Kardinal za neki drug čas

5
23

Kardinal Franc Rode je minulo soboto v svojem znanem slogu obhajal ponovitev svoje zlate maše na “kraju zločina”, v ljubljanski stolnici. Zanj velja nekaj podobnega kot za rajnko valižansko princeso Diano. Čeprav je imel sam in s(m)o imeli njegovi podporniki toliko povedati o nepoštenem odnosu medijev do njegovega lika in dela, je vendarle še bolj res, da so ravno mediji iz njega naredili velikega, da, največjega zvezdnika Cerkve na Slovenskem. Glede na njegov položaj v cerkveni hierarhiji je to nemara celo upravičeno, a je ob podatku, da je na njegovem mestu na sosednjem Hrvaškem karizmatik Sudac, na nemškem govornem področju pa blagi svetovalec Grün, kljub vsemu zanimivo.

Glas renesanse v našem času

K Rodetovi priljubljenosti v medijih je nedvomno prispevala ena ključnih potez njegovega pastirovanja v Sloveniji. Slednja nekdanjega ljubljanskega nadškofa kaže kot človeka, ki je še najbolj podoben kakšnemu renesančnemu prelatu. Ne vem, ali gre za posledico njegovega oblikovanja pretežno v romanskem svetu, pa tudi nobene potrebe ni, da bi ob takšni oznaki že takoj zavihali nos.  Renesanso pač preradi stiliziramo v najbolj grešno (in morda celo edino grešno) obdobje v cerkveni zgodovini.

Morda brez renesančnih potez ne bi bilo izjemno priljubljenega mladega profesorja, ki je – tudi po lastnih besedah – prinesel svež veter na našo teološko fakulteto, ne bi bilo priljudnega in duhovitega sogovornika in navihaneganadpastirja, ki se ga marsikateri duhovnik njegove nadškofije še danes spomni domala z nostalgijo. Bržkone bi bilo hkrati manj zanosa v njegovem občudovanju vsega lepega, nenazadnje obrednega pompa, kakršnega je bilo na pretek tudi minulo soboto. Sploh v zadnjem času, ko kardinal Rode neredko daruje pontifikalno mašo po tridentinskem obredu, bi se utegnilo zdeti, da se na omenjeni točki njegovo navdušenje stika z navdušenjem papeža Benedikta XVI. Ampak pri nemškem pontifeksu izvira naklonjenost do starodavnega obredja iz povsem drugačnih nagibov.

Toda renesančnim prelatom marsičesa ni bilo treba početi

Žal je imela (ima) kardinalova “renesančnost” tudi svoje bolj senčne plati. Ne gre samo za to, da se je v čisto renesančni maniri rad bratil predvsem s tistimi politiki in morda še bolj gospodarstveniki, od katerih se je bilo nadejati vsaj kratkoročne koristnosti. Njegova legendarna naveza z nekdanjim dolgoletnim premierjem je v – na obeh straneh poveličevanem – vatikanskem sporazumu nemara rodila otipljiv, a ne nujno posebej bleščeč sad.

Huje je bilo, da je moral Rode ljubljansko škofijsko barko krmariti v času, ki je Sloveniji prinesel do zdaj zadnji večji val kulturnega boja. In v soočanju z njim je nadškofova lahkotna renesančnost zasijala v vsem sijaju. Po eni strani je pri katoličanih, ki jih je peklila še vedno navzoča drugorazrednost, s svojo ognjevito retoriko zbujal in zbudil velika pričakovanja. Tudi zaradi svoje biografije povojnega begunca. A kot človek, ki mu je morda prav to begunstvo odprlo pot v veliki svet, je verjetno težko razumel tegobe drugih, manj srečnih beguncev in predvsem tistih slovenskih katoličanov, ki so morali po vojni ostati doma.  Zatorej so vse njegove brezmejne tirade o brezbožnem komunizmu, otokih ateizma in nemških ovčarjih, ostajale nekako na površini in se izpele na pragu vladne palače, katoliške vernike pri nas pa vendarle postavile v čudno luč.

Drugače kot njegovi kolegi iz renesanse se je moral Rode na veliko ukvarjati z moralnimi vprašanji. Nepozabne ostajajo njegove pridige na veliki šmaren, ki so častitljivo Marijino svetišče za en dan v letu spremenile v središče javnega zanimanja. Kakor po natančnem dogovoru so nadškofovim salvam vedno sledile salve za blagor laične države vnetih javnih občil. In spet je bila podoba katoliške skupnosti tista, ki je utrpela škodo; nadškof in poznejši kardinal se je namreč počasi, ampak zanesljivo spreminjal v veliko zvezdo, kakršna je še danes. Odveč je povedati, da so imele njegove moralne jeremijade ob vsej njegovi renesančnosti približno tako težo in tak domet, kot bi jih imeli podobni poudarki pri kakšnem Juliju II., Leonu X. ali pri Rodetovem predhodniku, Trubarjevem mlačnem nasprotniku Petru Sebachu.

Šest let potem

Nazadnje mu je značilno renesančna gostilniška domislica o odgovornosti do naroda prinesla celo Večerov bob leta. In ko se je s koncem najhujše faze kulturnega boja iztekel tudi njegov ljubljanski “mandat”, je za njim ostala prenekatera zamujena priložnost. Renesančni odgovori na dileme tukajšnje Cerkve na prelomu tisočletja, žal niso bili vedno zadostni.

Foto: Preberi.si

5 KOMENTARJI

  1. Rode nikoli ne bo postal “velik” škof. Niti ne bo nikoli blizu vernikom.
    Preveč je v njem oholosti, samovšečnosti in želje po biti prvi….
    Z eno besedo: manjka mu, da bi bil “človek”.

  2. Rode je bil čisto ok:)

    Posebej je bilo pa zabavno, ko je vesoljna Slovenija čakala na pridigo za Veliki Šamrn:)

  3. Ko sem prebral intervju s prevzvišenim (seveda ne v Družini), v katerem je oznanil, da je bil drugi vatikanski koncil večja katastrofa za Cerkev kot francoska in sovjetska revolucija, sem prišel do podobnih misli. Ja, saj bi bil imeniten renesančni papež, na konju in z mečem v roki, pa še s tropom “nečakov” in “nečakinj”, ampak za to je vsaj štiri stoletja prepozen. Kot kažejo njegove nedavne eskapade v ZDA, pa se ni zameril samo Slovencem. Ameriški katoliki so bili preprosto zgroženi nad njim. In tiste čipke za 3000 evrov niso prav nič pomagale.

  4. Rode je vseeno največji med Slovenci. Kakšen hrup so mu delali dokler je bil škof.
    Verjamem da se je papežu zdelo škoda da je škof med takimi ljudmi in ga je
    postavil za kardinala in odpeljal v Rim. Kdorkoli že kaj malega kritizira pri nas
    ga ljudje tako opljuvajo da je človek brez besed. In tudi iz tega članka veje tak
    cinizem, kot da je Slovenija vendar popolna država popolnih ljudi in le kaj potem
    lahko škof kritizira!

  5. Jaz cenim ljudi, ki kaj konkretnega naredijo. Kritizerje in lažne moralizatorje pa naj kar imajo v Vatikanu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite