bo na dogodku, ker bo na uradnem obisku v Bosni in Hercegovini, smo poizvedovali, če bi bil lahko namesto predsednika na dogodku udeležen minister za zunanje zadeve. Vendar so nam odgovorili, da je format samo za predsednike in zadeve nismo mogli na ta način rešiti.
Verjetno bi bila najboljša rešitev, da bi se dogodka udeležil in se nato takoj odpravil še v Bosno in Hercegovino. Razlogi, zakaj tega ni bilo mogoče uskladiti, meni niso znani.
Do odstopa je minister imenovan na predlog vaše stranke vodil zdravstveni resor. Ali menite, da je bil pri zagotavljanju dostopa do boljših zdravstvenih storitev uspešen?
Ministrstvo za zdravje je eden najtežjih resorjev, ker v zdravstvu kraljujejo različni lobiji. Noben minister nima tolikšne moči, da bi lahko obračunal s temi lobiji. Če pogledate zgodovino ministrstva za zdravje, boste lahko ugotovili, da se je tam izmenjalo največje število ministrov. Najdlje so vztrajali tisti, ki niso želeli videti teh lobijev v zdravstvu. Jaz govorim o lobijih, ki črpajo denar, ne govorim toliko o zdravnikih, medicinskih sestrah. Mislim, da je problem zlasti pri tistih, ki črpajo ta zdravstveni denar.
Gospod Gantar je bil v dveh vladah, Janševi in Bratuškovi. Mene moti zlasti to, da gospa Alenka Bratušek govori, da ji je žal, da se je strinjala, da ostane gospod Gantar minister za zdravje. Mislim, da se mu dela krivica, dejansko se je trudil, in ko je ugotovil, da ima zvezane roke, je tudi odstopil. Kar je redkost. Kasneje smo videli izbiro gospe Bratušek, gospo Skaza Trop, ki ni zdržala niti en mesec. Odkar pa je ona odstopila, pa vodi ministrstvo kar predsednica vlade.
Dokler ne bo obračuna s korupcijo v zdravstvu, mislim, da ni ministra, ki bi lahko tam premaknil stvari. Jaz sem tri mesce opravljal tekoče posle na ministrstvu in sem videl, da se brez obračuna s korupcijo v zdravstvu, v zdravstvenem sistemu ne bo dalo izvesti nobene reforme. Sem pa optimist glede na zadnje preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada. Mislim, da so šli po pravih sledeh, in če bo prišlo do končnih rešitev, sem optimist. Tako kot je bilo pri gradbenih baronih.
Mislim, da ne bo resne zdravstvene reforme, če ne bo obračuna z lobiji, ki ne želijo, da se karkoli spremeni. Po programu naše stranke pa želimo, da se ohrani javno zdravstvo. Posebej se nam zdi pomembno, da bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje, na račun katerega nekatere zavarovalnice lepo služijo, 60 milijonov imajo dobička, ponovno prenesli v blagajno ZPIZ.
Ali menite, da morajo izplačila ZPIZ-a upokojencem, ki ne temeljijo na njihovih vplačanih prispevkih tudi v prihodnje bremeniti ZPIZ?
V stranki DeSUS ves čas zagovarjamo ločeno rešitev, da bi bila pokojninska blagajna res očiščena, da se zbirajo sredstva samo za tiste pokojnine, ki imajo podlago na vplačanih prispevkih. Medtem ko ostale, državne, zaslužne pokojnine pa bi bilo prav (za športnike, kulturnike, borce), da so te vodene pri proračunu, ker je država tista, ki jim je dala to pravico in je država tista, ki je dolžna to plačati. Zdaj se nam dogaja, da se iz blagajne z vplačanimi prispevki plačujejo pokojnine brez podlage v vplačanih prispevkih.
Bi komentiral še to, da je potrebno vsako leto milijardo in 400 milijonov transfera iz proračuna, ker potrebujem 4,9 milijarde evrov za vse pokojnine. Tukaj se rado pozablja, da je izpad nastal iz znižane stopnje za delodajalce iz leta 1999, v času Drnovškove vlade. Normalen prispevek je 16% za zaposlene in delodajalce. Drnovšek pa je takrat odločil, da se za delodajalce za pol zniža in od takrat naprej se stalno pojavlja ta izpad za izplačilo pokojnin.
Seveda pa nismo proti državnim pokojninam, če je država določila, da si nekdo to zasluži, so za to že bili razlogi.
Gospod zunanji minister Karl Erjavec, hvala za pogovor.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
