Morda bi bilo res najpametneje, če bi nad sobotnim skupnim premierjevim in nadškofovim obiskom Starega piskra in Hude jame preprosto zamahnili z roko. Češ, še ena simbolična gesta brez globlje vsebine. In to ravno v tednu, ko je enfant terrible Pahorjeve vlade ponovno poklical iz steklenice duha pregovorne razdvojenosti Slovencev, ki ga je sicer v celoti naprtil Dolenjcem in Ljubljančanom. O njem seveda ni spregovoril, ker bi ga dejstvo razdvojenosti skrbelo, marveč ker je prav v ozračju popolne polarizacije v devetdesetih s svojo zdaj že potopljeno stranko najbolj uspeval.
Poklon dveh suverenih voditeljev
Zakaj naj bi tedaj sobotni nepričakovani dogodek, ki je prišel kot strela z jasnega, tako da se o njem ni mogla že vnaprej razviti žolčna debata med partizani in domobranci, vlival več (ali sploh kaj) optimizma? Morda najprej zato, ker sta v Celje in pred Barbarin rov poromala človeka, ki imata vsak v svojem delokrogu precej trden položaj. Premier Pahor si ga je priboril z nedavnim uspehom na referendumu in potem, ko so zaporedoma odpadali njegovi tekmeci za primat na levici. Nadškof Stres si je skoraj neomajno zaupanje katoliške skupnosti zagotovil, ker je s svojo trdno držo dobrodošla alternativa brezplodnemu cerkvenemu razkazovanju mišic iz prejšnjega in stopicljanju na mestu iz tega desetletja.
Zaradi povedanega se bosta vsak na svoji strani lahko uspešno soočila z neizogibnimi kritikami včerajšnjega dogodka. Tako bodo eni predsedniku vlade oponašali neiskrenost in se spraševali, ali mu ni nadškof nemara služil za figov list, drugi pa bodo zastavljali vprašanje, kaj neki je Pahor počel pred Hudo jamo in koga je sploh predstavljal Stres.
Ne vojaški logiki
Morda pa je preprosto tako, da nekatere stvari dozorevajo zares počasi. Tudi zagrebški nadškof je potreboval skoraj dvajset let, da je zmogel priti v Jasenovac. Da je zmagalo prepričanje, da s poklonom tamkajšnjim žrtvam ne počasti hkrati komunistične ideologije, ki je te žrtve do skrajnosti zlorabila. Predsednik Mesić poti v Pliberk ni našel. Našla pa sta jo Zoran Milanović in novi hrvaški predsednik Ivo Josipović. In imela težave z dopovedovanjem svojim privržencem, da s tem nista počastila ustaštva.
V tem oziru se mi zdi izjemno pomembna Stresova navzočnost v Starem piskru, tem zloglasnem prizorišču nacističnih zločinov pri nas. Zaradi hude instrumentalizacije tamkajšnjih žrtev, ki si jih je privoščil komunistični režim, je bil v preteklih dveh desetletjih marsikateri nasprotnik komunistične mitologije premalo pozoren na omenjene nič krive pobite. Mislil je pač, da bo z izražanjem spoštovanja do njih samo utrjeval navedeno mitologijo. Kar seveda ni in ni bilo nikoli res, saj niti propadli režim celjskih (in drugih nacističnih) žrtev ni obravnaval kot individualnih človeških osebnosti iz krvi in mesa, marveč zgolj kot monolitni blok imaginarnih “borcev za boljši svet”, s čimer jim je delal veliko krivico.
Po drugi strani Pahorjev venec pred Barbarinim rovom ne pomeni, kot bo gotovo znova slišati, nemara celo na Časnikovem forumu, da hoče iz tam pokončanih ljudi po vsej sili narediti “dobre” fante in dekleta. Ne, gre zgolj za to, da jih je s svojim dejanjem priznal za fante in dekleta iz mesa in krvi, brez vsakega okrasnega pridevka. Glavni cilj tako nacističnih kot komunističnih klavcev je bil, da popolnoma zabrišejo spomin na (ubitega) človeka posameznika. Pahorjevo in Stresovo dejanje je majhen, a nemara pomemben korak proč od na Slovenskem (na vseh straneh) še vedno prevladujoče vojaške logike, ki ni nič drugega kot gnojilo za uspeh prav tega pogubnega cilja obeh totalitarnih ideologij.
