Jasenovac je madež sramote in zločin: 75 let od nesrečnega preboja

2
Kardinal Stepinac
Te dni se spominjamo konca taborišča. 20. aprila 1945 so ustaši usmrtili zadnjo skupino, 21. aprila 1945 pa so se taboriščniki uprli in pobegnili. Pri tem pa je večina izgubila življenje. Tragedija pa se s tem ni končala. Koncentracijsko taborišče so čez nekaj tednov začeli uporabljati partizani. Ustaški lager se je za dve ali celo tri leta spremenil v komunističnega

»To je madež sramote in zločin, ki kriči v nebo po maščevanju, tako kot je celotni Jasenovac sramotni madež za Neodvisno državo Hrvaško«, je zagrebški kardinal Alojzije Stepinac napisal poglavniku Anteju Paveliću, ko je izvedel, da je v taborišču umrl slovenski duhovnik Franc Rihar. To je bilo 24. februarja 1943, sredi vojne vihre, ko je bila večina Evrope okupirana. V Jasenovcu je skupaj umrlo sedem slovenskih duhovnikov: Franc Grobler, Franc Ksaverij Kač, Janez Kodrič, Franc Orešnik, p. Anzelm Polak, Janez Rančigaj in Jakob Sem.

75 let od nesrečnega preboja

. Izjemno pretiravanje pri oceni števila žrtev s strani srbskih in komunističnih piscev v povojnem času je povzročilo, da danes mnogi sploh ne verjamejo, da je Jasenovac sploh bilo uničevalno taborišče. Posebej zaradi dejstva, ker je še večja uganka kot število medvojnih žrtev število povojnih žrtev. Katera grobnica je ustaška in katera partizanska?

Resnično število žrtev

Srbski mediji in politiki še dandanes navajajo število 700.000 žrtev, pretežno Srbov. Velikokrat omenjajo tudi številke preko milijona, več kot je bilo vseh žrtev druge svetovne vojne v celotni Jugoslaviji. A zgodovinsko to ne drži niti približno. Judovski izvori (dunajski center Simon Wiesenthal) navajajo številko 85.000 žrtev. Obstaja tudi seznam 83.000 žrtev, vendar jih je med njimi dokazano več tisoč ponarejenih, zato ga ne moremo imeti za verodostojni vir, piše Wikipedija. V izkopavanjih še v času komunizma so v vseh domnevnih grobnicah našli 481 okostij, med njimi pa so večinoma vsi umrli zaradi epidemij. Skupina hrvaških zgodovinarjev »HDP dr. Rudolf Horvat« navaja število 7.133 žrtev, poleg 2.825 žrtev iz bližnjega taborišča Stara Gradiška.

Publicist Roman Leljak pa je v vojaškem arhivu v Beogradu našel poročilo komisije, ki je leta 1946 ugotovila, da je bilo v Jasenovcu ubitih 576, zaradi bolezni pa še 1.078 ljudi. V taborišču je glede na popis Inštituta za novejšo zgodovino umrlo 282 Slovencev. A tudi ta številka bi se lahko precej spremenila, saj je konkretnih dokazov za te navedbe zelo malo, pa še ti so večinoma na podlagi ustnih virov. Gre pa za izredno dragoceno delo, saj je poimenski seznam 99.000 vojnih žrtev pomemben za ocenjevanje zgodovinskih okoliščin v času vojne.

Hvaležni slovenski duhovniki

Poglejmo malce podrobneje usodo Franca Riharja, o katerem je lani veliko napisal dr. Juraj Batelja v knjigi Blaženi Alojzij Stepinac in pregnani slovenski duhovniki med drugo svetovno vojno (Družina). Stepinac, ki je sprejel več kot 500 slovenskih duhovnikov, ki so jih okupatorji pregnali že aprila 1941, je zanje velikokrat posredoval pri oblasteh. Za omenjeno sedmerico, ki je v Jasenovac prišla jeseni 1942, je večkrat interveniral.

»Franjo Rihar je bil, kot se zdi, najtesneje povezan s sedmerico ubitih duhovnikov. Istočasno je bilo aretiranih okoli 30 slovenskih duhovnikov, ki so nekaj časa prebili v zaporu. Ko je nadškof Stepinac izvedel, da so tudi predhodno aretirani duhovniki prestavljeni v taborišče v Jasenovac, se je 24. februarja obrnil na samega poglavnika, zahteval pojasnilo o njihovi usodi in protestiral, če je nad njimi izvršena smrtna kazen«, piše Batelja, apostolator za beatifikacijo kardinala Stepinca. Citira tudi pismo: »Zakaj niso bili privedeni pred sodišče? Če ni dovolj redno sodišče, zakaj niso bili privedeni pred izredno sodišče ali vsaj začasno izredno sodišče? Celotna javnost, posebej pa sorodniki ubitih duhovnikov zahtevajo zadoščenje, odškodnino, da se krvnike privede pred sodišče! Oni so največja nesreča Hrvaške.«

Batelja omenja še »grobo izmišljotino javnega tožilca Jakova Blaževića, ki je na sojenju nadškofu Stepincu leta 1946 očital, da ni ničesar naredil za rešitev omenjenih slovenskih duhovnikov«. Na montiranem procesu so trdili, da naj bi bil Rihar zaradi nadškofove nepomoči tako ogorčen, da je neposredno pred streljanjem svoj brevir po nekom poslal Stepincu z ironičnim posvetilom nadškofu, naj mu ga preda v znak zahvale za nadškofovo zavzemanje. Ko je branilec dokazal, da je bila resnica ravno obratna, pa časopisi niso hoteli objaviti popravka. Eden od duhovnikov, ki je ušel smrti, je kasneje prišel k nadškofu in se mu zahvalil za vso skrb, ki jo je vložil za sedmerico duhovnikov. V znak zahvale mu je predal brevir enega od ubitih.

Riharja zaprli in obsodili, ker sv. maše ni hotel še enkrat ponoviti

Stepinac je notranjemu ministru dr. Andriji Artukoviću pisal protestno pismo že takoj po Riharjevi aretaciji aprila 1943. Zaprli so ga, ker je mašo na dan obletnice ustanovitve NDH začel ob napovedani uri in je ni hotel ponoviti, ko so v cerkev prišli ustaši z zastavami. Rihar je pojasnil, da maše zaradi cerkvenih pravil ne sme imeti še enkrat in da mora zaradi pastoralnih obveznosti iti v drug kraj. Vseeno pa so ga zaprli in obsodili protidržavnega delovanja.

Stepinac je Artukoviću, ki je bil, ironično, tudi obsojen brez dokazov na montiranem procesu leta 1986 v Zagrebu, med drugim napisal:

»Če je bil gospod Rihar, kot slišim, odpeljan v taborišče, sem prepričan, da se iz njega ne bo vrnil živ, saj bi zaradi krhkega zdravja moral prej v zdravilišče kot v taborišče. Od smrti enega sicer dobrega duhovnika država ne bo imela ne koristi ne Božjega blagoslova. Ob tej priliki moram povedati, da me tak postopek zoper duhovnike izjemno boli.«

Film Kri in pepel Jasenovca brutalen napad na kardinala Stepinca

Ohranjeno je tudi pismo duhovnika Jožeta Škorjanca, ki je v Mariboru umrl leta 1995, v katerem piše kardinalu Kuhariću:

»11. aprila 1984 sem gledal film: ‘Kri in pepel Jasenovca’, v katerem prikazuje tudi nadškofa Stepinca kot sodelavca okupatorja. Prepričan sem, da je film brutalen napad na kardinala, vem, da Vam je povzročil veliko žalost in da bo v veliko pohujšanje mnogim duhovnikom, ki stvari ne poznajo.

Zato mi dovolite, da Vam na kratko omenjam svoje srečanje z nadškofom Stepincem 7. julija 1941. Iz njegovih oči je žarel plamen. Zdelo se mi je, da so to čiste orlovske oči. Presrečen sem bil, da se je tako ljubeznivo razgovarjal z ubogim kaplanom iz Slovenije. Za naše slovenske duhovnike, ki so bili ta čas internirani pri salezijancih, mi je rekel: ‘Vaši duhovniki so določeni za Niš, da bodo tam tlakovali ceste. Vse bom storil, kar je v mojih močeh, da bodo ostali na Hrvaškem po naših župnijah’. O Hitlerju, ki je izvajal prava zverstva v Sloveniji in drugod po svetu, mi je slovesno izjavil: ‘To je utelešeni hudič’«.

Vir: Novi Glas, 30. 4. 2020, str. 12

2 KOMENTARJI

  1. Ne vem veliko,vendar sem zasledil,da se srpska pravoslavna cerkev zelo upira razglasitvi Stepinca za svetnika , kar je čudno, ker ne vemo s kakšno argumentacijo nastopajo … in se bojim, da bi zaradi ekumenskih zadev v zvezi s Pravoslavjem in z Rusijo zadeva celo zastala ali še kaj več.
    Samo toliko.
    Bog pomagaj.

  2. Kje je raj na Zemlji?

    V Evropski Uniji seveda. Tam, kjer so policisti Angleži, kuharji Francozi, avtomehaniki Nemci, ljubimci Italijani, vse skupaj pa organizirajo Švicarji.

    Kje je pekel?

    V Evropski Uniji seveda. Tam, kjer so policisti Nemci, kuharji Angleži, avtomehaniki Francozi, ljubimci Švicarji. Italija pa vse skupaj organizirajo.

    Priznam, da je ta štos rahlo amerikaniziran, saj vsebuje tudi Švicarje, ki se z EU povezujejo le na svojih interesnih področjih, a priznajte, da ste se nasmejali, saj nas zadene v bistvo. Jaz sem se mu najbolj od srca smejal, ko sem na svoji koži doživel italijansko organizacijo. Sedaj se mu več ne bi smejal, saj se ob številnih žrtvah pandemije ravno v Italiji več ne spodobi. Kaj je že pri Italijanih zatajilo? Bodrenje s petjem na balkonih in umetnost nasploh? Nikakor. Zatajila je organizacija in “puno pametni” Italijani, ki vedo, na katerem vlaku se je treba usesti v kateri vagon, da ne bo treba plačati vozovnice. Naj državljanske dolžnosti opravljajo drugi, ki so “manj pametni” … 🙁

    No, enega dne bo tudi Srbija v EU. Takrat bo ta štos treba posodobiti. V rajskem delu zgodbe bodo najbrž Srbe zastopali oficirji. Kako se srbskim prostovoljcem ukaže na juriš? Ukaz je: “Za menoj”. Seveda tako kot vsak kovanec ima dve plati, ima tudi vsak narod dobre in slabe stereotipe. Pri Srbih tako zlasti v vojni zataji logistika, tako da bodo močno konkurirali Italijanom za tisti del o organizaciji. Oziroma nekje zelo blizu.

    Čemu tako dolg uvod? Tudi sam sem bil s šolsko ekskurzijo v osnovni šoli (preden nas je mama po ločitvi od očeta peljala v Slovenijo) pri spomeniku na fotografiji. Z izleta se spomnim, da smo na avtobusu ponekod po trije in celo štirje sedeli skupaj na sedežih za dva odrasla. Ob tem je en sošolec vztrajal, da bo sedel sam. Skratka organizacija na višku. Spomnim se, da sem takrat prvič bruhal med potovanjem. In spomnim se, da sem na spomeniku zaman iskal imena priimke svojih sorodnikov. Očetova cela vas je bila na “naši strani”. Že nekaj tednov po ustanovitvi NDH smo imeli svojo četo. Takrat se še niso imenovali partizani. Veliko jih je umrlo. Ne vem koliko. Nihče si ni zapisal, da bi mi znal povedati. Itak ni bistveno, saj se “za junaki ne joče”. Kvečjemu jočeš, zakaj nisem imel te sreče, da bi se tudi sam rodil v tistih slavnih časih, ko sta življenje in smrt imela svoj smisel.

