Kam pa naj Lukašenka gre?

Putinov krog v duhu brezupne mešanice ruskega carskega in sovjetskega imperializma (z odločilno vlogo slednjega, se razume) Belorusiji preprosto ne priznava pravice do samostojnega obstoja. In kaj je boljša pot do njegove ukinitve kot obupani gubernator Lukašenka, ki bi prodal še kaj več, ne le države, da le ohrani privid oblasti, saj sicer nima kam iti?

Če si je kdo morda še delal utvare, da je Aljaksandr Lukašenka na volitvah res dobil osemdeset odstotkov glasov, ga je prejšnji teden na laž postavil kar samodržec sam. Na skrivnem pripravljena in izpeljana inavguracija pač bolj pritiče gverilcem kot vsesplošno priljubljenemu šefu države. Seveda, če bi jo oblast napovedala in bi jo prenašala televizija, bi se na ulice nemudoma zgrnili protestniki, kar bi vrglo silno slabo luč na vse skupaj tudi v očeh morebitnih povabljenih tujcev, saj ne bi bilo med domnevnim volilnim izidom in dogajanjem terenu nobene povezave.

Delni uspehi režima

Lukašenka je torej z načinom, kako je nastopil svoj domnevni šesti “mandat”, sam najbolje potrdil, da je njegova verodostojnost zdrsnila na raven blizu ničle. To kajpak takoj vidnih neposrednih posledic nima. S pomočjo policije, KGB-ja in vojske drži Belorusijo še vedno v šahu. Ravno tako je še vedno v veljavi vseskozi ponavljana gotovost, da do spremembe položaja ne more priti drugače kakor preko Moskve.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

O odzivanju Evropske unije imam sicer še vedno nespremenjeno slabo mnenje, saj je recimo nezmožnost dogovora o uvedbi sankcij vsaj proti vrhu režima slednjega gotovo utrdila v nasilnem zatiranju demokratičnega gibanja. Toda pravih vzvodov Unija pač nima in je v tolažbo vsaj sorazmerno odločno stališče zunanjega ministra EU Josepa Borrella in še posamično številnih držav (med katerimi žal še ni Slovenije), da šestega Lukašenkovega mandata ne priznavajo. Kaj to sicer pomeni v praksi, se bo moralo šele pokazati. Imam namreč občutek, da se bodo v Bruslju delali, da Lukašenkovo peto predsedovanje poteče šele 5. novembra, čeprav si ga je s tajno inavguracijo skrajšal kar sam.

Priznati je tudi potrebno, da je režimu v zadnjih tednih uspelo množično javno izražanje nezadovoljstva omejiti s strategijo, po kateri z aretacijami proteste oslabijo, še preden se prav razvijejo. Seveda so pridržanja velikokrat naravnost groteskna, kot denimo sobotna med pohodom žensk, in k utrditvi ugleda Lukašenkove ekipe prav nič ne prispevajo. Silijo pa ljudi, da iščejo nove, javno manj impresivne poti za protest, kot v Minsku v nekakšni različici mariborskih “živih dvorišč”.

Opazno je nadalje, da je inavguracija (ki sta jo doslej izrecno priznala samo Turkmenistan in Kitajska, kar je Lukašenka nagradil tako, da je državna televizija en dan govorila samo o najbolj obljudeni svetovni državi) še okrepila surovost varnostnih sil. Nemoteno se nadaljuje tudi izločanje vidnejših opozicijskih obrazov. V minulem tednu so aretirali odvetnico Marije Kalesnikave Ljudmilo Kazak, a so jo po enem dnevu zgolj oglobili in izpustili. Zaprta je bila ravno dovolj, da je sodišče vmes Kalesnikavi podaljšalo pripor.

Kako iz pata?

Po mesecu in pol nezadovoljstva zaradi ponarejenih rezultatov volitev se tako zarisuje nekakšen pat. Če se je v začetku zdelo, da bi lahko “revolucija” sorazmerno hitro uspela, in če se je pozneje ravno tako pokazala možnost za sorazmerno hitro zatrtje demokratičnega gibanja, se ni zgodilo ne eno drugo. Seveda ima Lukašenka zaradi monolitne trdnosti svojega aparata in hkrati možnosti, da vsako luknjo, kot je bila tista v medijski krajini, zapolni z ruskimi pomagači, prednost, kar zadeva sredstva. Toda tepe ga res strahotno pomanjkanje legitimnosti, ki lahko ob naslednjem sunku zruši njegov režim. Oziroma bi ga že, če ne bi bil deležen brezpogojne ruske podpore ob hkratni nezainteresiranosti in nemoči Evropske unije in ZDA.

Lukašenki gre paradoksno na roko ustavnopravni kaos, ki ga je z volilno goljufijo ustvaril. Uničenje večine volilnih zapisnikov je sicer pustilo dovolj dokazov za volilno prevaro v velikem slogu, toda premalo za nesporno ugotovitev dejanskega volilnega izida. Zato je moč sicer verjeti zatrjevanju Svjatlane Cihanovske, da je prava zmagovalka, ne da se pa tega neizpodbitno potrditi.

Na žalost v Belorusiji drugače kot v Ukrajini leta 2004 in tudi še leta 2014 ne obstaja praktično nobena državna ustanova, ki ne bi bila že dve desetletji povsem podrejena Lukašenki. Vrhovno sodišče bi v normalnih razmerah lahko odigralo svojo vlogo in na podlagi izpričanih nepravilnosti razveljavilo volitve. Pa tega seveda ni storilo. Tudi parlament ni, kot je bil v Ukrajini, zmožen odigrati nobene vloge. Vseh sto deset poslancev spodnjega in štiriinšestdeset članov zgornjega doma je praktično izbral osebno Lukašenka. Če bi prišlo do razveljavitve volitev, bi bilo moč v pogovorih pred njihovo ponovitvijo doseči dogovor o spremembah.

Tudi sicer bi bila dejansko “notranja rešitev”, dosežena v dialogu med Lukašenkom in opozicijo, daleč najboljša. Vendar Lukašenka z dobrimi razlogi ne pristaja na nobeno obliko pogovorov s komer koli. Dobro se namreč zaveda, da bi že z vstopom v dialog katere koli vrste pristal, da ob koncu ne bo imel več absolutne oblasti. Ta pa je zanj očitno edina sprejemljiva. Čeprav ga ne moti, da se bo, če se bo, na oblasti obdržal zgolj kot brezzobi ruski pajac (kar je že zdaj). Ki bo pa lahko za zabavo bolj ali manj nemoteno mlatil državljane. Preprečevanju dialoga služi vztrajno obglavljanje vrhov opozicije in njihovo izrinjanje v tujino, da lahko potem reče, saj ni nikogar, s komer bi se pogovarjal.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Predlogi, ki jih nihče ne jemlje resno

Lukašenka se verjetno boji tudi, da morebitni dogovor po vseh mostovih, ki jih je porušil po 9. avgustu, verjetno ne bi vzdržal, če bi vključeval kakršno koli nadaljevanje njegovega predsedovanja. Podobno se je zgodilo z ukrajinskim dogovorom iz leta 2014, ki je bil za demokratično gibanje z osrednjim določilom, po katerem je bil Janukovičev mandat skrajšan zgolj za tri mesece, po vseh žrtvah preprosto nesprejemljiv. Četudi bi morda vsaj papirnato ohranil ozemeljsko celovitost Ukrajine.

Lukašenka je doslej napol resno predlagal ustavno reformo, ki naj bi mu zagotovila še dve leti oblasti, nakar bi sledile predsedniške in parlamentarne volitve po novi ustavi. Ker ni bil v pripravo predloga vključen nihče iz opozicije in ker ni predvidena kakršna koli delitev oblasti v vmesnem obdobju, demokratično gibanje tega predloga seveda ne jemlje resno. Pač pa z njim občasno pomaha Rusija, ki je sama izvedla ustavno reformo, s katero je še bolj prilepila Putina na njegov predsedniški stolček.

Lukašenka in njegov (nehoteni) delež pri novi Belorusiji

A je še en razlog, ki priporoča Lukašenkov dogovor z opozicijo. Upor proti samodržcu je v Belorusiji potrebno verjetno brati v prvi vrsti kot upor tistih, ki so zrasli v Lukašenkovem sovjetoidnem oklepu, vendar jih je ta začel utesnjevati. Seveda so gospodarske težave in diktatorjeva brezbrižnost do epidemije koronavirusa dale gibanju dodatno podlago in verjetno omogočile njegovo številčnost, toda korenine so vseeno drugačne kot, denimo, v Venezueli. Nehote je Lukašenka preraščanje sovjetoidnega oklepa spodbudil še sam s svojo politiko od ukrajinske krize leta 2014 naprej, ko mu je postalo jasno, da ga lahko Putin pohrusta za malico kot Krim, zaradi česar se je začel od Rusije odmikati.

Posledica je bila nekaj več manevrskega prostora za belorusko nacionalno istovetnost in beloruski jezik. Nekateri indici kažejo, da se je Lukašenka po Porošenkovem zgledu poigraval tudi z zamislijo o avtokefalnosti pravoslavne Cerkve v Belorusiji. To je ob delni gospodarski liberalizaciji kajpak dvigovalo samozavest tistim, ki se v sovjetoidni državi niso dobro počutili. Prvi izidi popisa prebivalstva iz leta 2019 kažejo, da se je omenjeno poznalo tudi tam. Delež ljudi, ki so kot materni jezik navedli beloruščino, se je v primerjavi z desetletjem prej, ko je ta odstotek po več kot desetletju brutalnega izrinjanja prvega uradnega jezika iz javne sfere bistveno padel, tokrat povišal. In dosegel najvišjo raven na jugozahodu države, za katerega sicer ni značilna tako močna navezanost na belorusko istovetnost kot za severozahodu.

Celo Lukašenki se je zdelo primerno kot materni jezik navesti beloruščino, čeprav njegovo znanje slednje ne sega tako daleč, da bi lahko izpolnil beloruski obrazec (izpolnil je ruskega).

Prehiter spopad za dušo?

Protesti Minsk Foto: EPA

Seveda Lukašenka ni nikakršen prijatelj posebne beloruske kulture. Državo dojema kot lastnik, ki se vselej obnaša tako, da ohrani svojo oblast. In v zadnjih petih letih je pač zagotavljanju te oblasti bolj služilo do Rusije skeptično stališče, medtem ko je v prvih dveh desetletjih zavzeto uničeval belorusko nacionalno dediščino, za katero je mislil, da mu je nevarna.

Morda bi lahko celo rekli, da so letošnje volitve in spopad za dušo Belorusije, če se izrazim pesniško, prišli nekoliko prehitro. Lukašenkova morebitna vsaj začasna zmaga bi namreč  kratkoročno bržkone izničila veliko pridobitev zadnjih petih let in potisnila številne dosežke beloruskega nacionalnega gibanja spet v katakombe. Kot je Lukašenka v boju za oblast z množičnimi blokadami interneta in aretacijami uslužbencev praktično v enem zamahu že uničil dosedanji ponos beloruskega gospodarstva, razvito računalniško industrijo, ki je množično pobegnila v Latvijo, Litvo ali Ukrajino. Kajpak je njegovo razumevanje najbrž tako, da so njeni vodilni predstavniki prekršili dosedanji pakt o nenapadanju, ko si je ustanovitelj tehnološkega parka v Minsku Valerij Capkala drznil kandidirati za predsednika, sektor informacijske tehnologije pa je množično podprl proteste.

Lukašenka Belorusijo v celoti podredil svojim osebnim potrebam

Dogovor med Lukašenkom in opozicijo bi pridobitve zadnjega obdobja zavaroval. Pot do njega bi, kot rečeno, lahko vodila preko razveljavitve volitev, izpustitve političnih zapornikov in vrnitve pregnancev, prehodne skupne vlade, uveljavitve nove ustave ali vnovične uveljavitve sorazmerno demokratične predhodnice iz leta 1994 s popravki in nazadnje novih predsedniških in parlamentarnih volitev brez Lukašenkove udeležbe. Ovira za tak dogovor ni samo vztrajanje nekdanjega večnega predsednika pri absolutni oblasti, marveč vse bolj tudi stotine zaprtih in pretepenih, ki si ne bodo mogli predstavljati njegove kakršne koli udeležbe pri oblasti.

Ampak Lukašenka je poskrbel, da bi lahko opozicija tak dogovor morda vseeno požrla. Kot rečeno, je Belorusijo v celoti podredil svojim osebnim potrebam. In jo v bistvu že v zgodnjem obdobju svojega predsedovanja, ko je lahko še sanjal o tem, da bo prva violina v skupni državi, dobesedno prodal Rusiji. Skupna država Rusije in Belorusije v resnici sicer nikoli ni pošteno zaživela. Toda sam njen papirnati obstoj je Putinovemu režimu dovolj, da lahko dogajanje pri zahodnih sosedih razume kot svojo notranjo zadevo, če mu bo tako ustrezalo. In to je seveda za samostojno Belorusijo smrtno nevarno.

Če bi bil Putin preudaren …

Mnogi štejejo Vladimirja Putina za preudarnega, nadarjenega politika. Priznam, name verjetno pri ocenjevanju vpliva globoka antipatija do njegove osebnosti kagebejevskega oficirja iz sovjetske šole. Ampak drznem si reči, da je vse, kar smo doslej videli, temeljilo na zanašanju na grobo silo in prisilo skupaj s sovjetoidno propagando. Za Rusijo je tako morda pridobil Krim in Južno Osetijo, dolgoročno pa zapravil simpatije v Ukrajini in Gruziji ter ustvaril cel kup kaotičnih zamrznjenih konfliktov.

Če bi bil res moder, kot ga je nedavno označila celo Svjatlana Cihanovska (čeprav je v isti sapi rekla, da to pravi, ker ga potrebuje), se v Belorusiji za zagotavljanje vpliva ne bi bilo potrebno pretegniti. Ob tradicionalni naklonjenosti Belorusov Rusiji in tesnih zvezah med kulturama mu gre v prid heterogenost demokratičnega gibanja, ki je idealna podlaga za glavno orožje veščega politika, načelo “Deli in vladaj”.

Stebri gibanja

Prvi, ključni steber gibanja so protestnice in protestniki na terenu, ki nosijo daleč največji del bremena. Vsak odhod na proteste se namreč lahko konča z aretacijo in/ali modricami. Ker je cilj gibanja preprost, zamenjava okorelega diktatorja in poštene volitve, lahko med protestniki sobivajo pripadniki zelo različnih družbenih slojev in političnih prepričanj, od konservativnih beloruskih domoljubov preko delavcev in izobraženih mladih, ki morda pogledujejo proti Rusiji, do najbolj izpostavljene borke za pravice gejev in lezbijk v Belorusiji Vike Biran, ki so jo v soboto ravno tako zaprli. So pa kot znamenje nasprotovanja Lukašenki vsi posvojili belo-rdeče-belo zastavo Beloruske ljudske republike in samostojne Belorusije do leta 1995, ki je tradicionalni simbol nacionalne opozicije.

Drugi steber je ekipa okoli Lukašenkove protikandidatke Svjatlane Cihanovske, v kateri imata poleg nje osrednjo vlogo Volha Kavalkova in nekdanji Lukašenkov kulturni minister Pavel Latuška. Ta trojica je ob podpori beloruske diaspore, ki jo je Lukašenka zlasti v svojem do beloruščine sovražnem obdobju pospešeno potiskal na zahod, Litve in Poljske razvila občudovanja vredno diplomatsko dejavnost v tujini. Zdi se, da je bil velik uspeh zlasti nastop Svjatlane Cihanovske v Evropskem parlamentu.

Svjatlana Cihanovska je med drugim (poleg 573 drugih poslancev, ki so podprli resolucijo, da parlament ne priznava legitimnosti Lukašenkove izvolitve) očitno navdušila slovensko evroposlanko Tanjo Fajon, ki je objavila goreč čivk v podporo Cihanovski in proti Lukašenki. Seveda so jo (nekateri) pravoverni slovenski levičarji takoj okarali, saj očitno štejejo žal ne zadnjega, a najdoslednejšega Sovjeta za “svojega človeka”.

Beloruska kriza še vedno ostaja lepa priložnost za zbližanje vzhoda in zahoda, konservativnega in levoliberalnega toka Evropske unije. Škoda bi bilo, če bi konservativci ta teren prepustili liberalcem, nemara v zgrešeni veri, da je Lukašenka spričo svojih homofobnih ali celo mizoginih in antisemitskih izpadov “njihov”. Višegrajci pa sploh zgrešijo smisel svojega obstoja, če vidijo v Putinovi Rusiji svojega idejnega zaveznika. Ob podobni iluziji se je pravzaprav razbila že zunanja politika cesarja Franca Jožefa.

Kljub vtisu uspešnosti delovanja izgnancev je vse večja nevarnost, da bi se odtujili od dogajanja v matici. Kot duhovito pravi moj prijatelj, prehajanje od enega do drugega hiltona težko dolgoročno ohrani smisel za tegobe nosilcev gibanja doma. Cihanovsko morda nekoliko k zemlji vleče v Minsku zaprti soprog, toda čez nekaj časa se utegne celo to pozabiti.

Tretji steber predstavljata v Belorusiji zaprta Marija Kalesnikava in Viktar Babarika, pred volitvami znana po bližini Rusiji. Zlasti prestiž Kalesnikave je s tem, ko je ostala doma za ceno zapora, zelo zrasel. Ko bi bil Putin moder strateg, mu ne bi bilo težko zabiti klina med njenim “klanom” in ekipo okrog Cihanovske v Litvi. Končno sta tu še zakonca Capkala v Ukrajini, ki sta bila doslej verjetno najmanj dejavna, bi pa lahko še vedno odigrala določeno vlogo.

Putin bi lahko dosegel marsikaj, toda …

Če se Putin zaradi svojih izkušenj iz Nemške demokratične republike panično boji vsake vloge ljudstva pri odločanju, bi pravzaprav s krepitvijo katerega koli od treh zadnjih stebrov zlahka oslabil protestnike. Pa še heroj v njihovih očeh bi postal, če bi se odrekel Lukašenki. Res je sicer, da je najboljši trenutek za kaj takega že zamudil, ampak čisto prepozno ni. Toda bojim se, da ga razen protidemokratičnega sovjetoidnega instinkta in zanašanja na golo silo pred omenjeno pametno potezo zadržuje še en temeljni pomislek. Mislim, da njegov krog v duhu brezupne mešanice ruskega carskega in sovjetskega imperializma (z odločilno vlogo slednjega, se razume) Belorusiji preprosto ne priznava pravice do samostojnega obstoja. In kaj je boljša pot do njegove ukinitve kot obupani gubernator Lukašenka, ki bi prodal še kaj več, ne le države, da le ohrani privid oblasti, saj sicer nima kam iti?