Kako živeti v svetu, ki ni več črno-bel?

33
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Ena od pomembnih ideoloških sprememb, ki se je zgodila v svetu s padcem železne zavese, je gotovo tudi ta, da odslej ni več mogoče razmišljati o svetu samo v kategorijah razrednega boja in njegovih izpeljankah. Ta sprememba se na prvi pogled zdi majhna. Mar niso vsi ljudje za zaveso potihem vedeli, kako jim je in kaj se dogaja na drugi stani? Mar niso ljudje na vzhodnem delu Evrope dobro vedeli za vse podlosti in poniglavosti svojih režimov in ljudje na zahodu prav tako? Kakor kaže razvoj dogodkov v svetu in Evropi, očitno da ne. Svet je za nekatere ostal črno-bel, za druge tak ni bil nikoli in s tem se bo treba sprijazniti. Nekateri na primer še vedno zagovarjajo nedemokratične režime, tudi po tem, ko je bilo razkrito podivjano, zločinsko jedro teh sistemov. Za Nemčijo na primer, ki jo imamo pogosto za vzor, kako obračunati s temno preteklostjo nekega naroda in se očistiti krivde za v nebo vpijoče krivice, so raziskovalci ugotovili, da tam danes priletni ljudje povsem iskreno razmišljajo o dobrih starih časih nacizma, ko so kot najstniki sedeli ob tabornih ognjih, paradirali v ličnih uniformah po ulicah in objeti prepevali domoljubne pesmi …, medtem ko so na skrajnem vzhodnem ozemlju njihovega rajha dnevno pobili, iztrebili kot golazen, več tisoč ljudi, prav takih, kot so bili oni sami. Mladih, odraščajočih, z živimi očmi, ki bi se, če bi preživeli, čez desetletja prav tako spominjali svojega otroštva in mladosti kot najlepšega časa njihovega življenja. Ljudje doživljamo iste čase zelo različno, in kot vidimo, ima pri tem veliko opraviti starost in sposobnost razumeti svet okoli sebe še skozi oči koga drugega, ne samo skozi lastno doživljanje, za kar otroci in mladostniki niso najbolje opremljeni. Pa tudi marsikateri odrasli.

Ljudje mislimo zelo različno, čeprav nas v nekem trenutku dogodki tako močno povežejo med seboj, da zadihamo z istimi pljuči in živimo isti entuziazem ali isto razočaranje. Da se razumemo, seveda je bila velika razlika med režimi na eni in drugi strani zavese in tudi med režimi na isti strani so bile velikanske razlike. Kakor nam je to danes težko priznati, je bil režim v bivši Jugoslaviji zelo različen od romunskega in albanskega, pa tudi ruskega. In tudi demokracije so bile in so zelo različne. Toda to ni nobeno opravičilo niti razlaga. To je ugotovitev, ki nastane takrat, kadar prenehamo gledati na stvari in politiko skozi poenostavljene ideološke vzorce. Takrat ni več mladostnih junakov, ki s puško na sončen dan preganjajo hudobnega tujca, ki je v srcu pokvarjen in zato upravičeno beži in dobi strel v hrbet, čeprav se po vsej verjetnosti lahko kdaj kje zgodi prav takšen prizor. Ko pogledamo bolje na isti prizor, vidimo, da je naš junak pijan, tujec pa ima zvezane roke. Ali pa da sploh ni tujec, naš človek je, ki je bil po sili mobiliziran v tujo armado. Oče petih otrok. In naš junak bo po vojni redno pijan.

V čem je torej problem črno-belega gledanja in dojemanja sveta? Eno je, da je v mladosti ta način tako rekoč tvoja pravica. Posledica tega je, da žal orožje najhitreje pristane prav v rokah te populacije, ki bo potem še dolgo razlagala sebi in komur bo potrebno in bo hotel poslušati, kako je bilo to pametno in pošteno in pravilno. In morda bodo včasih za kak osamljen primer imeli celo prav. Druga ugotovitev o črno-belem gledanju na svet pa je ta: če človek hoče videti svet tak, bo vselej našel za to dovolj zgledov in potrditev. Ker tako gledanje v prvi vrsti ne poganjajo resnični primeri in resnični dogodki, ampak frustracije in jeza, ki se je ti mladi ljudje ne zavedajo in ki bodo vedno ostale enake, ne glede na to, kako se spremeni svet okoli njih. Nekaterim pač ne morete odvzeti niti Stalina niti Tita niti Miloševića.

Tu si lahko spet zastavimo tisto večno vprašanje, ki nima enostavnega odgovora in nas vedno spravlja v nemoč in čudenje: ali si ti ljudje zavedajo, da vse le ni tako črno-belo. Ali vidijo okoli sebe še koga drugega in imajo zanj kaj razumevanja in sočutja? Plesanje kola na primer s pionirsko čepico na glavi, kakor smo to videli nedavno, ali napis na Sabotinu? Je to izraz tiste mladosti, ki je odšla za vedno in bo vedno lepa in najlepša? Kakor smo nekoč peli: »Lepo je v naši domovini biti mlad«. Jasno, v vsaki domovini je lepo biti mlad; jasno, kjerkoli je lepo biti mlad; jasno, ko gledaš nazaj in nisi več mlad. Vsaka mladost je najbolj moja in najbolj iskrena in poštena in si je zato si je ne pustim vzeti, čeprav mi jo vsi pulijo iz rok, se zgražajo in me čudno pogledujejo. Toda enkrat se moram odpreti svetu do te mere, da opazim, da sredi kamnitega hriba premikam butaste skale in sporočam svetu, …, da praznujem svojo mladost? Malo verjetno, pač pa, da prodajam svojo frustracijo in jezo, komur se ju pač da prodati.

Enkrat namreč je vendarle dobro, da opazim okoli sebe še druge ljudi, slišim njihovo zgodbo in sprejmem njihovo doživljanje, njihovo resnico in njihovo trpljenje. Takrat je moja resnica sicer še vedno lahko moja, je pa samo moja in je ne širim neobremenjeno naokoli, ne posiljujem drugih s svojo prežvečeno zgodbo, ki ji še sam včasih težko verjamem. Takrat se svet okoli mene razpre in dobi vrsto drugih barv, sam postanem del normalnega sveta, normalnih ljudi, ki so po doživljanju podobni meni in takrat lahko gradim zrelo, odraslo skupnost. Črno-belo razmišljanje namreč ni samo znak jeze in frustracije, ampak tudi znak ogroženosti in izoliranosti od ljudi, ki v skrajni konsekvenci pripelje do tega, da izpadem čudak. In v tem je najverjetneje tudi del resnice v zgodbi o oklepnikih, vsaj, kar zadeva sodstvo. Ko namreč sodnice in sodniki pogledajo iz sodnih dvoran v svet, se lahko samo čudijo, zakaj jim ljudje ne ploskajo, ampak se nad njimi zgražajo. Predolga izoliranost, bolj ali manj namišljena ogroženost, samozadostnost in odsotnost odprtega dialoga z družbo, to in gotovo še kaj bolj konkretnega, o čemer javnost še nekaj časa ne bo vedela ničesar, pa se tvojim sodbam čudi ves svet.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


33 KOMENTARJI

  1. Se strinjam.

    Vendar, ko gre za volitve pa se je potrebno določno izjasniti za dobro, torej za domoljubje, pravičnost, resnicoljubje, človekoljubje in gospodarnost…

  2. tu gre za osnovno nerazumevanje osnov. 🙂 ker za kaj se gre. ljudje so v SFRJ živeli 45 let. seveda ni bilo vse idealno in seveda je bilo marsikaj zelo narobe, ampak kljub vsemu so ljudje teh 45 let v tej državi živeli in v tem življenju tudi razvili določene vrednote, ki jim pač ne moremo pripisovati niti zločinskosti niti nelegitimnosti. 🙂 in te vrednote bi pač nekateri danes radi kar nekritično in z nekimi ideološkimi interesi povezali z zločinskostjo komunističnega režima, čeprav gre preprosto za vrednote, ki so jih ljudje legitimno živeli in ponotranjili v razmerah, v katerih so pač živeli. 🙂

    skratka problem nastane, ko nekateri hočejo ljudem, ki so pač teh 45 let na nek način živeli v SFRJ pripisati neko zločinskost oz. povezavo z zločinskim režimom po logiki, vse, kar se je dogajo v času SFRJ je bodisi zločinsko samo po sebi, ali pa to zločinskost simbolizira. 🙂 se pravi, že to, da je nekdo v SFRJ živel, da si je npr. v danih razmerah prizadeval za določene vrednote, cilje pomeni že najmanj zločin na simbolni ravni. 🙂

