Kapitalizem v Sloveniji zaenkrat še ni zmagal

Kapitalizem v Sloveniji zaenkrat še ni zmagalKo sem doma omenil, da bodo volitve tudi referendum za kapitalizem ali za socializem, mi je hčerka rekla: »Pa saj večina v Sloveniji hoče socializem!« Nisem ugovarjal, in nedeljske volitve so protikapitalistično nastrojenost večine slovenskih volivcev potrdile. Naslednje tri odstavke lahko bralec, ki sta mu pojma kapitalizem in socializem jasna, preskoči.

Kapitalizem je družbeno gospodarska ureditev, ki temelji na zasebni lastnini, svobodni podjetniški pobudi in trgu. V okviru tržnega gospodarstva o investicijah in menjavi svobodno odločajo predvsem lastniki kapitala oziroma dobrin. Tudi v primerih, ko je lastnik kapitala država, mora oblast ravnati kot skrben gospodar. Pravo velja enako za zasebnike kot za državo. Več kapitalizma pomeni manj regulacije države, nižje davke in manjše prerazporejanje dohodkov. Kapitalizma ni mogoče ločiti od intelektualne dediščine škotskega razsvetljenstva in klasičnega liberalizma.

V socializmu ima državna lastnina (ali kako drugače poimenovana ne-zasebna lastnina) prednost pred zasebno lastnino. Oblast izriva zasebnike iz številnih dejavnosti. Po tem, ko so poskusi, da bi z državnim planiranjem nadomestili trg klavrno propadli, tudi socialisti trg dopuščajo, a na trgu ima država privilegiran položaj. Več socializma pomeni več regulacije države, višje davke in večje prerazporejanje dohodkov. Socializma ni mogoče ločiti od intelektualne dediščine marksizma in leninizma.

Popolni kapitalizem obstoja samo v levičarskih pamfletih in v učbenikih pretežno socialističnih držav. Družbe, kjer bi imeli lastniki v rokah vse vzvode odločanja, ostali pa nobenega, ni. Še najbližje čistemu kapitalizmu je bil Hong Kong preden je prišel pod kitajsko oblast. Menim, da Indeks ekonomske svobode kar dobro razvršča države glede na to koliko kapitalizma imajo. Socializem je najbolj uveljavljen na Kubi, v Venezueli in v Severni Koreji. Vse razvite države so kapitalistične. Glede na obseg regulacije, omejevanja podjetniške pobude ter razporejanja dohodka in premoženja, pa lahko ocenjujemo koliko so socialne ali socialistične.

Za privatizacijo NLB in Telekoma obstaja parlamentarna večina

V Sloveniji imamo kapitalizem. Kapitalizem nam zagotavlja naša ustava in naše članstvo v Evropski uniji. Če vzamemo Indeks ekonomske svobode kot merilo, smo med razvitimi državami (na primer med članicami OECD) med desetimi državami z največ socializma oziroma najmanj kapitalizma. Malenkost manj socializma kot pri nas je v Belgiji, na Madžarskem, v Turčiji in na Slovaškem. Za malenkost več socializma pa je v Franciji, na Portugalskem in v Italiji.

Med strankami, ki so na nedeljskih volitvah prišle v državni zbor, sta se v predvolilnem obdobju za več kapitalizma zavzemali le NSi in SDS. SDS bolj previdno, medtem ko so NSi-jev program gospodarstveniki in ekonomisti ocenjevali kot resen predlog za premik k bolj tržnem gospodarstvu.

Gospodarsko vprašanje za katerega, če se bodo stranke držale predvolilnih obljub, obstoja »parlamentarna večina«, je privatizacija NLB in Telekoma. Za privatizacijo, brez zadržkov, so se pred volitvami zavzemali SDS, LMŠ, NSi in ZAB. Tudi za uvedbo socialne kapice glede na predvolilne obljube obstoja »parlamentarna večina« (SDS, LMŠ, SMC, NSi, ZAB). Podobno se te stranke zavzemajo tudi za ukinitev zgornjega razreda dohodnine oziroma njeno zmanjšanje.

Glede zmanjševanja regulacije, reforme trga dela, reformiranja pokojninskega sistema in omogočanja zasebne podjetniške pobude v različnih družbenih dejavnostih sta bili v predvolilnih pobudah stranki NSi in SDS precej osamljeni. Vse stranke, ki so bile doslej v vladi, imajo glede izpeljave reform problem z verodostojnostjo, saj v večini primerov niso do konca izpeljale obljubljenega. Še posebej Stranki modernega centra, glede na njeno vodilno in večinsko vlogo v zadnji koaliciji, težko verjamemo, da bo v naslednjem mandatu izvajala ali podpirala reforme, ki jih ni izvajala že doslej.

Levica je še v pred-revolucionarni fazi

Poleg Liste Marjana Šarca so dominantni mediji v predvolilnem času najbolj promovirali Levico. Javno je simpatije do njihovega dela izrazil tudi Milan Kučan. Kot svetal žarek upanja jih po volitvah navaja Slavoj Žižek. Rast vpliva Levice in povezovanje Desusa z Jankovičem je prisililo tudi Socialne demokrate (SD), da so zaostrili protikapitalistično retoriko. V stranki danes ni niti sledu o gospodarskih politikah, kakršne sta izvajala uspešna socialdemokratska politika Tony Blair ali Gerhard Schroeder. Ne glede na to ali bo Levica v vladi ali v opoziciji, bodo v SD, glede na dovzetnost velikega dela slovenskega volilnega telesa za populizem, stalno pod pritiskom. Morali se bodo braniti, da jim Levica ne bi prevzela še več volivcev.

Ljubljanski salonski levičarji so volili Levico, ker predvidevajo, da bo delovala kot nekdaj Zveza Komunistov. Tehnokrati so poskrbeli, da so partijske elite uživale vsaj nekaj dobrobiti kapitalizma, ideologi pa so krotili samoupravljavce s floskulami in, če je bilo potrebno, tudi z eksemplarično represijo. Ne zavedajo se, da Levica nima tehnokratov (in jih tudi noče imeti), ideološko nakladanje pa ljudje danes mnogo hitreje spregledajo kot to veljalo nekoč. Levica je v pred-revolucionarni fazi, v kakršni sta bila Kardelj in Kidrič pred vojno ali je bila grška Syriza pred zmago na volitvah. Na nedeljskih volitvah je Levica prišla blizu svojega maksimuma. Toda njen škodljiv vpliv bo večji od deleža sedežev v Državnem zboru, ker bo potiskala v večjo radikalizacijo tudi druge leve in levosredinske stranke.

Dileme NSi

Tranzicijska levica lahko sestavi vladno večino brez SDS, SNS in Levice, samo če v Vlado vstopi tudi NSi. Skušnjava NSi bo velika in medijski pritisk še večji. Če bo alternativa leva vlada z Levico ali z NSi dejansko na mizi, bo za prihodnjo blaginjo Slovenije razmeroma vseeno, kako se NSi odloči. S sedmimi poslanci in z dvema ministroma kaj bistvenega in opaznega ne bo mogla doseči. Tudi s predčasnim odhodom iz koalicije ne bi mogla ničesar doseči, saj jo bi v takem primeru poleg volivcev, ki bi jih zapustili zaradi vstopa v koalicijo, zapustil tudi velik del onih, ki sodelovanje v taki koaliciji odobravajo. Stranka z delom v taki koaliciji novih volivcev ne bo pridobila.

Če dobimo levo koalicijo, ki bo vključevala Levico tudi ne bo hude katastrofe. Konjunktura na naših tujih trgih utegne trajati še nekaj časa, tudi domače gradbeništvo bo še nekaj časa v zagonu, reform ne bo, a tudi za udejanjanje populističnih idej ne bo kaj dosti prostora. Višji davki ne ustrezajo interesnim skupinam ki podpirajo LMŠ, SMC in ZAB, pa tudi rezilno žico bodo odstranjevali s hrvaške meje počasneje, kot je na primer odhajajoča vlada odstranjevala cestninske postaje z avtocest. Največja škoda bo, ker se bo pod vlado take koalicije nadaljeval razkroj družbenih podsistemov kot so zdravstvo, vojska, pokojninski sistem in šolstvo.

Z vstopom v levo vlado (pa čeprav brez Levice) pa bi NSI zapravila reformni potencial, ki ga je pokazala ob teh volitvah. Res ji ni prinesel obetanega števila glasov, a kaže se trend, da lahko razširi svojo volilno bazo preko kroga praktičnih katoličanov.

Reforme bodo, prej ali slej

Ideološka zaslepljenost in operativne težave povsem leve Vlade bi mnogim odprla oči in najkasneje čez štiri leta bi bili pogoji za izvedbo reform bolj ugodni. »Prednost« čiste leve Vlade je tudi, da bi interesne skupine, ki so iz nič postavile Pozitivno Slovenijo, potem SMC in sedaj še LMŠ, morale bolj odkrito nastopati. Če bi imela Slovenija srečo v nesreči, se lahko dokončno diskreditirajo.

Seveda obstaja tudi možnost, da bo Janezu Janši uspelo sestaviti vladno koalicijo. V tem primeru bodo morale reformno usmerjene stranke v koalicijskih pogajanjih, glede na svoje predvolilne obljube, tudi kaj žrtvovati. Moja želja je, da bi se osredotočile na ureditev kritičnega stanja v zdravstvu in pravosodju. Pokojninski sistem naj naredijo  bolj vzdržen. Zagotovijo naj normalno delo policije in vojske in privatizirajo NLB in Telekom. Pri deregulaciji naj se osredotočijo na urejanje prostora in na gradnjo.

Z nižanjem davkov in z drugimi bolj radikalnimi koraki v smer tržnega gospodarstva bi počakal na boljše čase. Konec koncev, na zadnjih volitvah večina ni glasovala za več kapitalizma.