Nahajamo se v globoki slovenski krizi. Temeljni problem krize je huda prizadetost demokratičnega dela slovenskega volilnega telesa zaradi Velikega razkola in Vzporedne države. S tem se bo treba soočiti.
Treba se bo tudi poenotiti. Poseben problem soočenja s krizo je namreč miselna razpršitev, ki energijo slovenskega volilnega telesa odbija v različne smeri. Gre za obraten proces poenotenju (ki ga ni).
Razpršitev – primer ideologije kardinala dr. Rodeta
V rdeči niti, ki je o poenotenju zaradi soočenja z globoko slovensko krizo, se primeroma navežemo na besednjak, ki ga je uveljavil kardinal dr. Franc Rode na srečanju dne 4. 9. 2018, kot povzeto izhaja iz nedavnega prispevka (dostopno – tu, 12. 9. 2018):
»In nenadoma se je znašla [nekatoliška umetnost] v ‘vpregi’ propagandnih aparatov totalitarizmov – v službi ideologij in politike, čeprav naj bi [kot je to v katoliški umetnosti] ostala izraz človekovega notranjega čutenja in hrepenenja. […] Ateizem ni naravno stanje, ateizem je defekt. Prav zato lahko ateizem razumemo predvsem kot ignoranco do samega sebe.«
In ne sprenevedajmo se. Po vsebini ta besednjak neutemeljeno povzdiguje en del slovenskega volilnega telesa in zaničuje druge dele taistega telesa, s čimer nas razpršuje.
Vzvišen paradoks
Da gre za vzvišen besednjak, ki zaničuje del slovenskega volilnega telesa, s čimer se telo posledično razpršuje, je očitno. Tega ni treba dodatno osvetljevati. Gre pa v besednjaku za specifičen paradoks, ki se ga osvetli takole. Po eni strani se določene poglede (ideologijo), ki so blizu enemu delu volilnega telesa, označi kot manjvredno »ideologijo« (npr. nekatoliška umetnost), po drugi strani se poglede, ki so blizu drugemu delu volilnega telesa označuje kot večvredno »ne-ideologijo« (npr. katoliška umetnost). Pri tem gre za paradoks. Govorec že z govorom izraža svoj pogled, torej ideologijo, hkrati pa je njegov pogled po vsebini to, da gre pri njem za »ne-ideologijo«.
Pojem »ideologija« je namreč vrednotno nevtralen pojem. Nevtralen. Koren besede izvira iz grškega »idein« (»ἰδεῖν«) – videti. Pojem ideologija/e tako nevtralno kaže na mnenja in poglede posameznikov in skupin slovenskega volilnega telesa. Ko se navedeni paradoks izvzame iz govora z dne 4. 9. 2018, gre torej za ideologijo (pogled) o umetnosti nekatoličanov in za ideologijo o umetnosti katoličanov.
Temeljno merilo slovenskih vrednot
Kaj je temeljno merilo vrednot slovenskega naroda in države.
Temeljno merilo je v zadevnem primeru, ki se tiče različnih umetnosti, vezano na prvi stavek povedi 1. odstavka 3. člena Ustave Republike Slovenije: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov.« Z nadaljnjim merilom iz 41. člena Ustave smo poenoteni, da je podana svoboda vsakogaršnje vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja, ter da je zagotovljena svoboda umetniškega ustvarjanja (59. člen).
Nadalje smo temeljno poenoteni tudi o odnosu države in verskih skupnosti. Tako so po 1. odstavku 7. člena Ustave slednje od države ločene. Ob dodatnem vpogledu v odločbe Ustavnega sodišča, na primer št. U-I-68/98 in U-I-92/01, je temeljno poenotenje v zavezanosti k ideološki in politični nevtralnosti, tolerantnosti in nemisijonarskem delovanju. Navedeno pomeni po eni strani avtonomijo verskih skupnosti na lastnem področju, po drugi strani pa sekularizacijo javnega življenja in nevtralnost države do verskih skupnosti. Podobno je v ustavodajnem gradivu z dne 12. 12. 1991 obrazloženo, da navedena določba »vzpostavlja načelo laičnosti države.«
Skladno s temeljnimi vrednotami tega naroda se ideološki govor z dne 4. 9. 2018 v javnem življenju pove takole: tako katoliške kot nekatoliške umetnosti so vse lahko v službi ideologije in politike, hkrati pa vse »izraz človekovega čutenja in hrepenenja.«
Oziroma, ni treba. Smo svobodni. Ob slovenskem narodu itak že ptiči čivkajo: »vaši pa se zares sovražijo« (cit. smiselno po J. A. Mussomeli, dostopno – tu).
»Kako naprej?« – Veliko poenotenje
Pojdimo naprej. V naši rdeči niti je temeljni problem globoke slovenske krize huda prizadetost demokratičnega dela slovenskega volilnega telesa zaradi Velikega razkola in Vzporedne države. Pri soočanju s tem problemom se bo treba odpovedati razprševanju energije tega dela volilnega telesa. Treba se bo poenotiti. Poenotenje je veliki nukleus, edini vpliv, ki vodi individualne energije tega naroda in države k vnovični učinkovitosti.
Temelj vrednot slovenskega naroda in države je poenoteno vpisan v Ustavi Republike Slovenije in Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL). Vezano na našo rdečo nit je Veliko poenotenje naslednje:
Prvič: slovenska država je utemeljena v duhu treh stebrov evropske civilizacije, ki so pravna država z izonomijo, človekove pravice in demokracija z delitvijo oblasti.
Drugič: v soočanju z globoko slovensko krizo je poenoteno, da je treba več desetletni in persistirajoči totalni udar slovenskih prokomunistov v ta narod zavreči. Slovenski totalitarni prokomunizem in Vzporedna država slovenskih prokomunistov nimata mesta v slovenskem narodu in državi. Treba ju je preprečiti.
Veliki cilj – zavreči in preprečiti slovenski prokomunizem
Slednje, torej zavrženje in preprečitev, je utemeljeno kot dejstvo in temeljni cilj slovenskega naroda in države.
In sicer »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. po tretji uvodni izjavi in 2. odstavka I. razdelka TUL). Ob tem dejstvu je »temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [slovenskih prokomunistov, saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (cit. primerjaj s točko 17 obrazložitve ustavne odločbe U-I-109/10-11, dostopno – tu).