    Starejši smo kot otroci gledali film o prvi partizanski eskadrili. Tam je Tito postavil svojega kritika za poveljnika letalstva, že preden so imeli partizani eno samo letalo. In ga nato, ko se proslavil z uspehi, poslal v nemogočo nalogo, v kateri je seveda padel.

    A pustimo zdaj te svinjarije in se vrnimo nazaj k zgodbi. Srbski poveljniki so zelo uspešno popeljali golorok narod v boj proti neprimerno številčnejšemu, bolje oboroženemu in izšolanemu sovražniku. Po vojni pa se niso izkazali v organizaciji. Tako je Tito nekega matematika imenoval za vodjo jugoslovanske statistike. Za razliko od poveljnika prve eskadrile ta dečko ni dobil nikakršnih “letal” – nikakršne pomoči. Ne čudi me, če je uspel zbrati imena samo nekaj imen. Sedemsto pravite? Tudi če bi jih zbral samo sedem, me ne bi čudilo.

    Kako potem vemo, da je žrtev druge svetovne vojne v Jugoslaviji bilo milijon in 706 tisoč. Dečko si ni mogel prav ničesar pomagati s poročili s terena. Iz naših krajev grem stavit itak ni dobil nikakršnega poročila, saj so ljudje bili lačni in imeli pametnejše delo. Tako se je naslonil na zadnji popis pred vojno in s statičnimi metodami na osnovi podatkov, ki jih je imel, ocenjenim številom prebivalcev ob koncu druge svetovne vojne. Ne, ta številka ni zelo natančna. Da, ta številka je izjemno nazorna, saj odlično pokaže, kakšno bedo je povzročil teror med vojno.

    In še k Stepincu. Upam, da v Vatikanu imajo dovolj odgovornih ljudi, da si bodo prebrali vse zgodovinske vire. Ni mi znano, da bi Stepinac z besedo črhnil, da mora v koncentracijskem taborišču moj takrat sedemletni ata piti vodo iz mlak, ker druge ni bilo. Veliko otrok je takrat bilo mučenih. Kljub odločni akcije neke gospe, ki je obvestila nemški Rdeči križ o grozotah v edinem koncentracijskem taborišču, ki ni bilo pod neposredno nemško jurisdikcijo, se jih veliko nikoli ni vrnilo nazaj. Ne vem kateri. Nihče si ni zapisal. Še o moji babici sem zgodbo zvedel le počasi in po kapljicah, saj je moje v bistvu sram. To je pogosto, da je sram žrtev, storilec pa zase zahteva še medalje.

    Židom zaupam, da so svojo nalogo opravili kvalitetno. Kapo dol pred njihovimi optimizerji, katerih članke ne znam niti prebrati, čeprav sem iz istega faha. Vseeno bi bilo zanimivo vedeti, na kaj točno se nanašajo njihove številke. Kot rečeno je po intervenciji nemškega Rdečega križa bil večji del taborišča razhajkan. Ne, taboriščniki niso šli domov ampak drugod: večinoma kar v konfinacijo. Kdo ve kaj? Nihče si ni zapisal številk. Nihče ne ve. Nikomur se ne zdi pomembno. Tudi grobov nimajo označenih.

    To ni pomembno. Pomembno je, da jih ohranimo v naših srcih. In da skušamo slediti njihovim svetlim zgledom. Po znanem pregovoru v vojni namreč vedno prvi umrejo ravno najboljši.

Comments are closed.