Drago K. Ocvirk: Soočenje z zlom totalitarizma

Kmer Nuon Chea je bil za zločine obsojen na dosmrtno ječo, Kardelj pa ne

V začetku tega meseca je v starosti 93 let umrl Nuon Chea. Kakšna veličina je moral biti, da so o njegovi smrti poročali svetovni mediji? Čeprav je bil deležen tolikšne pozornosti, pa le malokdo ve ali se spomni, kdo je bil ta pomembnež. In vendar bi bilo za (nekdanje) »Jugoslovane« dovolj, da osvežijo spomin.

Nuon Chea je bil namreč »drugi brat« Rdečih Kmerov, s katerimi je Jugoslavija prijateljevala. Ti so v Kambodži uzurpirali oblast (1975-79) in, kot se za komuniste spodobi, pobili dva milijona prebivalcev od osmih. Proti Sovjetski zvezi so se povezali s Kitajsko in tako kot pravi sin (po Freudu), še oni zabodli nož očetu v hrbet. Seveda se oče ni dal in je odpadnika vrgel s prestola s pomočjo zvestega vietnamskega sina. Ves sovjetski blok je priznal novo, očetu zvesto oblast, ki je bila Ho Ši Minova marioneta. Odpadla sinova, Kitajska in Jugoslavija, pa sta še naprej priznavala Rdeče Kmere. Poleg meddržavnih odnosov je bil glavni razlog za to spopad med komunistični partijami. Ene so namreč zagovarjale enotno delovanje pod vodstvom Moskve, druge pa lastno pot v socializem.

Tito je podpiral kamboškega genocidnega vodjo Pol Pota, ker je branil svoj položaj in doktrino

Tita ni motilo, da je njegov prijatelj v treh letih pobil dva milijona ljudi, saj je tudi on sam pospravil več sto tisoč ljudi v prvih treh letih svoje vladavine. Za razliko od Pol Pota si je lahko potem privoščil še krvavo čistko partije. Ustanovil je svoj Gulag, Goli otok, in dovčerajšnje tovariše razglasil za »informbirojevce«. Prve so pripeljali na »Titov pekel sredi Jadrana« točno pred sedemdesetimi leti, 9. julija 1949.

»Spor [s SZ] je bil priložnost, da se je Josip Broz Tito znebil vseh, ki so bili Partiji trn v peti, in družbo dokončno preplavil s strahom. Kot je zapisal etnolog in antropolog Božidar Jezernik (Non cogito ergo sum: arheologija neke šale), je bila prelomnost tistega trenutka “predvsem v tem, da je bila tedaj za opozicijskimi strankami dokončno izločena s političnega prizorišča tudi notranja partijska opozicija in je bil s tem za nadaljnja štiri desetletja utrjen režim partijskega enoumja”. Titov spopad s Stalinom ni bil bitka za demokratizacijo in neodvisnost Jugoslavije, ampak bitka za oblast.« (Jana Krebelj, Informbiro (1/6): Prva razpoka v partijskem monolitu, v: Primorske novice, 09.08.2018.)

Boj Titovih komunistov za oblast se je doma nadaljeval z enoumjem in strahovlado, na tujem pa s fizičnim uničevanjem posameznikov ali demokratične opozicije med begunci. Vse dokler niso države uničili komunisti sami!

Ista partitura, izvirna izvedba

V ta okvir komunističnih bojev za oblast sodi Nuon Chea. Po svoji vlogi in položaju je bil za Kambodžo to, kar je bil Edvard Kardelj za Jugoslavijo. Eden ideolog jugoslovanske partije, drugi Rdečih Kmerov. Kakor je bil Kardelj sokrivec za smrt več deset tisoč Slovencev (drugih sploh ne omenjamo), v glavnem civilistov od dojenčkov in otrok do žensk in starcev, je bil Nuon Chea sokrivec za smrt dveh milijonov rojakov. Kardelj je že leta 1941 pisal Titu, da je treba izzvati nemške maščevalne ukrepe in bil ogorčen, ker »pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represalijami, pred uničevanjem vasi in ljudi«. Alešu Beblerju je potožil:

»Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat mesarska nagnjenja, drugič nerazumljiva sentimentalnost … tolci in sej preplah, le tako se začetek državljanske vojne razvije v našo korist.«

V takšnih zapisih se izrisuje značaj Kardeljeve revolucije: teptanje človekovega in narodovega dostojanstva, podlost brez primere. To tudi razloži, zakaj je kot zunanji minister (1948-53) poskrbel, da Jugoslavija ni podpisala Splošne deklaracije človekovih pravic OZN.

Enako miselno in vrednostno obzorje kot Kardelj ima tudi Nuon Chea

Zakaj niste po zmagi v vojni vrnili družbo v predhodno stanje? Zakaj ste naredili tako ekstremno revolucijo? Če vse ostane enako, potem to ni revolucija. Odstranili smo prejšnji režim. Ničesar slabega ni ostalo. Uvedli smo novo napredno politiko. Prejšnji imperialistični režim je bil pokvarjen. Prostitucija in potepuštvo sta bila splošno razširjena. Družbo smo morali popolnoma očistiti. To je prvi korak na revolucionarni poti k blagostanju. […]

Revolucijo ste torej naredili, ker ste hoteli več kakor samo menjavo vlade? Nastopili smo, da spremenimo celotno družbo. In rekel bi, da smo spremenili celotno družbo. Deželo smo popeljali po cesti proti socialistični blaginji. Kolektivno smo pridelovali hrano. Nobenemu razredu nismo dopuščali, da bi izkoriščal kateri koli drugi razred ali skupino ljudi. Vsak je imel enako hrane in obleke. Naš režim je bil čist režim … svetel režim … miroljuben režim.

Kardelj in Nuon Chea kopirala Lenina

Cilji in sredstva so pri obeh enaki, in to zato ker kopirata Lenina. Ta je prav avgusta pred 101 letom ukazal:

»Tovariš! Obesi (in mislim tako, da lahko ljudstvo vidi) vsaj 100 znanih kulakov, bogatašev, krvosesov … Stori to tako, da lahko ljudstvo stotine milj naokoli vidi, trepeta, ve in kriči: ‘Pobijajo in še bodo pobijali krvosesne kulake.’

Tvoj Lenin.

P.S. Poišči si bolj krute može!’« (Ian Morris, War! 2015).

Sloviti Leninov vojščak Mihail Tuhačevski je svetu grozil, »da ga bomo opili, spremenili v kaos in se ne bomo vrnili domov, dokler popolnoma ne uničimo civilizacije«. Iz Moskve bo naredil »center barbarskega sveta«, program za napredek pa je predvideval zažig vseh knjig, »tako da se lahko kopamo v svežem vrelcu nevednosti«. Zgodovinar Felipe Fernandez-Armesto ob tem zapiše:

»Med obema vojnama se je zdelo, da je prihodnost v rokah novih barbarov, ki so se v celoti odrekli civilizaciji, da je v rokah komunistov in nacistov, ki so zavrgli človeške vrednote v svoji zagnanosti, da uničijo cele rase in razrede« (Civilizations, 2001).

Ohranjanje revolucionarnih pridobitev

Ugovor, da Kardelj ni Nuon Chea, jugoslovanski komunisti pa ne Rdeči Kmeri, je upravičen. Gotovo, vendar izgovarjanje naših, da so pobili manj ljudi kot Kmeri, v ničemer ne zmanjšuje njihove zločinskosti, še manj jo opravičuje. Najpomembnejša razlika med njima je v tem, da so Kardeljevega ideološkega tovariša postavili pred sodišče in da je bil leta 2014 (40 let po zločinu) obsojen na dosmrtno ječo. Čeprav je bil Nuon Chea ob smrti deležen svetovne pozornosti, pa za razliko od Kardelja ne bo imel ne v Kambodži ne kje drugje nobenega spomenika, trga ali ulice … razen morda v Ljubljani. Gotovo pa ne bo v Sloveniji nihče presenečen, če bo kak poslanec/ka ponosno nosil/a njegovo sliko na majici v Državnem zboru. Če je takšne časti deležen Che Guevara, sadistični množični revolucionarni morilec, ni razloga, da je ne bi bil tudi kmerski Che-a.

V Kambodži so komunisti odgovarjali za svoje zločine, pri nas ne! Kmalu po osamosvojitvi je bila RTV okrogla miza Od Kreka do Kučana (in kar je vmes politikov na K: Korošec, Kardelj …). Ne vem več, ali nas je sodelovalo šest ali osem. Oddaja je izzvenela v poveličevanju Kučana, le dr. Jože Pučnik in jaz sva opozarjala, da vse le ni tako bleščeče. Ko smo odhajali, je eden od udeležencev dr. Pučnika prepričeval, da je Kučan vendarle naredil velik demokratični razvoj. Dobil je odgovor:

»Če mafijec pove sodniku, da zadnje leto ni storil nič hudega, mu sodnik ne bo čestital, marveč mu bo za zla dela sodil.«

Postaviti je treba mejo med dobrim in zlim, med človeka vrednim in nevrednim

Gre za razlikovanje med dejanji, ne ljudmi. Pri nas se zlih del oz. zlega sistema ni obsodilo in ustvarja se vtis, kakor da sta komunizem in demokracija eno in isto. Še več, komunistične vrednote naj bi bile demokratične oz. še boljše od demokratičnih. Ali je potem presenetljivo, da je tolikšna nostalgija za komunizmom in Jugoslavijo? Da se osamosvojitev in demokratična pravna država dajeta v nič? In tega ne počnejo v prvi vrsti državljani, marveč vlada in poslanci, ko si med drugim delajo norca iz Ustavnega sodišča in njegovih razsodb.

Je pa res, da ta nezmožnost razločiti med dobrim in zlim ni značilna samo za nas, ampak pesti Evropo in ves svet. Pri nas se najbolj kaže v tem, da bi prepoznali zločinskost komunizma enako, kakor smo nacizma in fašizma. Iz te slepe ulice nam lahko pomaga tako EU resolucija 1096 O ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov kot resolucija EU parlamenta O evropski zavesti in totalitarizmu. Ne nazadnje, jutri, 23. avgusta, je dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. To je priložnost, da se soočimo z zlom, ki je v trojni izvedbi uničeval naše ljudi. Res se ni vedno lahko pogledati v ogledalo, a je neizogibno, če naj bomo videti kolikor toliko človeški. O ‘Problemu zla’ v povojni Evropi je zgodovinar Tony Judt razmišljal:

»Po letu 1945 je generacija naših staršev dala problem zla na stran, ker je zanjo imel preveč pomena. Generacija, ki prihaja za nami, je v nevarnosti, da postavi problem zla na stran, ker ima sedaj premalo pomena. Kako lahko to preprečimo? Z drugimi besedami, kako lahko zagotovimo, da bo vprašanje zla ostalo temeljno vprašanje za intelektualno življenje in to ne samo v Evropi? Sam ne poznam odgovora, vendar sem trdno prepričan, da je to pravo vprašanje.«