Med prednostnimi nalogami kapucinov je bilo tudi širjenje pobožnosti Kristusovega trpljenja. V večini primerov je šlo za knjige v samostanskih knjižnicah, ki so služile za premišljevanje o Kristusovem trpljenju, enkrat na leto, na veliki petek, pa so odigrali pasijonsko procesijo. Prvi so procesijo uprizorili kapucini v Ljubljani, ob veliki pomoči bratovščine Odrešenika sveta, in sicer v letih med 1608 in 1613. Leta 1613 so procesijo zaradi odloka generalnega kapitlja prepovedali, vendar so jo nato leta 1619 na prošnjo škofa Tomaža Hrena spet priredili. Udeležili so se je številni meščani, sodelovali pa so tudi rokodelski cehi. Igralci, ki so sodelovali pri procesiji, so ali hodili, jezdili ali pa so nastopali na posebej pripravljenih odrih, ki so jih nosili nosači. Procesija je bila znana daleč izven Ljubljane, v začetnih letih pa je bil na njej redno prisoten tudi škof Hren.
Poglej kristjan, če ni le-to velika gnada Božja
Idejo za igranje pasijona v Ljubljani je prinesel s Češkega p. Fortunat, ki je bil pred tem dve leti gvardijan samostana v Pragi, kjer so procesijo pričeli uprizarjati že od leta 1604. Za škofjeloški pasijon pa vemo, da gre pri njem v bistvu za prevod ljubljanskega, saj se je v Ljubljani in drugod odvijal v nemškem jeziku, medtem ko gre pri škofjeloškem pasijonu za najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo. Besedilo, ki ga je napisal oče Romuald iz Štandreža, ima na prvi strani rokopisa kronogram, iz katerega izvemo, da so se priprave nanj pričele 3. marca, uprizorjen pa je bil nato 11. aprila 1721. Vendar nas letnica ne sme zavesti. Iz pojasnil (Pred procesijo je treba vedeti) in iz opomb lahko sklepamo, da ne gre za nekaj popolnoma na novo ustvarjenega, ampak za že utečeno prireditev. Opombe se večkrat nanašajo na zadeve, pri katerih je zapisano, kdo je do zdaj ali igral ta lik ali pa je že večkrat posodil konja. H gotovosti o tem, da se je procesija odvijala že prej, nam pripomore tudi pismo p. Romualda župniku v Stari Loki z dne 9. aprila 1715, v katerem prosi slednjega, naj povabi vernike, da se udeležijo – kakor jo sam poimenuje – njegove procesije, in da naj priporoči vsem sodelujočim v procesiji, naj po končanem opravilu vrnejo obleke in rekvizite.
Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej.
Neko drugo pismo, ki omenja procesijo in njeno razdelitev na 16 prizorov ali figur, pa nima časovne oznake, ampak ga lahko po navedbi, da so se v tem letu dogajali upori in grožnje, zaradi Tolminskega punta, ki je odmeval po deželi, postavimo v leto 1713. Po vsem naštetem lahko sklepamo, da se je procesija pričela od leta 1713 odvijati vsako leto do 1721, ko jo je oče Romuald postavil iz “temeljev” ter jo zapisal takšno, kakršno poznamo danes. Škofjeloška kronika poroča o uprizoritvi procesije leta 1721 takole: »Po ponovnem vztrajanju in gorečih prošnjah gospoda barona Antona pl. Ekarja, bratranca prevzvišenega gospoda, gospoda knezoškofa freisinškega, zdajšnjega loškega glavarja in predstojnika dobrotne in preslavne nadbratovščine presvetega Rešnjega telesa, skupaj s posredovanjem celotnega zbora te bratovščine, je prečastiti oče provincial Krištof iz Gradca s soglasjem častitega definitorja na kapitlju v Celovcu odobril in dovolil, da mi, kapucini loškega samostana, prevzamemo v častni spomin prebridkega trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa skrb in trud, vendar tako, da nas vsako leto v januarju za to ponižno prosi kak uradni predstavnik te bratovščine. Po teh določilih so se začele dne 3. marca priprave, da bi videle verne oči prežalostno procesijo našega Odrešenika. Procesijo je na ukaz prej imenovanega zelo častitega očeta provinciala s svojim trudom in prizadevnostjo iz temeljev postavil oče Romuald iz Štandreža, zdajšnji redni pridigar pod gvardijanom očetom Agatangelom iz Tolmina, in storil, da je prišla slovesno na svetlo v podobah in upodobljenih skupinah vpričo silne množice ljudstva na stroške dobrotne bratovščine presvetega Rešnjega telesa 11. aprila 1721.«
Ah, ti reztrgana roža inu zacmakána človeška podoba
Na začetku se je besedilo pasijona končalo z enajsto podobo (Marija sedem žalosti), ki ji je sledila dvanajsta podoba Skrinje zaveze, ter trinajsta podoba Božjega groba. Leta 1727 se je zvrstilo samo 12 podob, pri čemer so k zadnji dodali še 24 verzov besedila, naslednje leto pa je bilo prizorov 13. Od ljubljanskega se ob jeziku razlikuje tudi po številu nastopajočih, saj so za uprizoritev škofjeloškega pasijona potrebovali 278 oblačil, v Ljubljani pa zgolj 183. Viri nam tudi razkrivajo, da so procesije uprizarjali razen v Ljubljani in Škofji Loki še tudi v Beljaku, Radgoni in Tamswegu. Žal so za ostale kraje podatki zelo skopi, tako na primer za Radgono sploh ne vemo, kdaj so procesijo uvedli in kdaj so jo ukinili, zagotovo pa vemo, da so jo uprizarjali. Zaradi “neprimernosti in skoraj nespodobnih prizorov” je bila procesija leta 1767 še zadnjič uprizorjena. Kakor poroča samostanska kronika, je bilo za procesijo že vse pripravljeno, a jo je goriški nadškof odpravil. V Ljubljani pa se je ohranila vse do 1773. Uprizoritve procesij so tesno povezane z delovanjem določenih bratovščin. V Ljubljani gre za bratovščino Odrešenika sveta, v Škofji Loki pa za bratovščino Presvetega Rešnjega telesa, ki je bila ustanoviteljica in ohranjevalka procesije. Kapucini so z bratovščinami sodelovali iz preprostega razloga: kot beraški red, za procesijo niso imeli denarja. Bratovščine so imele vedno nekaj skupnih dobrin, ki so jih po navadi namenjale v dobrodelne namene, v tem primeru pa za procesije. Tako so skrbele za materialno pripravo procesije, kapucini pa so zanjo zagotovili zadostno število igralcev in njihovo duhovno pripravo.
