Kakšna je resnična usoda Moskovičeve vile

7
969

Nekdanjo Moskovičevo vilo je stranka SD oz. njena predhodnica dobila z menjalno pogodbo za del stavbe današnjega slovenskega parlamenta oz. za poslopje nekdanjega CK ZKS na Tomšičevi v Ljubljani.

Že večkrat je v slovenski javnosti odmevala usoda t. i. Moskovičeve vile, delo arhitekta Josipa Costaperaria (1876–1951), razkošne nepremičnine na Levstikovi 15 v Ljubljani, kjer je danes sedež stranke Socialnih demokratov (SD). Pred časom jo je Judovska skupnost Slovenije (JSS) omenjala kot možnost vračila v naravi oz. nadomestila zanjo. V javnosti se že nekaj časa pojavljajo razne zgodbe in netočne informacije o usodi omenjene nepremičnine. Toda na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi v različnih ljubljanskih arhivih) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v uničevalnem taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič. Ta jo je sicer takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da bi zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev samodejno pripadlo t. i. splošnemu ljudskemu premoženju, niti ni bila predmet povojne nacionalizacije.

Judovski kapital na Slovenskem je bil sicer predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, nič drugače niso počele niti povojne jugoslovanske oblasti, ki so se prav tako polaščale judovskega premoženja. Slednje je delilo usodo zaplemb in nacionalizacij, ki so jih doživljali tudi drugi (nekoliko) premožnejši državljani. Pri tem odvzemu ni bila odločilna nacionalna, verska ali rasna pripadnost, pač pa zgolj razredna. Zato ne preseneča, da so marsikaterega Juda razglasili za osebo nemške narodnosti ali celo Kulturbundovca ter ga razlastili na podlagi odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Paradoksalno je le, da so Judom leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: nacisti zaradi protijudovske zakonodaje, komunisti pa zato, ker naj bi bili nekateri slovenski Judje – Nemci. Po vojni so oblasti zaplenile veliko judovskih nepremičnin (stanovanja, hiše, vile), kar velja predvsem za Ljubljano. V seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembena komisija in jih dala v uporabo takratnim komunističnim veljakom, najdemo tudi vilo družine Ebenspanger (Knafljeva ulica, kjer se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič), vilo Adolfa Mergenthalerja (Zaloška cesta, kjer je bil sedež OZNE za Ljubljano) in vilo družine Pollak (Rožna dolina, kjer sta bili dve sobi rezervirani za ministra Edvarda Kocbeka). Iz pritožb, ki so jih razlaščenci naslavljali na Mestno zaplembeno komisijo in na druge pritožbene organe, je razvidno, da so velikokrat kot razlog za izvzem iz zaplemb navajali prav svoje judovsko poreklo, a največkrat to ni pomagalo. Nadalje je bilo odvzeto oz. zaplenjeno premoženje nekaterih Judov, ki so po nastanku judovske države leta 1948 optirale za Izrael oz. so se tja odselile.

Drugačna pa je bila usoda t. i. Moskovičeve vile. Pojdimo po vrsti. Leta 1889 je v Ljubljani odprl trgovino hrvaški Jud Julij Moises. Po njegovi smrti leta 1900 sta njegovo dejavnost nadaljevala sinova Robert in Feliks, ki sta svoj priimek spremenila v Moskovič. Leta 1927 je Robert Moskovič umrl in edini lastnik je ostal Feliks Moskovič (1878, Varaždin–1944, Auschwitz). Podjetje Brata Moskovič je bilo še leta 1939 eno največjih trgovskih podjetij v tedanji Dravski banovini, ki je grosistično trgovalo z usnjem, strojarskimi maščobami, strojili in z uvoženimi kožami.

Ob italijanskem popisu prebivalstva Ljubljanske pokrajine konec julija 1941 se je precej ljubljanskih Judov opredelilo za Nemce. Ali je šlo za strah ali za oportunizem, iz arhivskih dokumentov ni mogoče zagotovo ugotoviti. Večino njih so italijanske okupacijske oblasti internirale že novembra 1941 ali spomladi 1942 v različne kraje severne Italije in v posamezna zbirna taborišča. Nekateri starejši ljubljanski Judje, med njimi tudi Feliks Moskovič, ki so že dolgo prebivali v Ljubljani, so na italijanske okupacijske oblasti naslovili prošnjo za preklic poziva k prisilnemu odhodu, toda njihova prizadevanja so bila večinoma brezuspešna. Spomladi 1943 so bili tako aretirani Feliks Moskovič ter njegova hči Vera in sin Julij.

Leta 1931 sta zakonca Feliks in Klara Moskovič kupila nepremičnino, takrat še na naslovu Levstikova 31, Ljubljana. Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Sloveniji je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla zadnja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov.

Novembra 1946 je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo zaplembo celotnega premoženja družine Moskovič na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi. Umorjenega Feliksa Moskoviča so namreč komunistične oblasti obtožile sodelovanja z Gestapom (!), na podlagi tega so mu zaplenili celotno premoženje, ki je bilo decembra 1946 popisano in ocenjeno. Hkrati je bil odsotnemu obsojencu v zaplembnem postopku postavljen skrbnik Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič. Lajtner je predlagal, da se zaplemba ukine ter da se mu imetje dodeli v začasno upravo. Pred zapuščinsko razpravo je Mestni ljudski odbor (MLO) za okrožno mesto Ljubljana poslal dopis Predsedstvu vlade LRS, ali imajo kaj proti ukinitvi sekvestracije, saj bo Ignjat Lajtner podedoval Moskovičevo premoženje.

Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu. Postavili so pogoj, da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sekvestracije oziroma uvedbe zaplembnega postopka in se omenjeni postopek ustavi. Naslednji dan je Vlada LRS sporočila MLO, naj nikakor ne predlaga ukinitve sekvestracije, temveč naj ji nasprotuje, saj se zaradi visokih državnih investicij v nepremičnino in namena, ki mu danes služi nepremičnina, pripravlja in bo verjetno v najkrajšem času vložen predlog v smislu 3. člena Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači z dne 2. avgusta 1946.

Aprila 1947 je Vlada LRS obvestila MLO, da je obvestila Vrhovno sodišče LRS, slednje pa Okrajno sodišče, da umika svoj predlog, da se nepremičnina ne vrne dediču, in predlaga umik sekvestracije. Okrajno sodišče je sporočilo dediču, naj predlaga razveljavitev odločbe o sekvestraciji, saj zapustnika nista odsotna, temveč sta umrla kot žrtvi okupatorja, dedič premoženja pa je znan. Maja 1947 je Okrajno sodišče izdalo prisojili, s katerima je prisodilo zapuščino Feliksa in Klare Moskovič Lajtner Ignjatu, ki se je kot lastnik tudi vpisal v zemljiško knjigo. Predsedstvo Vlade LRS je od Lajtnerja leta 1948 zahtevalo 600.000 takratnih dinarjev kot refundacijo izplačanih računov za adaptacijska dela v vili na naslovu Levstikova 31. Leta 1949 je bila vila na prošnjo Rajonskega ljudskega odbora IV. ponovno ocenjena, tokrat na nižjo vrednost. Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. junija 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini.

Avgusta 1953 se je na podlagi odločbe, akta o razlastitvi z dne 11. avgusta 1953, v zemljiški knjigi zaznamovala razlastitev nepremičnine. Kot razlog so navedli: »Od leta 1945 je hiša služila za reprezentančne potrebe bivšega Predsedstva vlade LRS oz. služi sedaj za potrebe izvršnega sveta Skupščine LRS. Da bi hiša še naprej služila takšnemu namenu, so potrebne večje adaptacije, združene z velikimi stroški. Teh adaptacij lastnica (Dana Kos) ni pripravljena izvršiti na svoje stroške, na drugi strani ne bi bilo gospodarsko, da bi Izvršni svet izdajal velike vsote za adaptacijo hiše, ki bi ostala v zasebni lasti. Zato je v splošnem interesu, da pride hiša z vrtom, ki je izvršnemu svetu nujno potrebna, v splošno ljudsko premoženje. Ker z lastnico ni bilo mogoče doseči sporazuma za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je postala razlastitev nujna. Zoper to odločbo ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor.«

Septembra 1954 se je na podlagi sodbe Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu z dne 26. maja 1954 izbrisala zaznamba razlastitve. MLO glavnega mesta Ljubljana je dne 31. avgusta 1954 izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da »je bil s sodbo Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu razveljavljen akt o razlastitvi, ki ga je izdal Izvršni svet Ljudske skupščine LRS po svoji komisiji za administrativne zadeve, s katerim je bila odrejena v korist države in za potrebe Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS popolna razlastitev pod vl. št. 476, k.o. Gradiško predmestje vpisanih nepremičnin, ki so last Dane Kos. Že uvedeni razlastitveni postopek glede teh nepremičnin se takoj prekine. Odredi se izbris zaznambe razlastitve, nepremičnine se takoj vrnejo v posest in polno last Dane Kos.«

Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija.

Naprej je zgodba poznana. Nekdanjo Moskovičevo vilo je stranka SD oz. njena predhodnica dobila z menjalno pogodbo za del stavbe današnjega slovenskega parlamenta oz. za poslopje nekdanjega CK ZKS na Tomšičevi v Ljubljani.

7 KOMENTARJI

  1. In odkod SDju “del stavbe današnjega slovenskega parlamenta”, da ga je lahko zamenjala za to vilo? Druge stranke so morale kupiti svoje prostore in nepremičnine, SD pa je kar podedovala “družbeno lastnino”?!

    • In tako je še dandanes. Kdor prevzame ZK ideologijo mu pripada tudi razpolaganje z državno(družbeno)lastnino.

  2. “Dani Kos, ta pa jo je leta 1961 prodala splošnemu ljudskemu premoženju, torej državi.”
    ===================

    Ta zgodovinar je “pozabil” povedati kako so potekale te “prodaje” (poudarek je na narekovajih).

    Ravno leto prej so na podoben način “prodali” svojo hišo t.i. ljudskemu premoženju oz državi moji predniki. Ta prodaja se je začela s pozivom na dopisnici mojim prednikov naj se zglasijo na t.i. ljudskem odboru (recimo temu občina). Na dopisnici je pisalo (po spominu, za 100% točnost, bi moral poiskati v arhivu):
    “Prosimo, da se zglasite pri nas zaradi prodaje vaše hiše”
    Potem je sledila odločba na dnu katere je pisalo: “Zoper to odločbo ni pritožbe”
    Ceno so določili komunisti in bila niti približno realna, mogoče 3% realne vrednosti.
    Ko je pred leti prišlo do procesa denacionalizacije pred sodiščem (edino tam se je lahko uveljavljalo nasprotovanje takim prisilnim prodajam) je sodnica nasprotovala mojemu očetu, češ, saj je bila hiša prodana, in dodala: Zakaj se niste pritožili? Sicer neumno vprašanje sodnice, ker se ve kaj je pisalo na dnu odločbe v t.i. pravnem poduku, vendar je moj oče vseeno odgovoril:
    “Raje sem sprejel možnost, da me proglasijo za norega, ker prodajam hišo za tako nizko ceno, kot pa da bi s poskusom pritoževanja ogrozil svoje življenje in svoje družine in s pritoževanjem režimu dokazal, da sem res nor.”

    • To je bil tudi preiskus in vidim, da ni več cenzure, naj dodam ob zgornjem še sledeče:
      Že tako nizko ceno za hišo je država razbila na glavnico (cca 50% določene cene) in obroke (ostalih 50%), ki naj bi se izplačevali naslednjih 20 let.
      Glavnica je bila izplačana kmalu, od obrokov pa ni bil izplačan niti en sam.

  3. No, ti so jo precej bolje odnesli kot moji predniki:

    Revalorizirana vrednost zneska 12.810.030,00 DIN z dne 30.06.1961 na dan 19.03.2018 znaša 217.534,40 EUR. Pri preračunu sta upoštevani obe denominaciji, ki sta bili izvedeni leta 1966 in 1990.

    Vir za revalorizacije je tukaj (če bo kdo še kdaj rabil):

    http://www.stat.si/preracuninew

  4. Biserka Karneza:
    Berem o tem, kako je potekalo dedovanje in nato nakup. Lajtner Ignjat, dedic po umrli sestri K.Moskovic, se je hotel vpisati kot lastnik, vlada LRS je zahtevala, da povrne vlaganja v vilo (?) -le kaksna???Vrniti je moral 600.000 dinarjev.Kaj mu je ostalo drugega, kot da je vilo prodal D.Kos za 800.000 dinarjev. Ce je moral vrniti vladi, mu je od prodaje ostalo samo 200.000.
    Zanima me. Kdo je bila Dana Kos, ki je v komunisticnem rezimu imela toliko denarja za nakup vile? Kje je zivel Lajtner Ignjat, kaj se je zgodilo z njim?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite