Celjan Karel Gržan je magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved. Pri 18 letih je vstopil v red bratov kapucinov, ker je verjel v izročilo svetega Frančiška in želel svoje življenje posvetiti razdajanju revnim in nemočnim. Kot duhovnik in kaplan v več župnijah na širšem Štajerskem je odgovarjal na stiske časa in ljudi, ki so vstopili v njegovo življenje. Njegova najnovejša knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih je že uspešnica.
Ves čas potuje po Sloveniji in predava o medčloveških odnosih, odpuščanju in o tem, kako ljubiti človeka v njegovi resničnosti. Njegova najnovejša knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih (izšla je pri založbi Sanje) je že uspešnica. Sam pravi, naj v tej knjigi ne iščemo resnice. »V njej boste našli le izhodišča za nadaljnji razmislek, za evolucijo spoznavanja, predvsem tistega, ki jemlje v premislek, kako je mogoče, da Bog, ki je menda vsemogočen in dober, dopušča toliko ‘v nebo vpijoče bolečine’. Na milijarde ljudi grozljivo trpi in ob nas še veliko več drugih oblik življenja – Bog, najvišja vsemogočna instanca, ki bi mogla in morala ukrepati, pa ne naredi tako rekoč nič. Kakšen Bog je to – če sploh je?«
Pravi, da pred svoje ime dodaja besedico pater, da se izogne naslavljanju z gospod, sicer pa je škofijski duhovnik, kaplan v Lučah pri Solčavi. »Zame je temeljno, da sem v sozvočju s svojo vestjo. In ker je čas, ki ga doživljamo, zelo zagoneten, bi težko živel v ravnovesju, če bi molčal ob vsem, kar na neki način, v Cerkvi bi rekli: prebuja Sveti Duh, v laiških krogih pa: k čemur nas peha čas, v katerem živimo – čas tesnob in nerazrešenih stanj. Pomembno se mi zdi, da človek zna ozavestiti ozadja in to tudi izreči. Danes delajo največjo škodo, pa ne samo RKC, temveč vsem institucijam, tisti, ki molčijo zaradi svoje varnosti in gotovosti. Vedno poudarjam, da ne govorim resnice, zdi pa se mi zelo pomembno, da izrečem svojo osebno spoznavno resničnost in jo še isti trenutek relativiziram z izzivom, da naj to, kar sem zapisal, vzamejo samo kot izziv v evoluciji spoznavanja … Ne zanima me ponavljanje, temveč prirastki.«
Čedermacev je danes med duhovniki zelo malo …
… to bi lahko rekli kar za vsa področja: v zdravstvu, šolstvu, seveda tudi v Cerkvi …
Med slovenskimi kleriki je nekaj takšnih, ki v določenih krogih ne skrivajo svoje homoseksualnosti, in spet takšnih, ki imajo partnerke, za katere ožja skupnost ve. Kaj bi se, na primer, zgodilo vam, če bi zaživeli s prijateljem ali prijateljico?
Najprej – predvsem bi to težko prikrival. Ko se je v meni prebudila simpatija do neke osebe, sem to takoj spoznal, ker so se spremenile moje pridige. Iz njih je bilo lahko razbrati moje doživljanje … Takrat sem to ozavestil in se vprašal … Sam bi težko živel dvojnost.
Bi vas, če bi storili to, kar sem nakazala v vprašanju, nadrejeni kaznovali?
Mislim, da ne bi. Te stvari Cerkev dokaj tolerira. Verjetno zato, ker ima na tem področju slabo vest, saj ve, da bi morala sama ozavestiti vprašanje celibata, ker jo k temu kliče stiska duhovnikov, ki celibata ne zmorejo poosebiti. Pa tudi samo kanonsko – cerkveno pravo v enem izmed uvodnih členov pravi, da nobena institucija nima pravice uvajati običajev in navad, ki so zoper naravni red – tisti red, ki ga je Bog položil v samo naravo. In ker več kot očitno Bog duhovnega poklica ne povezuje nujno s celibaterskim, je zahteva institucije po obvezujočem celibatu sama po sebi nična, nelegitimna in, če hočete, krivična. Tiste, ki v sebi celibaterskega poklica nimajo in samskosti ne zmorejo poosebiti, lahko spravlja ta zahteva v silno notranjo napetost – celo takšno, da povzroči izkrivljenost v spolni nagnjenosti.
Pedofilijo?
Pedofilijo je treba obsoditi. Je nedopustna. Če pa si nekdo najde partnerja ali partnerko, ker drugače ne zmore … Papež Frančišek je rekel, kdo sem jaz, da bi obsojal homoseksualnost. Veste, zgodi se tudi to, da duhovniki toliko let dušijo odprtost do ženske, da jih to naredi senzibilne do istega spola … Kdo lahko to obsoja? In če bova govorila o grehu – ali ni v tem primeru pred grehom posameznika greh institucije, ki ravna zoper božji naravni red in obvezuje posameznika, ki je poklican v duhovni poklic, tudi k celibatu? Nekaterim to zahtevo uspe poosebiti, mnogim, kot kažejo dejstva, očitno ne … Zato bi bilo pravično, da institucija, preden postavi tem duhovnikom vprašanje o njihovem grehu ali jih celo kaznuje, premisli o dopustnosti lastne zahteve, ki je zoper naravni – božjepravni red. Sedanji papež se s tem vprašanjem že sooča in prepričan sem, da bo nekaj ukrenil. Tako verjamem. Jezus naroča, da moramo razbirati znamenja časa, in ta so še posebno v zadnjem obdobju dovolj zgovorna. Celibat je lahko res območje večje svobode v delovanju, če ti ga je dano živeti, sicer pa … celibat je lahko svobodna odločitev, nikakor pa ne prisila, ki jo nekdo pripne na duhovno poklicanost. S kom naj deli duhovnik svojo miselno in doživljajsko resničnost, ob kom naj doživlja sočutno objetost in sprejetost? Če nimaš ob duhovnem poklicu daru za samskost, je to grozljiva zahteva in je res prava milost, če človeka ne poškoduje. Res je, stik z Bogom prinaša duhovno ravnovesje. Kaj pa srce in ne nazadnje telo?
Med vašimi prijatelji duhovniki so takšni, ki imajo partnerje in partnerke?
Seveda.
Se kdaj pogovarjate z njimi o tem?
Se, če sami izrazijo željo po tem. Če jim pomagam s pogovorom, vedno. Vedno jim ponudim oporo v dani situaciji.
Ko obiščete svojega nadrejenega, celjskega škofa Lipovška, izrazite svoje pomisleke in »izkušnje s terena«, glede celibata …
Škofu sem že večkrat jasno povedal o tem in še marsičem, ko me je vprašal, kako vidim razmere v Cerkvi. Je človek v duhu papeža Frančiška, ki zna prisluhniti in ve, da bo na marsikaterem področju treba kaj postoriti. Toda treba se je zavedati, da smo v okvirih Cerkve. Duhovniki lahko samo govorimo o tem, odpiramo problem, ne moremo pa spreminjati … Škofje so v položaju, ko morajo vrhu RKC sporočati dejansko stanje, da se lahko začne odločati. Medtem ko se je zdelo, da so imeli predhodniki papeža Frančiška radi dopadljive novice, želi očitno sedanji papež slišati, kar je resnično. Ko je nekaj pereče, je greh o tem molčati. Ravno škof Lipovšek je ob aferi mariborske škofije rekel, da je bilo napačno, ker smo iz solidarnosti molčali. Škofje imajo po svojem poslanstvu apostolsko službo, kar pomeni tudi preroško – poklicani so, da ponujajo odgovor na stisko časa – tudi na stisko svojih duhovnikov.
Knjigo posvečam Tarasu Kermaunerju, ste zapisali: »Njegove misli so me osvobajale iz ujetosti …«
Tarasa imam za svojega miselnega in duhovnega voditelja, čeprav ni bil duhovnik. Bil je človek, ki je preraščal ujetosti. Mar ni ravno to znamenje, da smo božji – presežni. V nas je silna želja po nenehnem preseganju – tudi po evoluciji spoznanj, duha, srca … Tisti, ki dušijo evolucijo, si naredijo slabo uslugo – povzročijo si revolucijo. Taras me je vedno znova izzival k preraščanju – komunikacija z njim nikdar ni bila lahka. Po značaju je bil kolerik, svojo osebno resničnost je povedal naravnost – zato, ker je človeka imel rad.
Knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? ima provokativen naslov, a gre v resnici za apologijo Boga.
Se strinjam. (smeh) V tej knjigi poskušam sneti masko, s katero so našemili podobo Boga. In če papež Frančišek pravi, da je treba spremeniti marsikaj v institucionalnem načinu delovanja Cerkve, se je treba ob tem zavedati, da vodi vse stvari misel. Misel mora prerasti tega zastrašujočega Očeta, ki hoče potešitev po krvi svojega Sina, zato ker ga lomi človek …, ki pa je samo njegova »nepopolna stvaritev«. Že papež Benedikt XVI. je rekel, da si odrešenja ne moremo tako predstavljati. Cerkev moči in oblasti je potrebovala takšno podobo Boga, da je lahko z njo obvladovala in utrjevala svoj neevangelijski položaj v družbi. In če ta položaj duši njo samo, je za ljudi duhomorno prikazovati Boga kot neizprosnega kruteža. Manipulativne metode obvladovanja je prevzela od Cerkve tudi civilna družba, zato je pomenljivo, ker začenja papež Frančišek »osvoboditev« najprej v lastni instituciji, čeprav jo v nadaljevanju zahteva tudi na drugih področjih življenja. Zastraševanje in ustvarjanje nasprotnikov, da ljudem lažje vladaš, ni opravičljivo – logiko takšnega delovanja je treba prerasti.
Morda bi bilo treba »zlobirati« vaše imenovanje za škofa.
Tega položaja ne bi sprejel, ker se zanj ne čutim poklicanega, sicer pa za institucijo za takšno službo tako nisem sprejemljiv. Ne gre spregledati, da smo v Sloveniji, ne le v Cerkvi, tudi sicer, bolj papeški od papeža, predvsem pa zelo popadljivi do vseh, ki kakorkoli izstopajo. Pravimo, da smo narod mučencev, a ne gre spregledati, da smo si največ muk povzročili kar sami med seboj. Vesel sem, da se začenja sprememba na vrhu, potem se lahko prenese tudi na nižje hierarhične ravni. Vsekakor jaz nisem za takšne službe. Sem le popotnik skozi čas in prostor in sem vesel, če lahko z mislijo pripomorem k prebujenju.
Koliko stoletij potrebuje RKC, da bo spet našla samo sebe?
Sprememba se lahko zgodi zelo hitro. Čas je dozorel za evolucijski premik, in če oblastniki, civilni in cerkveni, ne bodo dopustili evolucije, se jim bo dogodila revolucija. Če ne gre zlepa, se neizbežno dogodi zgrda. Če bodo oblastniki togi in zaprti, se lahko nenadoma razpoči in to je slabo. Zgoditi se mora evolucija in v tem smislu računam na modrost vseh oblastnikov. Morali bodo, pa čeprav pet do dvanajstih, razpeti spone in dovoliti, da zadihamo v spoštljivosti, pravičnosti, odgovornosti tako miselno kot srčno, duhovno … V Cerkvi so se že nekajkrat zgodili premiki: prenova po sv. Frančišku Asiškem je bila dopuščena evolucija, reformacija pa revolucija. Papež Frančišek obeta korak evolucije! Upajmo … Sicer pa se upanje časa začne pri meni – v meni se mora začeti sprememba, prebujenje … Prebujeni posamezniki so, smo edino upanje, sicer so vse samo lepe ideje, ki se niso prijele na konkretno življenje.
Več: Delo
