Kardinalova zgodba je zgodba popotnika, ki je iskal nedosegljivo

Predstavitev knjige kardinala dr. Franca Rodeta je bila tudi v Napoleonovi dvorani ljubljanskega škofijskega dvorca. S kardinalom se je pogovarjal p. dr. Edvard Kovač, OFM. (Vir: Nadškofija Ljubljana, foto: p. Ivan Rampre, DJ)

Pri Celjski Mohorjevi družbi je ob 25. obletnici škofovskega posvečenja dr. Franca Rodeta izšla njegova avtobiografija Vse je dar – Spomini. Knjigo so predstavili na v Napoleonovi dvorani ljubljanskega nadškofijskega dvorca in v Kardinalovi dvorani Doma sv. Jožefa v Celju. Na predstavitvah je nekaj pesmi zapela Andreja Zakonjšek Krt ob spremljavi svojega soproga Primoža Krta.
To je knjiga spominov tretjega slovenskega kardinala in 33. ljubljanskega škofa in obsega kar 716 strani, na katerih pripoveduje o svoji vijugasti poti skozi življenje.
Gre za interakcijo z več kot 1600 osebnimi imeni in ni samo obračun z avtorjevim življenjem in delom, ampak tudi pronicljiv dokument časa in prostora: tako slovenskega kot svetovnega družbenega in cerkvenega dogajanja zadnjih osmih desetletij. O svoji knjigi je na predstavitvi v Celju kardinal Rode spregovoril v pogovoru s frančiškanom p. dr. Edvardom Kovačem, večer pa je povezovala urednica knjige in ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič.

Kardinal je odkrito pisal o svojem življenju

Kardinal Rode je na predstavitvi dejal:

»Pokažem se tak, kot sem: z živim in dejavnim spominom na mladostno prebujenje pod Južnim križem z razkošjem francoske kulture, z avguštinovskim odkritjem Boga kot lepote in pojmovanjem Cerkve kot prostora svobode! Zgodba se lahko bere s simpatijo ali se z odporom zavrne, kar je povsem razumljivo. Stari francoski pregovor pravi – nisem zlatnik, da bi vsem ugajal!«

Pri pisanju je imel pred očmi prijaznega, ideološko neobremenjenega in zrelega bralca, a ne bo se čudil niti nizkim udarcem, puritanskim obsodbam in farizejskemu zgražanju.
Sedeminosemdesetletni kardinal Franc Rode, avtor številnih knjig, znanstvenih razprav in esejev, je z izdajo avtobiografije dobil priložnost, da je pripovedoval o svoji nenavadni, vijugasti poti skozi življenje. Prva tretjina knjige zajema čas do vrnitve iz Argentine v Slovenijo, pri tem pa veliko strani nameni prav svojim srečanjem s posameznimi sodobniki in temam, ki so pred leti odmevale tudi v javnosti.

Po besedah dr. Tanje Ozvatič je knjiga pričevanje svetovljana o globoki ukoreninjenosti v slovensko zemljo

Kot pravi urednica pri Celjski Mohorjevi družbi dr. Tanja Ozvatič, je knjiga pričevanje svetovljana o globoki ukoreninjenosti v slovensko zemljo, je odkrito razgaljanje mladostnih sanj, hrepenenja, zahtevnosti do samega sebe, ki je verjetno odgovor na imanentno dano stremljenje k veličini in junaštvu. Urednica je prepričana, da bodo bralca presenetili avtorjeva osupljiva literarna moč, razgledanost v literaturi, glasbi in umetnosti nasploh ter odkritost, s katero Rode razgalja nekatera svoja najgloblja doživetja, tudi čisto posvetna, za katerimi pa vedno išče izraz božje ljubezni in najvišje lepote.
Franc Rode si na koncu knjige zastavi več vprašanj: »Kaj sem hotel? Kaj sem iskal? Kaj me je gnalo v življenju?«
Odgovori si, da so to bile »veličina, lepota, radost, svoboda, skratka polno in bogato življenje. To so bili trenutki svetle radosti, izjemno občutje bivanja kot daru in svobode, milosti čistega prijateljstva in obdobja neizrazno lepe božje bližine …« Vendar vse to bolj kot privid in slutnja.
Njegova zgodba je dejansko zgodba popotnika, ki je iskal nedosegljivo.