Kakšno bo leto 2011?

0
21

Novo leto, praznovanjeLeto 2010 bo ostalo zapisano kot težko leto za Slovenijo. Ekonomsko gledano si kljub nekoliko izboljšanim gospodarskim kazalcem tudi v letu 2011 ne gre obetati veliko dobrega. Rahla otoplitev je namreč predvsem sad zunanjih dejavnikov, izboljšanih gospodarskih razmer v naši najpomembnejši gospodarski partnerici Nemčiji, ne pa rezultat kake nove gospodarske politike. Razen nekaj zategovanja pasu in pokojninske reforme ni Slovenija naredila še ničesar, da bi v tako zaostrenih razmerah izboljšala svojo mednarodno konkurenčnost in si zagotovila dolgoročno preživetje v svetu nacij, ki jih je vse bolj strah le za lasten obstoj. Propadanje gradbene industrije; izpostavljenost bank slabim kreditom, namenjenim managerskim odkupom velikih, za nekaj časa tako uspešnih podjetij, ki pa sedaj prav tako padajo; nadaljevanje padanja zaupanja v pravno državo in tudi v politične institucije, so izjemno slab obet za Slovenijo v letu 2011.

Kje sta bili in kje bosta levica in desnica?

Na levici nas najbolj skrbi odsotnost pravega političnega vodenja, celo odsotnost zavedanja v kako hudi krizi smo, največji prav po dvajsetih letih samostojnosti; Slovenija gre nazaj, stran od ambicije biti v zgornji polovici držav EU. Premier Pahor – ki mu še vedno lahko priznamo osebno integriteto – se zdi preplavljen z dogodki, ki jih ne obvladuje, in izgubljen med številnimi sodelavci, ki jim ne bi smel zaupati. Levica, ki bi se očitno želela znebiti Pahorja, bi si na čelu vlade menda želela človeka profila ljubljanskega župana.

Predsednik Republike želi dajati videz očeta naroda, dajati spodbudo, imeti moralno avtoriteto. Toda doslej ni dokazal, da je pripravljen zavzeti ekvidistanco, se dvigniti nad politično-ideološko obzorje, v katerem se je oblikoval. Pozdravil je npr. kot moralno dejanje odstop ministra Gjerkeša, ki je vozil v vinjenem stanju (in bi nemara zmogel neopažen do doma, če mu ne bi počila guma) toda ali se je morda oglasil, ko je bil za direktorja kriminalistične policije predlagan človek, ki naj bi kot policist vinjen povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom?

Na desnici se še krepi SDS, toda Janez Janša se zagotovo zaveda, da tudi rezultat krepko nad 30% ne bo dovolj za sestavo vlade. SLS ostaja na meji, za NSI ni jasno, ali jo bo prestopila. Ljudmila Novak korektno vodi stranko, a ji še ni uspelo iz gibanja nedeljnikov ustvariti prave krščanske-demokratske stranke. Izkušeni Lojze Peterle bi kako stvar gotovo naredil bolje, vendar tudi on ne more modernizirati stranke in doseči preboja. Bolje kot da znova poskuša biti politik bi bilo, da utrdi podobo državnika; tudi ta lik desnica in zlasti krščanska demokracija potrebujeta. Za Slovenijo bi lahko več naredil tudi z bolj izrazitim profiliranjem v evropskih krogih. (Navsezadnje bi ga lahko vlada koristno uporabila vsaj tako kot je nedavno Milana Kučana v BiH.)

Ena sama sodobna, simpatična desno-sredinska stranka?

Zastavlja se vprašanje, ali ima post-komunistična Slovenija sploh kritično maso za sodobno krščansko-demokratsko stranko? Uspeh SKD na prvih demokratičnih volitvah (13%) ali na volitvah v Državni zbor leta 1992 (15 sedežev) predstavljajo največji domet stranke – doslej ali nasploh? Poti naprej sta dve: ohraniti svoj krščansko-demokratični profil in ostati stranka niše (tudi v tem primeru je potrebna modernizacija stranke) ali pa poskušati zajeti širši krog volivcev, pri tem pa postaviti krščansko-demokratski profil v ozadje. Nekaj podobnega je storil Janez Janša, ko je prevzel tedanjo Pučnikovo SDSS, ki s svojim demokratičnim levim profilom enostavno ni nagovarjala dovolj volivcev. Obe nalogi bosta zelo težki in verjetno ji v krščansko-demokratskih krogih trenutno sedaj ne bi bil nihče kos. Morda je kratkoročno ali celo srednjeročno edina pot – ne samo za krščansko demokracijo, ampak za celotno desno sredino – spojitev v eno samo, sodobno, simpatično konzervativno stranko.

Prijava

Za komentiranje se prijavite