Kako varni so naši otroci?

4
216

Nasilje v šoli.

Učenec v šolo prinese nož, ga pokaže nekaj sošolcem in jim zagrozi, da če bo kdo povedal učiteljici, ga bo s tem nožem ubil. Učiteljica meni, da zadeva ni tako pomembna, da bi sklicala roditeljski sestanek. Večina staršev otrok, ki jim je bilo zagroženo za incident od šole sploh ne izve. Eden od učencev se po tem dogodku zbuja ponoči in kriči: ‘Ne me ubit!’. Drug sošolec na mamino vprašanje, zakaj ji ni povedal, odgovori: ‘Mama, če mi je pa grozil s smrtjo!’ …

Učenec ‘za štos’ davi sošolce in ‘ne ve’, da jim je ob tem neprijetno in da se ga bojijo. Učiteljica se pogovori s storilcem in žrtvijo. Naslednjič ta učenec, med tem ko davi drugega, vpraša, ali ga boli. Davljeni učenec pove staršem: Spet me je davil, ampak tokrat mi ni bilo narobe.

Učenec naščuva sošolke in sošolce, da drugega sošolca, kličejo ‘psihopat’. Ta učenec odide iz razreda in hoče domov. Učiteljica pokliče mamo, naj ga pride iskat.

Sošolki se spreta in postopno se ves razred opredeli za eno ali drugo stran. Eden od učencev vrže eni od sošolk pomarančo v hrbet. Oče te učenke ‘nadere’ mamo učenca, ki je to storil.

To je le nekaj od resničnih primerov nasilja, ki se dogaja na naših šolah, in to na takih, na katerih nasilja tako rekoč ni.

Zagotavljanje varnosti

Šole so, v skladu s predpisi, dolžne zagotavljati varnost učencem! Pa jo?
Seveda si vsaka šola po svojih močeh prizadeva, da bi ustrezno delovala in da bi bilo nasilja čim manj, vendar pa mnogo šol kot sredstvo prvenstveno uporablja ‘pogovor’. Pri tem pa se postavlja vprašanje, kaj to sploh pomeni? Kakšen naj bi bil pogovor v primerih nasilja s povzročiteljem in kakšen z žrtvijo, in kakšen v primeru, ko je nasilje vzajemno? In kakšni so ukrepi oz. postopki v primerih nasilja? Mnogo šol in učiteljev je na tem področju prepuščenih samim sebi in situacije rešujejo ‘kot vejo in znajo’, kar pa pogosto ni dovolj.

Implicitna sporočila o sprejemljivosti določenih oblik nasilja

‘Bom raziskala, če je bilo to resno ali za hec,’ je rekla učiteljica, v enem izmed zgornjih primerov, ko so ji starši povedali za incident. ‘Saj ga niso vzeli zares, strah je bilo le enega učenca, ki je tudi sicer bolj boječ,’ je rekla učiteljica v drugem primeru. Če bi bilo to pri odraslih, bi bilo zelo jasno, da tako vedenje ni sprejemljivo in po vsej verjetnosti bi imelo težke posledice. Pri otrocih pa se to kar sme?

Vsaka taka izjava ali stališče, četudi ni izrečeno, pa se odraža v učiteljevem ravnanju, daje implicitno sporočilo tako povzročitelju, kot žrtvi, da je tako vedenje do neke mere sprejemljivo. In vsak pojav nasilja, ki ni ustrezno obravnavan, daje podobno sporočilo: Nasilje je del realnosti in tu se ne bo nič spremenilo. Posledično učenci niti ne povedo več učiteljem, da prihaja do nasilja, saj se nič ne spremeni. Učitelji, ki bi radi pomagali, pa se potem sprašujejo: Kako pridobiti zaupanje učencev, da nam bodo povedali, kadar bodo žrtve nasilja?

In kako lahko šola prispeva k povečanju varnosti?

Ničelna toleranca do nasilja

Najboljša možnost je vzpostavitev ničelne tolerance do nasilja, kar pomeni, da nasilje v nobeni obliki ni sprejemljivo.

To ne pomeni, da z nasiljem sankcioniramo nasilneža. Strogo kaznovanje namreč dokazano povečuje stopnjo napetosti in agresije in posledično nasilja, s čemer prispevamo prav k tej težavi, ki bi jo želeli odpraviti.

Pomeni pa, da so vsi zaposleni na šoli in postopno tudi vsi učenci zavezani k temu, da prekinejo nasilje, ki ga opazijo (Seveda lahko učenci, ki so šibkejši ali si ne upajo neposredno posredovati, pokličejo učitelja in le ta posreduje) in tudi to, da se vsak pojav nasilja ustrezno obravnava. Da bi to delovalo, je potrebno, da je vsem, tako učiteljem kot tudi učencem zelo jasno, kaj ni sprejemljivo in kako postopati v posameznem primeru nasilja.

Ustrezno ukrepanje

Pomembno je še, da se vsak pojav nasilja uporabi tudi za vzgojno delovanje. Tako v primeru ko gre za tako imenovano enostransko nasilje, torej nasilje, ki ga izvaja ena stran nad drugo, kot tudi pri oblikah nasilja, ki so vzajemne, je potrebno obrniti začarani krog. Seveda so potrebne tudi sankcije, ki dajo jasno sporočilo o nesprejemljivosti nasilja, vendar pa je potrebno pomagati tako povzročitelju, kot žrtvi, da ozavestita problem in da se naučita ustreznejšega ravnanja v prihodnje.

Pogosto pedagogi kot sredstvo uporabijo pogovor, ki neredko ne prinese želenih rezultatov, še posebej pri bolj ‘težavnih’ učencih. Pogovor s povzročiteljem pogosto tudi ne zagotovi varnosti žrtvam. Kakšne pa so potem alternative?

Učinkovite metode

Dva načina, ki sta v šolskem prostoru že predvidena in ponekod vključena celo v pravila šolskega reda, vendar oba žal v veliki večini primerov premalo poznana in premalo uporabljana, sta mediacija in restitucija.

Pri mediaciji gre za pomoč tretje osebe, ki je lahko odrasli ali pa tudi učenec, ki je za to usposobljen, pri pogovoru o konfliktu in njegovi analizi, ter sprejetju dogovora, ki je sprejemljiv za obe strani. Ta pristop je še posebej smiseln, kadar pride do vzajemnega nasilja, ki je posledica konflikta, katerega udeleženca nista znala konstruktivno razrešiti.

Kadar gre za enostransko nasilje, pa je zelo primerna restitucija, ki pomeni postopek popravljanja povzročene škode. Žal pa se pri tem pristopu prepogosto upošteva le materialno škodo. Pri nasilju pa je bolj kot materialna bistvena psihološka škoda, ki jo je težje popraviti. Kljub temu je pomembno, da se zaradi tega zadeve ne opusti, ampak se pomaga, da se povzročitelj oddolži na tak način, ki je za žrtev ali žrtve ustrezen oz. sprejemljiv. Restitucija torej pomeni možnost, da povzročitelj nasilja popravi ali se oddolži za svoje nasilno vedenje.

Seveda je to zelo pomembno tudi v primeru, ko kdo izvaja nasilje ‘za štos’ oz. ne ve, da je drugega strah. Na ta način ozavesti posledice svojega ravnanja, ki se jih verjetno ni zavedal in jih popravi, žrtev pa dobi poleg konkretnih stvari, ki jih drugi naredi, da bi zadevo popravil tudi jasno sporočilo, da nasilje ni sprejemljivo tudi, če je za povzročitelja le ‘šala’ oz. ga ne dojema kot nasilje.

Marko Iršič je direktor Zavoda RAKMO – Zavoda za razvoj kulture medosebnih odnosov.

Foto: Moj video


4 KOMENTARJI

  1. Ne bodite smešni. Šola v trenutnem ustroju ni sposobna in niti ne želi zagotoviti varnosti šolarjev. V šolah večina učiteljev izhaja iz komunističnih vzgojnih zavodov in nimajo pojma o tem kaj je VZGOJA v pravem pomenu besede. Večinoma so učitelji heretiki, apostati in shizmatiki. Pri nas je bilo tako, da smo lahko psihično in fizično škodovali sošolkam in sošolcem, jih moralno in duševno ubijali dan za dnem pa nam šola in učitelji niso mogli nič. Še danes imajo nekateri zaradi tega verjetno probleme, vsekakor so jih imeli vso puberteto. Klapa razgrajačev, ki ji je skoraj vse dovoljeno, od otipavanja, slačenja, zmerjanja, fizičnih napadov, uničevanja lastnine do zahtevanja javnega sramotenja sošolcev s strani sošolcev(da sami ne padejo v krog nemilosti) je od strani učiteljev bila neobvaldjiva in bi bila tudi danes. Posebno, če so med temi osebki učenci, ki presegajo povprečno stopnjo inteligentnosti.

    Razna sanjarjenja o poboljševalnicah so smešna, ne morete 10-20% NORMALNIH fantov pri 12-14 let, ki jih s trenutnimi metodami niste sposobni obvladati stlačiti v poboljševalnice.

    ( …. neprimerna vsebina …. )

    Dovolj je pogledati šolsko vizijo blaženega Slomška ter vizijo državnih “vzgojevališč”, da bi spoznali, da je današnji šolski sistem nula. Napaka, ki jo bomo še objokovali in se je v narodni zgodovini za vedno sramovali.

    • Neprimerna vsebina, ki jo je moderator(verjetno zaradi svoje okužbe z liberalizmom) odstranil, opisuje nekaj mojih opazk o potrebni reformaciji in formaciji katoliškega šolstva. Je jasni cilj po katerem delajo vse uspešne katoliške šole v ZDA in širom po svetu.

      Katoliška Cerkev in njeni vzgojni zavodi bi po zgledu stanja v ZDA, Nove Zelandije,.. morali izdelati jasen načrt vizije katoliškega šolstva a jim zaradi lastne senilnosti (ker ne uspejo ustvariti niti 20 duhovniških poklicev letno) kaj takega zdi pregrešno niti sanjat. Ker je jasno, da za katoliške šole potrebujemo katoliške duhovnike, tem so se pa, kljub vsemu pompu okoli slavnega dokumenta PIP naši škofje že odpovedali, ker notri pravijo, da se je “potrebno pripraviti na čas, ko bo pomankanje duhovnikov večje”(str. 51). To je navadna sramota. Namesto da bi analizirali in jasno določili smernice za ponoven zagon duhovništva se nekaj tolažijo z laiki in si ne drznejo pogledati okoli njih, kateri redovi, skupnosti in škofije imajo poklicev dovolj, se jim veča število in predvsem ZAKAJ je to tako? Odgovori so jasni a škofje in duhovniki tega ne bodo povedali, ker so tudi sami del tega problema. Premnogi duhovniki se obnašajo kot TITO “za mano potop” in v 50 ih letih iz župnij na katerih so sejali niso bili sposobni poslati enega samega fanta v semenišče, pa nam svetniki jasno pravijo, da ima 30% ljudi poklic! 30 % malih ministrantov v Sloveniji, ker so ministrantke smešnica, ima v sebi duhovni poklic, ki ga večina na žalost ne bo razvila! To so dejstva!

      Za katoliške družine predstavlja eno od rešitev šolanje na domu, to pa je možno le tako, kot imajo v ZDA urejeno “Seton Home Study School” ali bratovščina Sv. Pija X “Our Lady of Victory Traditional Catholic Home Schooling” in primerni. Podobni oddelki namenjeni prav staršem, ki svojih otrok ne morejo pošiljati na katoliške šole bi morala Cerkev jasno zagovarjati in finančno podpirati. “Šole – pisarne”, katerih učenci so razpršeni po državi in jih v katoliških domovih vzgajajo katoliški starši za to, da bi nekoč dosegli svetost, to je nekaj novega in potrebnega! Naši pastirji pa bolj razmišljajo o tem kako bodo začeli združevati župnije in dali laikom pooblastila, da bodo čez vikend uprizarjali neka bogoslužja – ki niso sveta maša – in tako samo še bolj nazadovali. Prenova se mora pričeti preko šolstva in prava prenova Cerkve mora nujno iti skozi roke mladih moški. Kakor je rekel sv. arški župnik, prenova mora priti po moških, in jaz dodajam, ker so glave družin!

  2. !!!!
    Sem hotel sam napisati nekaj podobnega, a sem čakal, da ne izpadem smo jaz kot “šimfar”!
    BRAVO!!!

    Edino bi se vtaknil v “niste sposobni” zaradi osebe, v kateri je glagol. Niste. Le zakaj se avtor ograjuje od tega problema? Kaj ni del naše družbe? Torej, prav je tako:
    NISMO SPOSOBNI! NAM LAHKO KDO POMAGA?

    • Avtor se ograjuje od tega problema, ker nima avtoritete nad nikomer! Z veseljem bo pa predstavil svojo vizijo prenove duhovništva(in preko duhovništva tudi šolstva in župnjiskih skupnosti), kakemu škofu, če bo kdaj imel to možnost. Tudi slavni Solženicin je po tem, ko je vse življenje študiral komunizem, priznal, da so mu pravi odgovor dali že navadni kmetje petdesed let prej. Vprašanje je koliko smo danes sposobni poslušati preproste kmete. Vidim, da mnogo raje intelektualiziramo, teologiziramo, planiziramo in preziramo.
      Blagoslovljeno nedeljo, Vam želim.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite