Izjave za medije po izrednem srečanju štirih predsednikov, na katerem so spregovorili o delovanju političnih institucij v času krize, o njihovem sodelovanju ter skupnih prizadevanjih za politično enotnost za usklajeno delovanje.
Predsednik DZ Igor Zorčič, predsednik republike Borut Pahor, predsednik vlade Janez Janša in predsednik DS Alojz Kovšca. Foto: Daniel Novakovič/STA
Kakšni so voditelji, ki jih imamo in jih bomo imeli, je v veliki meri odvisno od nas, pravzaprav od tega, kako pojmujmo svobodo. Svoboden ni, kdor misli, da lahko dela, kar se mu zljubi. Program, po katerem delujejo pravi voditelji je znan, njihovo delovanje je javno. Vstopajo skozi glavna vrata. Ne vstopajo pri stranskih vratih, na skrivaj čez ograjo, prek medijskih manipulacij in laži …
V Katoliški cerkvi smo na četrto velikonočno nedeljo obhajali nedeljo dobrega Pastirja. Seveda je dobri oziroma lepi Pastir Jezus, ki se saducejem in farizejem ni bal povedati, da so tatovi in roparji, da so pastirji najemniki, ki zbežijo, ko se pojavi nevarnost, in ovce prepustijo sovražnikom. Tatovi prihajajo zato, da kradejo, ubijajo in uničujejo.
Ovce kot prispodoba
Pastir pelje ovce ponoči v stajo, da so v staji varne in si odpočijejo, naslednje jutro pa jih spet pelje ven, na zrak, na pašo. Ovce vodijo tudi v klavnice. Ob judovski veliki noči so ovce vodili tudi v Tempelj za zakol. V prispodobi to pomeni, da je možno z ljudmi manipulirati in jih izkoriščati. Najprej jih je treba ujeti in jih zapreti ter jim vcepiti strah. Eden izmed – žal – uspešnih receptov za ohranjanje oblasti je netenje nezadovoljstva in ščuvanje ljudstva proti določenemu sovražniku, ki to sploh ni. Če sovražnika sploh ni, je treba nekoga za sovražnika razglasiti, ga šele ustvariti in neprestano vzdrževati. Tatinsko-hudodelska oblast zlahka »zmaga«, če ljudstvo sprejeme njeno čudovito zgodbo in se odloči za suženjstvo. Tudi koronavirus skuša pretentati telesne celice in se prikazati kot del telesa. Imun postane tisti organizem, ki virus prepozna, ga premaga in si ga dobro zapomni (spominske celice); kdor tega ne zna, noče ali ne zmore, pa je pokončan.
Dva nasprotujoča si vzorca
Znano je, da veliki diktatorji sami izjavljajo, da je ljudstvo neumno in kako inteligentno so ga prinesli okoli. Seveda lahko razmišljamo globlje in se vprašamo, ali je to res uspeh. Za ljudstvo nikakor ne. Kaj pa za zmagovalce? Jim zmaga res prinaša srečo? Ali pa so taki zmagovalci in uspešneži v resnici velike reve, vredne najglobljega prezira, po drugi strani pa tudi usmiljenja ravno zaradi tega, ker so pokvarjeni zločinci in roparji.
Nasproti takim voditeljem Jezus za zgled postavi samega sebe. »Jaz sem Lepi Pastir.« Noben vladar tega sveta Jezusa ne more doseči niti preseči. Zemeljski vladar le za kratek čas vlada na tem svetu. Jezus pa je Vladar vesoljstva, Vladar vseh časov, Vladar nebes in zemlje, Vsevladar. Čeprav Jezus ni vladar »od tega sveta«, kot je sam rekel Pilatu, je vladar tudi tega sveta. Zemeljski vladarji ljudstvu ne morejo podariti odrešenja, kot ga podarja Kristus. Kaj je odrešenje? Je večno življenje. To je »malo« več kot pokojninski dodatek ali kaj podobnega. Kristjani namreč verujemo, da se naše življenje s smrtjo ne konča. Ateisti bodo seveda ugovarjali. Res je, samo dve možnosti sta: ali Bog je ali pa ga ni; ali je s smrtjo vsega konec ali pa obstaja večno življenje. Menim, da vsakdo izmed nas bolj ali manj veruje, dvomi in se odloča o teh dveh možnostih. Razen tistih, ki so izgubili spomin, ki nimajo stika z realnostjo ter živijo v virtualni ali kakšni drugačni iluziji, kjer ima itak vsak več življenj in je človek nesmrten …
Zemeljski vladar, ki sledi Kristusovemu zgledu
Noben zemeljski vladar torej ne more stopiti na Kristusovo mesto. Lahko pa sledi njegovemu zgledu, mu postane podoben. To velja tako za vladarje, ki se trudijo biti kristjani, kot tudi za tiste, ki nimajo milosti krščanske vere. Tudi ateist namreč lahko upošteva Božje zapovedi, četudi v Boga ne veruje. To pomeni, da milosti, ki jih daje Bog, niso rezervirane samo za tiste, ki smo kristjani. Bog ljubi vse ljudi in Sveti Duh veje, kjer hoče.
Vladar, ki sledi Kristusovemu zgledu, hoče ljudstvu dobro. Njegov cilj ni izkoriščati ljudstvo za svoje egoistične interese. Svojo moč uporablja za materialno in duhovno dobro celotnega ljudstva. Samega sebe daje za ljudstvo. Svoje življenje posveča skupnosti, ljudstvu. Prizadeva si, da bi vsi živeli čim polnejše, človeka vredno življenje, da bi se kot skupnost vsestransko razvijali. Ne zbeži, ko se pojavi resnična nevarnost. Ne izmišlja si navideznih sovražnikov, ker se sooča z resničnimi problemi, ki jih je v življenju več kot dovolj. Upošteva, da je vsak državljan edinstven in neponovljiv, in se zaveda, da ljudje niso le delovna sila, vir, strošek … Vsakdo izmed nas je edinstven, neponovljiv. Pravi voditelj, če res ni nujno, ljudi ne zapira v karantene, še manj v koncentracijska taborišča, v razne jame in rove. Trudi se, da bi bili dobri državljani, obenem pa razgledani svetovljani, odprti za izzive časa. Daje zgled in hodi prvi. Ni tisti, ki iz ozadja s pomočjo svojih hlapcev s »palico« preganja svoje ljudstvo, hkrati pa mu govori o svoji veličini in zahteva, da ga časti kot božanstvo.
Program pravega voditelja je znan, njegovo delovanje je javno. Vstopa skozi glavna vrata. Ne vstopa pri stranskih vratih, na skrivaj čez ograjo, prek medijskih manipulacij in laži … To delajo tatovi in kriminalci!
Izbrati si moramo prave voditelje
Kakšne voditelje imamo in jih bomo imeli, je v veliki meri odvisno od nas, pravzaprav od tega, kako pojmujmo svobodo. Svoboden ni, kdor misli, da lahko dela, kar se mu zljubi. Biti svoboden je težko. Svoboden postaja le, kdor vstopa skozi ozka vrata, kdor se odpoveduje svojemu egoizmu, si po svojih močeh prizadeva za svoj vsestranski razvoj …
Biti suženj je laže: ubogaš druge in ne razmišljaš več; prepustiš se določeni stvari in postaneš njen suženj; postaneš »ovca«. Bog noče, da smo »ovce«! Sužnji smo lahko zaradi podrejenosti malikom (kariera, denar, uspeh, slava, moč, strasti …). V ječe iluzij smo lahko zaprti zaradi ideologij, ki so lepe teorije, a niso v skladu z resničnostjo življenja. Zaprti smo lahko v dominantno kulturo smrti, v globalizem zla. Zasužnjuje nas lahko naša preteklost (zamere, jeza, neuspehi, razočaranja, napake …). Razni voditelji bi radi ovce zadržali notri, v zaporih duha, ker so tako nemočne, pohlevne. Voditelj, katerega zgled je Jezus, pa pelje ovce ven, na »pašnike«, k »izvirom voda«, skrbi za polnost življenja, za ustvarjalnost, se ne zadovolji z životarjenjem ljudstva, z blodenjem v začaranem krogu. Pravi voditelj gre prvi, gre pred ovcami, kaže pot.
Kako nam koronavirus lahko pomaga?
Koronavirus nam pomaga odkrivati veliko hujše viruse: igračkanje z oblastjo, neresnost etičnih protokolov in kontrole v bioloških laboratorijih, hinavščino in egoizem med narodi; neodgovornost in sprijenost svetovnih in mednarodnih organizacij, moralno dekadenco medijev pa tudi mojo osebno neodgovornost. Vsem nam je namenjen glas: »Odpovejte se svoji hudobiji, spoštujte drug drugega, spokorite se, spreobrnite se, delajte pokoro za svoje zločine!«
Bog, prosim te za zdravo pamet; za milost, da bomo vedeli, kdaj ubogati in kdaj ne; da ne bomo ubogali, ko bi se morali upreti, in se ne bomo upirali, ko je treba ubogati. Da bi znali izbirati prave vladarje!
Kakšni so voditelji, ki jih imamo in jih bomo imeli, je v veliki meri odvisno od nas, pravzaprav od tega, kako pojmujmo svobodo. Svoboden ni, kdor misli, da lahko dela, kar se mu zljubi. Program, po katerem delujejo pravi voditelji je znan, njihovo delovanje je javno. Vstopajo skozi glavna vrata. Ne vstopajo pri stranskih vratih, na skrivaj čez ograjo, prek medijskih manipulacij in laži …
