Kardinal Müller: Nauk Cerkve je jasen

49
363

Gerhard-Ludwig-MüllerOdlomek iz intervjuja s kardinalom Gerhardom Ludwigom Müllerjem, prefektom Kongregacije za nauk vere v La Stampa.

Jeseni bo v Rimu potekala izredna sinoda o družinski pastorali. Čeprav je papež Frančišek jasno povedal, da je nauk Cerkve nespremenljiv in jasen, naloga sinode pa naj bi bila le poiskati nove in boljše načine evangelizacije ter krepitve družinskega življenja, se v medijih neprenehoma ponavljajo razne špekulacije (ki delujejo kot pritiski!), da naj bi Cerkev spremenila svoj nauk glede družine.

O neupravičenosti takšnih pričakovanj in zahtev se je pred kratkim (25. februarja 2014) v intervjuju za italijanski časopis La Stampa do konca jasno izrazil prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller. Velja opozoriti, da je ta intervju izšel potem, ko je kardinal Maradiaga spodbudil Müllerja, naj postane »malce bolj fleksibilen« glede teh vprašanj, kar je bilo že objavljeno v Časniku.

Lahko pride do tega, da bo Cerkev ponovno poročenim katoličanom dovolila pristop k svetemu obhajilu?
Ločitev ni pot Cerkve, saj Cerkev zagovarja nerazvezljivost zakona. Jaz sam sem o tem veliko napisal, kongregacija je o tem izdala številne dokumente, prav tako pa tudi II. vatikanski koncil. Nauk Cerkve glede tega je zelo jasen.

Vi torej izključujete možnost, da bi ponovno poročeni katoličani lahko pristopili k svetemu obhajilu?
Ne gre tu za moje mnenje. To je učenje Cerkve, ki je izražena tudi v Katekizmu, v tridentinskem in vatikanskem koncilu. Pastorala ne more imeti drugačne usmeritve kot nauk. Doktrina in pastorala sta eno in isto. Jezus Kristus kot pastir in Jezus Kristus kot učitelj s svojo besedo nista dve različni osebi.

Papež Frančišek je večkrat govoril o pastorali družine, ki naj bo inteligentna, kreativna in polna ljubezni; se lahko tukaj odprejo kakšne nove poti?
Nove poti da, a ne v nasprotju z Jezusovo voljo. Božje usmiljenje ne stoji v nasprotju z Božjo pravičnostjo. Poroka je zakrament, ki utemelji neločljivo vez med zakoncema. Nove poti, o katerih govorite, morajo služiti temu, da poglobijo razumevanje nauka. Veliko jih je, ki nauka ne poznajo in mislijo, da je poroka le nekakšno slavje, ki se obhaja v cerkvi, toda zakonca obljubita, da bosta živela skupaj na integralen način, v telesu, v spolu, v duši, v veri, v Božji milosti. Zakoncem, ki se nahajajo v težkem položaju seveda moramo pomagati, toda če je zakon pač nerazvezljiv, ga ne moremo razvezati. Tu ni možna nobena sprememba, kajti dogma Cerkve ni ena izmed teorij kake skupine teologov, temveč je to nauk Cerkve, nič drugega kot beseda Jezusa Kristusa, ki je zelo jasna. Jaz ne morem spremeniti nauka Cerkve.

Pa vendar je vprašalnik o pogledih katoličanov na družinsko pastoralo in Cerkveni nauk razkril, da številni katoličani, predvsem v zahodnem svetu, ne upoštevajo oz. priznavajo nauka Cerkve glede kontracepcije, zakonskega življenja…
Žalostno je, da ne poznajo nauka Cerkve. Seveda pa ne smemo okrniti razodetja in Jezusove besede zato, ker veliko katoličanov ne pozna resnice. Veliko katoličanov, denimo, ne hodi redno k nedeljski maši, ker ne vedo, kakšno vrednost ima za njihovo življenje. A ne moremo iz tega izpeljati, da je zaradi tega maša kaj manj pomembna! Seveda ne vedo niti, da je to njihova dolžnost. Paradoksalno bi bilo, če bi Cerkev rekla: ker resnice ne poznajo vsi, resnica odslej ni več obvezujoča.

Lahko pri tej temi pride do razkola med kardinali?
Ne, nauk Cerkve je zelo jasen. Seveda se moramo truditi za čim boljšo zakonsko pastoralo, a ne le za ločene in ponovno poročene, pač pa za tiste, ki živijo v zakonu. Ne smemo se osredotočati le na vprašanje, ali smejo ponovno poročeni k obhajilu ali ne. Pravi problemi in rane so ločitev, otroci, ki nimajo več svojih staršev in morajo živeti z ljudmi, ki niso njihovi starši: to so pravi problemi.

Foto: communio.stblogs


49 KOMENTARJI

  1. refleksije kardinala Maradiage se mi zdijo enako relevantne, poleg tega kažejo, po mojem mnenju, tudi večjo razumevanje za konkretno, človeško razsežnost problema. poziv “k fleksibilnosti” je verjetno res nekoliko preveč paternalističen, ima pa po mojem Maradiaga prav, saj to, kar hoče on povedati, ni v nobenem nasprotju z Müllerjevimi besedami – vključuje resnico teh besed, a hkrati poudarja, da to ni vse:

    “All these things require answers in today’s world and it is not enough to say: this is what traditional doctrine is for. Of course traditional doctrine will be maintained,” Maradiaga went on to say. But there are modern “pastoral challenges” that cannot be addressed by adopting an “authoritarian and moralist attitude” because this “is not new evangelisation.”

    “The Prefect of the Congregation for the Doctrine of the Faith, Gerhard Müller, “is a professor of German theology;”” touché 🙂

    moja najljubša:

    “The Church is not in the hands of humans, it is the work of God. I am certain that God intervened in the March 2013 election because if the choice had been left up to humans, someone else would now be Pope.” “

    • Pa se en ocvirek, kard. Tagle (o spremembah, povezanih s papezem Franciskom):

      The church needs to be “more humble, a church that listens, a church that doesn’t pretend to have all the answers, a church that can be as confused as other people in the disorder of their lives, a church that is reduced to silence — the silence of someone who contemplates, not the silence of someone who is angry. …”

      “Many people appreciate that, but in some circles of the church they do not. They interpret your compassionate, silent, listening stance as a kowtowing to the world and some sort of neglect of your prophetic ministry. But the prophetic ministry is much wider than being angry,” he said.

      “Constantly shouting, shouting, shouting, I don’t think is the proper way to solve problems and support a movement toward integrity,” he said.

  2. ” Pravi problemi in rane so ločitev, otroci, ki nimajo več svojih staršev in morajo živeti z ljudmi, ki niso njihovi starši: to so pravi problemi. ”

    Izvirni greh je seveda v tem, da je družba iskala rešitev zakonshih probelmov v ločitvi. Dva človeka, ki sredi morja plujetna na barki, sta primorana najti rešitev za vse probleme, ki jih na komenem ne bi reševala, raje bi se razšla. Ločitev je omogočila, da posamezniki nikoli ne odrastejo, da ne dojamejo kaj je družina. Seveda, je otrokom ločne družine okrnjen temelj trdnosti, na katerem gradijo svojo osebnost, ta rana nesigurnosti pušča trajne posledice.
    To bo sinoda dveh realnosti: utrjevanje družine in pomoč ljudem, ki so na tej poti padli.

    • “dva človeka, ki sredi morja plujetna na barki, sta primorana najti rešitev za vse probleme, ki jih na komenem ne bi reševala, raje bi se razšla”

      super metafora!

      • Jaz sem prepričan, da kdor gre narazen, dejansko nikoli ni bil skupaj. Taka dva nista bila nikoli na istem čolnu. Parom je portebno pomagati, da stopijo na isti čoln, kjer je njihova usoda odvisna samo še drug od drugega.

        • Se kar strinjam:nerazvezljiv je gotovo zakon,ki ga je združil Bog-žal pa veliko zakonov tako danes kot vso zgodovino sklepajo namesto Gospoda in resnične celostne svobodne medsebojne podaritve moškega in ženske-drugi interesi in neveljavni razlogi:rod,starši in sorodstvo,strast,interes,premoženje in bogastvo,nasilje in samovolja itd.

        • Državljani Slovenije več slišijo o računalniki, več se učijo sodobne informacijske tehnike kot življenja v dvoje. Prav škoda, da zaradi razumljivih vzrokov patrov in duhovnikov nihče ne jemlje resno. Seveda v nakazani smeri, se razume. Bi bili vsaj katoličani obvarovani zakonskih brodolomov.

    • Meni je tudi odlična metafora: “Dva človeka, ki sredi morja plujeta na barki, sta primorana najti rešitev za vse probleme, ki jih na kopnem ne bi reševala, raje bi se razšla. Ločitev je omogočila, da posamezniki nikoli ne odrastejo, da ne dojamejo kaj je družina.”

      Sam sicer menim, da smo premalo pozorni že ob vkrcavanju. Sploh se ne ukvarjamo dovolj s tem s kom sploh vstopamo v čoln, okoli “opreme”, ki jo bomo vzeli s seboj, pa tudi na čolnu večinoma ni več prisotnosti Boga. Sploh nimamo več zaupanja, da se da viharje prestati, zato raje niti ne odrinemo na globoko. Lepo plujemo ob obali, kjer lahko pristanemo, če se pojavi vihar in če so viharji le prepogosti, raje vzamemo drugega sopotnika v katerega družbi -tako si predstavljamo – viharjev ne bo. Pa so … in zgodba se velikokrat ponovi.

      Seveda so tudi ekstremne situacije in tudi včasih ko se je poročalo “grunt na grunt” (da se je množilo bogastvo) ni bilo nič bolje. Narazen niso šli (bolje: niso šli formalno), gorja je bilo ogromno, trpeli so vsi – najbolj otroci in prav nič ni bilo v božjo slavo.

  3. Prejšnji teden je kard. Re potem, ko je lepo diplomatsko pohvalil lik novega papeža, zavzel podobno stališče kot Muller… Vtis je, da se nasprotniki Frančiškovih reform dvigajo svoj glas in na nek način izvajajo svoj pritisk, da bi vse ostalo kot je bilo.
    Ob tem sem se spomnil, da so že nekoč “kristjani” odlašali s krstom do smrtne postelje. Pa so imeli mir pred Cerkev. Danes je podobno. Ljudje se pač več ne poročajo in imajo mir.
    In tako od Cerkev ostane ena lepa misel, ki je itak nihče ne upošteva. Kot je pp rekel: bolj carina kakor pa Očetova hiša.

    • “Ob tem sem se spomnil, da so že nekoč “kristjani” odlašali s krstom do smrtne postelje. Pa so imeli mir pred Cerkvijo. Danes je podobno. Ljudje se pač več ne poročajo in imajo mir.
      In tako od Cerkev ostane ena lepa misel, ki je itak nihče ne upošteva. Kot je pp rekel: bolj carina kakor pa Očetova hiša.”

      zanimiv in relevanten premislek!

      • 😮

        Mogoče gre za pomanjkljivost pri oznanjevanju! Verjetno je premalo poudarka na “Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹” (Mt 10, 7) In da to velja za tiste, ki to svobodno sprejmejo. Meni je recimo žal, da se mi to ni zgodilo že preje … 😕

