Karel Gržan: “Ko je nekaj pereče, je greh o tem molčati.”

23
764
Karel Gržan: Naš čas potrebuje ljudi, ki bodo znali najti nove poti do boljših rezultatov. (Foto: ognjisce.si.)

Celjan Karel Gržan je magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved. Pri 18 letih je vstopil v red bratov kapucinov, ker je verjel v izročilo svetega Frančiška in želel svoje življenje posvetiti razdajanju revnim in nemočnim. Kot duhovnik in kaplan v več župnijah na širšem Štajerskem je odgovarjal na stiske časa in ljudi, ki so vstopili v njegovo življenje. Njegova najnovejša knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih je že uspešnica.

Ves čas potuje po Sloveniji in predava o medčloveških odnosih, odpuščanju in o tem, kako ljubiti človeka v njegovi resničnosti. Njegova najnovejša knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih (izšla je pri založbi Sanje) je že uspešnica. Sam pravi, naj v tej knjigi ne iščemo resnice. »V njej boste našli le izhodišča za nadaljnji razmislek, za evolucijo spoznavanja, predvsem tistega, ki jemlje v premislek, kako je mogoče, da Bog, ki je menda vsemogočen in dober, dopušča toliko ‘v nebo vpijoče bolečine’. Na milijarde ljudi grozljivo trpi in ob nas še veliko več drugih oblik življenja – Bog, najvišja vsemogočna instanca, ki bi mogla in morala ukrepati, pa ne naredi tako rekoč nič. Kakšen Bog je to – če sploh je?«

Pravi, da pred svoje ime dodaja besedico pater, da se izogne naslavljanju z gospod, sicer pa je škofijski duhovnik, kaplan v Lučah pri Solčavi. »Zame je temeljno, da sem v sozvočju s svojo vestjo. In ker je čas, ki ga doživljamo, zelo zagoneten, bi težko živel v ravnovesju, če bi molčal ob vsem, kar na neki način, v Cerkvi bi rekli: prebuja Sveti Duh, v laiških krogih pa: k čemur nas peha čas, v katerem živimo – čas tesnob in nerazrešenih stanj. Pomembno se mi zdi, da človek zna ozavestiti ozadja in to tudi izreči. Danes delajo največjo škodo, pa ne samo RKC, temveč vsem institucijam, tisti, ki molčijo zaradi svoje varnosti in gotovosti. Vedno poudarjam, da ne govorim resnice, zdi pa se mi zelo pomembno, da izrečem svojo osebno spoznavno resničnost in jo še isti trenutek relativiziram z izzivom, da naj to, kar sem zapisal, vzamejo samo kot izziv v evoluciji spoznavanja … Ne zanima me ponavljanje, temveč prirastki.«

Čedermacev je danes med duhovniki zelo malo …

… to bi lahko rekli kar za vsa področja: v zdravstvu, šolstvu, seveda tudi v Cerkvi …

Med slovenskimi kleriki je nekaj takšnih, ki v določenih krogih ne skrivajo svoje homoseksualnosti, in spet takšnih, ki imajo partnerke, za katere ožja skupnost ve. Kaj bi se, na primer, zgodilo vam, če bi zaživeli s prijateljem ali prijateljico?

Najprej – predvsem bi to težko prikrival. Ko se je v meni prebudila simpatija do neke osebe, sem to takoj spoznal, ker so se spremenile moje pridige. Iz njih je bilo lahko razbrati moje doživljanje … Takrat sem to ozavestil in se vprašal … Sam bi težko živel dvojnost.

Bi vas, če bi storili to, kar sem nakazala v vprašanju, nadrejeni kaznovali?

