Kakšen korak naprej je zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev

65
Foto: Tatjana Splichal.
Foto: Tatjana Splichal.

V Galeriji Družina je v sredo, 30. septembra potekala okrogla miza oziroma dialog različnih deležnikov o Izvajanju zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. Nastopili so dr. Jože Dežman, predsednik Komisije vlade RS za prikrita vojna grobišča, mag. Dušan Pšeničnik, direktor Direktorata za notranji trg na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, dr. Jože Balažic, predstojnik Inštituta za sodno medicino in Peter Sušnik, predsednik NSZ in predstavnik zainteresirane javnosti.

Udeleženci so na okrogli mizi iskali pozitivne vidike sprejetega zakona ter ugotavljali, kako se zakon izvaja v praksi. Gosti so se dotaknili tudi pričakovanj, kako bo sprejeti zakon pripomogel k procesu sprave v slovenskem narodu.

Predstavnik Ministrstva je izpostavil, da so v soglasju s predsednikom Vlade, vložili v fazi sprejemanja Zakona v Državnem zboru na oktobrski seji amandma, da se Ministrstvu oziroma Komisiji dodeli 500.000 evrov za njeno delovanje v letu 2016 in isto v 2017. Minister za gospodarstvo pa bo skušal sam, v sodelovanju z Ministrstvom za finance najti za preostanek letošnjega leta nekaj sredstev za delovanje Komisije že za te mesece.

Udeleženci so se najprej dotaknili faze identificiranja žrtev in apelirali na svojce, da naj se odločajo za oddajanje DNK genomov (ko bo ta možnost enkrat v naslednjih mesecih vzpostavljena). Vsi prisotni so apelirali na javnost, da naj taka prizadevanja svojcev pri njihovem iskanju svojih bližnjih podpirajo s primerno pieteto in razumevanjem. Predstojnik Inštituta za sodno medicino dr. Balažic je potrdil, da pričakuje, da jih bo država izbrala za oblikovanje te banke genomov, ob čemer zagotavlja, da bodo to nalogo sprejeli maksimalno odgovorno in z občutkom do svojcev.

Foto: Tatjana Splichal.
Foto: Tatjana Splichal.

Iz vsebine pogovora je bilo čutiti zavedanje, da smo na novi pomembni točki pokopa vseh ubitih, kar je nadaljevanje dosedanjih pomembnih prelomnic, ko smo leta 2000 sploh začeli iskati grobišča/morišča in potem leta 2005 dočakali imenovanje Komisije in začeli iskati tudi žrtve, da bi leta 2009 prišli do Hude jame, da bi se zavedli, kako strašljive so zgodbe vseh ubitih. To je bila točka, ki je začela krepiti zavedanje, da je spoštovanje do vseh umorjenih nujno in smo jim zato dolžni zagotoviti dostojen pokop in grob.

Peter Sušnik se je na te misli navezal in se vprašal, kakšna družba smo, ko imamo glede storilcev glavo v pesku. Po petindvajsetih letih demokracije, je to še vedno tabu tema, saj se nihče ne želi o tem pogovarjati, mediji tega ne raziskujejo. Vprašal se je, do kdaj bo še tako. Žal mu je tudi tega, da v postopku sprejemanja Zakona niso uspeli s predlogom, da bi država preko arhivov, kot tudi vpletenih organizacij (Sova kot naslednica Udbe in Ozne, ZB NOB in NSZ) morale Komisiji izročati dokumentacijo (npr. spiske, evidence lokacij grobišč/morišč), kar bi Komisiji pomagalo, da bi lažje ugotavljala kje in kdo je v prikritih grobiščih/moriščih zakopan. Predsednik Nove slovenske zaveze je prepričan, da se bo država (mišljeno je politika) s storilci in z zgodovino enkrat morala začeti ukvarjati. Sociološko oziroma znanstveno preučevanje zgodovine je sicer zelo pomembno, a ne bo dovolj, ker ljudem in javnosti ne bo prineslo potrebne katarze.

Foto: Tatjana Splichal.
Foto: Tatjana Splichal.

Kot je bilo v nadaljevanju razumeti, si bo Komisija vztrajno in močno prizadevala, da se bo Huda jama na vsak način izpeljala do konca. Po mnenju Jožeta Dežmana mora biti izveden izkop vseh okostij, začasni prenos le teh v kostnico, rov sv. Barbare, kot celoten kompleks pa mora biti urejen v muzej spomina in opomina.

Na koncu pogovora so se vsi prisotni strinjali, da je Zakon velik korak naprej, da so sicer nekatere stvari šle še vedno pod preprogo, a da je npr. v 1. členu Zakona zapisana pomembnost deklaracije Sveta Evrope o obsodbi vseh treh totalitarizmov nek pokazatelj zavedanja vsaj dela politike, da je dovolj tiščanja glave v pesek. Izvajanja zakona se je potrebno lotiti skrbno in odgovorno, po korakih in z vztrajnostjo, da bo enkrat v prihodnjih letih lahko opaziti, da smo se kot država in kot skupnost uspeli soočiti s svojo preteklostjo in posledično s tem začeli bolj mirno živeti.

Dogodek so organizirali v sklopu Socialnega tedna 2015, ki nosi naslov V iskanju dialoga: Časnik spletni magazin z mero, v imenu Založbe Družina mesečnik Slovenski čas ter civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje.

65 KOMENTARJI

  1. Spoštovani deležniki razprave o urejanju prikritih morišč in pokopu človeških ostankov. Zelo aktualen in potrebem pogovor v tednu iskanja dialoga. Kot udeleženec razprave sem bil na koncu prizadet ker razprava ni dala odgovora na ključno vprašanje ki je: kako in kam ? !
    Od govornikov smo slišali že večkrat povedane težave in ovire za urejanje morišč, ki pa bodo z novim zakonom organizacijsko in finančno bolje servisirane, seveda v okviru finančnih možnosti ministrstva za gospodarstvo. Ostali vsebinski pogovor je bil preplet o potrebi odkrivanja morišč in identifikacije pobitih, da pridemo do spoznanja grozljivosti zločinskega početja in obsodbi-pomilostitvi zločincev, ki še živijo ali so posthumno ovrednoteni.
    O teh vprašanjih ni bilo odgovorov zato sem se oglasil kot član Civilne pobude Teharje,muzej genocida in katarze in vprašal:
    1. Zakaj govorimo o grobiščih, ko gre vendar za prikrita morišča in zakrita človeška trupla ? (stvar empatije in verodostojnosti !)
    2.Kam boste pokopali človeške ostanke, da bo tudi vidno, da ne želimo, da se kaj takega ponovi ?!
    3.Kaj naj bo Teharje-Bukovžlak, ki ima veličasten duhovno poglobljen že 10. let zapostavljen spravni spomenik. Spominski park je bil predviden tudi za pokop in vrnitev imen pobitih.

    Ustreznega odgovora ni bilo z nobene strani, pa tudi odziva iz avditorija ni bilo. Verjetno je bil vzrok v pomanjkanju časa in logistični nespretnosti organizatorjev in voditelja, da bi imeli možnost udeleženci razpravi kaj prispevati.
    Dialog je spoštljiv pogovor v skladu z človekovimi pravicami,da vpraša in dobi odgovor. Če tega ni gre za avtokratsko tolmačenje o problemih, ki jih morajo ljudje sprejeti kot dejstva.
    Demokratičnega dialoga izgleda še nismo deležni, ker ga vodilni elitniki tudi ne želijo.
    Svoboda govora in sodelovanja pri vseh družbenih zadevah v skladu z odgovornostjo je bistveni pogoj za uspeh in zadovoljivo reševanje problemov.
    Pogovori morajo zato logistično dajati večjo možnost udeležencem, poročila pa morajo tudi poročati o sodelujočih v razpravi.
    To je temelj verodostojnosti dogodka in spodbuda za sodelovanje v aktivnosti za urejanje zadev.

  2. so se vsi prisotni strinjali, da je Zakon velik korak naprej,
    =============
    samo niso ga znali opisat z besedami.
    Vlada bo kot kaže porabila večino denarja za spomenik. Ne vem, kako lahko za dve plošči porabiš pol milijona evrov, ampak gotovo bodo znali.
    Ta komisija po novem zakonu pa bo gledala v zrak in vrtela palce.
    Vsi vidijo in vedo, da ne bodo naredili nič in vendar molčijo in se medsebojno trepljajo po ramah. Velik korak.

    • Na TOP TV sem si pogledala posnetek, pa tega nisem zasledila.
      So pa govorili, da zakon daje nekaj možnosti in da bi bilo škoda, da teh sedaj ne bi izkoristili.

  3. Ne dvomim v dobre namene razpravljavcev, kot tudi ne v doslej opravljeno veliko delo. Žal pa je po četrt stoletja demokracije v šolah še vedno komunistična zgodovina, tako kot je na strani komunistov večinsko javno mnenje. Kdo je kriv, da je temu tako? V prvi vrsti lahkoverni in drobtinoljubi volivci, ki (ne brez preračunljivosti) nasedajo medijem in protežiranim mnenjskim voditeljem ter venomer volijo Kučanove izbrance. V okviru zelo nečastne protijanševske propagande pa imajo pomembno vlogo mnogi politiki in publicisti, ki v (pod)zavesti politične javnosti figurirajo kot demokratične osebnosti, v resnici pa gre za izdajalce demokracije, ki vsakokratne volitve in nemirna politična stanja čakajo na, ne vem, kako bi to opisal, recimo temu kolobarjih. Pravkar se je prebudil nov kolobar, ki se se izkristaliziral v osebah Reporterjevega novinarja Ivana Puca in dr. Petra Jambreka. Naveza je vesoljni Sloveniji sporočila super aktualno novost: Desnica s takšnimi voditelji naravnost kliče po zmagi levico. Prvič, opredelitev levo-desno je v Sloveniji popolna potvorba, v resnici gre namreč za komunizem-demokracija. Drugič, kako si Jambrek in kolegi antijanšisti predstavljajo demokratično stranko, ki nima za prioriteto revizije slovenske zgodovine (in vsega kar spade zraven – pokop mrtvih, kaznovanje zločincev …)? Preprosto mi ni razumljivo to rovarjenje proti edini stranki, ki razume demokracijo. Je stranka zagledana vase? Ne razumem, bi morala biti zagledana v nonšalanco Jambreka, Rupla, Bučarja in podobnih neprepirljivcev? Kako si lahko predstavljajo demokratično stranko, ki zločina ne bi razumela kot zločin, ampak kot zgodovinsko nanizanko, ki je ni več mogoče spremeniti, ker je že posneta? Vse ostale Jambrekove očitane napake Janši in demokratom so tipično politično razpihovanje, ki dobro deluje pri volilnih slabičih. Moja ocean je, da je intervju z Jambrekom v Reporterju zlonameren. Prvi razlog za to mojo skrajno oceno je, izbira sogovornika. Kaj je aktualnega v Jambreku, da je dobil besedo v tako kritičnem političnem trenutku? Kritičnem zato, ker stranka SDS – tudi po zaslugi NSi, ki je priznala svojo polomijo v zvezi z arhivi – s pravimi temami utrjuje svoj položaj. Sam bolj verjamem svoji intuiciji kot slovenskim anketnim manipulatorjem. In intuicija mi pravi, da je zakulisje z dejanskim stanjem dobro seznanjeno. Bojim se, res se bojim, da so se pri Reporterju zavesto vključili v umazano igro. Sam od SDS pričakujem pošten, toda radikalen boj proti nikoli ukinjenemu boljševizmu.

    • Jambrek je bil leta 87 tako zadrgnjen komunist kot Janša. Oman je pravil, da so bili Rupel, Janša in Jambrek vlada v Demosovi vladi.

      Tko da če iz nezaupanja tako ogorčeno po Jambreku pljuvaš, dej zraven še Janšo. Je pa Jambrek eden od pogonov, ki jih je Janša določen čas izrabil za šlepanje in jih potem zavrgel. Kot Pučnika, Mrkaića, Viranta, Avblja, Šturma, Brščiča,…

      Kapo dol Ivanu Pucu. Resnični desničar je podjeten, ustvarjalen, samosvoj. Ni pohleven komunistični ali fašistični socialist, ki kruli samo v kolektivu enako z ruljo po diktatu Firerja.

      • Pavel, obseden si od sovraštva do Janše. Ne razumem, zakaj si kot kakšna baba (Oman je rekel to, Jambrek je rekel ono … Janša je zavrgel tega in zavrgel onega …). Ma kaj smo otroci ali kaj, da tako komentiraš zadeve?

        V politiki gre za veliko igro in tako jo je treba tudi razumeti. S tem ko kritiziram dlakocepstvo Jambreka in Puca (za katerim se spet skriva sovraštvo do Janše) govorim o tem, da je SDS s svojim programom in kadrovskimi kapacitetami stranki, ki bi edina lahko spremenila Slovenijo. Ne morem verjeti, da ne razumeš, da je politika gonilna sila, ki gore premika(seveda s podporo številnih subjektov, ki pa so v tej igri nekako sekundarni – pa ne mislim podcenjujoče). No, in kaj se dogaja v Sloveniji? Ko boljševiška mafija začuti jasnost, odločnost in moč v stranki, ki bi utegnila zamajati njihovo prevlado, vpokliče vse sile, ki to stranko bombardirajo. Niso dovolj vsi finančno najmočnejši mediji (vključno z javnimi mediji), ne, svoje ljudi pošiljajo tudi v Reporter, Časnik.si idr. (kjer jim pač to uspe), da “krtarijo” znotraj demokratičnega “telesa”, kar ima za posledico poraze na volitvah. Pavle, ne biti naiven, in imeti razne Mrkaiće, Brščiče in Virante za cmerave babnice (mimogrede, ne vem od kod v tej tvoji druščini Pučnik in Šturm?). S to svojo malenkostnostjo pravzaprav sploh ne vem, kaj hočeš?!

      • pavel :”Jambrek je bil leta 87 tako zadrgnjen komunist kot Janša.”
        ===================

        Ja in ti, ki si takrat še sral v pleničke to dobro veš?

        • O, še en ki najprej strelja, potem vpraša. Ne, takrat sem bral Mladino in se besno kregal z očetom. Morda si pa ti v pleničke sral ? Današnji smrkavci so zelo razvajeni in arogantni.

          • No, potem si se pa zadnjič lagal glede svojih let, in …
            Če bi res bral kaj je JJ npr že leta 1982 pisal v Mladini bi videl, da so tisto vse prej kot teksti zadrgnjenega komunista.
            Ne zmoreš iz svojega že kar psihopatskega okvirja.

          • Mislim, da o svojih letih na komentarju nisem pisal, gonjač. Vedno se trudim, da se ne lažem. Ne spomnim se, da bi kak tekst od JJ v Mladini bral. Vem pa, da je pisal za Mladino. Edini dobri je Nežmah še sedaj.

  4. Gospod Lucijan se je vprašal: “Kdo je kriv, da je temu tako?” Odgovarjam mu: “Nadškof Šušter. Ko je dovolil podelitev nagrade »Vitez reda Papeža Pija« gospodu Milanu Kučanu, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II, je vsem slovenskim kristjanom pokazal, da je gospod Milan Kučan primeren, da nas popelje iz rdeče močvare. Da je gospod Milan “good guy”.

    Sicer pa vas sprašujem, gospod Lucijan sledeče: “Kolikokrat mora Janez še zgubiti volitve, da boste zahtevali drugega?”

    • Alfe!

      Glede Šuštarja: Kakšni ljudje smo, če ne ločimo naivnosti od pokvarjenosti?

      Glede Janše: Janša je volitve vedno izgubil zaradi mafijskih prevar boljševikov in posledično volilnih slabičev, ki, ne le, da ne znajo, ampak si niti ne upajo razmišljati z lastno glavo.

      Samo v Časniku sem vsaj dvajsetkrat zapisal, da postkomunisti ne sovražijo Janše zaradi Janše, ampak zato, ker zahteva resnico. Kdorkoli bi ga zamenjal in zahteval resnico, bi mu podtikali lažne afere ter si o njem izmišljevali najbolj gnusne stvari (tako kot to samo oni znajo).

      Ali pa si, Alfe – to je poglavitno vprašanje –
      želimo v Sloveniji demokratičnih politikov, ki bi zaradi ljubega miru zaobhajali resnico? Koliko bi bili to še demokratični politiki in koliko privesek postkomunizma? Mislim, da bi v tem primeru kar lahko zaprli štacuno, ki se imenuje Demokracija.

      • Gospod Lucijan,
        vi očitno ne želite resnico. Ker ne želite resnico, kako mislite spoznati Resnico?

        Kar se tiče škofa Šušterja, človek na takem položaju se ne sme, NE SME, ne sme sklicevati na naivnost.

        Kar se tiče volitev in slovitega JJ pa … Definicija norosti: Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate (A. Einstein).

      • štacuna Demokracija?no,ta izraz pravzaprav kar natančno opiše stanje:namesto svobodnega podjetništva,trgovine in enakih temeljnih pravic ima pri nas še kar monopol nad vsem tem neke vrste “na-rodni ma-gacin”,ki razdeljuje vsakovrstne karte glede na tekovine le poslušnim-Demokracija z veliko začetnico pa najbrž pomeni vladanje namišljenega malika Delavskega razreda…dvomim.Lucijan,da bomo mi dočakali resnično svobodno demokracijo-razen,če se sprijaznimo z dejstvom,da je javna,poltajna in tajna oblast ene in iste klike,ki hoče za vsako ceno obdržati ukradeno,enako demokracija…

      • Lucijan, vsega spoštovanja vredno je to, da se trudiš z jarimi demokrati, ki ne obvladajo niti minimalne samorefleksije, čeprav sem prepričan, da si takšnega in tolikšnega truda ne zaslužijo. Ko se bodo spreobrnili, če se bodo, bodo kot Milčinskega Mataji. Je pa na njih, da se spreobrnejo, seveda. Kolikor prej, toliko prej bo lepše v Sloveniji.

        • Saj veš, Anthon, mi, ki smo po prepričanju demokrati, smo hkrati (ali pa prav zato) veliki naivneži. Pričakujemo, da bodo Alfeti enkrat vendarle odprli oči, a to se vedno znova izkaže za naivnost. Trobijo in trobijo svojo, vedno po Kučanovem (boljševističnem) receptu: manipuliraj, manipuliraj! Kar nekaj se spomnijo, kar nekaj jih moti (npr. to s Šuštarjem), pri čemer seveda ne mores vzpostaviti racionalnega dialoga. Za njih je neka napačna gesta na demokratični strani popolnoma enako grozljivo dejanje kor medvojno in povojno komunistično klanje, na milijone primerov kriminala in kršenja človekovih pravic itd. itd. Zaradi neke napačno podeljene nagrade bi moral Šuštar v samomorilskem napadu uničiti celotni vrh slovenske Cerkve, na koncu pa seveda fentati še sebe. Resnično težko je diskutirati z ljudmi s popolnoma izkrivljenim pogledom na civilizacijske norme in dosežke.

    • Alfe,
      če boste globoko razmislili, boste ugotovili, da na državnozborskih volitvah volimo poslance neke stranke zaradi programskih usmeritev iste stranke in ne zaradi predsednika stranke. Ali pa pri vas morda to poteka drugače?

      Če se odločate za neko stranko samo zaradi njenega predsednika, lahko naslednjič mirno izberete stranko, katere predsednik bo imel npr. najlepši Shutterstock obraz, saj je program stranke po vašem itak nepomemben.

      Če neke stranke samo zato ne izberete, ker ne marate njenega predsednika, zakaj bi vas potemtakem sploh še brigalo, kdo je strankin predsednik? Program te stranke za vas ni pomemben, torej bi vam moralo biti popolnoma vseeno tudi za notranja razmerja v stranki.

      Razumete?

      • Gospa Vanja,
        mislim, da ne ločite med dejanskim stanjem in nekim idealnim (po vašem mnenju) stanjem. Predvsem pa ne bodite nasilni in ne določajte, kaj naj jaz mislim.

        • Alfe,
          ne določam, kaj morate misliti, temveč le predpostavljam, kakšni so možni razmisleki, ki izhajajo iz vašega vprašanja Lucijanu: “Kolikokrat mora Janez še zgubiti volitve, da boste zahtevali drugega?”

          Sklepam, da niste član Janezove stranke, saj svojega vprašanja sicer ne bi naslovili drugi osebi množine, vprašanje pa implicitno vsebuje vašo zahtevo članstvu stranke. Ne zamerite mi, ker naravnost sprašujem: ali hočete kot zunanji opazovalec celotnemu članstvu neke stranke narekovati, kaj morajo storiti?
          Tak narek namreč lahko ocenim le kot plod nedemokratičnega razmišljanja.

          Opravičujem se za svoj zapis v drugi osebi množine, manj bi vas zmotilo zapisano v prvi osebi množine: če bomo globoko razmislili, bomo ugotovili, da na državnozborskih volitvah volimo poslance neke stranke zaradi programskih usmeritev iste stranke in ne zaradi predsednika stranke. Ali pa pri nas morda to poteka drugače? Če se odločamo za neko stranko samo zaradi njenega predsednika, itd…

          Seveda razločujem idealno stanje, ki ga raje imenujem normalno stanje demokracije, od dejanskega stanja, kakor ga imamo pri nas. Prav zato nasprotujem vsakemu nasedanju na dejansko stanje v Sloveniji. Pri nas se tik pred volitvami zbere na kup druščina povzpetnikov s kvazi političnimi ambicijami, ki brez organskega članskega zaledja in praktično brez programa ustanovijo stranko pod blagovno znamko imena in priimka predsednika stranke in že lahko kandidirajo na volitvah.

          (Poslanski aspiranti ene od takih strank so – za dodatno norčevanje iz volivcev! – k svojemu življenjepisu, namesto svojih obrazov, prilepili fotografije s Shutterstocka in s temi podobami celo zmagali)

          Predpogoji, da tako politično skrpucalo sploh lahko zmaga na volitvah in da predsednik instant zlepljenke lahko postane prvi politik v državi, so: nedeljena podpora prevladujočih medijev temu izprijenemu projektu, sodno procesiranje in medijsko blatenje predsednika konkurenčne politične stranke ter celo fizična odstranitev taistega iz javnosti pred volitvami.
          Za zmago instant strankarskega skrpucala je potrebno le še zadostno število nedemokratično sprijenih volivcev.

          Alfe, zanima me še to: ali vi take, na izprijene načine dosežene “dejanske razmere” v Sloveniji morda podpirate, saj v vaših zapisih ni zaslediti s tem povezanih vprašanj? Vznemirja vas le predsednik ene stranke…

      • Kar jaz poznam ljudi, ki volijo SDS in so mi v redu, ga volijo ne zaradi programa (roko na srce, JJ ni spreminjal samo programa iz ene skrajnosti v drugo), ampak predvsem zaradi Janše. Na štejte mi prosim 10 ljudi v SDS ki jih vidite sposobne prevzeti krmilo SDS. Ni jih. Veste kaj mi vsi ljudje rečejo: “edino on se bori proti komunistom in samo on jih lahko premaga” Čudim se, da pametni ljudje tako dolgo nasedajo mitom in lažni propagandi.

        Še enkrat: Janše ne sovražim. 12 let sem ga volil. Mi je sicer zelo antipatičen tip, ampak zaradi vrednot, ki jih zagovarja, sem šel preko tega. Seveda sem sedaj jezen. Ker v 25 letih na desnici in državi ni nič narejenega. Kvečjemu neki nori janšisti vsakega, ki si drzne kaj kritičnega reči o JJ ali SDS, takoj s pljuvajo v nulo in zmerjajo najmanj udbovcem in še desetimi zmerljivkami. Jaz mu več ne verjamem. Tudi v predzadnjo sem ga volil s stisnjenimi zobmi, bil sem na postzombijevskih demonstracijah, ko se nas je zbralo vsaj 5x manj kot zombijev. Pred 2 leti in več me je ta Janševa propaganda in brez izhodno stanje prav v depresijo spravila.

        Janša demokrat. Hecno. V njegovo stranko in na preostale volivce poglejmo. Saj se okrog njega zbirajo samo ljudje, ki se realno NE ZNAJO SOOČITI S KRITIKO. O šefu in stranpoti SDS si ne upajo niti podvomiti, globoko v sebi pa vedo, da tega ne smejo, ker so vzgojeni kot kolesarski birokrati. Po naravi so Gospodovalci: odkriti in prikriti. Vedno imajo prav. Hitro najdejo pri nekom dlako, da iz njega naredijo sovražnika. A to ni dovolj. Iz vsake paštete ali dejanja jim skoči ven Murgeljski škrat in zarota. Napadejo ga kolektivno (socialisti) in umažejo s svojimi medijskimi trobili.

        Sem mislil, da je Časnik prostor dialoga desničarjev, kot so bile nekoč Finance. V mainstream medijih prevladujejo plačani kloni in komunistično ubrisani. V SDS medijih pa prevladujejo SDS plačanci in fašistično ubrisani. Meni je tam brez veze biti. Kako natančna izraza: rdeči (kučanovi) fašisti in črni (jj) fašisti. Zdej so pa še ta forum večinsko preplavili.Le zakaj so tukaj. Skrbijo za propagando, da slučajno kdo ne začne malo po svoje razmišljati.

        Ne rečem. Rdečefašistična propaganda je strašansko močna. Živimo v komunistični oligarhiji, ki v 70 procentih gospodovalno obvladuje fevdalno gospodarstvo in medije, ki v 80% obvladujejo glave socialističnih klonov. A tudi demokratični prostor je monopolno zaprt. Kdor hoče kaj drugače narediti, kdor z idejami noče delati POD JJ, ta je takoj medijsko ubit. Kritika je strogo prepovedana. “Vsaka kritika SDS je sovražnost in je vodena iz Murgelj”. Potem se čudijo, da jim v stranki manjka racionalnih ljudi in prevladujejo agresivni pacienti. Ki so agresivni navzdol in prave sluzasto ovčice v odnosu do nadrejenih.

        • Pavel,
          vidim, da vam domišljija dela, a žal le v eno smer.
          Dovolite mi pripombo: Janši ne verjamete, verjamete pa izprijenemu slovenskemu sodstvu, da Janša ni nedolžen. Tako ste sami izpovedali. Na tej točki se najina razmišljanja diametralno razidejo, ker slovenskemu sodstvu pač ne zaupam.

          Zame imajo človekove pravice in podmena o nedolžnosti posameznika prednost pred neizprosno močjo državnega aparata in kruto močjo medijev.

          • Nikjer nisem napisal, da verjamem slovenskemu komunističnemu sodstvu.
            Ni mi pa JJ nedolžen tip videti. Mislim, da je kar fejst pokvarjen. Ne podtikaj mi laži in slamnatih mož: to je tipična metoda komunistov in fašistov.

          • Pavel,
            kdo, razen izprijenih sodišč in manipulatorskih medijev, je še trdil, da je Janša kriv, da torej ni nedolžen?
            Tudi če niste nikjer napisali, da verjamete slovenskemu komunističnemu sodstvu, je razvidno iz vaših zapisov, da razveljavljenim sodbam in z njimi povezanim medijskim manipulacijam še vedno verjamete. Navajam vaše stavke, prosim, poskusite se objektivno soočiti z njimi:

            “Tako velika tožilska, sodniška mašinerija, ki JJ ni mogla nič dokazati. Pustila je slab priokus, namig krivde…”
            – sodbe Patria so bile razveljavljene, ni jih več, vi pa vztrajate, da ostaja namig krivde.
            Ali smemo po vašem o nekom poljubno, brez sodnih dokazov namigovati, da je kriv, pa naj se brani in dokazuje svojo nedolžnost, če more?

            “Kakorkoli že jasno in odločno je Ustavno sodišče kvalitetno razsodilo in pokazalo na nestrokovnost in nesposobnost sodišč (jasni indici kažejo na montiran proces), ostaja dejstvo, da v poštenost (splošno, nima veze samo s Patrio) Janše ne verjame 80 procentov Slovencev.”
            – ko ni več razsodb o Janševi krivdi, njegovo krivdo enostavno posplošite, svoje subjektivno videnje pa enostavno preslikate na 80% Slovencev in to zapišete kot dejstvo – se vam zdi to pošteno in pravično?

            “Večina Slovencev, ki niso komunisti, ne verjame, da je JJ pošten človek.”
            – ponavljate isti postopek preslikave svoje subjektivne ocene. Ali pa ste morda izvedli anketo med slovenskimi nekomunisti?

            “Ni mi pa JJ nedolžen tip videti. Mislim, da je kar fejst pokvarjen.”
            – pa povejte in dokažite že enkrat, kaj naj bi Janša storil, da za vas ni videti nedolžen, temveč pokvarjen. Če pa ne znate ne razložiti ne dokazati dejanj, zaradi katerih mu očitate pokvarjenost, bi lahko vam očitali, da opletate z lažmi, da torej delujete – z vašimi besedami – po tipičnih metodah komunistov in fašistov.

          • Glej, sklepam na večino Slovencev. Sedaj ko je Patria končno razkrinkana kot montiran proces, bi moralo vsaj 80% ljudi voliti JJ in ankete bi eksplodirale. pa ni tako. Ljudje mu ne verjamejo. In ne mene kriviti za to.
            Ma glej, ne da se mi več o JJ. Bog ga živi!

  5. “Kakšen korak naprej je zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev”
    ============

    Ritenski korak.

    Krščanska druščina se je odločila da bo relativizirala sramotni zakon NSi, ki bi se moral imenovati Zakon o prikrivanju prikritih morišč.

    • “Krščanska druščina”

      Ne vem, če je to posploševanje na mestu. To so zgolj Tonin&prijatelji, od katerih so že mnogi pobrgnili, še več pa se jim noče pridružiti. Počakajmo do volitev.

  6. Ne vem kje vidijo nekateri zmedenost ali nedefiniranost naslednjih korakov. Saj je očitno:

    Naslednji korak je DELAT.
    Politika je (za ta korak) ustvarila pogoje za delo. Tudi nekaj denarja za začetek je rezervirala za to delo. To je njihovo delo, to je delo države.

    Ustvariti prostor, kjer se dajo delati dobre stvari.

    Ampak konkretno delo – tudi na urejanju teh grobišč (ali če hočete ‘morišč’ ) na izkopu teles pokojnih, ki tam še ležijo, je vztrajno skrito delo mnogih, katerih imen niti ne poznamo.

    Kot večina od nas dela svoje delo (in imajo naša mala profesionalna dela – upam – dobre rezultate) brez da bi vsak ‘korak’ dviognila v zrak in javnosti oznanila: ‘Lejte, kaj sem naredila. ‘.

    Že v preteklosti je bilo na tem področju največ dela opravljeno večino časa daleč od naših oči. Delavci, ki so iskali, raziskovali, kopali grobišča, ki so ven prinašali ostanke pokojnih in jih ločevali od zemlje, kamenja, in vsega drugega, kar jih je obdajalo, tisti ki so jih (nekatere že) pokopali, tisti, ki so ( tisoče je bilo takih) pripravljali, iskali podatke za farne plošče, jih postavljali, tisti, ki so opravili tisoče ur, ki jih nikoli nihče ne bo videl (in je prav tako), pri postavljanju znamenj, pomnikov, kapelic na teh krajih. Tisti, ki so se pogovarjali z ranjenimi in jim pomagali izreči bolečino, da se izcedi v njej skrito sovraštvo, da lahko počasi, počasi spet začnejo dihat …
    In še mnogo, mnogo drugega dela, za katerega sploh ne vem, da je bilo opravljeno, da ga je (bilo) treba opraviti (kot ne vem kaj vse je treba opraviti, da živi recimo Časnik)

    Zakon, ki odpravlja nekatere ovire pri (tudi) izkopu žrtev in njihovem človeškem pokopu imamo.
    Zagotovljena sredstva za prve korake na tem tudi.

    Komajda lahko postavimo pod vprašaj, če je to ‘sploh kaj’.

    Kar se tiče javnosti pa… tudi take okrogle mize naredijo lepe stvari. Mnogo več kot ‘nabijanje’ v ozkih krogih ‘samo naših’, kjer se vsi strinjajo in skupaj ‘nabijajo’ v eno smer, v glavnem proti temu, ki ga doživljajo kot neposrednega rivala. (a so nekatera dela, ki jih nikoli ne bomo mogli opraviti, če se bomo izgubljali v rivalstvu).

    Tudi take okrogle mize pomagajo, da (lahko) slišimo drug drugega, da (lahko) gremo proti temu, da razumemo, kaj drugi misli, ko izreka določene besede (v ‘našem svetu’, ki ga je pogosto ustvarilo tako ‘nabijanje’ namreč lahko te besede pomenijo nekaj drugega), lahko začnemo razumevati bolečino drugega, in tudi zakaj pričakuje nekaj, kar vztrajno ponavlja, da pričakuje, pa mi tega do sedaj nismo razumeli in se nam je zdelo… ‘brezveze’ je mila beseda.

    In ta proces slišanja, razumevanja se lahko dogaja v vseh, ker vsi smo za nekoga ‘oni drugi’.

    Jaz sem zakona vesela. In sem vesela, da se spet lahko začne delat. Kar je pa drugih odprtih vprašanj, o katerih smo še daleč od strinjanja, da so potrebna, se lahko odvijajo vzporedno. Ne rabijo bremzati vsega procesa.

    Korak po korak gremo k nečemu, kar je dobro za nas vse. Ni druge poti.
    Počasi, vztrajno, spoštljivo…

    Tako jaz to vidim.

    • Zelo napačno razmišljanje….

      Najbrž meniš, da smo z Lune popadali. Tvoj obisk rova Sv. Barbare (če se prav spomnim, si nekje napisala, da si bila tam), je zame posebna vrsta perverznosti. Moli za umorjene se lahko v vsaki cerkvi, kot sem že napisal, in ni treba za to hoditi pred Hudo jamo.

      Mnogi smo šli tja z drugačnimi razlogi in smo tam tudi molili in premišljevali. Nekateri, ker mislimo, da obstaja možnost, da so naši bližnji in nekoliko manj bližnji umorjeni prav tam. Nekateri, ki nimajo takšne žalostne družinske zgodovine, pa so bili tam zato, da s svojo prisotnostjo demonstrirajo proti sprevrženosti slovenske države (tudi z nsijevskim sodelovanjem), ki jo kaže že defektna tabla pred vhodom v rov, da o posmrtnih ostankih v gajbicah in tudi v jašku posebej ne govorim.

      Ta zakon je pravzaprav figov list na telesu topogledno gole slovenske oblasti, ki predneandertalsko počne, kar ji v resnici Evropa prepoveduje. 500.000 evrov nekakšnega denarja bo sicer možno za kaj porabiti, tudi za kakšne pokope in kostnice, a kaj, ko ravno to niso bistvo te anarhije. Delovanje pravne države namreč tu manjka.

      Torej, Darja, več moli in večkrat preberi slovensko Ustavo, da vidiš, kaj je ta oblast dolžna TAKOJ početi, ne pa sprejemati neko olepševalno zakonodajo.

      Sicer g. Dežmana precej spoštujem, ker je veliko storil za to stvar, vendar se mi ob njegovem izvajanju čedalje bolj vriva neka skepsa, ki je tudi povezana s slovensko Ustavo. G. Dežman je govoril o apartheidu, segregaciji, s čimer se iskreno strinjam. To drži neizpodbitno. Obenem pa so tudi zelo resne besede, s katerimi se ne sme samo tako malo žonglirati, kot je bilo slišati na tem predavanju, potem pa reči: vzemimo, kar trenutno je. Tako to pač ne gre. V istem stilu bi jaz zlahka nadaljeval: So neki zločinci, veliko jih je bilo, mnogi so že pomrli, njihovi potomci imajo od tega razne materialne koristi – a pustimo to, da ne bodo nikogar našli, procesuirali, raje se igrajmo gradnjo kostnic, sprehode častnih straž ob Vseh svetih in podobno, praviloma morda kar z rokami v žepih. Prihajale bodo sem molivke, gospe brez samorefleksije, ki bodo zavzeto žebrale, in vse bo v najlepšem redu.

      • Na ‘žebranje’ pa se moram vendar dodatno odzvati. Že nekajkrat si postavljal pod vprašaj molitev in njen smisel.

        Resnična molitev ni nikoli ‘žebranje’. Lahko pa se tudi pod tem, kar je videti navzven le ‘žebranje’ skriva resnična molitev.

        Molitev ni prazna pobožnost, sama sebi namen.
        Molitev ni nikoli nekaj, kar bi stalo v nekakšnem izključevalnem nasprotju: moliti ALI delati.
        Že sveti Benedikt pravi moliti IN delati.
        Stari so vedeli: moliti pred VSAKIM delom. (za nekoga, ki je njegovo življenje prežeto z molitvijo, je to lahko le nekaj kot trenutek pogleda na križ in je že to dovolj, da On lahko dela tisto delo v njem …) . Brez molitve pred tem, je delo zlahka prazno in/ali destruktivno. Zlahka… prav na način, kot ti opisuješ.

        Molitev je potrebna, da to, kar delamo, ni prostor zla v svetu. Ker v težjih situacijah, tako zelo lahko postanemo prav to. Samo človeško gledano v zelo težkih situacijah drugače sploh ne znamo.
        Ko molimo, damo v sebi prostor Njemu. Boga spustimo v naše razmišljanje, v naše načrtovanje, v naše boje, v naše presoje. In potem je večja možnost, da so naša dela del Njegove poti, da nas konec koncev vse pritegne k sebi. Mali odsev resničnega Dobrega in celo prave Resnice (z veliko).

        Ti seveda lahko postavljaš politične boje na prvo mesto. Imaš vso možnost, da to izbereš. Le da ta izbira nima nobene zveze s krščanstvom.
        Je nima.

        Toda tudi politik lahko skozi molitev dela dobro z Njegovo močjo. Tudi politik je lahko svetnik. Je lahko prostor Božjega v tistem brezobzirnem prostoru, v katerem se odvija njegovo delo. A brez molitve to ne gre. Nemogoče je.

        Da se prav razumeva: ko govorim o molitvi, ne mislim (nujno) ustnih molitev, kot je npr. rožni venec, ampak odnos z Njim, biti z Njim, dati Njemu prostor v sebi bolj kot svojim strahovom in raztrganim nagibom. Da On misli v tebi tvoje misli. Terezija Avilska pravi ‘pogovor z Njim, ki vemo, da nas ima rad’ (a ta’pogovor’ ni vedno ‘videti’ kot pogovor).
        To je namreč zares molitev ( preveri v katekizmu). To pa je možno tudi (a ne izključno) po molitvah, kot je rožni venec. (domnevam, da tega misliš z ‘žebranjem’)

        • Darja ..”Toda tudi politik lahko skozi molitev dela dobro z Njegovo močjo” ..
          ————
          Se strinjam Darja, tako bi bilo idealno! Ampak kot vemo je realnost precej drugačna.
          In prav pri teh, politikih namreč, sem sama v dvomih, da delajo tako kot bi si On želel.

    • Darja, to kar si napisala je meni zelo smiselno, pametno in konstruktivno. Iz svojih izkušenj vem, da socialistični ljudje raje v nedogled sestankujejo in se brezupno kregajo kot pa delajo.

      Potem pa v krogu somišljenikov nabijajo po žrtvenem jagnju (kot da kot kristjani ne bi nikoli slišali, da je Kristus za to prišel na svet, da prekine to prastaro hudičevo verigo zla =>aksiom Kristusove ljubezni do nas grešnikov… ali kot bi muslimani pripravili žurko in se na živali s svinjino) , da si ja napihnejo svoj lastni, moteni, lažni, narcisistični ego.

      • Saj sem že prej vedel, da sta na isti valovni dolžini. Lepo.

        A da so socialistični ljudje pravzaprav kristjani, kot si napisal?

        Kaj č’mo, ne gre. Družina postavi pravi ali pa napačni temelj pri človeku. To je grozno prav pri socialistični vzgoji. Pri napačnem temelju je očitno večina spreobrnjenj le navidezna, skoraj falsifikatna. Bodisi da ostane v človeku odmev nekdanjega občutka supermenscha/avatgarde, ali pa spreobrnitev deviira v permanentno molitev brez upoštevanja realnosti. Oboje je zanič.

          • Amnezija sem ne sodi. Predobro razumeš. Povedal si, kako si bil familiarno, zato so tu stvari jasne. Moji domači so bili na primer demokratični ljudje, čeprav so živeli v času socializma. Partizanov niso marali, kar je zame danes, ko imam že precejšnjo življenjsko kilometrino, še posebna odlika.

            Pod drugo pa citat: “Iz svojih izkušenj vem, da socialistični ljudje raje v nedogled sestankujejo in se brezupno kregajo kot pa delajo.
            Potem pa v krogu somišljenikov nabijajo po žrtvenem jagnju (kot da kot kristjani ne bi nikoli slišali…….”. Če ne veš, to si ti napisal.

          • Ja, to sem napisal za take ljudi kot si ti, ki imajo komunistično mentaliteto in metode in so zvesti vojaki “edine prave” protikomunistične stranke.

            Moj oče je komunistični birokrat na ravni delovodja. Zagovarja iste pravice kot npr. If.

            Moja mama je žrtev vojne. Pri starosti 1 leto, so ji partizani ubili očeta (mojega dedka) domobranca. V vasi so bili ožigosani za izdajalce, zato niso dobivali paketov s hrano. Ko je bila stara 8 let, ji je umrla mama. Bila je vzdrževana s strani bratov in sester in osovražena od okolice. Kar se ji je psihično zelo poznalo in se pozna tudi nam otrokom. Pred 12? leti sem ji pomagal pisati vlogo za status žrtve.

            Pred 35 leti (1980) so ji udbovci ubili brata v Frankfurtu (pobegnil je v nemčijo).

            Toliko da veš kako hitro rafaliraš krivico in kako veliko jo povzročiš s svojimi komunističnimi metodami.

          • Lahko, da je to, kar si napisal, točno, lahko ne. Bilo bi ok, če bi bilo. A glede na vse, kar pisariš v svojih komentarjih, obstaja pri tem veliko neskladje in precejšnja verjetnost, da si kaj bistvenega zamolčal ali olepšal. Zame je na primer zelo nenavadna in nelogična utemeljitev vasi, ki naj bi bila, kot je razumeti, vsa propartizanska. Na Dolenjskem, Notranjskem in v lj. okolici takih vasi ni nikoli bilo. Bilo je prej obratno. Običajno je bilo v vasi nekaj špicljev Udbe, tu in tam so naselili kakšnega krvavorokega in zaslužnega partizana s familijo, ki je predvsem opijal, včasih pa za socialistične praznike predaval o partizanskih junaštvih. Pa polpismeni patološki eks terenci so tudi živeli svoje bolano in priviligirano življenje po vaseh in manjših mestih pod dozo, dokler so jetra zdržala.

            Gorenjska in Štajerska s Prekmurjemm mi je manj poznana, a odkar prebiram čudovito knjigo Marka Štrovsa Neme priče, so mi zadeve bolj prezentne. Na primer: od 70000 mobilizirancev v nemško vojsko na Štajerskem, se jih dobrih 50000 vrne in mnogi od njih, praktično vsi, se na različne načine upartizanijo (tega zadnjega g. Marko ravno ne napiše eksplicitno, je pa logično, ker je bila tam taka množina povojnih borcev vseh vrst in rangov). Da bi bila tam kakšna taka vas potem vsa rdeča, je možno, vendar se potem tisto z domobranstvom ne ujema. Dolenjska se torej zagotovo ni mogla ujemati s tvojo zgodbo. Ostane še Gorenjska. Bog ve, kako je bilo tam? Domobranci so bili, kako pa je stvar potekala prva leta nemške okupacije, pa je vprašljivo. Partizanil tam okrog v prvih letih zagotovo ni skoraj nihče. Nekje si omenjal tudi, da je bil tvoj oče partijec, a potem povsem suvereno očitaš drugim, katerih starši in oni sami nikoli niso bili partijci, da so nekakšni socialisti, ti pa menda pravi liberalec. Bejž no, življenje ni teater!

          • Tisti, ki me na forumu Časnika poznajo, vedo da govorim resnico. Pokojni stric je na Krvavcu pasel krave in me je leta 77 oskrbel z zgodbico o partizanih. Vas je v bližini Strmola. Drugi stric se spomni temnega partizanskega komandirja, ki je večkrat ponoči stari mami grozil, da ji bo pobil vse otroke skupaj z njo, če ne pove, kje se njen mož skriva.

            Poročil pa sem hčerko domobranca iz Suhe krajine. Kadar sem na obisku, ga samo jaz poslušam. Noben od otrok se noče s temi temami srečevati. Vseh 5 je socialistično opranih. Jaz sem par let prepričeval tasta, da je objavil svojo zgodbo v NSZ. Tam na obisku tudi raje to njegovo revijo berem kot se pogovarjam z “tamladimi”, ki so čisti socialistični kloni. V nedeljo greva dedi in jaz edina k maši. Dedi je preživel Teharje. Pol leta sem ga nagovarjal, da bi pri Pričevalcih povedal svoje izkušnje, pa noče, je preveč trmast, hkrati pa pravi da ponoči podoživlja ves ta pekel zverinskih partizanskih mučenj in umorov, ki jih je gledal.

            Čudna je Božja milost. Moja stara mama (njen sin komunist) je veliko molila zame. Kot najstarejši od treh sinov pa sem bil v stalnih konfliktih z očetom. In sem močno iskal očetovsko figuro, ki sem jo potem nezavedno dobil v jezuitih, ki so bili moji duhovni voditelji in v Očetu.

          • Tole spodaj si pa lepo napisal. Bom malo razmislil. Vendar, če boš spet nekontrolirano streljal proti menda vsepovsod prisotnim “socialistom”, se ti bo verodostojnost zagotovo spet zmanjšala. Seveda ne samo pri moji malenkosti.

          • pavel,

            hvala, ker si me vtaknil v zgodbo tvoje družine. Ti pa res znaš. Potem pa jamraš, če jih v podobnem slogu dobiš nazaj, menda od vojščakov saj vemo koga.

            Sicer pa glede tvojega tasta in njegovih. Moje mnenje je, da tam, kjer vsi otroci odpadejo od vrednot in prepričanj svojih staršev, da je tam nekaj krepko narobe z družinsko vzgojo. Vsaj krščanska vera, če ne domobranstvo, nosi v sebi toliko evidentnih resnic in pozivnosti, da je obrat ta mladih k popolnemu ignoriranju razložljiv predvsem z vzgojnim deficitom.

  7. Res fino! Imamo zločine brez zločincev, grobišča na moriščih, zapiranje odprtih arhivov, žlahtno krščansko stranko v SZDL parlamentu, lutkovno vlado, komisijo, ki ne bo mogla in hotela delati, v Vatikanu odlikovanega ajatolo partije, dve plošči spomenika vojne in nobene volje do dela. Ves problem bo sčasoma rešen do leta 3000.

  8. Komisiji dodeli 500.000 evrov za njeno delovanje v letu 2016
    ===============
    Proračun je že sprejet. Ali je to torej v proračunu ali pa so to le pobožne želje?

  9. Iz prispevka oz. Omizja ne vidim kaj so koraki naprej. Da bodo posmrtne ostanke iz Hude jame nosili v kostnico.

    Ne razumem kaj je jabolko spora. Zgornji ljudje na omizju isto mislijo, že 25 let delajo na tem. A je problem, ker je Nsi potegnila voz s kompromisom? SDS pa hoče vse točno tako “kot je prav”? Nimam dovolj informacij. SDSu ne verjamem več, nsi pa ima slab PR ali pa tudi PR ne more več opravičiti neumne politike.

    Pri arhivih so vsi strokovnjaki več in politiki SDS in nsi skupaj več let delali. Tik pred sprejetjem zakona sta Leljak in Omerza povedala, da je zakon luknjast in ju bo ustavil, SDS se je umaknil in Milka je spet mislila, da Janša spet politizira in zgago dela, samo za to da se nič konstruktivnega v tej državi ne naredi, sam pa ostaja popularna žrtev na “desni” in “edini rešitelj” pasivnih in neodgovornih. Toliko od te afere štekam.

    Problem pa imamo, ker v Sloveniji nimamo gospodarsko agresivne desnice, ki bi vsak dan od vlade zahtevala natančne ukrepe in reforme in ljudem kazala koliko jih stane nedelo in neumnosti vlade.
    To je šele pred parimi meseci začela NSI. Prej pa 25 let nič. V opoziciji je JJ celo sindikate podpiral. V vladi pa tajkune.

    • Gospodarsko agresivna desnica?! Kje je?!
      Še danes si sploh ne morem predstavljati, da noben direktor ni niti muksnil zoper davek na izplačane plače?! Na totalno utrgan davek, davek na strošek! Nihče ni muksnil.
      Vsi ti naši direktorji se plazijo po tleh kakor sužnji. Ljudje pa za njimi, seveda. Kdo si upa dvignit glavo, če direktor liže tla?! Takoj dobi metek.

      • Ker direktorji niso managerji, še manj poslovneži. Temveč socialistični birokrati, podrejeni Mafiji.

        Mencinger (nekoč član JJ je ve stranke) se je zavzemal, da (rdeči) direktorji ostanejo. A to je samomor Slovenije. Posle morajo voditi tisti, ki jih znajo, ki imajo izkušnje podjetništva. Direktorji pa so ob vsakem problemu za nasvet centralo klicali. Kolesarska fevdalna mentaliteta.

        Tu so še komunisti izvrstno ujeli z nazadnjaškim delom cerkve:
        Fevdalna cerkev
        Nacionalni interes
        Gospoda se ne sme kritizirati
        Netransparentnost (le zakaj Šuštar ni vernikom iskreno predstavil popolnoma nore odločitve o odlikovanju zločinca Kučana ?

        • To s fevdalno cerkvijo ne razumem.
          Gospodo se sme kritizirati, vendar je treba imeti modrost pri tem. Zoper gospodo se ne gobezda.
          Šuštar ni vernikom razložil nič, ker je šlo za papeža. In ko gre za papeža, je naša Cerkev vsa v prahu, na tleh. Ne glede na razlog.
          Še več, že če gre za oblast je naša Cerkev vsa v prahu, na tleh.
          Šele ko gre za stvari, ki so naravnost v nasprotju s kanonom, takrat si kdo upa kaj reči, tako na mehko, da ne bi cesar kaj zameril.

          • Jezusova Cerkev ni imela nič z institucijami, Močjo, Oblastjo. Pod Konsantinom je postala državna (birokratska, dvorna) Cerkev in množično začela gradnjo institucij, birokratsko dvoranskih plemiških naslovov, častnih in nedotakljivih pozicij. Posredno je kriva za veliko ideološkega balasta v Cerkvi, ki je v funkciji varovanja oblasti in privilegijev. Ni se bila sposobna reformirati. Šele s meščansko liberalno (protiaristokratsko) revolucijo je bil storjen premik (tudi slabe stvari), potem pa še s proletarsko revolucijo, kjer je bil premik izključno negativen. Cerkev na zahodu propada. Je zelo malo ljudi, ki intenzivno v malih skupinah živijo krščanstvo. Pravoslavna cerkev je še bolj zlizana z narodom, oblastjo in diktatorjem in je zato zelo izkrivljena. Njeni člani imajo birokratske privilegije in zato bodo vedno branili vsako oblast, vsak status quo, Vsak STATIZEM (ETATIZEM).

          • Gospod Pavel,
            ta vaš zgodovinski pogled na zgodovino Cerkve je vaš, kajne?! In tudi izrazoslovje, kajne?

            Vas lahko malo usmerim k bolj katoliškemu pogledu na Cerkev? Jezusova Cerkev je bila leta 100 in tudi leta 1000 in tudi leta 2015 in bo do konca zemeljskih dni. Ker je zmes ljudi in Boga, je bila, je in bo vedno nekoliko, včasih več, včasih manj grešna. Reciva, da Satan preko ljudi vdira v Cerkev.

            Katoliška Cerkev je razdeljena na posamezne enote – škofije in te na župnije. Župnija se od župnije razlikuje, se še spominjamo arškega župnika Vieneja? Skratka, enotne ocene o gospodovalnosti, izprijenosti … ni mogoče dati. Sploh pa ne sedaj, ko se pojavljajo laična gibanja, v katerih se kot dokaz žive vere dogajajo čudeži skoraj vsak dan … in jih cerkvena gospoda gledajo kot nepridiprave, pobožni župniki pa se jih veselijo.

          • Jezus je ustanovil Cerkev kot institucijo. Če ti to ni jasno, potem razmišljaj naprej. Cerkev kot institucija ni človeška ampak božja tvorba.

  10. Dokler ne bo pred Hudo jamo trak z napisom: “Stop! Policija. Prizorišće zloćina – vstop prepovedan!” je vse samo korak nazaj.

  11. Pometanje pod preprogo pač ne more biti korak naprej.

    Pavel in Alfe pač spadate med tiste ljudi, ki mislijo, da so za njihovo nezmožnost in nesposobnost krivi drugi.

    Kako o tem pravi Sveto pismo: “Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne opaziš? … Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, šele potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.”

    Položaj in vloga Janše je stvar njega in njegove stranke, ne pa raznih kontuitetnih vojščakov. Ti naj najprej stvari uredijo pri sebi in svojh.

    • Če bi ti gledal vsebino, bi opazil, da sva z Alfe zelo različna. Tudi v tej tematiki imava drugačno mnenje. A se zato ne pljuvava in želiva.

      Sva pa zgleda edina, ki sva kritična do JJ in SDS (mala mafija) in seveda še bolj do komunistične oligarhija (F21, n571,velika mafija), ki že 50 let upravlja fašistično (ker komunistično prvih 10, 15 let ni delovalo) gospodarstvo, ki je korporativizem, crony kapitalizem v najslabši možni obliki na svetu zaradi neprekinjene komunistične kontinuitete. Delavci smo izkoriščati. 2/3 plač nam pobere mafija in birokracija.

      JJ in SDS veliko večino pojavov pravilno in realno kritizirata. Problem je ker nimajo realne želje in ne ljudi, ki bi delali kvalitetne spremembe in reforme. Nekako jim paše lagodno večno drugo mesto.

      Viranta nikoli nisem maral. A reformno je imela “desnica” največji potencial in število glasov v parlamentu v 25 letih, Demos ni imel niti pol toliko priložnosti. Janša (če bi bil dober državnik) bi takrat lahko naredil velike reforme s Šušteršičem, a je raje živciral Viranta in ga medijsko ubijal.

      A ko pride SDS na oblast, ne ve kaj bi naredila. Morda JJ takrat na centralo kliče: kaj naj zdaj naredim.? Mine 4 leta in nič ni narejenega, razen polno viharjev v kozarcu vode, ki jih generirali obe Mafiji. Velika mafija in mala mafija. Mali in veliki pujs.

  12. “Problem je ker nimajo realne želje in ne ljudi, ki bi delali kvalitetne spremembe in reforme.”

    Pri tem je treba nujno dodati, da so jih imeli, a so morali oditi …

  13. Še enkrat. Stvari uredita pri sebi in svojih. Vidva opravita tisto, kar mislita da drugi ne zmorejo ali ne znajo. Spreminjanje drugih ljudi je vedno brezplodno. Človek lahko spremeni samo sebe.

    Strupena kritika vsem škodi. Tudi vama.

    • Strupena kritika ali dejstva, ki jih ne marate slišati?
      Naj bom zaradi vašega miru tiho? Da boste lahko v miru nasprotovali Stvarniku?

      Mimogrede … strupena kritika nosi s seboj laž, žalitev. Gospod Tine, prosim vas, da napišete, kaj od napisanega ni res, kaj od napisanega je žaljiva beseda? Sicer boste izpadli natanko tako, kot komorniki v Znameniti zgodbi o Cesarjevih novih oblačilih. Osvežite spomin:
      http://www2.arnes.si/~soppzupa/oblacila/index.htm

      Tedaj pa je dejal majhen otrok: “Saj nima ničesar na sebi!”
      “Saj nima ničesar na sebi!” je nazadnje vzkliknilo vse ljudstvo.
      Cesarju se je zdelo, da imajo prav, vendar si je mislil: ” Zdržati moram do konca.” Komorniki pa so tudi šli za njim in nesli vlečko, ki je sploh ni bilo.

  14. Gospod Alfe. Rezultati določenih dejanj so dejstva, okriviti nekoga zanje, ne da bi poznali vse okoliščine, ki so privedle do določenih ravnanj, je strupena kritika. Morda so bila določena ravnanja v določenih okoliščinah neizbežna in ne rezultat volje odločevalca.

    Treba je znati ločiti med dejstvi in kritiko.

    Zato vam pravim, vi naredite prav tisto, kar mislite, da drugi delajo narobe. Ne z besedami, temveč s konkretnimi dejanji. Če boste to vsaj poizkušali, boste spoznali, da so bile mnoge kritike nepotrebne in tudi krivične.

    • To je edini vaš argument? Naj bom tiho, ker ne znam, ne morem prilesti do predsednika SDSa? Zato,ker je predsednik le en sam, naj bodo vsi ostali tiho? Nobeden nima pravice govora? Svobode govora? Vse kar naredi predsednik, mora biti prav?

      Upam, da ste razumeli, kaj ste – pristaš diktatorja. Če pa mislite na škofa, potem ste pa pristaš Satana. Zaradi mene sta pa lahko tudi oboje.

      Kritike ne sme biti, lepo vas prosim! 😮

Comments are closed.