      • Luka L. To izpostavljeno dejstvo jasno kaže, da ljudje prav zaprav ne poznajo Cerkve in njenega učenja. Ne razumejo niti vere, še manj tistih, ki po njej iskreno živijo ali se za to vsaj iskreno prizadevamo. Božja postava je pač božja postava. Dana nam je zato, da bi po njej živeli in bili srečni. Nalobga Cerkve je, da nam to približa.
        In v čem je problem. Ko nam trgovec predlaga, kaj vse moramo vzeti še, da nam bo izdelek dobro služil,mu enostavno hočemo dati vedeti, da bomo o tem odločali sami. In seveda odločamo sami. Potem, ko stvari ne delujejo tako, kot vbi morale, pa se glasno pritožujemo in za slabo delovanje in nepričakovane okvare krivimo prodajalca in se izmikamo njegovemu povsem umestnemu ugovarjanju, da smo krivi sami, ker nismo upoštevali navodil za uporavbo.
        Hočemo biti pametnejši od Stvarnika, in svoje življenje jemljemo v svoje roke in pri tem lahkomiselno pozabljamo, da smmo Njegov “proizvod”. Ignoriramo Njegove nasvete in zapovedi, prepričani, da sami dobro vemo, kaj je za nas najboljše. Rajši poslušamo nasvete tistega, ki se je zrušil ravno zato, ker se je zoperstavil Njegovim naredbam….
        Ko bomo sprejeli dejstvo, da smo ustvarjeni in da nem je Njegova volja edina prava pot do naše popolne sreče, se bo naša negotova usoda v trenutku spremenila v pot, polna upanja in svetle prihodnosti.
        Bog nam sam zagotavlja: Nočem smrti grešnika. Hočem, da se le ta spreobrne od svojih krivičnih potov in živi. (sv. Pismo)

      • osnovna smernica 2. vatikanskega koncila je bila “Ecclesia semper reformanda est”, kar v prevodu pomeni, da je potrebno cerkev vedno prenavljati.

        en glavnih reform, ki je bila uvedena z 2. vatikanskim koncilom je bila tudi priznanje verske svobode posameznika, s katero se preneha diskriminacija pripadnikov drugih veroizpovedi, tudi na splošno je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi vere, spola, rase.

        2. vatikanski koncil pa tudi vpliva na spremembo cerkvenega zakonika, torej Codex juris canonici, ki je bil izdan leta 1983, ki popolnoma spremeni osnovno doktrino cerkvenega prava. na podlagi cekrvenega zakonika iz leta 1917 je namreč veljalo temeljno načelo, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. z zakonikom iz leta 1983 se to postavi na glavi, saj se uveden načelo, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. skratka, popolna sprememba temeljne doktrine.

          • seveda razumem, saj sem tudi pojasnil, zakaj gre za popolno spremembo temeljne doktrine cerkvenega prava. 🙂

  4. Meni je tudi odlična metafora: “Dva človeka, ki sredi morja plujeta na barki, sta primorana najti rešitev za vse probleme, ki jih na kopnem ne bi reševala, raje bi se razšla

    Iluzija za tiste, ki to verjamejo. V resnici so se pari ravno na barki tako skregali, da potem prijatelji leta ni so govorili med seboj. Kadar si na utesnjenem prostoru takrat so razmere povsem drugače.

    Ne glede na to kar je kardinal rekel, se zna zgoditi, da se bo poročalo še manj parov v smislu cerkvene poroke.
    Razporoka ali ničnost cerkvne poroke je pravni unikum, ki ga je cerkev uporabila, da bi prikrila svoje licemerstvo. S tem je dala možnost svojim vernikom, da se “hinavsko” zopet lahko cerkveno poročijo. Tudi v tem primeru papir prenese vse. Danes je zelo malo razlogov za takšna dejanja. Sicer cerkev uradno ne objavlja teh podatkov o ničnosti cerkevnih porok, vsaj v številu.
    Ljudje, ki gredo narazen so kot kristjani obsojeni na neprejemanje obhajila in na životarjenje v svojem občutku slabe vesti z novim partnerjem. V tem primeru je cerkev zgubila svoje osnovno poslanstvu usmiljenja. Rajši je pustila inkvizicijski odnos, do ločenih parov.
    Sicer pa mora človek živeti po svoji vesti.. Vprašanje je, če jo visoki cerkveni uradniki še sploh imajo…