Mislim, da ne bi. Te stvari Cerkev dokaj tolerira. Verjetno zato, ker ima na tem področju slabo vest, saj ve, da bi morala sama ozavestiti vprašanje celibata, ker jo k temu kliče stiska duhovnikov, ki celibata ne zmorejo poosebiti. Pa tudi samo kanonsko – cerkveno pravo v enem izmed uvodnih členov pravi, da nobena institucija nima pravice uvajati običajev in navad, ki so zoper naravni red – tisti red, ki ga je Bog položil v samo naravo. In ker več kot očitno Bog duhovnega poklica ne povezuje nujno s celibaterskim, je zahteva institucije po obvezujočem celibatu sama po sebi nična, nelegitimna in, če hočete, krivična. Tiste, ki v sebi celibaterskega poklica nimajo in samskosti ne zmorejo poosebiti, lahko spravlja ta zahteva v silno notranjo napetost – celo takšno, da povzroči izkrivljenost v spolni nagnjenosti.

Pedofilijo?

Pedofilijo je treba obsoditi. Je nedopustna. Če pa si nekdo najde partnerja ali partnerko, ker drugače ne zmore … Papež Frančišek je rekel, kdo sem jaz, da bi obsojal homoseksualnost. Veste, zgodi se tudi to, da duhovniki toliko let dušijo odprtost do ženske, da jih to naredi senzibilne do istega spola … Kdo lahko to obsoja? In če bova govorila o grehu – ali ni v tem primeru pred grehom posameznika greh institucije, ki ravna zoper božji naravni red in obvezuje posameznika, ki je poklican v duhovni poklic, tudi k celibatu? Nekaterim to zahtevo uspe poosebiti, mnogim, kot kažejo dejstva, očitno ne … Zato bi bilo pravično, da institucija, preden postavi tem duhovnikom vprašanje o njihovem grehu ali jih celo kaznuje, premisli o dopustnosti lastne zahteve, ki je zoper naravni – božjepravni red. Sedanji papež se s tem vprašanjem že sooča in prepričan sem, da bo nekaj ukrenil. Tako verjamem. Jezus naroča, da moramo razbirati znamenja časa, in ta so še posebno v zadnjem obdobju dovolj zgovorna. Celibat je lahko res območje večje svobode v delovanju, če ti ga je dano živeti, sicer pa … celibat je lahko svobodna odločitev, nikakor pa ne prisila, ki jo nekdo pripne na duhovno poklicanost. S kom naj deli duhovnik svojo miselno in doživljajsko resničnost, ob kom naj doživlja sočutno objetost in sprejetost? Če nimaš ob duhovnem poklicu daru za samskost, je to grozljiva zahteva in je res prava milost, če človeka ne poškoduje. Res je, stik z Bogom prinaša duhovno ravnovesje. Kaj pa srce in ne nazadnje telo?

Med vašimi prijatelji duhovniki so takšni, ki imajo partnerje in partnerke?

Seveda.

Se kdaj pogovarjate z njimi o tem?

Se, če sami izrazijo željo po tem. Če jim pomagam s pogovorom, vedno. Vedno jim ponudim oporo v dani situaciji.

Ko obiščete svojega nadrejenega, celjskega škofa Lipovška, izrazite svoje pomisleke in »izkušnje s terena«, glede celibata …

Škofu sem že večkrat jasno povedal o tem in še marsičem, ko me je vprašal, kako vidim razmere v Cerkvi. Je človek v duhu papeža Frančiška, ki zna prisluhniti in ve, da bo na marsikaterem področju treba kaj postoriti. Toda treba se je zavedati, da smo v okvirih Cerkve. Duhovniki lahko samo govorimo o tem, odpiramo problem, ne moremo pa spreminjati … Škofje so v položaju, ko morajo vrhu RKC sporočati dejansko stanje, da se lahko začne odločati. Medtem ko se je zdelo, da so imeli predhodniki papeža Frančiška radi dopadljive novice, želi očitno sedanji papež slišati, kar je resnično. Ko je nekaj pereče, je greh o tem molčati. Ravno škof Lipovšek je ob aferi mariborske škofije rekel, da je bilo napačno, ker smo iz solidarnosti molčali. Škofje imajo po svojem poslanstvu apostolsko službo, kar pomeni tudi preroško – poklicani so, da ponujajo odgovor na stisko časa – tudi na stisko svojih duhovnikov.

