(Uradno še vedno suspendiranemu) romunskemu predsedniku Traianu Basescuju ne bo lahko niti, če mu bo vladajoča koalicija po razsodbi ustavnega sodišča dovolila ponovno zasesti položaj. Do konca rednega mandata konec leta 2014 se bo moral ubadati z mislijo na to, da je 29. julija letos proti njemu glasovalo 7,5 milijona Romunov ali tako rekoč 89 odstotkov vseh, ki so prišli na referendum o njegovi odstavitvi. Rešilo ga je zgolj to, da se na volišče ni potrudila niti polovica volilnih upravičencev.
Tako mine slava sveta
Za nekdanjega kapitana tankerja so še bolj boleči spomini na neke druge čase, ko je kot “ljudski predsednik” užival nedeljeno naklonjenost javnosti. Na prvem referendumu o odstavitvi pred petimi leti so bile tri četrtine udeležencev proti in še pred tremi leti je s 50,3 odstotka glasov tesno porazil tekmeca iz socialdemokratskih vrst. Kriza in nujnost varčevanja sta kot še marsikje tudi na jugovzhodu Evropske unije stvari precej postavili na glavo. In v Romuniji ponovno odprli prepad, za katerega se je zdelo, da je že zabetoniran.
Gotovo Basescu ni imun na mnoge negativne pojave, ki se lepijo na vodilne politike po skoraj vseh evropskih državah. Velikokrat je posegel po cenenem populizmu, ki se ni ustavljal niti pred žaljenjem kakšne narodne manjšine in stalnim obtoževanjem medijev za negativne trende v družbi. In čeprav se je vsa leta svojega mandata predstavljal kot pravi sveti Jurij v boju zoper korupcijo, je postal nenavadno razumevajoč, kadar so plameni sumov obliznili člane njegove stranke. Seveda se ni mogel vedno ubraniti niti težnje, da bi o vsem odločal sam in se sprehodil preko nadležnih ustavnih omejitev.
Vendar vse navedeno ne pojasni silnega sovraštva, nakopičenega zoper njegovo osebo v dobršnem delu romunske družbe. Tu namreč njegova zgodba postane na moč podobna neki slovenski. Zakaj naj bi nekdanji kapitan trgovske flote in bolj ali manj obrobni član komunistične stranke, ki je svojo resno politično kariero začel v naročju Fronte narodne rešitve nekdanjega predsednika Iona Iliescuja in se šele v zadnjih letih preobrazil v konservativca, potem ko se je dolgo štel za socialdemokrata, postal predmet kar dveh referendumskih odpoklicev?
Izganjanje hudiča z Belcebubom
Očitno zato, ker se je kljub svoji vse prej kot premočrtni biografiji in predsedniški poti, na kateri je pristal v Evropski uniji in v trdnem zavezništvu z ZDA, preobrazil v nočno moro za del politične elite, iz katere je pravzaprav izšel. Kot predsednik je bil pripravljen poiskati odločne besede ne samo za Ceausescujeve stranpoti, marveč tudi za žalostno usodo proti nekdanjemu “conducatorju” usmerjene revolucije decembra leta 1989. S tem je razkačil tiste, ki so zaradi njene speljave v čudne vode največ pridobili. Že s svojo prvo zmago leta 2004 pa je porušil idilo, kakršno so si zamislili pisci romunske ustave. Slednja je močnega predsednika ustoličila predvsem z mislijo, da bo vladavina Iliescuja, ki je Romunom ukradel njihovo revolucijo, in njegovih dedičev večna. Z uspehom nekdanjega Iliescujevega ministra Basescuja se je vse sfižilo in predsednik in parlament sta že pet let v v ustavi nepredvidenem sporu. Kriza je položaj spremenila v toliko, da so Romuni pripravljeni glasovati za vsakogar, ki bi jim odvzel breme zategovanja pasu, in proti vsakomur, ki za takšno zategovanje navija. Kar ni za nas Slovence nič novega. Samo v tej luči je moč razumeti referendumski izid. In nenavadni pojav, da o demokraciji in njenih pravilih lahko spet predava že rahlo pozabljeni politični metuzalem Iliescu.
Še ena vzporednica z nekdanjimi slovenskimi razmerami je, da križarsko vojno zoper predsednika najbolj podžigajo najbolj goreči nasprotniki Ceausescujeve dediščine iz s tradicijo bogato založene Nacionalnoliberalne stranke, ki so se v svoji ihti povsem zlili s postkomunističnimi Iliescujevimi socialdemokrati. Kakor da bi bilo mogoče z Belcebubom izgnati hudiča.
Basescu sicer ni brez prijateljev v Evropski uniji. Verjetno so mu prav oni rešili stolček. A zares udobno nad široko odprtim prepadom ne bo mogel nikdar več sedeti.
