A. Tomelj: Kanonizacija Prešerna

2
545

Zdi pa se, da so množici spomenikov komunističnim revolucionarjem pognale korenine do pekla in jih ni moč prestaviti – kaj šele odstraniti. In tako se slovenska politična zgodovina za naš mladi rod in turiste iz tujine začne 1941. leta.

Zanimiva knjiga Marijana Dovića Prešeren po Prešernu[i] je izšla le v štiristotih izvodih, zato širokega kroga bralcev najbrž ne bo imela, kar bi bilo seveda škoda. Obsežno delo ima znanstveni značaj, saj je samo seznam literature dolg devetnajst strani. Besedilo je obogateno s številnimi črno-belimi slikami. Nikakor nimam namena dajati celovite ocene knjige, ker za to nisem sposoben in strokovno podkovan; dovolim si zapisati le nekaj vtisov in osebnih razmišljanj.

Avtor uporablja pojem kulturni svetnik, ki bralca sprva zmede in katoličanu vzbuja nelagodje ob mešanju svetega s posvetnim, vendar v nadaljevanju drzno poimenovanje prepričljivo utemelji. Pravi, da gredo svetniki skozi postopek kanonizacije s svojim neoporečnim življenjem in izjemnim odnosom do Boga in bližnjega, s presežnim in s čudeži. Nasprotno od njih pa imajo kulturni svetniki po nenapisanem pravilu oporečna življenjska pota, vendar je njihova kanonizacija podobna kot pri pravih svetnikih: ugotavljanje trajnih kulturno-duhovnih presežkov, prekopavanja ter skrb za relikvije in materialno zapuščino, muzeji, spominska obeležja, poimenovanje lokacij in ustanov, komemoracije in čaščenje, oblikovanje skupnosti, pisanje spominov, življenjepisov, romanov, filmskih scenarijev …

Kanonizacije kulturnih svetnikov so bile značilne za 19. in začetek 20. stoletja: naš Prešeren, nemški Schiller, poljski Sienkiewicz, madžarski Petöfi, češki Mácha, islandski Hallgrimsson, itd. Ravno o slednjih dveh je v knjigi popisana izčrpna primerjava s Prešernom. Zanimivo, vsi našteti kulturni svetniki so bili prekopani – tudi Prešeren po treh letih – in to z roba na sredino kranjskega pokopališča. Tako kanonizirani kulturni svetniki kot tudi njihovi spomeniki na najodličnejših lokacijah imajo pomemben vpliv na narodno zavest.

Pomlad narodov v sredini 19. stoletja ni obšla slovenskih dežel. Kot drugod po Evropi smo si tudi pri nas v nacionalnem programu pomagali ustvarjati identiteto naroda z zaslužnimi literati. Sprva smo stavili na Vodnika (in mu postavili spomenik), kmalu pa ga je začel izpodrivati Prešeren, vizionar z evropskimi obzorji. Po več neuspešnih poskusih za postavitev spomenika Prešernu je prizadevanje bleščeče udejanil ljubljanski župan Hribar in Ljubljana (ter z njo Slovenija) je leta 1905 na osrednjem trgu dobila Prešernov spomenik. Pri odkrivanju spomenika je bil slavnostni govornik Ivan Tavčar, ki je med drugim izrekel, da »duh njegov [Prešernov] preveva slovensko zemljo od Soče do Drave od Triglava do Učke gore«. (Dović, M., str. 201) No, pa smo spet pri usodi južne meje! Odkritje spomenika je bila ena od pomembnih zmag pri uveljavljanju slovenstva v Ljubljani.

Posebnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami je, da celo-postavnemu kipu kanoniziranega Prešerna ne dela družbe noben spomenik slovenskega politika, Prešernovega sodobnika iz rajnke Avstrije ali pa tvorca prve Jugoslavije (Bleiweis, Krek, Šušteršič, Toman, Vošnjak, Korošec …). S tem se po nepotrebnem uklanjamo teorijam, da smo komaj včeraj postali nacija in še to zgolj zaradi pesnikov in pisateljev. Kaj bi nam pomagale genialne ideje le-teh, če bi ostale le na papirju in še ta bi bil malokomu dostopen!

Imeli smo spomenike cesarja Franca Jožefa I. in maršala Radetzkega ter kralja Aleksandra, ki so se morali umakniti vsakokratni novi državi. Z zamudo smo poravnali dolg do Maistra in Slomška (ob njegovi beatifikaciji). Zdi pa se, da so množici spomenikov komunističnim revolucionarjem pognale korenine do pekla in jih ni moč prestaviti – kaj šele odstraniti. In tako se slovenska politična zgodovina za naš mladi rod in turiste iz tujine začne 1941. leta.

Janezu Bleiweisu je v knjigi namenjena precejšnja pozornost. Dović se je odmaknil od šablonskega, dobrih sto let prevladujočega slabšalnega mnenja o tem pomembnem Prešernovem sodobniku. Do Bleiweisa, ki si je za življenja prislužil vzdevek oče slovenskega naroda, je krivično, da mu je bil ta vzet. Zaničevanje in izrivanje iz narodovega spomina se je vleklo od mladoslovencev preko liberalcev do komunistov. Ravno odnos do Prešerna naj bi bil glavni argument za zaničevanje osebnosti in omalovaževanje njegovega dela. Pri tem pa je zamolčano, da je Bleiweis v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavljal Prešernove pesmi in da je dvojezičnega Prešerna spodbujal k rabi slovenščine v dopisovanju; med ohranjenimi Prešernovimi pismi sta le dve v slovenščini. Govoril je na Prešernovem grobu in zbiral denar za nagrobnik ter sam dodal pomemben znesek. Bleiweis in Slomšek sta tvorno sodelovala v dobrobit Slovencev – in to brez zbadljivih napisov[ii], kar za Prešerna ne moremo trditi. S Kmetijskimi in rokodelskimi novicami je Bleiweis izobraževal rojake in utrdil enotni slovenski knjižni jezik in dokončno vpeljal rabo gajice. Ne pozabimo na njegovo vlogo v taborskem gibanju in znamenito zahtevo v govoru »Dajte nam Slovenijo!« ter na organiziranje čitalništva. Koliko časa bo moral še prenašati očitke, da naj bi dajal prednost Koseskemu pred Prešernom? Kaj ni bil Koseski »pop-art zvezda« svojega časa, ki se je z rimami (na primer: Kdo je mar?)[iii] priljubil številnim bralcem in poslušalcem? Je danes kaj drugače, pa naj gre za urbano ali ruralno popularno kulturo? Nič novega pod soncem!

Marijan Dović foto: Tina Dović
Marijan Dović foto: Tina Dović

Ali zaradi površnosti ali zaradi političnega prepričanja in odnosa do Slovenije, kakršna pač je, so avtor in recenzenta zanemarili dve dejstvi. Prvo je to, da Prešernove nagrade niso začeli podeljevati šele z letom 1947 v Ljudski republiki Sloveniji. Resnici na ljubo je potrebno poudariti, da je bila Prešernova nagrada Mestne občine Ljubljana ustanovljena že leta 1939 za časa župana Jura Adlešiča.[iv] Zanimivo je vedeti tudi to, da je 8. februarja 1943 iz rok župana Leona Rupnika nagrado prejela Mira Puc (po drugem možu Mihelič) za roman Tiha voda.[v] (Še en dokaz, da je bilo kršenje kulturnega molka in njegove posledice zelo raztegljiv pojem!)

Drugi spodrsljaj je navijaško opisovanje vstajniškega gibanja (2012-2014) in grda politikantska zloraba Prešerna, »ki mu je pripadla vloga simbolnega zavetnika impozantnega protesta proti političnim elitam (Dović, M., str. 221).« Citirane so tudi izjave kulturnih podjetnikov Möderndorferja in Jovanovića. Hote ali nehote je prezrto četrt stoletja starejše slavje ob razglasitvi izida plebiscita o samostojnosti. Poldeta Bibiča, ki je ognjevito recitiral Zdravljico, je s ponosom in ganjenostjo poslušala nepregledna množica na Prešernovem trgu in v okoliških ulicah.

O Prešernu po Prešernu še kar doživljamo nova spoznanja, ali bolje rečeno, nove zlorabe. Po umetniški svobodi, s katero je Matjaž Kmecl v filmskem scenariju Prešernu namenil aktivno vlogo v marčni revoluciji, je nedavno posegel tudi Jože Trobec[vi] in Slovencem predstavil najbolj »verodostojno« podobo Prešerna. Z glave našega kulturnega svetnika je snel cilinder in nanjo poveznil čepico, ki je bila menda zelo priljubljeno pokrivalo revolucionarjev. Revolucija še kar traja in priča smo novim čudežem na priprošnjo našega kulturnega svetnika!

 

[i] Dović, M. Prešeren po Prešernu: Kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika, Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2017. Novi pristopi.

[ii] Slomšeku, ko je bil na svetlo dal; Novičarjam

[iii] Jovan Vesel Koseski: Kdo je mar?

[iv] Šterbenc-Svetina, B. et al. Novi slovenski biografski leksikon, Ljubljana: ZRC SAZU, 2013, str. 80.

[v] Dolgan, M. Literarni atlas Ljubljane, Ljubljana: ZRC SAZU, 2014, str. 135.

[vi] Ilustrator, avtor Vučka – maskote sarajevskih OI, več tukaj.

2 KOMENTARJI

  1. Sporočilo knjige razumem kot poziv: Kulturno v kulturi!

    Potem bo opravljala svoje plemenito poslanstvo v slovenski skupnosti in bo preprečevala nekulturna dejanja.

  2. “mešanju svetega s posvetnim, vendar v nadaljevanju drzno poimenovanje prepričljivo utemelji.”

    Zanimivo. Mešanje svetega s posvetnim običajno pomeni zmago princa Teme.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite