Včasih so reklame prav zanimive. Pred nekaj tedni se je na jumbo plakatih pojavila reklama, ki je napovedovala iskanje pravega moškega. Najprej sem pomislil, da bo to v nadaljevanju reklama za kakšen resničnostni šov. Pa sem se začel spraševati, kakšen je pravi moški, kako ženske vidijo pravega moškega, kakšen desc bi zmagal v resničnostnem šovu. A še preden sem do konca razmislil in kaj napisal, so me prehiteli z odgovorom, da je “pravi moški tisti, ki skrbi zase”. Oh, nisem vedel, da je to tista ključna lastnost, ki najbolj določa pravega moškega.
Pravi moški je sebičen prasec
Resnici na ljubo, je na reklami pod odgovor izpisan tudi spletni naslov, ki je zelo zgovoren “izogniseraku.si“. Prav nič nimam proti temeljnemu namenu akcije (spodbuditi moške k bolj zdravemu načinu življenja in večji pozornosti na telesne spremembe), nič nimam proti temu, da so moški, ti v resnici zdravstveno zanemarjena bitja, pozorni na bolezenske znake, ki bi lahko kazali na raka. Nič nimam proti temu, da gredo pravočasno na pregled in se tako izognejo najhujšemu. Z vsem srcem podpiram akcijo, a reklama se mi pa zdi rahlo feministična. Kot glavni atribut pravega moškega namreč izpostavlja sebičnost ali kot bi rekli v feminističnem stilu “moški so sebični prasci”. Mislijo le nase.
Žena naj bo podrejena možu
Reklama je pri meni dosegla svoj namen. Res, dobro bi bilo iti na kakšen pregled. Kot stranski učinek reklame pa sem se začel spraševati kakšen mislim, da bi moral biti pravi moški, kakšen je pravi moški recimo v Stvarnikovih očeh? Razmišljal sem tudi o tem kako smo Njegovo voljo spridili.
“Popotnik Pavle”, kot sam ljubkovalno imenujem apostola Pavla, v pismu Efežanom (v petem poglavju, kjer govori o možeh in ženah: Ef 5,21-33) neverjetno jasno izpostavi moškega kot voditelja družine (Žene naj bodo podrejene svojim možem). Ta (in le ta) del stavka si moški zlahka in hitro zapomnimo. Stavek, če ga takole iztrgamo iz konteksta, je pravzaprav v resnici obupen. A apostol najprej zapiše nekaj drugega, nekaj kar naravna ton celotnemu poglavju (Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Ef 5, 21). To “desci” preprosto preslišimo. Prav tako preslišimo nadaljevanje, ko Pavel možem naroča, naj ljubijo svoje žene in tudi kako naj to delajo (Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe. Ef 5,25). Pretvarjamo se, da ne slišimo in da ne razumemo. Verjetno v resnici ne razumemo kar tako brez truda, vsaj miselnega napora, brez iskanja, ukvarjanja, deljenja izkušenj. Ali pa se nam zdi samoumevno, da jih pač ljubimo, tako po svoje, po “moško”, brezobzirno in brez dostojanstva, na primer tako, kot je videti v ‘filmih za odrasle’ in to kadar nam paše. Ali pa nam nihče v naši mladosti ni bil zadosten zgled moža, ki bi v praksi jasno pokazal, kako tako ljubezen udejanjati (ki je dal zanjo življenje), kako vsakodnevno biti “pšenično zrno, ki mora umreti, da rodi sad”, kako umirati svojemu napuhu in egoizmu.
Mačo-copate in šankovski evangelij
Raje se gremo nekakšne “mačo desce” v slogu “šankovskega” evangelija (žena naj bo doma, posluša naj moža in dela naj kar se ji reče), obenem pa se pustimo zreducirati na nivo copate. Tako postanemo smešne, pomilovanja vredne mačo-copate, namesto da bi bili služeči voditelji (ko ta pojem razlagam, ljudje po navadi pravijo, da to dvoje ne gre skupaj), voditelji, ki prevzamejo odgovornost za ženo in otroke, ki dajejo gotovost, ki dajejo varnost (držijo “barbare” zunaj), ki so zvesti v sreči in nesreči, ki so pripravljeni sprejeti življenje, ki so nesebični, ki potrebe žene in otrok postavijo pred svoje želje.
Enakosti med spoloma ni
Ko bomo desci pripravljeni prevzeti odgovornost za vodenje na služeči način, ne bo treba nobenih abotnih akcij tipa “podprimo enakost med spoloma“, kjer se moškim – avtorji pravijo na humoren način – pripisuje dobro počutje “v tistih dneh”.
Zanimivo, ste opazili, da se v naš jezik in v našo zavest stalno vsiljuje pojem “enakosti med spoloma”? Četudi vsi vidimo razlike (filozof Fabrice Hadjadj v delu ‘Kaj je družina?’ v poglavju ‘Presežnost v spodnjicah’, predlaga, da preprosto pogledamo pod popek), četudi vsi občutimo razlike, četudi znanstveno dokazujemo razlike (npr. drugačen hormonski ustroj), četudi nam zdrava pamet pravi, da so razlike dobre (npr. biotska raznolikost).
Enakosti med spoloma ni in je kljub vsem prizadevanjem ne bo, ker jo ne more biti. Verjamem, da se bomo počasi vrnili – kot rečemo – k dopolnjujoči enakopravnosti spolov. Taki kot si jo je zamislil Stvarnik in kot nam jo je opisal apostol Pavel v prvem stavku petega poglavja pisma Efežanom. Da se podrejajmo drugi drugemu in da – kot nam razloži v nadaljevanju tega poglavja – to delamo na DRUGAČEN način.
Foto: Aleš Čerin
