Drago K. Ocvirk: Soočenje z zlom totalitarizma

22
2267
Kmer Nuon Chea je bil za zločine obsojen na dosmrtno ječo, Kardelj pa ne

V začetku tega meseca je v starosti 93 let umrl Nuon Chea. Kakšna veličina je moral biti, da so o njegovi smrti poročali svetovni mediji? Čeprav je bil deležen tolikšne pozornosti, pa le malokdo ve ali se spomni, kdo je bil ta pomembnež. In vendar bi bilo za (nekdanje) »Jugoslovane« dovolj, da osvežijo spomin.

Nuon Chea je bil namreč »drugi brat« Rdečih Kmerov, s katerimi je Jugoslavija prijateljevala. Ti so v Kambodži uzurpirali oblast (1975-79) in, kot se za komuniste spodobi, pobili dva milijona prebivalcev od osmih. Proti Sovjetski zvezi so se povezali s Kitajsko in tako kot pravi sin (po Freudu), še oni zabodli nož očetu v hrbet. Seveda se oče ni dal in je odpadnika vrgel s prestola s pomočjo zvestega vietnamskega sina. Ves sovjetski blok je priznal novo, očetu zvesto oblast, ki je bila Ho Ši Minova marioneta. Odpadla sinova, Kitajska in Jugoslavija, pa sta še naprej priznavala Rdeče Kmere. Poleg meddržavnih odnosov je bil glavni razlog za to spopad med komunistični partijami. Ene so namreč zagovarjale enotno delovanje pod vodstvom Moskve, druge pa lastno pot v socializem.

Tito je podpiral kamboškega genocidnega vodjo Pol Pota, ker je branil svoj položaj in doktrino

Tita ni motilo, da je njegov prijatelj v treh letih pobil dva milijona ljudi, saj je tudi on sam pospravil več sto tisoč ljudi v prvih treh letih svoje vladavine. Za razliko od Pol Pota si je lahko potem privoščil še krvavo čistko partije. Ustanovil je svoj Gulag, Goli otok, in dovčerajšnje tovariše razglasil za »informbirojevce«. Prve so pripeljali na »Titov pekel sredi Jadrana« točno pred sedemdesetimi leti, 9. julija 1949.

»Spor [s SZ] je bil priložnost, da se je Josip Broz Tito znebil vseh, ki so bili Partiji trn v peti, in družbo dokončno preplavil s strahom. Kot je zapisal etnolog in antropolog Božidar Jezernik (Non cogito ergo sum: arheologija neke šale), je bila prelomnost tistega trenutka “predvsem v tem, da je bila tedaj za opozicijskimi strankami dokončno izločena s političnega prizorišča tudi notranja partijska opozicija in je bil s tem za nadaljnja štiri desetletja utrjen režim partijskega enoumja”. Titov spopad s Stalinom ni bil bitka za demokratizacijo in neodvisnost Jugoslavije, ampak bitka za oblast.« (Jana Krebelj, Informbiro (1/6): Prva razpoka v partijskem monolitu, v: Primorske novice, 09.08.2018.)

Boj Titovih komunistov za oblast se je doma nadaljeval z enoumjem in strahovlado, na tujem pa s fizičnim uničevanjem posameznikov ali demokratične opozicije med begunci. Vse dokler niso države uničili komunisti sami!

Ista partitura, izvirna izvedba

V ta okvir komunističnih bojev za oblast sodi Nuon Chea. Po svoji vlogi in položaju je bil za Kambodžo to, kar je bil Edvard Kardelj za Jugoslavijo. Eden ideolog jugoslovanske partije, drugi Rdečih Kmerov. Kakor je bil Kardelj sokrivec za smrt več deset tisoč Slovencev (drugih sploh ne omenjamo), v glavnem civilistov od dojenčkov in otrok do žensk in starcev, je bil Nuon Chea sokrivec za smrt dveh milijonov rojakov. Kardelj je že leta 1941 pisal Titu, da je treba izzvati nemške maščevalne ukrepe in bil ogorčen, ker »pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represalijami, pred uničevanjem vasi in ljudi«. Alešu Beblerju je potožil:

»Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat mesarska nagnjenja, drugič nerazumljiva sentimentalnost … tolci in sej preplah, le tako se začetek državljanske vojne razvije v našo korist.«

V takšnih zapisih se izrisuje značaj Kardeljeve revolucije: teptanje človekovega in narodovega dostojanstva, podlost brez primere. To tudi razloži, zakaj je kot zunanji minister (1948-53) poskrbel, da Jugoslavija ni podpisala Splošne deklaracije človekovih pravic OZN.

Enako miselno in vrednostno obzorje kot Kardelj ima tudi Nuon Chea

Zakaj niste po zmagi v vojni vrnili družbo v predhodno stanje? Zakaj ste naredili tako ekstremno revolucijo? Če vse ostane enako, potem to ni revolucija. Odstranili smo prejšnji režim. Ničesar slabega ni ostalo. Uvedli smo novo napredno politiko. Prejšnji imperialistični režim je bil pokvarjen. Prostitucija in potepuštvo sta bila splošno razširjena. Družbo smo morali popolnoma očistiti. To je prvi korak na revolucionarni poti k blagostanju. […]

Revolucijo ste torej naredili, ker ste hoteli več kakor samo menjavo vlade? Nastopili smo, da spremenimo celotno družbo. In rekel bi, da smo spremenili celotno družbo. Deželo smo popeljali po cesti proti socialistični blaginji. Kolektivno smo pridelovali hrano. Nobenemu razredu nismo dopuščali, da bi izkoriščal kateri koli drugi razred ali skupino ljudi. Vsak je imel enako hrane in obleke. Naš režim je bil čist režim … svetel režim … miroljuben režim.

Kardelj in Nuon Chea kopirala Lenina

Cilji in sredstva so pri obeh enaki, in to zato ker kopirata Lenina. Ta je prav avgusta pred 101 letom ukazal:

»Tovariš! Obesi (in mislim tako, da lahko ljudstvo vidi) vsaj 100 znanih kulakov, bogatašev, krvosesov … Stori to tako, da lahko ljudstvo stotine milj naokoli vidi, trepeta, ve in kriči: ‘Pobijajo in še bodo pobijali krvosesne kulake.’

Tvoj Lenin.

P.S. Poišči si bolj krute može!’« (Ian Morris, War! 2015).

Sloviti Leninov vojščak Mihail Tuhačevski je svetu grozil, »da ga bomo opili, spremenili v kaos in se ne bomo vrnili domov, dokler popolnoma ne uničimo civilizacije«. Iz Moskve bo naredil »center barbarskega sveta«, program za napredek pa je predvideval zažig vseh knjig, »tako da se lahko kopamo v svežem vrelcu nevednosti«. Zgodovinar Felipe Fernandez-Armesto ob tem zapiše:

»Med obema vojnama se je zdelo, da je prihodnost v rokah novih barbarov, ki so se v celoti odrekli civilizaciji, da je v rokah komunistov in nacistov, ki so zavrgli človeške vrednote v svoji zagnanosti, da uničijo cele rase in razrede« (Civilizations, 2001).

Ohranjanje revolucionarnih pridobitev

Ugovor, da Kardelj ni Nuon Chea, jugoslovanski komunisti pa ne Rdeči Kmeri, je upravičen. Gotovo, vendar izgovarjanje naših, da so pobili manj ljudi kot Kmeri, v ničemer ne zmanjšuje njihove zločinskosti, še manj jo opravičuje. Najpomembnejša razlika med njima je v tem, da so Kardeljevega ideološkega tovariša postavili pred sodišče in da je bil leta 2014 (40 let po zločinu) obsojen na dosmrtno ječo. Čeprav je bil Nuon Chea ob smrti deležen svetovne pozornosti, pa za razliko od Kardelja ne bo imel ne v Kambodži ne kje drugje nobenega spomenika, trga ali ulice … razen morda v Ljubljani. Gotovo pa ne bo v Sloveniji nihče presenečen, če bo kak poslanec/ka ponosno nosil/a njegovo sliko na majici v Državnem zboru. Če je takšne časti deležen Che Guevara, sadistični množični revolucionarni morilec, ni razloga, da je ne bi bil tudi kmerski Che-a.