    in v tem se spet kaže črno-bel pogled. 🙂 gre torej spet za enoumje. 🙂 torej za ta preskok iz črno-belega “vse je bilo dobro” v ćnro-beli “vse je bilo zanič”. 🙂

    in če gremo sedaj povsem na konkretni nivo. jaz sem zgodnje otroštvo preživel v SFRJ in ne samo da nisem živel v nekem pomanjkanju, ampak dejansko v izobilju. in to v povsem navadni delavski družini. 🙂 imel vsem se, kar sem si zaželel. od 14 dnevnih počitnic na morju, do vsakotedenskega smučanja in vsega vmes. to je pač dejstvo, ki seveda ne zanika vsega slabega, ki se je okoli vsega tega dogajalo, ampak tako je pač bilo. 🙂 pa tu ne gre za to, da bi primerjal kaj je bilo takrat in kaj je danes, ampak preprosto za neko življensko izkušnjo, do katere pač človek ima nek odnos, ki mu ga nobena politika ali ideologija ne more odvzeti ali ga pač demonizirati v smislu bodisi jugonastalgije ali celo v smeri, da gre za poveličevanje totalitarnega režima. 🙂 nič od tega. gre za preprosta dejstva nekega življenja, življenjse izkušnje in odnosa do te izkušnje, ki v ničemer ne zanika vse zločinskosti sistema kot takega.

    če je zaradi tega nekdo za nekoga titofil, komunajzer in ne vem kaj še vse, tudi prav, ampak na tak način lahko na ta dejstva gledajo samo ideološki fanatiki in enoumneži. 🙂

    • Spoštovani g. Aladar !

      Vidi se, da ste svojo mladost preživeli kot privilegiranec, kar ni znak normalne družbe, ampak totalitarne. Tudi jaz sem preživel to totalitarno družbo, vendar sem moral sprejeti omejitve ker nisem bil ustreznega svetovnonazorskega prepričanja in sem imel normalne delovne vrednote, ki so v skladu z druženjem poštenjakov in ne služenjem grešnikov. To je bil režim, ki je dajal svobodo za nedelo, oviral pa je delovne,ki bi rabili svobodo pri delu. To je tiranu Titu povedal nemški kancler Brandt ! Zaradi tega je socialističen sistem propadel.
      Torej g. Aladar nehajte trositi svoje nasmeške po spletu Časnika in dokažite vsaj malo obzirnosti in humanosti, da ljudi po nemarnosti ne vznemirjate in dražite z svojo nekulturo. Dokažite svoje dostojanstvo, ki izhaja iz reka: “Si takuises, filozofus mansises” ! Pa Srečno !

      • ja, kot sin navadnih delavcev sem pa res moral biti zelo privilegiran. 🙂 in če sem že bil, potem to velja za veliko večino otrok. 🙂

        in seveda ima vsak lahko svoje osebne izkušnje, ki se med seboj razlikujejo, saj tega nikjer ne zanikam in moje izkušnje ne posplošujem ali zanikam nasprotnih, manj pozitivnih izkušenj. govorim samo o tem, da teh pozitivnih izkušenj ne moremo kar demonizirati v smislu, da se ljudem, ki so te pozitivne izkušnje doživeli in ponotranjili pač danes očita skoraj to, da so za vse zločine komunističnega režima soodgovorni. 🙂

        tako da moje pozitivne izkušnje nikakor niso krive za vaše negativne, tako da ni kulturno, da jih zaradi tega na tak način napadate. 🙂

        • Pozdravljeni,

          morda bi za začetek lahko razjasnili, kaj pomeni ‘izhajati iz delavske družine’? A to pomeni, da so bili starši neizobraženi in so delali za trakom? Moj oče je bil inženir, mama višja medicinska sestra, vendar sta oba delala. Sem bil jaz tudi iz delavske družine?

          Mladosti nisem preživel v pomanjkanju, če s tem mislimo, da nisem bil lačen, da me ni zeblo, da nisem okoli tekal nag, da smo imeli avto, da sem hodil v šolo in sem imel po potrebi zdravniško oskrbo.

          Konec 70ih smo šli za 4 leta v tujino, v afriško državo, ki sicer spada med bolj urejene države podsaharske Afrike, vendar še vedno spada v tretji svet. Tam sem videl absolutno revščino in sem videl jet set. In sem videl privatno iniciativo in kako so uspeli tisti, ki so se trudili in so bili delavni. In sem videl ponudbo v trgovinah, ki jo pri nas dandanašnji verjetno dosega le Leclerc v Ljubljani.

          Tam sem hodil na tedenski pouk slovenščine na ambasado. Toda tudi tam je bilo ‘Tito, Tito, Tito’. Ko sem prišel domov in ugotovil, česa vsega v trgovinah pri nas ni (in da tudi trgovin ni dovolj, saj so o odpiranju novih trgovin odločali v Ljubljani ali Beogradu na podlagi števila prebivalcev na kvadratni meter obstoječih trgovin), ugotovil sem, da ni bencina, ni praška, ni čokolade, ni kave, le dve vrsti kruha, ni olja, ni sladkorja, ni, ni ni… Toda ves čas v šoli in po televiziji ‘Tito, Tito, Tito’. V šoli so nas velikokrat gnali v kino gledat partizansko mitologijo, silili so nas v praznovanje mladinskih mitov, vseskozi pa ‘Tito, Tito, Tito’. K sreči na naši šoli nismo pozdravljali “Za domovino s Titom naprej”, drugod pa so. Ko sem doma kdaj kaj kritičnega pripomnil o komunizmu ali Titu (ne da bi sploh razumel, kaj blebetam), mi je oče takoj svetoval, da naj o tem ne govorim na glas ter da naj vsakemu rečem, da se ne zanimam za politiko.

          In zato sta se mi bivši režim in država do konca uprla – še preden sem razumel, kakšne strahotne zločine je storil; še preden sem dojel, kako pokvarjen in lažniv je bil.

          Zato, vidite, danes zelo negativno reagiram, ko mi nekdo pred nosom maha s SIMBOLI bivše države in bivšega režima. Tak človek je zame tepec in ne bo nikoli nič drugega. Eno je imeti lepe spomine na mladost – tudi jaz jih imam – drugo je pa častiti režim.

          Ja, tudi zdajšnji sistem ima zelo temne plati. Toda o njegovih transgresijah se javno govori, o njih se piše in – bistveno – se jih (lahko) sodno preganja. Transgresij bivšega režima (govorim o kršitvah človekovih pravic) pa se ni preganjalo in se jih ne preganja, razen če se je oblast koga hotela znebiti.

          Zdaj pa si predstavljajte, da se najde skupina ljudi, ki bo začela častiti lik in delo Ivana Zidarja ali Hilde Tovšak. Začeli bi graditi spomenike, začeli bi vzklikati njuno ime in na več hribih bi z baklami prižigali njuni imeni ter imeli ognjemet. Vmes bi pa zmerjali in lajali na vsakega, ki bi jih skušal opozoriti, da to, kar delajo, žali njihova čustva. Dajmo si to predstavljati, če bi šlo to skozi. Bi šlo?

          Ampak prepričan sem, da so se delavci SCTja ali Vegrada velikokrat imeli lepo, da se z nostalgijo spominjajo raznih sindikalnih izletov in ljubezenskih razmerij na nočnih izmenah. Mnogi so se upokojili, še preden je šlo vse v maloro. In vendar ga ni junaka, ki bi danes z ljubeznijo in zasanjanimi očmi častil Ivana ali Hildo.

          Zakaj bi potem kdo častil krvoloke bivšega režima?

      • Buky, Ladkotu nič od tega ne pomaga.

        On ima mejno osebnostno motnjo in njegov cilj je le provokacija drugače mislečih.

        Smeškoti so namenjeni temu, da te zmede. Ker ne veš, ali misli resno ali se norčuje – v resnici se norčuje.

    • V nekem smislu imaš prav. Tudi nekateri osvobojeni sužnji so se spominjali lepih časov, ko je za vse poskrbel gospodar.

      • ja, s to razliko, da v YU ni bilo sužnjev. prej obratno. delo si dobil plačano, tudi če nisi delal nič. 🙂

  3. Kako se vam zdi tale variacija na zgornjo temo?

    tu gre za osnovno nerazumevanje osnov. ker za kaj se gre. ljudje so v Tretjem rajhu živeli 12 let. seveda ni bilo vse idealno in seveda je bilo marsikaj zelo narobe, ampak kljub vsemu so ljudje teh 12 let v tej državi živeli in v tem življenju tudi razvili določene vrednote, ki jim pač ne moremo pripisovati niti zločinskosti niti nelegitimnosti. in te vrednote bi pač nekateri danes radi kar nekritično in z nekimi ideološkimi interesi povezali z zločinskostjo nacional socialističnega režima, čeprav gre preprosto za vrednote, ki so jih ljudje legitimno živeli in ponotranjili v razmerah, v katerih so pač živeli.
    skratka problem nastane, ko nekateri hočejo ljudem, ki so pač teh 12 let na nek način živeli v Tretjem rajhu pripisati neko zločinskost oz. povezavo z zločinskim režimom po logiki, vse, kar se je dogajo v času Tretjega rajha je bodisi zločinsko samo po sebi, ali pa to zločinskost simbolizira. se pravi, že to, da je nekdo v Tretjem rajhu živel, da si je npr. v danih razmerah prizadeval za določene vrednote, cilje pomeni že najmanj zločin na simbolni ravni.
    in v tem se spet kaže črno-bel pogled. gre torej spet za enoumje. torej za ta preskok iz črno-belega “vse je bilo dobro” v ćnro-beli “vse je bilo zanič”.
    in če gremo sedaj povsem na konkretni nivo. jaz sem zgodnje otroštvo preživel v Tretjem rajhu in ne samo da nisem živel v nekem pomanjkanju, ampak dejansko v izobilju. in to v povsem navadni delavski družini. imel vsem se, kar sem si zaželel. od 14 dnevnih počitnic na morju, do vsakotedenskega smučanja in vsega vmes. to je pač dejstvo, ki seveda ne zanika vsega slabega, ki se je okoli vsega tega dogajalo, ampak tako je pač bilo. pa tu ne gre za to, da bi primerjal kaj je bilo takrat in kaj je danes, ampak preprosto za neko življensko izkušnjo, do katere pač človek ima nek odnos, ki mu ga nobena politika ali ideologija ne more odvzeti ali ga pač demonizirati v smislu bodisi naci-nostalgije ali celo v smeri, da gre za poveličevanje totalitarnega režima. nič od tega. gre za preprosta dejstva nekega življenja, življenjse izkušnje in odnosa do te izkušnje, ki v ničemer ne zanika vse zločinskosti sistema kot takega.
    če je zaradi tega nekdo za nekoga hitlerjance, naci in ne vem kaj še vse, tudi prav, ampak na tak način lahko na ta dejstva gledajo samo ideološki fanatiki in enoumneži.

    • velja povsem enako. 🙂 demonizirati nekaj, kar predstavlja nekaj povsem legitimnega in nezločinskega zgolj zato, ker se je pač kot pojav razvilo znotraj nekega nelegitimnega in zločisnkega sistema je enako neupravičeno, ne glede na to, za kakšen totalitarni režim se je šlo. 🙂 ker je v osnovi poanta ravno v tem, da se je šlo za pojave, ki nimajo nobene direktne zveze z tistimi elementi, zaradi katerih pač lahko nekemu režimu pripišemo zločinskost ali nelegitimnost. 🙂

      skratka, ali je nekdo zločinec in nacist oz. podpornik nacističnih zločinov že zato, ker ima do določenih vidikov svoje izkušnje z življenjem v nacistični nemčiji pozitiven odnos? 🙂

      • Priznam, za variacije bi si lahko izbral manj nedolžno temo.

        Predstavljajmo si na primer variacijo na temo Stožice 2013. Kljukasti križi, 12000 dvignjenih desnic, Horst Wessel lied, na ekranu posnetki izgradnje Autobahna in esesovcev v akciji, …

        Ali pa si predstavljajmo na primer, da Volekischer Beobachter izhaja pod istim naslovom in skoraj nespremenjeno uredniško politiko še leta 2014 …

        Ali pa, da je Joachim von Ribbentrop poslanec v EU parlamentu iz Nemčije …

        Ali pa da, na primer, Wilhelm Keitel leta 2013 preda vodstvo zveze vojnih veteranov nadebudnemu neonacistu …

        Ali pa da se, na primer, leta 2014 Ekonomska fakulteta Berlinske univerze nahaja na ploščadi Hermanna Göringa …

        Ali pa da, na primer, Hans Frank, Rudolf Hess, Alfred Rosenberg, Arthur Seyss-Inquart in ostali leta 2014 učijo Nemce osnov demokracije, levici pa na srce polagajo zmernost in žlahtnost ..

        Ali pa da, na primer, 10 junija 2014 na tradicionalni proslavi v čeških Lidicah Reinhard Heydrich v družbi kameradov slavi obletnico zatrtja banditskega upora …

        • še vedno ne razumeš. ne gre za poveličevanje totalitarnega režima, ampak za vrednostni odnos do življenja znotraj njega, ki v ničemer ne implicira niti zločinskosti, niti pozitivnega odnosa do nje. 🙂

          tako da npr. promoviranje “bratsva i jedinstva” tudi danes nikako ne more biti smatrano kot nelegitimno, kot zločinsko ali kot poveličevanje zločinskosti SFRJ, čeprav je to predstavljalo eno temeljnih vrednot znotrj SFRJ. 🙂 to je poanta. 🙂

          gre pa še za eno bistveno razliko, ki pride v tem primeru v poštev:

          komunistični sistemi so bili zločinski zaradi svoje totalitarne ureditve, ne zaradi komunistične ideje kot take. 🙂

          nacistični, fašistični sistemi pa so bili zločinski tako v sami strukturi izvajanja oblasti, kot tudi v sami ideji. 🙂

          • Spet smo na istem, kot tolikokrat doslej. Komunistični sistem je bil zločinski v sami ideji, razen če ti misliš da če hlapec ustreli gospodarja to ni zločin, ampak samoobramba.

            Bratstvo in enotnost je bila vrednota samo na jeziku, kajti komunisti so naredili vse da bi vse sprli med sabo. Stalne provokacije sovraštva ves čas.

          • Preberi knjigo Oporoka v Pragi(Tomàs Pàmies, Teresa Pàmies). Lepo prikazano, da take ideje, ko jih pričnemo izvajati ljudje z vsemi našimi pomanjkljivostmi ne morejo pripeljati drugam kot v zločinskost.

          • @zdravko,

            imaš lahko svoje mnenje, ampak pri tem moraš upoštevat tudi dejstva. 🙂 npr. to, da komunistične ideje so prepovedane ali bile prepovedane le v nedemokratičnih državah. 🙂 ali pa dejstva, da je karl marx, kot utemeljitev komunistične ideje, obvezna literatura na filozofskih univerzah širom po svetu. koliko univerz pa poznaš, kjer se npr. predava teorija nacizma? 🙂

        • Ja, »Bratstvo&edinstvo«… V najboljšem primeru je pomenilo ekonomsko izčrpavanje Slovenije, v najslabšem pa seme še ene balkanske vojne.

          Komunizem pa je zaradi svoje nasilne ideologije zlo sam po sebi, še preden sploh začnemo govoriti o milijonih njegovih žrtev. To velja enako za njegovo rusko kot tudi slovensko različico. Obujanje komunizma ni problem zgrešene nostalgije, ampak je problem nerazčiščenih moralnih pojmov. Do komunizma lahko nostalgijo čutijo le ljudje, ki so slabo informirani, ne razmišljajo ali pa so pokvarjeni. Komunizem bi bilo zaradi njegove krvave dediščine v Sloveniji treba prepovedati, enako kot je Nemčija prepovedala nacizem.

          Komunizem je zločinski zaradi svojega popolnega ignoriranja človeškega življenja, človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Komunizem kot zgodovinsko zločinski sistem z izjemo Slovenije deklarativno dojemajo vse EU države.

          Med komunizmom in nacionalnim socializmom obstaja nebistvena razlika v retoriki, nobene razlike pa ni v metodah terorja in številu žrtev. Edina razlika je v objektu terorja: pri nacistih so to tujci, pri komunistih pa razredni sovražniki – čeprav jim tudi antisemitizem ni tuj (Stalinovi pogromi, partizanski poboji Ciganov, današnje sovraštvo levice do Izraela).

          Si se kdaj vprašal, zakaj se komunisti samorazglašajo za »antifašiste«, skoraj nikoli pa ne uporabljajo izpeljank iz besede »nacionalni SOCIALIZEM«?

          In navsezadnje, se kdaj vprašaš, kako se ob obujanju komunistične nostalgije počutimo mnogi, ki nas je komunizem zatiral ali je zatiral naše bližnje?

          • še vedno ne razumeš. ti se seveda lahko z nečim ne strinjaš, ampak to ne pomeni, da je zaradi tega to avtomatično zločinsko. 🙂

            komunizem kot ideja pa ni legitimna le v sloveniji, ampak v vseh demokratičnih državah, kjer se celo poučuje na univerzah. 🙂 (karl marx je obvezna literatura na vseh filozofskih univerzah širom po svetu – nekdo ne more biti filozofsko izobražen, če ne pozna marxove filozofije – dejstvo). 🙂

            in zatiral te ni komunizem, ampak totalitarni sistem. 🙂 in ko se boš te razlike zavedal, potem se boš s temi stvarmi veliko manj obremenjeval. 🙂

  4. Alader misli, da je imel vse, če se je lahko vdajal brezdelju v SFRJ in odhajal na počitnice.

    Zamolči pa,da ni smel svobodno ustvarjati, ne kot intelektualec in ne kot gospodarstvenik.

    Prav tako zamolči hudo pomanjkanje potrošnih dobrin, ki ki so bile v SFRJ drage v sosednih zahodnih državah pa pa na razpolago in poceni. Zamolči, da je bil zelo nizek življenjski standard, ki se je odražal tudi v najslabših avtomobilih.

    Zamolči tudi, da ni bilo svobode izražanja in verske svobode in mnogih drugih človekovih pravic iz mednarodne deklaracije o človekovih pravicah.

    • ja, veš kako je s tem. kdor z majhnim ni zadovoljen, velikega ni vreden. 🙂 mislim, tipičen slovenski materialist. važno, da imam najboljši avto, ki je po možnosti boljši od avtomobilov mojih sosedov in sem najsrečnejši na svetu. 🙂

  5. Bratstvo in jedinstvo, ki je vzdrževano v totalitarnem režimu s pomočjo partije in vojske je Potemkina vas, ki slej ko prej zgori.

  6. Eno je odnos do resnice, drugo je odnos do posameznika, kar se v tem članku stalno prepleta. V evangeljskem jeziku se, da to povedati bistveno preprosteje in jasneje.
    Glede resnice je Evangelij jasen, tako rekoč črno bel » Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« ne dopušča relativizma, kar je rak rana sodobne družbe.
    Glede odnosa do ljudi pa je Bog usmiljen in nekdo, ki ni skorumpiran, lahko sodeluje z božjo milostjo. Tudi mi imamo lahko iskren pristen odnos samo z nekom, ki ni skorumpiran.

  7. Malce nejasen, posplošen tekst, ki pa mi daje nove ideje in me špika, da drugače razmišljam.

    Črno-belo razmišljajo otroci in infantilni ljudje. Večina od nas pa razmišlja črno-belo le takrat, ko smo v navali močnih čustev in strasti ali pa ko so zunanje okoliščine izredne.

    V zgornjih odstavkih sem povzel ven, da v komunizmu in nacizmu ( fašizmu, nacional-socialiszmu) zgornji sloj ljudi -“elita” ( psihopati) idejno in mentalno zlorabijo in pohabijo večino, potem pa ta večina in cela družba pohablja vse ostale naprej in še sebe vedno globlje, vedno bolj kapilarno. Kdor živi v takem hudobnem sistemu – avtomatsko pade v črno-belo razmišljanje.

    Edini izhod je beg iz tega sistema ali pa gverilski obrožen upor. Če ni tega, potem se samo še bolj človek in družba indoktrinirata v ta črnobeli sistem.

    Danes pa se očita, da črno belo razmišljamo tisti, ki kažemo KAKO NENORMALNA DRUŽBA je v Sloveniji, kako je SLOVENIJA Globoko nenormalna, nedemokratična, nepravna.

    Kako v Sloveniji vlada Mafija ( hčerke Partije), Kolektiv.

    Hkrati pa se moramo zavedati , da počasi folk prihaja ven in se zbuja iz teh zlorab. Še vedno pa večina folka čisto pragmatično in oportunistično sledi tistim politikom, ki imajo največ šans zmage – saj zelo dobro vedo, da v Sloveniji ne zaposlujejo več podjetja ( ker smo bankrotirana država), temveč samo še zmagovalna Partija in zato je toliko strankarskega fanatizma. Gre za sinekure, službice in preživetje sužnjev, tlačanov. Večina ljudi v sloveniji ni ekonomsko svobodnih, zato jih lahko vsakdo J..E!

    • Črno-belo bi bilo recimo gledanje, ko nekdo, malo verjetno sicer, možnost povolilne koalicije Janša-Cerar vidi kot apriorno grožnjo in zlo za Slovenijo. 😉

  8. Kar rabimo je prevod angleškega termina “mind bending”. Ne gre torej toliko za črno-belo, kot gre za zlom pameti, za zlom inteligence. Za nasilno prilagoditev razmišljanja v “pravo smer”. Tako prilagojenim je potem ustreženo, dobijo službe, svoje male privilegije itd. vse kar je komunizem nudil udobja malemu človeku.
    Seveda je tak človek potem neuporaben za karkoli, razen za sužnja političnim gospodarjem. To je počel Goli otok, to počne slovenska družba, to počnejo naše sodnice. V tem Slovenija prednjači pred vsemi.

  9. Črno belo in redukcionistično gledanje je recimo to, ko v demokraciji politični pristaši ene opcije v njej vidijo absolutno dobro, v nasprotniku pa absolutno zlo.

    V demokraciji se je povsod izkazalo kot najkoristnejše izmenjavanje opcij na oblasti. Ravnotežje. To, da času, ko vladajo bolj desni poudarki sledi čas, ko vladajo bolj levi in obratno. To, da eni nadzorujejo druge. Saj oblast korumpira.

    Vse opcije v okviru demokratične politične mavrice so legitimne. Vse potencialno koristne in vse potencialno škodljive.

    Toliko v urejeni demokraciji. Kar pa Slovenija še ni.

  10. V sklop opisanega v članku sodi tudi plakatiranje, etiketiranje, predalčkenje, ki popači in izkrivlja kompleksnejšo realnost.

    Na slovenski ( politični in medijski) desnici je to recimo uporaba pojma MURGLE. V smislu diaboliziranja.

    Kaj so Murgle? Primestno stanovanjsko naselje vrstnih hiš na jugu LJ, grajeno po skandinavskih vzorih. Lepo urejeno in domišljeno, a relativno skromnih hiš, izvorno (v skandinavskem prostoru) mišljeno za širši srednji sloj in celo delavstvo. Pri nas je nekaj hiš šlo službeno napol zastonj v roke ( dobesedno, po Jazbinškovem zakonu) bivšim vodilnim komunističnim funkcionarjem ( Kučan, Zemljarič, Stanovnik, Šetinc, Semolič) + Drnovšku.

    Ampak to je naselje z nekaj 1000 prebivalci. 99% jih je pridobilo, kupilo, dogradilo ( od 3.faze naprej) hiše brez vsakršnih privilegijev. V naselju živijo levi, desni, sredinski- vsakršni. Če pogledaš volilne rezultate, rezultati na Murglah ne odstopajo v korist “Kučanovih” preferenc. Vsekakor je teh preferenc več v ožjem centru LJ okoli parlamenta, pa v Sp. Šiški, draveljskih blokih, delih Bežigrada, Štepanjskem naselju, Mostah, Fužinah?

    Zakaj torej slovenska desnica, zaradi prebivalcev desetih hiš, tako demonizira Murgle in prebivalce Murgel? A je to korektno recimo do kulturnikov Snoja ali Kuntnerja in stotin drugih, ki so Murgelčani in nimajo zveze s Kučanom in “kučanizmom”?

    p.s. Ne bom se raje spuščal še naprej, da ne bom predolg, namreč, da je tudi opletanje s Kučanom, ob vsakem dogajanju, ki desnici ni všeč, skrajno pretirano. Črno-belo. Ne trdim, da nikjer ni zadaj Kučana. Ampak je treba imeti dokaze, ko se ga obtožuje. Enako kot pri Janši za Patrijo, če se ga želi spravit v keho. ( Tu sta si naši robati levica in desnica sorodni. Razlika je ta, da ima prva vso oblast in to nedostojno robatost lahko nesramežljivo razkazuje).

    A ne bi SLO desnica raje napadala leva ospredja, ko ta slabo delajo in grdo govorijo, ne pa vedno samo neka nedokazana ali nedokazljiva ozadja murgelskega škrata? 😉

  11. “ker za kaj se gre. ljudje so v SFRJ živeli 45 let. seveda ni bilo vse idealno in seveda je bilo marsikaj zelo narobe, ampak kljub vsemu so ljudje teh 45 let v tej državi živeli in v tem življenju tudi razvili določene vrednote …”

    res je, eni so živeli tako … mnogi pa niso smeli živet, morali so umret samo zato ker so imeli drugačen odnos do sebe in do sveta, ker so živeli drugačne vrednote.

    Ne vem sicer kaj piše sedaj v učbenikih zgodovine? Se je kaj spremenilo ali še vedno črno belo o dobrih in slabih?

Comments are closed.