Pričevanje kanadskega misijonarja o izkušnji ob klinični smrti

Na hrvaškem spletnem mediju Dnevno je bilo objavljena izkušnje klinične smrti, ki jo  je podelil kandski duhovnik in misionar. O teh izkušnjah lahko marsikje slišimo, beremo v knjigi Raymonda A. Moodyja Življenje po življenju, kjer je ta pojav temeljito obdelan, lahko pa o takšnih doživetjih beremo tudi v leposlovju.

Duhovnik je o tem govoril, zapisal je nekdo drug, zato je zapisano v tretji osebi. Osrednje mesto v tem pričevanju ima Božje usmiljenje, zato je branje tega prispevka primerno pred belo nedeljo, ki je tudi nedelja Božjega usmiljenja. Jezus je rekel duhovniku, naj pove ljudem, kje ga lahko najdejo.

Duhovnik – misijonar na dopustu je zaplaval v morju, kmalu pa se je začel potapljati

Bil je na dopustu. Stopal je ob obali in molil rožni venec. Nato se je odločil za kopanje. Morje je bilo mirno, med plavanjem je prišla plima in valovi so ga ponesli v globine morja. Nameraval se je vrniti na obalo, a je videl, da se premika le še bolj na odprto morje. Bil je miren, ker je nekako čutil, da ga bo nekdo rešil. Kot da bi slišal glas: »Ne boj se!«

Po boju z valovi se je v nekem trenutku znašel pod vodo v popolni temi. Spoznal je, da umira. Razmišljal je: »Smrt je prišla in zdaj bom prišel pred Boga

Rekel je: »Bog, prihajam k tebi! Bodi milosten, sprejmi mojo dušo!«

Ugledal je luč Božje navzočnosti. In slišal glas: »Ne skrbi za telo. Ne potrebuješ ga.«

Videl je tudi dva žarka svetlobe in vedel je, da sta bila tista žarka dva angela, čeprav nista bila v človeški podobi. Ta dva angela sta nekam odpeljala njegovo truplo.

Njegova duša je bila navdušena vsem, kar je doživela. Čeprav brez telesa, se je popolnoma zavedal sebe in videl sebe v celoti. Obdan je bil s čudovito svetlobo, ki je bila Božja Ljubezen. Ni je mogoče opisati s človeškimi besedami, ker na zemlji ni mogoče doživeti takšne izkušnje. Nato je videl čudovito katedralo, v katero je želel vstopiti. Okoli njega so se začeli zbirati ljudje. Kasneje je ugotovil, da so to tisti, ki jih je v življenju na zemlji pomagal rešiti in jim priti v nebesa.

Potem pa je prišel čas, da si ogleda svoje življenje na zemlji. Celo svoje življenje je videl kot v filmu. Videl je vse, kar je bilo dobro in kar je bilo slabo. Kot da mu je Bog predstavil vse njegovo življenje od rojstva do tega trenutka.

Človek ob umiranju dojame greh drugače, kot ga je dojemal v življenju

Jasno je videl, da ko nekoga prizadene, ne žali samo tiste osebe, temveč Jezusa, ki je v tej osebi. Jezus mu je dal spoznanje, da je videl vsako bolečino, ki jo je povzročil. Jasno je spoznal, kolikšno bolečino povzročajo grehi, ki se jih ne kesamo ali jih ne priznamo z resnim obžalovanjem. Grehi, ki jih prav priznamo, so odpuščeni in Jezusa ne žalijo.

Tega spoznanja ne bi prenesel, če ne bi bil obdan z Božjo Lučjo. Če ne bi bil v Božji Ljubezni. In potem je videl vse svoje dobre misli, besede in dejanja ter trpljenje, ki ga je daroval Bogu. To spoznanje je bilo kot balzam za dušo.

Nič ni bilo skrito. Vse je bilo popolnoma jasno. Vse dobro in vse slabo.

Slišal je glas, ki je rekel:

»Ob tebi so tisti, ki si jih pomagal rešiti. Prišli so na srečanje s teboj, da bi skupaj s teboj slavili Boga. Ob tebi so tisti, ki si jih pomagal rešiti s svojo molitvijo, trpljenjem in ljubeznijo

Spoznal je, da rešuje Bog, mi pa nismo odgovorni le za svojo odrešitev, temveč tudi za odrešitev drugih. Lahko sodelujemo pri reševanju. Moramo reševati druge. Če bomo tako delali, bomo  ob prehodu v večnost srečali tiste, ki smo jih pomagali rešiti z molitvijo, trpljenjem, ljubeznijo ali kakorkoli drugače. Ob smrti nam bodo prišli naproti in za večno ostali z nami. Tudi oni molijo za nas. In ne prenehajo, ker so zelo hvaležni, če smo jim nesebično pomagali.

Satan zelo sovraži duhovnike in vse ljudi, ki molijo in darujejo trpljenje

Nenadoma se je pojavil oblak, ki ga je lovil. Sprva je bil bel, a sčasoma je postal črn kot grozljiv tornado. Nenadoma se je znašel v kletki, oblak pa je dobil obliko zveri, ki se je s strašnim besom zaganjala vanj. Najbolj zastrašujoč pa ni bil pojav zveri, temveč sovraštvo, ki ga je zver sejala. Grozovito je preklinjala.

On pa je vedel, da mu ne more škoditi. Vedel je, da ga satan sovraži. Dejal mu je povsem mirno, naj ga kar preklinja, vendar on pripada Jezusu: satan bi namreč naredil vse, da bi ga vrgel v pekel.

Sovraži ga iz dveh razlogov:

  1. predvsem zato, ker je duhovnik;
  2. ker se mu želi maščevati za vse tiste duše, ki so ga obdajale, ker jih je rešil.

Videl je, kako zelo satan sovraži duhovnike. Prav tako pa tudi druge, ki molijo in darujejo svoje trpljenje, da bi nagovorili grešnike, rešili ljudi iz satanovih krempljev in jih izročili Bogu.

Satan naredi vse, da bi človeka odvrnil od molitve in ločil od Boga

In zato nas satan sovraži in preganja – naredi vse, da bi nas odvrnil, oddaljil od molitve in ločil od Boga. Prepričuje nas, da ne bi priznavali Boga, da ne bi prejemali zakramentov, da ne bi hodili v cerkev in delali dobro. Njegova želja je, da se zapremo v lastno sebičnost in lagodno življenje.

Ko se je satan dobesedno zaganjal vanj, ga je angel naučil, kako naj moli:

»Po Njegovem prebridkem trpljenju – usmili se me!«

To so bile besede iz rožnega venca Božjega usmiljenja, a nekoliko spremenjene, ker je duša duhovnika pravzaprav že bila na drugi strani. Njegova duša je bila z Bogom, ne več med ljudmi na svetu. To molitev je z njim molil angel varuh, ki mu je stal ob strani.

Duše v vicah vedo, kdo na svetu moli zanje

Duhovnik dalje pričuje, da je slišal:

»Pokazal sem ti moč svoje milosti. Ko duša pokliče mojo milost, satan postane nemočen. To je moč mojega usmiljenja. To ti je dano v rožnem vencu Božjega Usmiljenja. Seznanil sem vas s to močjo in en klic zadostuje, da se satan umakne

Vice so stanje osamljenosti ali duhovne teme – odvisno od greha, v katerem so duše. Vice so stanje hudega trpljenja.

Nekatere plasti vic se ne razlikujejo od pekla. Edina razlika je v tem, da obstaja upanje, da bo duša sčasoma vendarle rešena iz vic. Na zadnjem sodišču bo duša prišla iz vic in tako bo rešena za nebesa. Iz pekla pa ni mogoče priti, ker je pekel večno prekletstvo.

Vsakdo, ki v trenutku smrti zanika Boga in zavrača Božjo milost, se odloči za pekel. Bog pa vsakomur daje možnost odrešitve do konca, do zadnjega trenutka. Če je še tako velik grešnik in storil grozne grehi, je lahko rešen celo v zadnjem trenutku svojega življenja. Takšen primer je razbojnik, ki je bil križan ob Jezusu. Kdorkoli pa tudi v tem milostnem trenutku popolnoma zavrača Boga, bo preklet za večno.

V vicah je srečal dva človeka iz neke družine. Eden mu je povedal:

»Bori se za nebesa, govori o vicah, govori o tem v pridigah!«

Eden izmed duhovnikov – duš v vicah – mu je povedal, kaj naj oznanja. Želel si je, da bi o tem pridigal, a je dejal, da je vse življenje sprejemal slabe, pomanjkljive, površne odločitve. Poudaril je, da so duše v vicah hvaležne za vsako molitev. Vendar pa je opozoril tudi na dejstvo, da so bile te molitve in svete maše, za katere so hvaležni, namenjene prav njim. Pomagajo jim v tolikšni meri, kolikor so jih tudi oni sami cenili v svojem zemeljskem življenju.

Mati Marija obiskuje duše v vicah in lajša trpljenje

To je neverjetna izkušnja. Duše v vicah vedo, kdo moli zanje. Žal pa si same ne morejo pomagati. Sveta maša zanje je največja moč in milost rešitve!

Duša, ki je v vicah in se z močjo očiščevanja vse bolj približuje nebesom, čuti vse več svetlobe in vidi – nebesa. Duše v vicah neizmerno hrepenijo po Bogu. Ta bolečina je toliko večja, kolikor bolj je duši žal za vse, kar je slabega storila, saj prejema jasno spoznanje glede vseh zamujenih priložnostih, ko bi lahko bila pri maši z srcem, ko bi lahko prejemala zakramente, ko bi lahko molila ali naredila nekaj dobrega, pa je vse to opuščala ali pa opravljala površno.

Nebeška Mati Marija vsakodnevno obišče duše v vicah. Tam ni občutka za čas. Vsak obisk Matere Marije prinaša veliko olajšanje vsaki duši v vicah. Te dušam je trpljenje najbolj olajšano ob Marijinih praznikih.

Velika množica duš zapusti vice za Božič in odide v nebesa, ker je Jezus prišel na zemljo, da bi rešil ljudi. Prav tako se ogromno duš reši iz vic ob prazniku vseh svetih in vernih rajnih (1. in 2. novembra) pa tudi v osmini po tem prazniku. Največje zmagoslavje in rešitev pa se dogaja za Veliko noč. Ob vseh teh praznikih Bog podeljuje izredne milosti odpuščanja.

Vrnitev duhovnikove duše v telo in s tem na Zemljo

Začutil je veliko hrepenenje po vstopu v nebesa. In potem je slišal besede:

»Pošiljam te nazaj na zemljo

Duhovnik pripoveduje, da se je začel nekako upirati Gospodu Jezusu, ker se ni želel vrniti na zemljo, saj je tu doživljal nekaj izrednega in najlepšega. Gospod Jezus je rekel:

»Ja, vem, da želiš biti tukaj. Tudi jaz želim, da si čim prej z mano. Želim, da bi bila vsaka duša z mano, da bi bila srečna, če bi bila tukaj, in da bi bila čim prej v večnem Kraljestvu z mano, a tvoje poslanstvo na zemlji še ni izpolnjeno. Še vedno moraš veliko trpeti, veliko moliti in veliko ljubiti, da mi tako izročiš veliko duš!«

Gospod Jezus je do nas ljudi nepredstavljivo nežen in neskončno pozoren, ljubeč do vsakega posameznika, kot da se lahko posveča samo njemu.

Duhovnik pa se je upiral:

»Ne, ne, ne, ne grem nazaj na zemljo!«

Gospod Jezus je nadaljeval:

»Pojdi nazaj in govori o tem, kar si videl! Pričuj drugim! Povej vsem, kako zelo ljubim vsako dušo. Povej vsem, kako zelo pogrešam vsako dušo, in si neizmerno želim, da je srečna in potopljena vame. Povej vsem, da jih čakam in nikogar ne pozabim. Povej vsem, da me lahko na zemlji najdejo živega in resničnega. Vsi na zemlji me lahko srečate in vidite živega v svetem obhajilu, ko se dajem za vas. Vse vas čakam pri sveti maši.

Ko duhovnik pri sveti maši dvigne hostijo in vam pokaže mene, Trpečega in Vstalega za vas v svetem Rešnjem telesu, takrat ne sklanjajte glav, ne zapirajte oči, ampak glejte mene. Kajti Jaz vas gledam iz te hostije. Gledam vsakogar posebej. Gledam vas z ljubeznijo in prihajam z ljubeznijo k tistim, ki me sprejmejo z ljubeznijo, da napolnijo svojo dušo z mojo ljubeznijo in močjo v boju proti zlu. Opogumljajte drug drugega glede tega življenjsko pomembnega dejstva.«

Spet na obali

Dalje duhovnik pripoveduje, da je po zadnjem pogovoru z Gospodom Jezusom, v katerem ga je poslal nazaj na zemljo, slišal:

»Vstani!«

V tistem trenutku je začutil tla pod nogami; vrnila so se mu telesna občutja, prav tako pa tudi vse duševno doživljanje. Počutil se je, kot da bi bil na dnu morja. Spraševal se je, kako bo prišel nazaj na obalo zdaj, ko je na dnu oceana. In slišal je besede:

»Vstani!«

Vstal je in njegova glava se je dvignila iz vode. Brada je še bila v vodi. Takrat je zaslišal:

»Pojdi ven iz vode!«

Odpravil se je na obalo in odšel točno na isti kraj, kjer je vstopil v vodo. V bistvu je bilo to fizično nemogoče, saj je bila plima še visoka.

Vrnil se je v življenje, ker je Bog to želel. Niti za trenutek se ni počutil utrujenega niti se ni dušil ali lovil zraka. Bilo je, kot da se je ravnokar potopil in še isti trenutek splaval iz vode – nič drugega.

Vir: Dnevno.hr; prevod Niko Rupnik