V Kambodži so komunisti odgovarjali za svoje zločine, pri nas ne! Kmalu po osamosvojitvi je bila RTV okrogla miza Od Kreka do Kučana (in kar je vmes politikov na K: Korošec, Kardelj …). Ne vem več, ali nas je sodelovalo šest ali osem. Oddaja je izzvenela v poveličevanju Kučana, le dr. Jože Pučnik in jaz sva opozarjala, da vse le ni tako bleščeče. Ko smo odhajali, je eden od udeležencev dr. Pučnika prepričeval, da je Kučan vendarle naredil velik demokratični razvoj. Dobil je odgovor:

»Če mafijec pove sodniku, da zadnje leto ni storil nič hudega, mu sodnik ne bo čestital, marveč mu bo za zla dela sodil.«

Postaviti je treba mejo med dobrim in zlim, med človeka vrednim in nevrednim

Gre za razlikovanje med dejanji, ne ljudmi. Pri nas se zlih del oz. zlega sistema ni obsodilo in ustvarja se vtis, kakor da sta komunizem in demokracija eno in isto. Še več, komunistične vrednote naj bi bile demokratične oz. še boljše od demokratičnih. Ali je potem presenetljivo, da je tolikšna nostalgija za komunizmom in Jugoslavijo? Da se osamosvojitev in demokratična pravna država dajeta v nič? In tega ne počnejo v prvi vrsti državljani, marveč vlada in poslanci, ko si med drugim delajo norca iz Ustavnega sodišča in njegovih razsodb.

Je pa res, da ta nezmožnost razločiti med dobrim in zlim ni značilna samo za nas, ampak pesti Evropo in ves svet. Pri nas se najbolj kaže v tem, da bi prepoznali zločinskost komunizma enako, kakor smo nacizma in fašizma. Iz te slepe ulice nam lahko pomaga tako EU resolucija 1096 O ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov kot resolucija EU parlamenta O evropski zavesti in totalitarizmu. Ne nazadnje, jutri, 23. avgusta, je dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. To je priložnost, da se soočimo z zlom, ki je v trojni izvedbi uničeval naše ljudi. Res se ni vedno lahko pogledati v ogledalo, a je neizogibno, če naj bomo videti kolikor toliko človeški. O ‘Problemu zla’ v povojni Evropi je zgodovinar Tony Judt razmišljal:

»Po letu 1945 je generacija naših staršev dala problem zla na stran, ker je zanjo imel preveč pomena. Generacija, ki prihaja za nami, je v nevarnosti, da postavi problem zla na stran, ker ima sedaj premalo pomena. Kako lahko to preprečimo? Z drugimi besedami, kako lahko zagotovimo, da bo vprašanje zla ostalo temeljno vprašanje za intelektualno življenje in to ne samo v Evropi? Sam ne poznam odgovora, vendar sem trdno prepričan, da je to pravo vprašanje.«

22 KOMENTARJI

  1. Zapisano lepo in pojasnjeno zakaj je bes idejnih podložnikov še danes tak. Vsi izvršitelji, ki so še živi in njihovi potomci se boje povračila, ker vedo kako so lagali, ovajali, spletkarili, sklepali o izločevanju sodelavcev, odstranjevali, poškodovali in ubijali vse z namenom da kot hlapci revolucije dobijo za njihov omejen intelekt nekaj več. Kaj več ???!! Praznino in bebavost.
    Tale zapis je potreben da se ga razmnoži, včasih so to razmnoževali s ciklostilom ker so se jugoslovanski rdeči kmeri bali pisane beseda. Sedaj pa kar preko e-maila, dokler deklarirani potomec g. Kordiš ne bo predlagal v parlamentu omejitev elektronskih komunikacij oziroma kar cenzuro. To bi bilo vredno slovenske Levice, glede na stanje duha ki ga širi. Tako bi se zapisali v svetovno zgodovino. Sprejemanje neumnih zakonov tako ali tako ni več za nori svet zanimivo.
    Hval g. Ocvirk za odlično zapisano besedo.

  2. @prispevek
    ———

    A. SOOČITI

    Tako je, dr. Ocvirk. Treba se bo soočiti.

    Treba se bo prenehati sprenevedati in se s temeljnim problemom tega naroda ter države soočiti. Ob tem pa se treba osrediniti v svoje lastne, to je slovenske, akterje zločina nad tem narodom in državo.

    B. TEMELJNI PROBLEM JE VELIKI RAZKOL

    V globini hude in akutne slovenske krize je vsem na očeh psihopatologija Velikega razkola slovenskega naroda in države.

    Temeljni problem je Veliki razkol slovenskega naroda in države zaradi mnogo-desetletno nepretrgane rdeče niti totalnega sistemsko-strukturnega udara slovenskih (!) prokomunistov v ta narod, ter vsem na očeh pokazatelji elementov obstoja vzporedne države slednjih.

    C. BLOKADA PRISTNE OPOZICIJE

    S temeljnim problemom se bo treba enkrat soočiti. Čas je že. Kajti, v začetku 90-tih let prej. stol. nas je del demokratične opozicije pustil na cedilu. In ni pretrgal s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov. To je razlog, da se v zadnjem desetletju, to je od konca leta 2008 dalje, stopnjuje proces neutemeljene uporabe oblasti slovenskih prokomunistov. V procesu se teži k ponovni vzpostavitvi prejšnjega režima, ki je v temelju nasproten sedanjemu državnemu redu, z navedenim procesom pa se sedanji državni red izpodbija.

    Globina hude in akutne slovenske krize danes (2019 !) vsem nam na očeh, kakopak, vključuje, tudi razkol v pristno demokratično opozicijskem delu slovenskega volilnega telesa.

    PRIMER: Temeljnih problemov razkola v pristno demokratično opozicijskem delu slovenskega volilnega telesa je, kakopak, več. Toda posebej hud problem je napačna politika vodenja stranke Nova Slovenija (NSi). Vir napačne politike vodenja NSi je samo-izogibanje hudi in nepošteni stigmatiziranosti ter poškodovanosti lastnega (in drugih) volilnega telesa zaradi mnogo-desetletne rdeče niti sistemsko-strukturnega udara slovenskih prokomunistov vanj.

    Z našim samo-izogibanjem napačni politiki vodenja NSi je treba pretrgati. S hudim problemom te stranke se je treba soočiti, vodstvo NSi pa v tem smislu zaustaviti. Ter pristno demokratični del slovenskega volilnega telesa odblokirati. Čas je že.

    • @baubau: »[…] ustvarja se vtis,da sta komunizem in demokracija eno in isto” pišete… kakor,da nista! […]«.
      @Zdravko: »Zelo se strinjam. […] Res, čemu se pretvarjate, da obstaja bistvena razlika, kot pravi baubau […]«.

      ——–

      D. NISTA “ENO IN ISTO”

      Navedeno ideološko mnenje (med seboj ideološko povezani mnenji), ki enači:
      – preteklo totalitarno državo slovenskih prokomunistov in
      – državno ureditev Republike Slovenije,
      kot da je to »eno in isto«, je neutemeljeno.

      Mnenje je neutemeljeno, saj državno ureditev Republike Slovenije ločijo od temeljnih sistemsko-strukturnih elementov pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov, naslednji temeljni elementi sedanje državne ureditve:
      – pristna demokracija z delitvijo oblasti,
      – pristna pravna država z izonomijo (enakostjo pred zakonom) ter
      – pristno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

      Prav v zadevno raz-ločnico s preteklo totalitarno državo slovenskih prokomunistov je posebej vgrajen v državno ureditev Republike Slovenije temeljni cilj in zgodovinsko poslanstvo sedanje države. Temeljni cilj in zgodovinsko poslanstvo sedanje države Republike Slovenije je preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov (primerjaj s točko 7 obrazložitve ustavne odločbe Up 301/95).

      E. NAŠA MNENJA, IDEOLOGIJE VELIKEGA RAZKOLA (SLOVENSKEGA NARODA IN DRŽAVE)

      Zgoraj primeroma navedeni, med seboj ideološko povezani mnenji, sta neutemeljeni. V mnenjih pa gre lahko za odsev enega (izmed večih) danes (2019 !) v Sloveniji prisotnih ideoloških političnih gibanj Velikega razkola slovenskega naroda in države.

      Danes (2019 !) namreč v Sloveniji ni prisotno zgolj eno ideološko politično gibanje Velikega razkola slovenskega naroda in države, to je tisto »prokomunistično«. Temveč jih je več. Danes (2019 !) prisotna ideološka politična gibanja Velikega razkola slovenskega naroda in države imajo medseboj »eno in isto« skupno točko:

      – poglobitev Velikega razkola slovenskega naroda in države.

      K Eeni in isti” skupni točki, to je k poglobitvi Velikega razkola slovenskega naroda in države, stremijo tako, da nobeno izmed zadevnih ideoloških gibanj v svojem ideološkem jedru ne priznava in izpodbija naš en in edini poenoteni vrhovni temelj vrednot, identitete, morale slovenskega naroda in države, to je Ustave RS skupaj s Temeljno ustavno listino.

      • In v poskusu “preprečiti vsakršen poskus ustanovitve totalitarne države” smo obglavili sami sebe. Tako je predsednik države položaj v posmeh sebi in narodu, če dam samo en primer.
        Od “pristne demokracije” imamo samo še preštevanje glasov. Desnica demokracijo ne razume nič drugače. Tako je sedaj še vedno boljševizem/manjševizem.
        Saj je v resnici nemogoče kritizrati, ne da bi kdo hotel poslušati.
        Torej,k tem trem elementom državne ureditve je nujno potrebno dodati četrto: Republika!
        Nujno je potrebno preseči državnost in samostjnost ter priti do republike in neodvisnosti. Samostojnost, ker spoh ne obstaja, državnost pa, ker smo državo dobili 1945. Revolucija je namreč uspela in to realnost bo potrebno sprejeti. Vse drugo je opravilna nesposobnost oz. neprištevnost.
        Sedanje stanje je kot bi bral Kardelja o odmiranju države. Natančno po Kardelju poteka življenje Slovenije. In vse to z blagoslovom desnice, da se razumemo.

      • @Zdravko: »[…] Torej,k tem trem elementom državne ureditve je nujno potrebno dodati četrto: Republika! […]«

        F. REPUBLIKA

        Tako je. K trem temeljnim elementom, ki so (pristna) demokracija z delitvijo oblasti, pravna država z izonomijo (enakostjo pred zakonom) ter varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ločijo državno ureditev Republike Slovenije (1991-) od temeljnih sistemsko-strukturnih elementov pretekle totalitarne republike slovenskih prokomunistov (1943-), lahko dodamo četrto:

        – republika.

        Gospod Zdravko se je v tem oziru lucidno že velikokrat dotaknil termina – republika – in v svojem mnenju, mestoma tudi osamljen, vztrajal.

        Mestoma tudi osamljen, kajti četrti temeljni element ločitve s preteklo državo, torej »republika«, je že tri desetletja ena od bizarnih slepih peg slovenske ustavnopravniške vrhuške. Slednja se precej izogiba pristni analizi temeljnega pojma iz uradnega imena naše države – »Republike« Slovenije, v redkih komentarjih pa se kaj rado zateka v bizarno nepoglobljeno in neutemeljeno vrtenje besed, kot npr. da je smisel našega označevalca »republika« zgolj formalna označba o nasprotju monarhiji, torej da zgolj formalno določa obliko vladavine. Glede vsem na očeh persistirajočega temeljnega problema globoke slovenske krize je to vrtenje besed bizarno nepoglobljeno in neutemeljeno.

        Je bizarno nepoglobljeno in neutemeljeno, saj Republika Slovenija leta 1991 ni bila ustanovljena iz nobene monarhije. Temveč je bila ustanovljena iz totalitarne republike slovenskih prokomunistov. Zato je pristna analiza pojem naše države »republika« vezana na temeljni problem naše države, to je na prelom s totalitarno republiko.

        F.1. TOTALITARNA REPUBLIKA

        Nadaljnja vsebinsko nepoglobljeno neutemeljena bizarija je v javnih medijih uveljavljeno mnenje, da naj bi prišlo do PRELOMA s totalitarno republiko že leta 1990, kar ni res. Mnenje pa se veže na poznane slovenske pravne akte iz leta 1990 – ustavne amandmaje.

        V luči analize totalitarne republike, ki jo razkriva temeljna sintagma »socialistična revolucija«, je, na primer XCII. Amandma k tedanji jugoslovanski ustavi republike Slovenije iz marca 1990 v I. odstavku izrecno uveljavljal prav zadevno totalitarno klavzulo, kakor sledi:

        – »[…] se je slovenski narod […] v […] socialistični revoluciji […] združil z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko […].«

        Tega so se bili osamosvojitveni pravniki mogli zavedati. Bizrano popularna javna hipoteza, da naj bi že leta 1990 prišlo do PRELOMA, pa je s tem izpodbita kot neutemeljena.

        F.2. REPUBLIKA SLOVENIJA

        Do PRELOMA s preteklo totalitarno republiko slovenskih komunistov je prišlo 25. 6. 1991. Dne 25. junija 1991 k razglasitvi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), skupaj z Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi TUL, ter Ustavo Republike Slovenije z dne 23. 12. 1991. V vsebinskem jedru PRELOMA s totalitarno republiko je tale klavzula naše »Republike« Slovenije:

        – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. po tretji uvodni izjavi in 2. odstavka I. razdelka TUL).

        Ob prelomu gre za temeljni cilj in zgodovinsko poslanstvo naše republike, v kateri je:

        – TEMELJNI CILJ: »temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [slovenskih prokomunistov, saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (cit. primerjaj s točko 17 obrazložitve ustavne odločbe U-I-109/10-11).
        – ZGODOVINSKO POSLANSTVO: »[…] je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema « (cit. primerjaj s točko 7 obrazložitve ustavne odločbe Up-301/96).

        S temi – temeljnimi problemi našega Velikega razkola – se bo treba poenoteno soočiti.

  3. V Sloveniji deklerirano krščanske stranke ne znajo nagovoriti potenialnih volilcev in jih znajo socialdemokrati, ker del teh strank nagovarja sredinske volilce, ki pa se ne vidijo pri njih in jihne volijo in jih ne bodo volili, dokler ne bodo nagovorjeni od socialdemokratov, ki so res to. Toda ti nagovarjajo narodnjake in desno volilno telo (pobrali so jih tako rekoč s ceste) dokaj uspešno, ne pa sredine, zato ostaja sredina pasivna in negre na volitve. Torej paradoks in neuspeh. nazadnje medijo porinejo pol teh volilcev na skrajno levo, ki nastavlja mreže kot liberalne, kot krščansko-leve… feministične… itd., kapitalsko koristne in službeno/poslovne povezave.
    Torej, če se po vodji poslanske skupine vidi bodočo politiko socialdemokratov, potem je to neka jasnost. Toda, dokler ne bo svoje naredila tudi desno-sredinska stran, uspeha na volitvah ne bo. šala o kurjem kokošnjaku pravi: “ko, ko, ko, ko dek. meni jajce, tebi drek! Tako pa se ne pogovarja znotraj strank in ne gradi koalicij! Pa srečnost za uspešno večnost!

  4. Lepo napisano in še kako resnično!
    Pokojni Ivek je v nekem svojem govoru lepo povedal: Partija bi se morala Miloševiću zahvaliti in mu sredi Ljubljane postaviti velik spomenik, ker jo je rešil pogube!
    In res je partijo rešila velika zunanja nevarnost, ki jo je predstavljal Milošević, da smo za nekaj časa – teden ali dva, kolikor je trajal spopad z JLA – pozabili na zlo, ki ga je desetletja dolgo počela.

    Potem pa je bilo za obračun in lustracijo menda že prepozno – in je prepozno še danes, ko so njeni dolgo prikrivani zločini še dosti bolj razkriti, kljub temu pa niti obsojani niso. Nasprotno, zdi se, da smo pripravljeni partijske zločine, največje v zgodovini naroda, še kar naprej tolerirati, kot da so zločini humano dejanje.

    Podobno je partijo rešil začetek druge svetovne vojne, da je lahko svoje zločinsko revolucionarno nasilje prikrila z “NOB”. Tudi Hitlerju in Mussoliniju bi torej morala postaviti velik spomenik in se obema zahvaliti za vojno, ki je omogočila za Partijo tako blagodejno in nekoč tako opevano Revolucijo.

    Revolucijo se v podalpju – zdaj sicer nekoliko sramežljivo – časti še danes, mladina rada nosi majice z zvezdo ali Chejem, redno se glanca čez dva tisoč spomenikov revoluciji po naši deželici, svoja dobrotnika H in M pa se pridno blati. Kot da je med vsemi tremi -izmi kakšna bistvena razlika! Kvečjemu ta, da je bil po vseh več kot sedemsto hudih jamah komunizem za naše ljudi pač najhujše zlo…

    In prav zato komunizma ne moremo in ne smemo obsoditi, kenede? Glancajmo naprej!

  5. Na prvi pogled zelo upravičen in pravičniški prispevek.
    Na drugi pa žal ne več…
    “ustvarja se vtis,da sta komunizem in demokracija eno in isto” pišete…
    kakor,da nista! Tudi komunizem se od samega začetka sklicuje na “vladavino ljudstva”!in tudi starogrška(ter vse potem) demokracija je imela in ima svoje žrtve in svoje sužnje.
    “princip je isti,sve su ostalo nianse” je pel jurček Balaševič. Danes “vladar tega sveta”tudi v podobi črnega jurčka(G.S.) počne isto kot komunistični zločinci le da boj podhuljeno in prikrito. Prekanjena prefinjenost pa ni Božje temveč luciferjevo znamenje.
    Le zakaj in čemu se delate, da obstaja kaka bistvena razlika? Iz strahu pred resnico! Današnji svet in seveda z mojega ozkega gledišča predvsem tudi današnja Slovenija sta žal dokaz za mojo trditev.

  6. Nekateri po svoji preprosti fiozofiji trdijo, da si otrok pred zarodkom izbere- voli svoje starše. Če so ti kreativne in demokratične narave, mu dajo priložnost jokati, protestirati in mu ne dajo takoj dude v usta, da bo tiho. Ko pa protestira pri štirih mesecih, mu dajo še vedno dudo v usta, da bo tiho in še z nezdravim cukrčkom ga razvajajo na njej… Tako ga naučijo, naj ne bo aktiven, krativen, ampak poslušen in bo dobil cukrčka. Ko je star štiri mesece, mu še vedno ne dajo dude v roke, ampak v usta in tako dalje se ne nauči biti samostojen, nauči pa se biti od nekoga odvisen ter zatreti glas ustvarjale in samostojne osebnosti – sogovornika z dudo, cukrčkom ali pa kar s palico v nadaljnem razvoju.
    Kot ustvarjeni za totalitarizem in ni čudno, če ga taki ljudje sami znova in znova prikličejo Velikega brata in mu funkcionirajo kot namazan stroj…

  7. In kdaj se bo RKC soočila z grehi, zločini in trpljenem, ki ga je v svoji zgodovini narefila sama v imenu Boga?!?!
    Vse pedofilske afere, detomori, finančnimi mahinacijami in ostalim?!?!
    Šele potem bo lahko z prstom kazala na druge. Pa tu ne pomaga neka molitev papeža.

  8. Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane!
    Berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije.
    Sto tisoč občanov na ulicah«, je pisalo v Delu 10. maja 1975.
    Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«
    Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje.
    Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje.
    Berem še članek v Delu iz l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju.
    Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim.
    Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem.
    Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja.
    Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.«
    AVGUST PUDGAR; DELO, 8. februar 1988
    Opomba : Članek »Admiral sredi lakote« pokojnega Delovega afriškega dopisnika Avgusta Pudgarja – umrl je januarja 2009 – sodi med najbolje varovane skrivnosti zgodovine slovenskega tiska. Na svetovnem spletu je omenjen bežno, v redkih zbornikih zgodovine tiska se ne pojavlja, v kolektivnem spominu nima posebnega statusa.
    Vir ponovne objave: DELO, sobota, 7. junija 2014
    http://www.delo.si/55let/jubilejni-fokus-porocila-o-svobodi-in-prispevki-k-napadom-na-soldatesko.html

Prijava

Za komentiranje se prijavite