    • Kajser

      Seveda se na barki ljudje neznansko skragjo in spor zaostrujejo, ker je kopno blizu.
      Medčloveški odnosi so odnosi soda smodnika, ki se ga večina boji: boji se, da bi mu male eksplozije uničile lupino, v katero je varno skrit. Človeku veljavo in priznanje lahko da samo sočlovek, sami si tega ne more dati. Torej življenje je igra med skrivanjem za lastno lupino in iskanjem odnosa z bližnjim ,ki nima meja.
      Veliko ljudi se loči, ko pride do točke, ko bi morali streti eno lupino, potem začnejo znova z dugo osebo in zopet obstanejo na isti točki, ob istem problemu.
      Tu mi pride na misel zgodba bogatega mladeniča, ki je izpolnjeval vse zakone in postavo, manjkalo mu je samo eno, prodati bi moral vse. V zakonu je isto: za zlitje z drugo osebo je potrebno riskirati vse.

    • Ampak res, usmiljenje je nekaj, kjer se sploh ne gleda na postavo. V neki točki se vse odpusti in začne znova.

      “Veliko ljudi se loči, ko pride do točke, ko bi morali streti eno lupino, potem začnejo znova z drugo osebo in zopet obstanejo na isti točki, ob istem problemu.” To je res, to kaže na neko neresnost, pomehkuženost. Prav bi bilo, da se ljudje tega zavejo, preden od Cerkve kaj pričakujejo.

      Potem pa imamo stanje, ko je nekdo drugič poročen in drugi zakon uspeva. Se pravi, da se je zresnil. Osebno poznam kakšnega takega. Ali naj zdaj pričakujemo od njega, da razdre drugi zakon in se vrne (težit) k zakoniti ženi? Čista neumnost! Ali naj ostane izobčen od obhajila? Ali ni tukaj mesto za usmiljenje?

  5. Razprava o obhajilu civilno vnovič poročenih po svojem bistvu ni toliko razprava o družini ali spolni etiki, ampak o naravi zakramentov, torej o nečem za Cerkev tako temeljnem kot sta Sveto pismo in liturgija.

    Velika nevarnost je, da se pod pretvezo usmiljenja (v resnici sklepanja kompromisov s prevladujočo anti-kulturo) poniža pristno razumevanje zakramentov. Ti žal že sedaj v psihologiji množic veljajo za nekakšne “bombončke”, ki naj bi jih morala Cerkev vsepovprek deliti. Dejansko pa so zakramentu vidna znamenja realno navzoče Božje milosti, brez katere je izpolnjevanje zapovedi nemogoče, vendar ob predpostavki, da je posameznik pripravljen na spreobrnjenje in celostno življenje po nauku Cerkve, ki je nauk Kristusa (po Svetem Duhu izročen apostolom in njihovim naslednikom).

    V kolikor papež Frančišek trdi, da je potrebno “iti v globine”, je vsekakor bolj na mestu spoznavanje zakramentalne kakor etične razsežnosti. Skratka: ne gre toliko za etiko, kakor za temelje vere v Cerkvi.

    Še nekaj: razlikovati je potrebno med ločitvijo in razvezo. Prvo je Cerkev imela in jo ima za legitimno začasno rešitev sporov med zakoncema, razveza pa je nemogoča, v nasprotnem primeru bi šlo za izdajo Kristusovega naročila.

