Avtor: Rudi Kocjančič.
Jože Pirjevec je na peti Vseslovenski vstaji, ki je bila na Dan upora proti okupatorju, nosil transparent: Mussomeli go home! Transparent je pojasnil s sporočilom, da »moramo za svoj ponos le malo bolj poskrbeti«. Njegov transparent je dvakrat dobrodošel: prvič, za razumevanje upora proti okupatorju, in, drugič, za spraševanje o ciljih vseslovenskih vstajnikov.
Hkrati me je Pirjevčev transparent zmedel, tako kot že nagovor Janeza Stanovnika v Dražgošah. Bojim se namreč, da že Cankarjev Kantor ni bil tujec, kot denimo Joseph Mussomeli, ampak Slovenec in da v Sloveniji še živijo njegovi potomci. Ker je Stanovnik tudi ob letošnjem Dnevu upora zagotovil, da »nam ne bo gospodaril niti Beograd, niti Bruselj ne Wall Street«, bi bilo morebiti bolje, da bi Pirjevec na šesti Vseslovenski vstaji nosil transparent: »Kantor go home!« Kot državljan na kandidatni listi nekdanje LDS bi bil vsekakor prepričljiv.
Toda ob Dnevu upora proti okupatorju ne morem mimo tistih izkušenj in sporočil iz naše polpreteklosti, ki so pomembne tudi za ohranjanje dostojanstva ljudi ter pravičnosti in solidarnosti v današnjem in jutrišnjem času. Pri tem sem vesel, da se lahko oprem na temeljne ugotovitve Janeza Stanovnika, že več desetletij nosilca visokih javnih funkcij, ter na izkušnje in ugotovitve Jožeta Pirjevca, univerzitetnega profesorja zgodovine.
Janez Stanovnik me je še posebej presenetil z avgustovsko izjavo, da je »obstajal v Sloveniji deset let po vojni komunistični totalitarni sistem«. To trdita tudi taboriščnik Boris Pahor in partizan France Bučar. Še zlasti sem radoveden, ali so takšen sistem vzpostavili tujci, s podporo v Washintonu in Londonu, ali domači moskovski kolaboranti z Leninske šole in Akademije Džerdžinski. Moj sobesednik Jože, partizan, namreč vedno znova vztraja, da so »uradniki« iz moskovskega hotela Lux – med njimi predvsem Kardelj in Maček – zlorabili OF in partizanski odpor – kako ponosen je nanj! – za vzpostavitev povojnega boljševiškega totalitarnega sistema. Ne dvomim, da bi se lahko Pirjevec kot zgodovinar prepričljivo opredelil do tega vprašanja.
Morebiti bi lahko Janez Stanovnik, ki je bil leta 1944 inštruktor IO OF na Primorskem, le kako ugotovil, kdo je preganjal in zapiral tiste Primorce – kot tudi TIGROVCE – , ki so jih v britanski in ameriški vojski usposobili za padalce in jih odvrgli na njihova domača tla, da bi se lahko borili zoper okupatorja. Toda ker sem v mislih že na Primorskem, ne morem mimo naslednjega besedila Jožeta Pirjevca na hrbtni strani njegove knjige Tito in tovariši, v katerem pripoveduje: »…da se je družina, v kateri je rasel…po vojni izselila iz Sežane zaradi odklonilnega odnosa do Titovega režima«. V intervjuju, v Objektivu v letu 2011, je bil še določnejši. Povedal je namreč,da je njegov oče med vojno sodeloval z OF, leta 1947 pa je emigriral v Trst, »ker se je kot kolikor toliko premožen obrtnik bal, da bi ga naši zaprli«. Pri tem je predstavil družino svojega očeta kot izrazito liberalno-demokratično. Pirjevčev oče je tako zbežal, v skrbi za svojo svobodo, s partizanske Primorske v Trst, ki so ga tedaj upravljali, v jeziku tedanjih agitpropovcev, anglo-ameriški imperialisti.
Ob tem ne zmorem, ne da bi se spomnil sodelovanja Pirjevca v eni od oddaj Odmevi, v preteklem letu, v kateri je pripovedoval, da so njegovi svojci lahko prepeljali truplo njegovega očeta čez državno mejo v Jugoslavijo, v njegovo rojstno vas v bližini Sežane, šele potem ko je pri UDBI posredovala neka gospa, ki je pri njih gospodinjila.
Sprašujem se, kako bi Srečko Kosovel upodobil tako kratko pot, le od Sežane do Trsta, in od Trsta do Sežane, ter kako bi ubesedil čustva in misli popotnika na tej poti: izhajajočega iz liberalno-demokratične družine, aktivista OF, uspešnega trgovca, notranjega ujetnika »naših«, begunca pred Titovim režimom in tujca, ki mu je šele UDBA dopustila, da je bi bil pokopan v domači zemlji. Do njega se opredeljujem le toliko, kolikor je bil žrtev tedanje oblasti. Na žalost ne poznam njegovega imena, da bi ga lahko navedel in tudi tako izkazal polno spoštovanje do njega.
Toda naš popotnik se očitno ni po naključju leta 1947 umaknil v Trst. V tem letu so namreč začeli moskovski diplomanti in tečajniki iz Cekinovega grada, poleg pripadnikov »protiljudske inteligence in duhovščine«, intenzivno preganjati tudi mnoge aktiviste OF, partizane, »dahavce«, španske borce in celo nekatere predvojne komuniste. Pri tem so še posebej budno »pokrivali« angleške in ameriške »špijone«. Zato ne pomeni odhod Pirjevčevega očeta zgolj odhod nekega posameznika, ampak personificira tudi sistemsko nasilje nad tistimi, ki so dozdevno, domnevno ali dejansko ogrožali tedanjo partijsko oblast. Več bi lahko povedal o povojnih procesih Janez Stanovnik, ki je bil v tedanjem času šef kabineta Edvarda Kardelja, ki je bil v vrhu takratne jugoslovanske oblasti in ki ga je tudi sproti obveščal o pisanju domačih in tujih časnikov.
Pred prvim majem tudi ne morem mimo partijskega letaka in uvodnika v prvi številki Poročevalca ob prvem maju v daljnem letu 1941, v katerih so tedanji funkcionarji KPJ in KPS ugotavljali, da so tako imperialistične klike Anglije in Nemčije kot tudi Japonske in ZDA pahnile svet v vojno, medtem ko hodi Sovjetska zveza iz socializma v komunizem po poti največjih genijev človeštva – Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina. Ne dvomim, da se Janez Stanovnik še spomni, tudi kako so Sovjetska zveza in države iz njenega tabora, med njimi tudi Jugoslavija, leta 1947 zavrnile Marshallov program za gospodarsko obnovo Evrope, češ da ne bodo sprejele »imperialističnega denarja«.Manj znana je, kajpak, ameriška vojaška pomoč Jugoslaviji v petdesetih letih, v času potencialnega sovjetskega vdora, ki smo jo lahko v polnem obsegu spoznali šele v okviru razstave Oklep svobode v preteklem letu v Pivki.
Kot kaže so Kantorji več ali manj le tujci, zato je spodbudna Stanovnikova izjava, da »v Sloveniji ne bo gospodaril niti Beograd, niti Bruselj ne Wall Street«.
Vir: Finance