Knjigo posvečam Tarasu Kermaunerju, ste zapisali: »Njegove misli so me osvobajale iz ujetosti …«

Tarasa imam za svojega miselnega in duhovnega voditelja, čeprav ni bil duhovnik. Bil je človek, ki je preraščal ujetosti. Mar ni ravno to znamenje, da smo božji – presežni. V nas je silna želja po nenehnem preseganju – tudi po evoluciji spoznanj, duha, srca … Tisti, ki dušijo evolucijo, si naredijo slabo uslugo – povzročijo si revolucijo. Taras me je vedno znova izzival k preraščanju – komunikacija z njim nikdar ni bila lahka. Po značaju je bil kolerik, svojo osebno resničnost je povedal naravnost – zato, ker je človeka imel rad.

Knjiga Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? ima provokativen naslov, a gre v resnici za apologijo Boga.

Se strinjam. (smeh) V tej knjigi poskušam sneti masko, s katero so našemili podobo Boga. In če papež Frančišek pravi, da je treba spremeniti marsikaj v institucionalnem načinu delovanja Cerkve, se je treba ob tem zavedati, da vodi vse stvari misel. Misel mora prerasti tega zastrašujočega Očeta, ki hoče potešitev po krvi svojega Sina, zato ker ga lomi človek …, ki pa je samo njegova »nepopolna stvaritev«. Že papež Benedikt XVI. je rekel, da si odrešenja ne moremo tako predstavljati. Cerkev moči in oblasti je potrebovala takšno podobo Boga, da je lahko z njo obvladovala in utrjevala svoj neevangelijski položaj v družbi. In če ta položaj duši njo samo, je za ljudi duhomorno prikazovati Boga kot neizprosnega kruteža. Manipulativne metode obvladovanja je prevzela od Cerkve tudi civilna družba, zato je pomenljivo, ker začenja papež Frančišek »osvoboditev« najprej v lastni instituciji, čeprav jo v nadaljevanju zahteva tudi na drugih področjih življenja. Zastraševanje in ustvarjanje nasprotnikov, da ljudem lažje vladaš, ni opravičljivo – logiko takšnega delovanja je treba prerasti.

Morda bi bilo treba »zlobirati« vaše imenovanje za škofa.

Tega položaja ne bi sprejel, ker se zanj ne čutim poklicanega, sicer pa za institucijo za takšno službo tako nisem sprejemljiv. Ne gre spregledati, da smo v Sloveniji, ne le v Cerkvi, tudi sicer, bolj papeški od papeža, predvsem pa zelo popadljivi do vseh, ki kakorkoli izstopajo. Pravimo, da smo narod mučencev, a ne gre spregledati, da smo si največ muk povzročili kar sami med seboj. Vesel sem, da se začenja sprememba na vrhu, potem se lahko prenese tudi na nižje hierarhične ravni. Vsekakor jaz nisem za takšne službe. Sem le popotnik skozi čas in prostor in sem vesel, če lahko z mislijo pripomorem k prebujenju.

Koliko stoletij potrebuje RKC, da bo spet našla samo sebe?

Sprememba se lahko zgodi zelo hitro. Čas je dozorel za evolucijski premik, in če oblastniki, civilni in cerkveni, ne bodo dopustili evolucije, se jim bo dogodila revolucija. Če ne gre zlepa, se neizbežno dogodi zgrda. Če bodo oblastniki togi in zaprti, se lahko nenadoma razpoči in to je slabo. Zgoditi se mora evolucija in v tem smislu računam na modrost vseh oblastnikov. Morali bodo, pa čeprav pet do dvanajstih, razpeti spone in dovoliti, da zadihamo v spoštljivosti, pravičnosti, odgovornosti tako miselno kot srčno, duhovno … V Cerkvi so se že nekajkrat zgodili premiki: prenova po sv. Frančišku Asiškem je bila dopuščena evolucija, reformacija pa revolucija. Papež Frančišek obeta korak evolucije! Upajmo … Sicer pa se upanje časa začne pri meni – v meni se mora začeti sprememba, prebujenje … Prebujeni posamezniki so, smo edino upanje, sicer so vse samo lepe ideje, ki se niso prijele na konkretno življenje.

Več: Delo


23 KOMENTARJI

  1. Nekateri ne želijo nositi naloženih bremen ali pa ne zmorejo. Na takih mukah je menda bil Luter pred 500 leti. Gospod Karel ponavlja protestantizem.
    Ljubezen Boga je težko dojeti. Sploh je ljubezen težko dojeti. A saj je dovolj enostavnejših stvari, ki bi se jih dalo razumeti pa jih ne. Za pamet smrtnika je dovolj problemov, da mu ni treba jamrati, da ne Boga ne more dojeti.

  2. Gotovo je pereče, da duhovniki imajo priležnice, da živijo v stanju greha in so že leta brez posvečujoče milosti. Greh je o tem molčati. Zvestoba obljubam, po Trubarjevo…

  3. Mene pa gornji članek bolj spominja na Frančiška Asiškega, kot pa na Lutra. Kritika institucije še ne pomeni odcepa od institucije. Kakršenkoli odcep bi bil nesprejemljiv.

    • Mislil sem na Lutra preden se je oddaljil. Vprašanja, ki si jih g. Karel zastavlja, so vprašanja izmučenega starca, ki pa je začel mislit, da je pameten. Nič frančiškanskega ni v tem. On bi rad spremembe, sam pa nima ne poguma, da bi sprejel službo škofa, ne pameti, kako bi kaj spremenil. Da niti ne omenjam odnosa do istospolnosti, ki razkriva, da je čas, da se upokoji.

  4. Zdaj pa to primerjajte s tem, kar Karel Gržan piše in govori v cerkvenih medijih – kot bi šlo za dve različni osebi.

    (Ničesar ne očitam Gržanu, saj o tem odločajo uredniki oz. lastniki)

  5. Ne počutim se dovolj kompetentnega, da bi razpravljal o Lutru ali Frančiška.

    Gržan mi je bil nekoč všeč zaradi svežine, ko je govoril o osebnih odnosih. Dejstvo je, da vem, da je biti danes v cerkvi, Cerkvi kot klerik izredno težko. Od večih klerikov sem slišal, da tudi v tej skupnosti ni dosti bolje kot v družbi. Naša družba pa je v smrtni agoniji, propadanju, kaosu, bedi.

    Potem sem zadnjič zasledil Gržana kako je na TV kritiziral kapitalizem in našel par socialističnih floskul in sem bil jezen in razočaran nad njim.

    Strinjam se, da je treba o problemih govoriti in o njih razvijati vedno bolj kompetenta stališča. Strinjam se, da moj pogled in pogled kogarkoli še ni resnica, kaj šele Resnica. Strinjam se, da moramo Cerkev prenavljati.

    Kar pa se ne strinjam pa je to, da bi prenavljali iz strahu pred revolucijami. Smo še vedno močno vpeti v dobo prezaščitenosti in razvajenosti, v dobo, ki jo je naredila PERMISIVNOST. To je, da KAR POPUSTIMO ” iz ljubega miru”, da dopustimo kršenja pravil, razvodenelost VREDNOT.

    Problema homoseksualnosti in celibata ne vidim kot ključna problema. Vedno bodo v Cerkvi redovniki, menihi. In tudi homoseksualci ( v določenem % so genetsko določeni). Pri homoseksualcih mi gre na živce samo to, da so kot aktivisti zelo agresivni, revolucionarni, totalitarni ( primer Barilla) in da zadnjih 10 ali 20 let ogromno homoseksualnosti ni produkt genetike ali vzgoje, temveč družbenih pritiskov, mainstreama, mode in kaotičnega, infantilnega pogleda na spolnost.

    Glavni problem vidim v pomanjkanju odnosov (ležernost, strahovi, fanatičnost), dialogov (okostenelost, revolucionarnost, motenost, ideološkost oz. malik je na prvem mestu), iskrenosti, molitve ( pogovor z Bogom), samostojnosti, odgovornosti, poštenosti,…

    Ko papež kritizira kapitalizem, kakšno rešitev ponudi? Nobene ali socializem, kjer smo bili vsi še večji reveži od delavcev do brezposelnih. Ko kritizira nesrečo na Lampedusi, kaj je rešitev? Da pošljemo v Afriko ladje in vsak teden pripeljemo v Evropo milijon novih beguncev?
    Kritiziranje kar počez je zelo infatilno.
    Ni vsak, ki je za kapitalizem tudi bogataš ali debeluh ali egoist. In ni vsak, ki je proti kapitalizmu tudi revež ( večinoma so proti kapitalizmu najbogatejši ljudje in družbene skupine, ki si želijo ohranjati svoje fevde in rente: npr. pri nas rdeča mafija).

    • Pavel

      V naših slovenskih glavah imamo dvodimenzionalno sliko: kapitalizem in socilalizem. V bistu pa je drugače. Kapitalizem je ekonomski sistem, socializem politično ekonomski sistem. Zdrav kapitalizem imamo v zdravi demokraicji, kjer so ekonomske in politične funkcije ločene. Ko papež kritizira kapitalizem, je v tem, da je ekonomski svet izpodrinil političnega, da je politika postala dekla globalnega kapitala.

      • Hvala za tole razlagico.

        Zdrav kapitalizem + zdrava demokracija. Dva popolnoma različna pojma. Njuna združitev v zdravem duhu pripelje do zmagovalne kombinacije.

        Sam kapitalizem brez demokracije je kot igra monopoly – na koncu ostane samo en monopolist. Demokracija ne sme biti nič podrejena denarju, biti mora svobodna. Demokracija pove kaj bi rada, kapitalizem pa prinese denar. Pomembna je zveza med njima. Kot med možem in ženo. 1+1+1.

        • Še ena misel. Mogoče bi bilo za razmisliti, ali ne bi besedo kapitalizem skupaj s socializmom poslali na smetišče zgodovine.

          Namesto kapitalizem bi uporabili npr. tržno gospodarstvo ali kaj takega.

          Torej tržno gospodarstvo + demokracija + zveza med njima.

          • Morda res ne bi bilo slabo spremeniti tudi izrazoslovja, saj je Marx naredil kar veliko zmedo z besedami.

            Če pogledamo.

            Kapital – proizvodno sredstvo (v glavnem stroji, naprave, orodje) – je prisotno v vseh sistemih

            Kapitalizem – svobodni trg

            Kapitalist – lastnik kapitala in ne zagovornik kapitalizma

            Če pogledamo tole:

            komunizem – oblika oblasti
            komunist – zagovornost te oblike oblasti

            Kot vidimo je z besedo kapitalizem veliko zmede.

  6. Končno se govori o vprašanjih odprto, iskreno in po stvarstveni, torej zdravi pameti in logiki.

    Čestitke gospodu Kržanu in uredništvu!!!

  7. “Ko je nekaj pereče, je greh o tem molčati”

    Predpostavljal bi, da je bolj prereča polna realizacija duhovniškega poklica, kot težavnost celibata. Celibat postane pereč v drugem planu, ko je davno prej pereč sam duhovniški poklic. Tako kot posatne nezvestoba v zakonu prereč porblem, šele ko ugasne duhovna vez v zakonu.

    To reševanje sekundarnih probelmov kot, da so primarni, vodi v izničenje Poklica, ki posatne samo poklic.
    Seveda so nezvestobe zavezi zelo mučne zadeve, toda nič v primerjavi z izgubo vsebine zaveze, ki smo jo sklenili.

    Vsakdo pozna pogoje zavese, ki jo je sklenil in nobena ni lahka. Ampak to še ne pomeni, da človeka težave odvežejo od sklenejne zaveze. Zvestobe se učimo vse živlejnje, kjer so mnogi padci, stranpoti, kjer pa nas lahko božje usmiljene vedno pripelje nazaj.

  8. Še eno hipotetično razmišljanje v stilu logike Karela Gržana

    Ob predpostavki, da je moč rešiti pereč problem duhovniškega poklica z ukinitvijo celibata, nastopijo novi problemi.

    Ob poroki duhovnik podeduje vse probleme poročenega stana. Če je prej s skokom čez plot kršil celibat, bo v tem priemru kršil tudi zakonski stan. Ker so zakonske zveze sedaj precej bolj nestalbile, se mu lahko pripeti razveza. …
    Skratka ob reševanju problema celibata s poroko se mu bo kar naenkrat problem mutipliciral.
    Če je kdo težko sam, je tudi težko poročen. Še najlaže je imeti ljubico, ker v takem odnosu ni minimalne obveze, odgovornosti, v tem je problem. Odgovornost je lastnost zrelosti , odraslosti človeka.

  9. Pater Kržan je primer duhovnika in človeka, ki ima občutek kako premagati slabosti in zablode sedanjega časa.

    Pogostoma ne daje končnih rešitev, ampak nakazuje pot, ki zanesljivo vodi k duhovnemu napredku človeštva.

    Spoštljiv poklon, pater Kržan!

    Ne odnehajte, pišite naprej in razjasnite megleni dan, v katerem se izgubljamo!

  10. “Pater Kržan je primer duhovnika in človeka, ki ima občutek kako premagati slabosti in zablode sedanjega časa”.

    P. Karla Grzana sem v 90. tih letih spoznal v Kancevcih (Prekmurje), kjer so kapucini zgradili pomemben dom duhovnih vaj. Ker me tiste navadne duhovne vaje niso zadovoljile, sem pri njemu absolviral osebne (individualne)duhovne vaje. Takrat sem ga spoznal kot zelo kompetentnega, pravovernega, premocrtnega, strogega in kontemplativnega meniha. Kljub temu sem imel obcutek, da pretirava. Vsak dan popoldne se je fizicno “zakadil” v delo na vrtu ali dvoriscu. Zdelo se mi je, da je prenapet in da ima hude tezave sam s sabo. Kaksne so bile te skusnjave, da jih je moral preganjati z skoraj zagrizenim delom? Morda je bilo nekaj podobnega kot pri Martinu Lutru: nagnjenosti k onaniranju? Ce bi Luter tega problema in za povrh nagnjenosti do pijace ne imel,(spil je baje dva litra vina na dan) nam najbrz ne bi doprinesl svojega nepotrebnega protestantizma. Ko je Luter osebno kapituliral pred svojimi nepopolnostmi, je postal protestant. No, p. Karl gotovo ne bo postal protestant. Postaja pa vedno bolj katoliski disident. Ali pa neke vrste slovenski p. Anselm Grün?
    Zaradi teh osebnih problemov je p. Karl zapustil franciskansko-kapucinski red zapustil in postal svetni duhovnik. Najprej zelo uspesen zupnik na Razborju in potem manj uspesen kaplan, trenutno v Lucah v Solcavi.
    Bojim se, da bi sel po poti svojega Celjskega rojaka Draga Ocvirka, s katerim sta si po oblicju precej podobna.
    Kako pa je prof. Ocvirk premagal zablode, skusnjave in slabosti danasnjega casa, vemo. S tem, da jim je podlegel.

  11. Fra Karel me nekoliko spominja na benediktinskega patra Anzelma Grüna, ki je tudi plodovit duhovni pisatelj. Me pa ena zadeva vendarle nekoliko moti, namreč, kako to, da se je izdaje te knjige lotila prav razvpita založba Sanje, znana tudi po izdaji nekaterih najbolj razvpitih knjig s točno določeno politično agendo, ki drugače nasprotuje tudi Cerkvi. Ta kritika drugače NE leti na samega patra, je pa bolj opozorilo, da ga bodo morda skušali kdaj tudi zlorabiti, tako kot so to naredili z nekaterimi kleriki in to počnejo tudi s sedanjim papežem, ki je bojda promotor "demokratičnega socializma" (čeprav lahko rečem, da to ne drži). Drugače pa, zanimiv in poučen intervju.

    • Razvpitih knjig? Kot na primer? To, da taka knjiga izide pri relativno mainstream založbi je kvečjemu pozitivno.

  12. Prebrala komentarje, so zapisani precej na prvo žogo in streljajo mimo bistva. Najbrž bi bilo dobro Gržanovo knjigo, o kateri govori ta intervjuo, najprej prebrat . Je pa kar zajetna in tudi ne ravno branje za na plažo (pravkar jo berem). Mislim pa, da je vsakemu človeku blage volje jasno, da je p. Karel Gržan zelo dober človek (o tem ve povedati veliko vernih in nevernih ljudi, pripadnikov različnih cerkva in takih, ki v cerkev ne hodijo), da si vsak trenutek prizadeva za ljudi, s katerimi se srečuje, jim pomaga, kaže na Boga brez zgodovinske navlake. Je pa cerkvi kot inštituciji nastavil ogledalo (kar seveda ni prav prijetno)in mislim, da kakšna cerkvena založba alla Družina knjige ne bi objavila brez resnih popravkov. Sicer pa branje knjige, to bi bilo najbolj koristno!

  13. Nisem bral a si kar predstavljam, da je v marsičem v nasprotju z naukom Cerkve in tako ni v Družini.

  14. Tudi v politiki bi moralo biti vodilo: Ko je nekaj pereče, je greh molčati in ne dovolj storiti!

  15. Ali je odločitev za duhovniški poklic ob spoznanju,da kadidat intimno ni sposoben živeti samskosti potem sploh veljavna?
    Po drugi strani:tudi poročenost zahteva odpoved pa te zato ne postavljamo pod vprašaj.
    Obe poklicanosti zahtevata torej poleg dobrobiti tudi odpovedi,da jih je moč živeti.
    Mislim,da je enako kot zakonska zveza pod kakršnokoli prisilo vprašljiva tudi veljavnost duhovniškega poklica pod prisilo.
    “Kdor more razumeti naj razume”.

  16. Citiram (Tadej) in se strinjam: Celibat postane pereč v drugem planu, ko je davno prej pereč sam duhovniški poklic. Tako kot postane nezvestoba v zakonu pereč problem, šele ko ugasne duhovna vez v zakonu.

    Ali (Tadej): Ob predpostavki, da je moč rešiti pereč problem duhovniškega poklica z ukinitvijo celibata, nastopijo novi problemi. Ob poroki duhovnik podeduje vse probleme poročenega stana. Če je prej s skokom čez plot kršil celibat, bo v tem primeru kršil tudi zakonski stan. Ker so zakonske zveze sedaj precej bolj nestabilne, se mu lahko pripeti razveza. …

    Gospod Geržan bi to moral že zdavnaj spoznati in vernikom ponuditi kaj več…

  17. ???
    Prvi komentar nosi datum “8.10.2013”, v naslovu pa datum in ura “6.3.2018 8:36”. Je uredništvo tega portala ponovno dalo ta intervju na svetlo?

    Ta intervju sem bral samo do sledeče manipulacije. Duhovnik Gržan pravi: “Papež Frančišek je rekel, kdo sem jaz, da bi obsojal homoseksualnost.” Navedeno je kopirano in prilepljeno.
    Še vladni medij Dnevnik pa navaja: “Papež: Če je nekdo gej in išče Gospoda, kdo sem jaz, da bi ga obsojal?” Preverite na https://www.dnevnik.si/1042600175

    Papež Frančišek obsoja homoseksualnost in ne homoseksualca. To je čisto po krščansko: “Obsoja se greh in ne grešnika.” Duhovnik Gržan pa tako ukinja greh.

    ???
    Nerodnost ali usmeritev???

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite