Besedno zvezo trajnostni razvoj slišim ali vidim pogosto zapisano. Uporabljajo jo okoljevarstveniki – posamezniki in civilne organizacije, ki se ukvarjajo z varstvom narave in okolja, je tema raznih predavanj in posvetov, prav radi jo uporabljajo tudi politiki. Včasih se mi zdi, da je postala kar nekakšna fraza in se sprašujem, kaj sploh komu pomeni. Morda bi pri besedi trajnost najprej pomislili na rok trajanja za izdelke, ki jih kupujemo. Za tega vemo, da je časovno omejen. Če si hočem pojasniti, kaj kakšna beseda pomeni v mojem materinem jeziku, grem najprej pogledat v Slovar slovenskega knjižnega jezika, v izdajo Državne založbe Slovenije iz leta 1994 (SSKJ 1994). Besedo »trajnost« opiše takole: »Značilnost česa glede na to, koliko časa obstaja, je uporabno«. Opis se torej kar ujema s predpostavko o prvi misli glede pojma trajnost. Poleg predmeta je čas torej glavna vsebina razlage pojma trajnost. Beseda »razvoj« je med drugim opisana kot: »Spremeniti navadno v popolnejšo , bolj dovršeno obliko«. Besedne zveze »trajnostni razvoj« SSKJ 1994 ne opisuje.
Od kdaj sploh pojem trajnostni razvoj?
Za trajnostno gospodarjenje z naravnim virom – gozdovi sem slišal že v času svojega formalnega strokovnega izobraževanja. Trajnost, sonaravnost in več namenskost so namreč temelji slovenske gozdarske doktrine in mnoge generacije študentov gozdarstva so se seznanile z njimi. Prof. dr. Niko Torelli z Biotehniške fakultete je v svojem predavanju na osrednji prireditvi Dneva zemlje leta 2007 na Bogenšperku dejal, da ima prav gozdarstvo že 300 let zgodovinsko pravico do izraza trajnost. Prvi ga je leta 1713 uporabil Hans Carl von Carlowitz v svojem delu Sylvicultura oeconomica. Izraz trajnost v tem delu se nanaša na zdržno pridobivanje lesa iz gozdov. V širši javnosti se je pojem trajnostnega razvoja pojavil leta 1987 v poročilu »Naša skupna prihodnost« Brundtlandine komisije (Svetovna komisija za okolje in razvoj – WCED, ki jo je vodila Gro Harlem Bruntland, prva norveška predsednica) Definicija v tem poročilu je naslednja: »Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe«. Pojem trajnostni razvoj se je pozneje pojavil še v mnogih okoljskih dokumentih na svetovni, regijskih in državnih ravneh. Prevzemanje tega pojma in uporaba besedne zveze na mnogih ravneh in področjih samo po sebi ni napačno, skrb zbuja »neznosna lahkost« pri šarjenju s pojmi in besedami in majhnimi učinki v njihovem uresničevanju.
Trajnostna raba naravnih virov
Na mednarodnem srečanju za mir, ki je bilo pravkar v Münchnu, je nemška kanclerka Angela Merkel izrekla zanimive besede, ki jih povzemam po radijskem poročilu nekako takole: »V svetu nujno potrebujemo stvari, ki jih ne moremo sami ustvariti«. Ne vem, ali je pri tem mislila na naravne vire, vendar te besede za njih prav gotovo veljajo. Od njih smo najbolj odvisni, a so – na primer nafta, omejeni in praktično neobnovljivi, njihova raba pa radikalno napredujoča. Trajnostna raba neobnovljivih virov je nemogoča, možno jo je le upočasniti, vendar v silnem naprezanju za gospodarski razvoj tega svet ne počne. Obnovljivi naravni viri nastajajo v ekosistemih, ki so združbe številnih živih in neživih sestavin. Trajnostno črpanje naravnih virov je lahko le tolikšno, da ne uniči teh občutljivih življenjskih združb. Tudi to torej ne sme biti neomejeno. Zato sem zmeraj nekoliko nejevoljen ob medijskih besedah o neizčrpnih virih slovenskih gozdov. Kako lahko te vire z nerazumnim in nestrokovnim ravnanjem hitro uničimo, se je v zgodovini videlo že marsikje v svetu in tudi doma (na primer na Krasu v 19. stoletju).
Priljubljena tema politikov?
Na svetovni ravni zbuja skrb nemoč politikov, da bi sprejeli učinkovito politiko za trajnostni razvoj. To dokazujejo razmeroma malo uspešna prizadevanja ob Kjotskem sporazumu in poslovnem srečanju v Köbenhavnu 2010 o podnebnih spremembah. Velike države, ki pomembno vplivajo na podnebne izpuste, na primer ZDA, Kitajska, Indija, v Kjotski sporazum niso vključene.
Kako resno in aktivno se politične stranke v Sloveniji ukvarjajo s trajnostnim razvojem, bi nam do neke mere pokazala analiza njihovih političnih programov. Vendar to ne bi bilo dovolj. Zdi se mi, da so ti programi zelo načelne narave in lepo napisani, praksa pa je nekaj drugega.
Slovenska fundacija za trajnostni razvoj Umanotera je s planom B za Slovenijo leta 2010 v Državnem zboru Vladi Republike Slovenije postavila ogledalo in ugotovila »velik razkorak med zakonodajo na področju varstva okolja in trajnostnega razvoja ter dejansko prakso«.
Nevladna okoljska organizacija Fokus (društvo za sonaraven razvoj) je v nedavnem javnem sporočilu dala na »sramotilni steber« Termoelektrarno Šoštanj (TEŠ) zaradi njenega obračanja na državo po poroštvu za bančna posojila za projekt 6. blok, o katerem odločajo v ozkih lobijih in je gotovo v nasprotju z zavzemanjem in obveznostjo Slovenije po 30% zmanjšanju emisij do leta 2020. Kako se bo odzvala država? Smo lahko pomirjeni glede trajnostnega razvoja? Osebno nimam najboljših občutkov.
V sporočilu za javnost s tiskovne konference slovenskih nevladnih okoljevarstvenih organizacij novembra 2010 je zapisano, da te organizacije »že od julija 2009 pozivajo predsednika vlade, naj vlada naroči izdelavo čistega energetskega scenarija z intenzivno usmeritvijo v obnovljive vire brez 6.bloka TEŠ in Nuklearke Krško 2.«
V zadnjem času je veliko govorjenja in pisanja o nastanku novih gibanj v Sloveniji. Ustanavljajo se Fokus 2031 Lojzeta Peterleta, Gibanje za trajnostni razvoj Mance Košir, Matjaža Hanžka in Dušana Pluta, Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo. Slednja prireja 17. 9. 2011 zbor »kristjanov in ljudi dobre volje« V programu je 11 predavanj. Med naslovi predavanj bi si želel tudi kakšnega o trajnostnem razvoju oziroma trajnostni rabi naravnih virov Slovenije. Teologinja dr. T. Snežna Večko je v knjižici Svet si (izdalo Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov leta 2006) zapisala, »da od sedemdesetih let 20. stoletja dalje velja krščanstvo za krivca sodobne ekološke krize«. To zaradi izrecnega naročila popolne oblasti človeka nad naravo, zapisane v Sv. pismu. V razpravi S. Večko je zapisano, zakaj je ta očitek neutemeljen.
Kako bodo omenjena nova gibanja to temo obravnavala v prihodnosti, bomo še videli. Gibanje za trajnostni razvoj javno omenja tudi strankarsko politične ambicije. Da je možno okoljske teme dostojno zastopati tudi v politiki, je vidno v primeru že omenjene nekdanje norveške predsednice Gro Harlem Brundtland. Vse prepogosto pa se žal, praksa politikov, tudi »zelenih« pokaže za neučinkovito. Med razloge štejem med drugim tudi njihovo prilagajanje »ne trajnostnim« zahtevam trenutnih političnih prizadevanj, s katerimi se običajno sploh pride do oblasti. Zato so mi osebno bolj všeč nevladne organizacije, ki pa bi morale imeti večjo moč in podporo v javnosti pri usmerjanju in korigiranju politikov, predvsem pa bi morale budno paziti na »organizacijsko higieno«, ki bi preprečevala, da bi se z njihovo pomočjo posamezne stranke zgolj vzpenjale do oblasti.
Odnos politike do trajnostnega razvoja se bo videl tudi v ravnanju z ustanovami in njihovimi zaposlenimi v javni upravi. V javno upravo spada tudi javna gozdarska služba, ki so ji že kdaj očitali številnost kljub temu, da je kar 60% površine Slovenije pokrite z gozdovi in zastopa prav trajnostno gospodarjenje z gozdovi. To je zapisano tudi v Deklaraciji o nacionalnem gozdnem programu, ki jo je leta 2007 sprejel Državni zbor Republike Slovenije. Dobro organizirana in terensko razvejana javna gozdarska služba z ustreznim načrtovanjem, zbiranjem in vodenjem podatkov ter usmerjanjem gospodarjenja z gozdovi, od katerih je skoraj tri četrtine zasebnih, mora biti porok za uresničevanje načela trajnosti slovenskih gozdov in njihovih materialnih, socialnih in ekoloških funkcij.
Kar je tik pred nosom
Ob časovni dimenziji pojma trajnostni razvoj mi pride na misel grafikon iz študijskega gradiva o krajinski ekologiji, ki sem ga uporabljal pred leti. Avtor grafikona je D. Meadows, znan po poročilu Rimskega kluba iz leta 1972, Meje rasti. Grafikon prikazuje človeško dojemanje problemov v času in prostoru. Točke človeške pozornosti do problemov v časovnih in prostorskih opredelitvah so zgoščene v spodnjem levem kvadrantu grafikona, s časovnim in prostorskim oddaljevanjem pa se hitro redčijo. Preprosto povedano: najbolj nas zanima to, kar imamo tik pred nosom. Za drugo pa imamo kvečjemu lepe besede, na primer tiste o skrbi za prihodnost naših otrok in vnukov.
Foto: Wikipedia
