Kako zaposlenim zagotoviti pravične plače?

2
297
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Nivo “zrelosti” družbe se, po eni od pogostejših definicij, meri po njeni zmožnosti, da poskrbi za (naj)šibkejše. To načelo je postalo splošno uveljavljeno v 20. stoletju in v prvi vrsti po drugi svetovni vojni in predvsem v zahodnih državah, ko so sindikati postali (res) enakopravni socialni partnerji in so delavci začeli uživati pravice, ki so bile pred tem nepredstavljive. Na tem se je rodil pojem socialne države, oziroma v angleški različici, t. i. welfare state. Zmožnost poskrbeti za najšibkejše se meri tudi v višini plače, ki jo dobivajo bolj zapostavljeni poklici.

Minimalna plača na robu revščine?

Vprašanje minimalne plače je v Sloveniji odprto že dalj časa. Poglejmo najprej številke. Danes je zakonsko določena minimalna plača v Sloveniji 790 evrov bruto oziroma 560 evrov neto. Če neto znesku prištejemo še dodatke, dobimo povprečno vrednost okoli 600 evrov. Določilo je stopilo v veljavo v začetku letošnjega leta, gre pa v bistvu za nadgradnjo Križaničevega zakona, ki je marca 2010 prejšnjo mejo (slabih 600 evrov bruto) pomaknila naprej do zneska 734 evrov bruto. Do danes se je ta znesek še dodatno okrepil na skoraj 800 evrov bruto. Kljub temu pa je tudi ta plača še vedno daleč prenizka. Rast cen v Sloveniji danes posebej v urbanih središčih (Ljubljana, Maribor in druga večja mesta) onemogoča preživljanje ob takih zneskih. Sploh, če je potrebno s tako plačo preživljati družino. Kljub temu, da se je v zadnjih letih minimalna plača dvigovala, jo mnogi še vedno imajo za sramotno nizko. V tem duhu so sindikati sprejemali tudi pritožbe delodajalcev, da ima dvigovanje minimalne plače nanje malodane vampirski učinek. Podobnega neodobravanja so bili s strani delodajalcev deležni zadnji predlogi za spremembe zakona pri minimalnih plačah, po katerih bi bruto znesek 790 evrov mesečno pomenil izplačilo brez dodatkov za nočno in nedeljsko delo ter delo ob praznikih. Če bi izglasovali predlog sindikatov, bi torej minimalna plača v višini 790 evrov vključevala samo osnovno plačo brez dodatkov. Tudi to bi bilo s socialnega vidika razumljivo, predvsem zato, ker govorimo o najnižjih plačah.

Delodajalci – grabežljivi kapitalisti?

Delodajalci pa se niso strinjali niti s to formulacijo. Zakaj ne? Razlog je preprost: obremenitve dela za delodajalce so v Sloveniji izrazito visoke in onemogočajo zdrav razvoj gospodarstva. Kljub upravičenosti zahtev glede minimalnih plač je vidik, ki ga izpostavljajo delodajalci in v njihovem imenu v prvi vrsti Gospodarska zbornica Slovenije, povsem na mestu. Vprašanje (minimalnih) plač se v tem kontekstu zastavlja širše in vključuje tudi sektor vlade in vprašanje birokratizacije podjetniških postopkov. O potrebi po olajšanju davčnega bremena na delo se slovenska javnost sprašuje že dalj časa. Konkretnih rezultatov pa ni. Gre namreč za dokaj kompleksno vprašanje, ki bi zahtevalo precejšnje napore na strani vlade. Ker pa se v zadnjih letih izvršna oblast v Sloveniji spreminja malodane na letni ravni, je vsak resen poseg na tem področju skorajda nemogoč. Ostajajo tisti ukrepi, ki jih pogojujejo politični pritiski in populistični značaj. Vlada Mira Cerarja je na tem področju klonila pred zahtevami upokojenske stranke Desus po usklajevanju pokojnin z rastjo plač in inflacijo. Usklajevanje je, po besedah predsednika Desusa Karla Erjavca, nujna posledica lanske dobre rasti BDP (2,6 odstotkov). Drugi populistični “dosežek” Cerarjeve vlade je socialni sporazum s sindikati javnega sektorja glede rezov. Pravi uspeh… za sindikate: Cerarju je glede na začetne predloge dodatnih rezov, ki so presegli več kot 120 milijonov evrov, uspelo izpogajati vsoto v višini le za 20 do 40 milijonov evrov. To je bolj ali manj tudi vse, kar je na tem področju doslej uspelo narediti vladi. Interesne skupine pač pritiskajo, uspešnost lobiranja pa je premosorazmerna z neizkušenostjo večine članov zdajšnje vlade in vseh sooblikovalcev vladne politike, ki prihajajo v veliki meri iz stranke SMC. Ta pa je nastala, to moramo vedno imeti v mislih, samo 6 tednov pred lanskimi volitvami.

Nerazumno visoki stroški dela

Probleme okoli plač, minimalnih, pa tudi “navadnih”, bi moral Cerar reševati nekoliko širše. Pa bodimo čim bolj konkretni. Je minimalna plača, ki prinaša delavcu 600 evrov mesečno, prenizka? Da, v današnjih razmerah nedvomno. Je rešitev v tem, da se zakonsko zviša nivo minimalne plače? Ne, žal ne. Ko govorimo o teh težavah, moramo imeti vpogled na celotno sliko in ne samo na delček tega mozaika.

Potrebno se je vprašati, zakaj so delodajalci proti zviševanju minimalnih plač. Če se zadovoljimo z odgovorom, da gre za nadute kapitaliste, ki skušajo iztržiti čim večji dobiček na ramah delavcev, se motimo. Seveda, taki primeri “nadutih kapitalistov” obstajajo: problem delodajalcev v Sloveniji pa je potrebno vzeti širše. Poglejmo, koliko stanejo zaposleni vsakega delodajalca. Začnimo z minimalno plačo. Ta predvideva, neto plačo v višini 561,46 evra (brez dodatkov). Bruto znesek je, kot smo že povedali 790,73 evrov: delavcu se torej za prispevke odtrže 229,27 evra. Ob tem ima delodajalec še druge stroške, vezane na vsakega zaposlenega posebej. Gre za prispevke za zdravstvo, za zaposlovanje, za poškodbe in podobno. Pri minimalni plači znašajo skupno 127,31 evra. Če vse to seštejemo, ugotovimo, da je ob minimalni neto plači 561,46 evra skupni strošek za delodajalca 918,04 evra. Neto plača je tako le 61 odstotni delež celotnega stroška, ki ga ima delodajalec za zaposlenega. Kaj pa če govorimo o nekoliko višjih plačah? Vzemimo, povprečno slovensko (neto) plačo v višini 1000 evrov. Skupni stroški za delodajalca znašajo v tem primeru 1.739,78 evra. Delež neto plače glede na celotne stroške delodajalca je tukaj samo še 57 odstoten. Pa še zadnja primerjava: poglejmo, kako je z visokimi plačami. Za zaposlenega, ki ima povprečno neto plačo 2.000 evrov, bo delodajalec skupno prisiljen odšteti 4.022 evrov. Delež neto plače v primerjavi z vsemi dajatvami delodajalca je 50 odstotkov.

Celovito zajeti problem

Te številke nam dajejo nekoliko širšo perspektivo na problem plač in zaposlitev v Sloveniji. Ob takih obremenitvah ni čudno, da podjetja le s težavo zaposlujejo in da veliko raje iščejo bolj poceni delovno silo v obliki samostojnih podjetnikov, avtorskih honorarjev in podobnega. Ne gre torej samo za “grde in grabežljive kapitaliste”, problem je nekoliko kompleksnejši. In na tem področju je mogoče občutiti pomanjkljivost države in vlade. Potrebna bi bila strategija, ki bi problem zaposlovanja zajela v celoti in  bi spregovorila vsem soudeleženim akterjem, delavcem oziroma sindikatom in delodajalcem. V prvem koraku bi bilo potrebno z zmanjšanjem obremenitev omogočiti lažjo zaposlovanje: tako bi najprej imeli manjše razlike med neto in bruto zneski plač pri zaposlenih, manjši bi bili tudi stroški za delodajalce. Posledica lažjega zaposlovanja bi bila več ljudi s službami in posledično večja kupna moč. Povečala bi se domača potrošnja, kar bi navsezadnje bilo zelo pozitivno tudi za slovensko gospodarstvo. Država bi v začetni fazi morda res zabeležila nižje prihodke, a ob gospodarnem upravljanju bi lahko te luknje zamašili: dovolj je pomisliti na potratne posle, ki jih je sklepala država v zadnjih letih. Koliko denarja je (po nepotrebnem) država zapravila v projektih, kakršni so Teš 6, avtocestni križ in javno naročanje v zdravstvu? Ne pravim, da gre za enostaven proces. A gre za postopke, ki jih mora (zrela) država izpeljati. Dokaz take zrelosti iz Ljubljane še čakamo…

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

2 KOMENTARJI

  1. Pravične plače? To je nekaj česar nihče ne more zagotoviti. Če že imamo minimalno plačo, je seveda prav da vanjo niso všteti dodatki. Le kdo se je sploh spomnil, da so všteti?!
    Ne razumem delodajalcev, da so proti. Očitno so res socialistični kapitalisti. Gospodarska zbornica zagotovo.

  2. Mediji bi morali objavljati lestvico podjetij iz katere bi bilo razvidno:
    – višina povprečne plače zaposlenih
    – višina oziroma stopnja produktivnosti v podjetju
    – višina vlaganj v razvoj podjetja
    – višina premoženja lastnika.

    Sedanja situacija je pa takšna, da objavljajo le višino premoženja lastnika in s tem ne učijo dobrega gospodarjenja, ampak kako se spodbuja zavist.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite