Že šestnajst let se na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, konec poletja zbirajo umetniki. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi šlo za likovno kolonijo, ki jo pripravlja Karitas. Takrat si desnici podata umetnost in dobrota. Umetniki na eni strani, ki preživijo del svojega ustvarjalnega časa na tem čarobnem končku Slovenske zemlje, odkoder sega pogled od Alp do morja, in dobrota, ki jo predstavlja organizacija v okviru Katoliške cerkve in se ukvarja z dobrodelnostjo na vseh področjih.
Ko slišim besedo Karitas, se mi nehote v mislih pojavijo stare obleke, vonj po sivki, kartoni s hrano in morda prostovoljci, ki revnim plačujejo položnice, skrbijo za kurjavo in podobno. Ideja likovne kolonije za Karitas, toliko odstopa od preprostih miselnih predstav, da nehote postanemo pozorni. Pozorni na umetnike in Karitas. Namen gotovo loči to likovno kolonijo od ostalih, ki jih je v tem času veliko. Ne gre za ustvarjanje likovnega fonda organizatorja, ali opremo prostorov, tudi ne gre za kasnejšo licitacijo od katere bi umetniku kaj kanilo v mošnjiček. Gre za čisto dobroto! Odpoved sebi in svojemu delu, za pomoč pri blažitvi stiske drugega. Kot tisti, ki se je odzval klicu na pomoč, je umetnik gotovo dober človek.
Gre pa še za globljo, čisto fizično povezavo med delom, ki ga umetnik opravlja in dobroto. Ko umetnik odide v atelje se na poseben način približa vsem tistim, ki za preživetje delajo z lastnimi rokami, velikokrat v lastnem potu, tudi ob ustvarjalnih krizah. Umetnik ve, da svoj talent dolguje Nekomu. Ve, da ga je razvil z lastnim delom in ve, da lahko delček zastonjsko povrne. Povrne tudi s tem, da svoje delo daruje pomoči potrebnim. »Saj nikoli ne veš, kdaj lahko tebe doleti stiska,« mi je zaupala ena od udeleženk kolonije.
Različna prepričanja umetnikov, njihovi različni nazori, tudi različna verovanja se na Sinjem vrhu poenotijo. Razlike izginejo, ostane dober namen. Kakor smo si ljudje različni, kakor nas nagovarjajo različne teme, pa se v tej koloniji vse tako univerzalno poenoti. Svet ima še prihodnost dokler ljudi združuje pristna dobrota.
»Sinji vrh mi sprašuje vest,« je ena izmed misli umetnika, ki se vsako leto vrača na Sinji vrh. Sprašuje pa jo tudi vsem nam, ki na razstavah umetniških del nastalih na likovni koloniji Umetniki za Karitas, v različnih slovenskih galerijah, občudujemo bogastvo, ki ga ponuja človekova ustvarjalnost. Tukaj že lahko govorimo o trikotniku dobrote, ki ga poleg UMETNIKA in KARITAS tvori še DOBROTNIK, ki delo v humanitarni namen odkupi. Krog se tako sklene.
Naj na koncu naj povem, da mi je neznansko všeč:
– da Karitas razbija stereotipe o načinih svojega delovanja,
– da umetnik na povabilo radi pridejo, še več, da se nekateri vsako leto vračajo,
– da je veliko likovnih del našlo svoje nove lastnike in
– da je stiska ljudi zaradi te dobrote manjša.
Vsi vemo, da ne gre za velike vsote, a brez kapljic se tudi morje ne more napolniti…
