Ena od pomembnih ideoloških sprememb, ki se je zgodila v svetu s padcem železne zavese, je gotovo tudi ta, da odslej ni več mogoče razmišljati o svetu samo v kategorijah razrednega boja in njegovih izpeljankah. Ta sprememba se na prvi pogled zdi majhna. Mar niso vsi ljudje za zaveso potihem vedeli, kako jim je in kaj se dogaja na drugi stani? Mar niso ljudje na vzhodnem delu Evrope dobro vedeli za vse podlosti in poniglavosti svojih režimov in ljudje na zahodu prav tako? Kakor kaže razvoj dogodkov v svetu in Evropi, očitno da ne. Svet je za nekatere ostal črno-bel, za druge tak ni bil nikoli in s tem se bo treba sprijazniti. Nekateri na primer še vedno zagovarjajo nedemokratične režime, tudi po tem, ko je bilo razkrito podivjano, zločinsko jedro teh sistemov. Za Nemčijo na primer, ki jo imamo pogosto za vzor, kako obračunati s temno preteklostjo nekega naroda in se očistiti krivde za v nebo vpijoče krivice, so raziskovalci ugotovili, da tam danes priletni ljudje povsem iskreno razmišljajo o dobrih starih časih nacizma, ko so kot najstniki sedeli ob tabornih ognjih, paradirali v ličnih uniformah po ulicah in objeti prepevali domoljubne pesmi …, medtem ko so na skrajnem vzhodnem ozemlju njihovega rajha dnevno pobili, iztrebili kot golazen, več tisoč ljudi, prav takih, kot so bili oni sami. Mladih, odraščajočih, z živimi očmi, ki bi se, če bi preživeli, čez desetletja prav tako spominjali svojega otroštva in mladosti kot najlepšega časa njihovega življenja. Ljudje doživljamo iste čase zelo različno, in kot vidimo, ima pri tem veliko opraviti starost in sposobnost razumeti svet okoli sebe še skozi oči koga drugega, ne samo skozi lastno doživljanje, za kar otroci in mladostniki niso najbolje opremljeni. Pa tudi marsikateri odrasli.
Ljudje mislimo zelo različno, čeprav nas v nekem trenutku dogodki tako močno povežejo med seboj, da zadihamo z istimi pljuči in živimo isti entuziazem ali isto razočaranje. Da se razumemo, seveda je bila velika razlika med režimi na eni in drugi strani zavese in tudi med režimi na isti strani so bile velikanske razlike. Kakor nam je to danes težko priznati, je bil režim v bivši Jugoslaviji zelo različen od romunskega in albanskega, pa tudi ruskega. In tudi demokracije so bile in so zelo različne. Toda to ni nobeno opravičilo niti razlaga. To je ugotovitev, ki nastane takrat, kadar prenehamo gledati na stvari in politiko skozi poenostavljene ideološke vzorce. Takrat ni več mladostnih junakov, ki s puško na sončen dan preganjajo hudobnega tujca, ki je v srcu pokvarjen in zato upravičeno beži in dobi strel v hrbet, čeprav se po vsej verjetnosti lahko kdaj kje zgodi prav takšen prizor. Ko pogledamo bolje na isti prizor, vidimo, da je naš junak pijan, tujec pa ima zvezane roke. Ali pa da sploh ni tujec, naš človek je, ki je bil po sili mobiliziran v tujo armado. Oče petih otrok. In naš junak bo po vojni redno pijan.
V čem je torej problem črno-belega gledanja in dojemanja sveta? Eno je, da je v mladosti ta način tako rekoč tvoja pravica. Posledica tega je, da žal orožje najhitreje pristane prav v rokah te populacije, ki bo potem še dolgo razlagala sebi in komur bo potrebno in bo hotel poslušati, kako je bilo to pametno in pošteno in pravilno. In morda bodo včasih za kak osamljen primer imeli celo prav. Druga ugotovitev o črno-belem gledanju na svet pa je ta: če človek hoče videti svet tak, bo vselej našel za to dovolj zgledov in potrditev. Ker tako gledanje v prvi vrsti ne poganjajo resnični primeri in resnični dogodki, ampak frustracije in jeza, ki se je ti mladi ljudje ne zavedajo in ki bodo vedno ostale enake, ne glede na to, kako se spremeni svet okoli njih. Nekaterim pač ne morete odvzeti niti Stalina niti Tita niti Miloševića.
Tu si lahko spet zastavimo tisto večno vprašanje, ki nima enostavnega odgovora in nas vedno spravlja v nemoč in čudenje: ali si ti ljudje zavedajo, da vse le ni tako črno-belo. Ali vidijo okoli sebe še koga drugega in imajo zanj kaj razumevanja in sočutja? Plesanje kola na primer s pionirsko čepico na glavi, kakor smo to videli nedavno, ali napis na Sabotinu? Je to izraz tiste mladosti, ki je odšla za vedno in bo vedno lepa in najlepša? Kakor smo nekoč peli: »Lepo je v naši domovini biti mlad«. Jasno, v vsaki domovini je lepo biti mlad; jasno, kjerkoli je lepo biti mlad; jasno, ko gledaš nazaj in nisi več mlad. Vsaka mladost je najbolj moja in najbolj iskrena in poštena in si je zato si je ne pustim vzeti, čeprav mi jo vsi pulijo iz rok, se zgražajo in me čudno pogledujejo. Toda enkrat se moram odpreti svetu do te mere, da opazim, da sredi kamnitega hriba premikam butaste skale in sporočam svetu, …, da praznujem svojo mladost? Malo verjetno, pač pa, da prodajam svojo frustracijo in jezo, komur se ju pač da prodati.
Enkrat namreč je vendarle dobro, da opazim okoli sebe še druge ljudi, slišim njihovo zgodbo in sprejmem njihovo doživljanje, njihovo resnico in njihovo trpljenje. Takrat je moja resnica sicer še vedno lahko moja, je pa samo moja in je ne širim neobremenjeno naokoli, ne posiljujem drugih s svojo prežvečeno zgodbo, ki ji še sam včasih težko verjamem. Takrat se svet okoli mene razpre in dobi vrsto drugih barv, sam postanem del normalnega sveta, normalnih ljudi, ki so po doživljanju podobni meni in takrat lahko gradim zrelo, odraslo skupnost. Črno-belo razmišljanje namreč ni samo znak jeze in frustracije, ampak tudi znak ogroženosti in izoliranosti od ljudi, ki v skrajni konsekvenci pripelje do tega, da izpadem čudak. In v tem je najverjetneje tudi del resnice v zgodbi o oklepnikih, vsaj, kar zadeva sodstvo. Ko namreč sodnice in sodniki pogledajo iz sodnih dvoran v svet, se lahko samo čudijo, zakaj jim ljudje ne ploskajo, ampak se nad njimi zgražajo. Predolga izoliranost, bolj ali manj namišljena ogroženost, samozadostnost in odsotnost odprtega dialoga z družbo, to in gotovo še kaj bolj konkretnega, o čemer javnost še nekaj časa ne bo vedela ničesar, pa se tvojim sodbam čudi ves svet.
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