  6. Razumevanje človeka v njegovem bistvu, je drugačno kot to nalagajo zakoni. Seveda visoki cerkveni uradniki so birokrati v svojem bistvu. Niso poročeni živeti morajo v celibatu. Zato so se odločili sami. Ne vejo kaj je življenje v zakonu. Vsaj v izkustvenem stanju ne samo teoretičnem.
    Ne glede na to, ko zakonci gredo vsak svojo pot je tak zakon mrtev pa ni važno ali sklenjen civilno ali cerkveno.
    Samo v cerkvenem primeru se mora ugotoviti ničnost za to da se zadosti hinavskosti. Cerkveni pravniki ugotovijo, da zakon sploh ni obstajal. Tako se lahko človek zopet poroči še enkrat in to cerkveno.. S tem dobi uradno dovoljenje za seks z novo ženo. Saj drugače bi po cerkvenem pravu živel v prešuštvu. Ampak tudi to ni problem saj gre k spovedi in nekdo ki ni nikdar seksal v življenju (vsaj uradno) mu ta greh odpusti v imenu boga.
    Več se bodo visoki cerkveni dostojanstveniki ukvarjali s tem bolj bodo cerkve prazne. Ali kot je nekdo napisal Jezus se v evangeliju ni prav veliko ukvarja s problemi v spalnici… Veliko več je govoril o uboštvu, zatiranih in usmiljenju.

  7. @Kaiser: Poanta je v tem, da je zakon živ. Ne poroča se zato, da bi se nekoč razvezalo. Zato sploh obstaja zakrament…

  8. @AgatonPoanta je v tem, da je zakon živ. Ne poroča se zato, da bi se nekoč razvezalo. Zato sploh obstaja zakrament…

    A ja kako se pa potem ugotovi ničnost… Kdaj je umrl… Retroaktivnost v pravu je zelo omejena….
    Sicer pa bi morali v takem primeru doleteti sankcija tudi duhovnika ki je par poročil… Saj mora z vsakim od bodočih zakoncev opraviti razgovor. Očitno ni spoznal, da sklepa neveljaven zakon….

    • @Kaiser: Zadnji odstavek (sankcioniranje duhovnika) je povsem na mestu. Prav dobra priprava na zakon je ključna za nadaljno stabilnost zakona. To je naloga tako klerikov kot zaročencev.

      Ničnost pa ni ugotavljanje, kdaj je zakon “umrl”, ampak da ni bil veljavno sklenjen, torej da ga nikoli zares ni bilo.

      Tudi sam se strinjam z vami, da dandanašnji Cerkev preveč velikodušno razglaša ničnost. To je del problema. Hinavščina, kot sami pravite.

      Toda bistvo ni v tem. Berite znova moje zgornje komentarje.

  9. @AgatonTudi sam se strinjam z vami, da dandanašnji Cerkev preveč velikodušno razglaša ničnost. To je del problema. Hinavščina, kot sami pravite.

    Ni problem v razglašanju ničnosti…Problem nastane takrat, ko dva, ki sta cerkveno poročena gresta narazen.
    Ne pristajam na tezo, da morata biti na vsak način skupaj… (zakrament ) Potem takšen ločeni par spozna druge partnerje…. Cerkev je tukaj jasna —- živita v prešuštvu… Nihče pa se ne vpraša, da je človek izkustveno bitje.. Morda mnogim izkušnja iz zakona ki gre narazen prinese v drugem boljše razumevanje. Kristjani pa so v takem razmerju prikrajšani za obhajilo in normalno življenje kot si ga želijo. Cerkvev je tu padla na osnovnem izpitu iz evangelija –usmiljenje.

    • Cerkev bi padla na osnovnem izpitu iz Evangelija, če bi dovolila razvezo. Zatajila bi ljubezen. Ljubezen je namreč večna, ni trenutna strast ali romantika; poroka kot nasledek ljubezni med ženinom in nevesto pa je prvenstveno zaradi otrok (stabilnost, vzgoja) in ne zaradi naslade odraslih.

      Usmiljenje ni popuščanje, ampak pomoč za celostno krščansko življenje. Kristus ni nikomur nič popustil ali spregledal, temveč mu je dal priložnost za spreobrnjenje, katerega prvi korak je opustitev greha.

  10. @Agaton Ljubezen je namreč večna, ni trenutna strast ali romantika..Kot pojem imate prav….realnost pa je drugačna..tudi ljubezen med dvema se lahko ohladi ali mine iz takšnih ali drugačnih razlogov. Zakon med dvema ni prvenstveno zaradi otrok, ker bil potem bil v rangu razploda bolje rečeno reprodukcije.
    Tudi duhovniki prisegajo na božjo ljubezen in zakrament posvečenja, pa dobijo spregled in gredo iz službe. Tudi nekatere pripadnice ženskih redov….Torej kje tukaj večna ljubezen. Se pa strinjam z vami, da je predpriprava za zakon važna in da se par dobro spozna.

  11. @Agaton- ne izvijam se moje navedbe so samo odsev realnosti. Vprašajte ljudi pa boste dobili enake odgovore

  12. Nauk Cerkve ni samo to, kar je napisano v Svetem pismu, pač pa vključuje tudi nauk cerkvenih očetov in tradicijo. Se pa vseskozi razvija in ni rečeno, da bo kdaj do sprememb prišlo tudi pri tem. Le da gre pri Cerkvi to zelo počasi, kar je na nek način tudi prav. Mimogrede: utemeljitev za to je tudi v Svetem pismu, kjer piše, da poročena žena, ki gre od moža k drugemu, in poročen mož, ki gre od žene k drugi, prešuštvujeta.

  13. Na vprasanje, ali sem protestant, odgovorim takole: sem PROTESTANTINO 🙂
    V resnici pa res najdem veliko pametnega pri protestanih in pravoslavcih, pa tudi muslimanih. In rad protestiram zaradi nasih neumnosti. Ne glede na to, da velikokrat ne znam kritike ubesediti lepo, pa to delam iz ljubezni in pripadnosti krscanstvu.
    A vse to ni bistveno, saj je vazno Sveto pismo, nase razlage pa precej manj. Kdo, kdaj in kako naj prejema obhajilo pa v svetem pismu ni napisano. Meni se zato to ne zdi pomembno, posebej, dokler bozjih zapovedih ne izpolnjujemo. Vcasih se cutim farizeja, ko se ukvarjam z desetino 5ersiljcka, medtem ko soseda v stiski ne opazim. Tako razmisljam jaz. O sami locitvi pa je SP jasno, ne vem, kaj bi bilo sporno? Ni pa Jezus rekel: "Vzemite in jejte. Vsi, razen ločenih in ponovno poročenih." Ločitev j eza vsakega človek aže tako težka zadeva, da se mi ne zdi dobro, da bi jih še sam obsojal in jim prepovedoval prejem obhajila. Kdo sem, da bi sodil? Jaz že ne.

    • Torej, tu je treba upoštevati dvoje:
      Jezus pove (denimo v Mt 19, 9), da kdor se loči in ponovno poroči prešuštvuje. Gre za smrtni greh (1 Kor 6, 9).
      Dalje, v 1 Kor 11, 27 sl. pa piše, da ne smemo nevredno (t.j. v stanju smrtnega greha) prejemati obhajila.
      Še kakšna nejasnost?

        • In kaj imajo farizeji s tem,da so neki ljudje v smrtnem grehu in zaradi tega ne smejo k obhajilu? Ločiti je treba med farizejsko postavo(namišljenimi pravili) in Božjo Postavo.

          • Problem farizejev ni v tem, da so se “preveč držali postave”, pač pa da so se le delali kot da se držijo postave (“pobeljeni grobovi…”), pa se je niso, ker brez Božje milosti (ki je dejanje usmiljenja po Kristusovem trpljenju delojoče) to ni mogoče. Ob tem so se, kot poudarja Katolik zmišljevali neka nova nebistvena pravila in se zlasti teh zelo držali. Usmiljenje je torej nekaj, kar omogoča, da izpolnjujemo postavo, ne pa kar jo razvezuje.

  14. no moj prispevek k temu si vidim da pobrisal. Poleg tistega kar sem že napisal, se sicer strinjam, da je treba tam, kjer nekdo ni kriv za ločitev in drugega ne more pripraviti do tega, da bi bil z njim, najde neka pametna rešitev.

  15. Strinjam se sicer, da je treba tam, kjer nekdo ni kriv za ločitev in drugega ne more pripraviti do tega, da bi bil z njim, najti neko pametno rešitev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite