Besedilo je nastalo ob pripravi na pogovorni večer o teologu in duhovniku dr. Vladimirju Truhlarju v organizaciji Kulturnega društva Sotočje v Radovljici 17. oktobra 2015.
Vladimir Truhlar v svojem duhovnem teženju
Kako preseči? Že, če dosežemo uvid(spoznanje) o človeškem-skupnostnem v religijah/ideologijah in tako tudi v našem krščanstvu, smo stopili na pot preseganja. Potem bomo lažje vzpostavili pristnejši odnos (vero, zaupanje in ljubezen) do sveta/narave, do človeka/človeških skupnosti in do porekla/vzroka vsega Boga.
Kajti, če ostajamo v ideološko/religijskem, zgolj v njegovih postavkah, ostajamo ena od mnogih religij/ideologij, lahko tudi najboljša med njimi, a nismo naredili tistega bistvenega: dejanskega približanja temu, kar imenujemo Bog. Za tako osveščanje kristjanov se je trudil Vladimir Truhlar.
Bil je občutljiv človek, tako v odnosu do drugih, kot do sebe. To, da je zapustil Slovenijo, ko v domovini, tudi v slovenski Cerkvi, nekako ni bil sprejet, kaže na njegovo osebnostno občutljivost. Kot tudi kaže na njegovo osebnostno občutljivost za druge vse njegovo pisanje. Razumel je, kaj je človekova – vernikova, duhovnikova, lahko rečemo tudi škofova in vseh drugih hierarhov- vezanost (včasih kar ujetost v) na religijsko/ideološke postavke (dogme) religijskega “nauka” in ni silil k nikakršni “razvezanosti”, ki bi prizadejala njihovo osebnostno zastavitev. Pač pa se je trudil za kristjanovo osveščanje lastne pozicije znotraj religijske skupnosti, tudi glede omenjene vezanosti/ujetosti. In kolikor bi kristjan dosegal notranjo osvobojenost in odprtost, ga je seznanjal s tisto problematiko, ki jo je sam videl, oziroma so jo videli drugi, katerim je prisluhnil.
Bil je tudi izjemno delaven in miselno plodovit, kar kažejo njegove knjige, tudi knjigi, ki jih je napisal kot svoj prispevek k posredovanju in razumevanju II. vatikanskega koncila. Želel je da bi duh II. vat. koncila čim bolj prepojil celotno slovensko Cerkev, da ne bi obšel tudi, recimo temu z razumevanjem, preprostega slovenskega kristjana in kristjanko. V knjigi Pokoncilski katoliški etos je v uvodni besedi zapisal: “Po pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, z naslovom Veselje in upanje (gre za enega od 16. odlokov II. vatikanskega koncila –m.o.), »stoji človeštvo danes v novem obdobju svoje zgodovine. V njem globoke in nagle spremembe postopoma zasegajo ves svet…Hitrost zgodovine tako silno raste, da jo posamezniki komaj še morejo dohajati.” Truhlar meni in zapiše: “Pa jo je treba dohajati. Katoličan se mora ves vstaviti v ta razvojni proces, se široko odpreti vsem njegovim zdravim silam, postati v njem ‘res novi človek’. A ta v procesu ne sme le prejemati, ampak mora v njem tudi dajati; biti mora res graditelj novega človeštva. Današnje stanje sveta, pravi pastoralna konstitucija, postavlja zahtevo “po spreobrnjenju mišljenja in ravnanja pri vseh ljudeh.” Treba je konvertirati. Razumljivo je, zapiše Truhlar, da tako močnega in hitrega prehoda ni brez težav, ne pri katoličanih poedincih, ne v katoliški skupnosti kot celoti.
Naj naštejem samo nekaj tem oz. problemov, ki jih je izpostavil: Kontestacija kot evangeljsko pričevanje- tudi duhovnikov in teologov; Površinsko in globinsko gledanje na edinost Cerkve; Kritika sedanje funkcije papeških nuncijev; Demokracija v Cerkvi; Novo umevanje Kristusa; Sodobnik pred “izvirnim grehom”; itn.
Dvajset let po Koncilu je l.1976 v Koledarju Mohorjeve družbe objavil članek Pokoncilska situacija človeka, v katerem je med drugim zapisal:
“Že pred koncilom, takoj po zadnji svetovni vojni, so vsepovsod – v svetu in Cerkvah – začela močneje kliti spoznanja o dostojanstvu človeka, o spoštovanju njegove vesti, o vrednosti njegove svobode, o nujnih in upravičenih razlikah v mislih in teženjih posameznikov, zato o potrebni strpnosti…”
Življenjskim držam in pogledom na svet, na katere smo bili v preteklosti navezani, se težko odpovemo. Novo zahteva resnobno iskanje, miselne in nravne napore. Veliko lagodneje je, zapreti se v stari svet in se tako naporom umakniti.
V tem primeru bi bila v igri neka vrsta infantilnosti, ko se varno počutimo le v starih ureditvah sveta in “duha” in se ob tem celo domišljamo, da smo “načelni, da imamo hrbtenico, da ostajamo na liniji” in podobno. Življenje namreč teče naprej, prinaša novo in nobena ideologija/religija, in tudi naše krščanstvo spada sem, ki bi ravnalo tako, namreč, da bi “več ali manj brezkompromisno zavračala novo” – in v novem je vedno tudi pozitivno – ne bi mogla slediti življenju in ga, kar je bistveno, sooblikovati in sospreminjati. Čas bi jo pustil v preteklosti, kot je čas pustil v preteklosti npr. komunizem, to v določenem zgodovinskem času aktualno politično ideologijo.
Tudi v polju našega verovanja, to je v oblikovanju naše zavesti o svetu, človeku in Bogu, je čas prinesel, lahko bi rekli, da jih je priklical Duh, nove poglede, spoznanja in odnose, ki jih danes načelno sprejemamo kot “uveljavljanje človekove svobode v verovanju”. Temu je tudi II.Vat. koncil posvetil posebno Izjavo o verski svobodi, oz. o spoštovanju človekove osebnosti. V tej Izjavi najdemo globoke uvide glede bistvenega odnosa, na katerem je zgrajena naša krščanska skupnost.
Če že govorimo o Truhlarju, se moramo poglobiti v misli, ki nam jih je posredoval. Videti je, da nekateri gledajo na Truhlarja tudi drugače: v določenem smislu kritično, da ne rečem negativno, nekatere njegove misli doživljajo kot zmotne. Zato je potreben nekak “dialog” z njegovimi razmišljanji, v katerem bi konkretizirali, jasno izpostavili, naše poglede na Truhlarjevo izpostavitev problematike “poglobitve našega krščanstva”. Le na ta način smo v dialogu in ostajamo skupnost.
