Od nedelje, 22. julija, smo priča novosti v slovenskih medijih. Tega dne je prestižni novinar RTV Slovenije Jože Možina vodil razgovor z znanim zgodovinarjem Jožetom Dežmanom. Na tem programu je Dežman govoril o mitih in tabujih, ki so se ohranili iz časa komunizma in ki še vedno zanikajo najbolj očitna zgodovinska dejanja, kot je bil genocid v naši domovini.
Med drugimi je izjavil, da se večina Slovencev ni borila pri partizanih, da so partizani ubili več Slovencev kot okupatorjev, da so ubili več neoboroženih kot oboroženih ljudi, ter da so ubili več ljudi po vojni kot med njo. To je sprožilo burno reakcijo s strani varuhov osvoboditeljskega mita, in ljudje kot Tit Turnšek, predsednik Zveze združenih borcev, in poslanec stranke SD, mag. Marko Koprivec, so zahtevali odgovornim RTV SLO, naj odpustijo novinarja Jožeta Možino.
To so dejstva. Bilo je več različnih odzivov na ta razgovor, vendar se je vredno ustaviti in preučiti te odzive.
Na prvem mestu se moramo vprašati, kdo nastopa v tej zgodbi. Novinar Jože Možina je producent serije razgovorov Pričevalci za RTV SLO – serija številnih posnetkov, kjer so žrtve revolucionarnega komunizma, starejši ljudje, prvič pripovedovali v javnih medijih, kaj vse so pretrpeli med vojno in pod komunističnim terorjem. Sam že dolgo trpi pod pritiski, ki so posledica zgodovinsko pomembnega kvalitetnega dela pričevalske narave. V teh dneh mu je navdušenec prejšnjega režima zagrozil pred vhodom v RTV SLO in nosil plakat s stavkom “Naj Možina odstopi, dovolj imamo pričevalcev”, nekdo drug pa je nosil plakat, kjer je pisalo “Možina & Dežman, na poti mučeništva”.
Zgodovinar Jože Dežman je nečak narodnega heroja, partizana Tončka Dežmana. Odraščal je v privilegiju dedičev revolucije, vendar je ob bolj zrelem srečanju s slovensko zgodovino doživel globoko depresijo in končno zapustil okolje režima. Spreobrnil se je v katoliško vero in je danes profesionalec, ki se neustrašno bori, da bi ovrgel mite in tabuje, ki jih je komunistični režim vse do danes tako zasidral v podzavest ljudi. Dežman je tudi producent radijskega programa Moja zgodba, kjer že 14 let snema za Radio Ognjišče številna pričevanja žrtev totalitarističnega režima. Poleg tega, da še vedno z izostrenim čutom preučuje zgodovino, je tudi preučitelj filozofskih in teoloških vsebin.
Skratka, pred nami sta dva trmasta prestopnika, ki zavračata postavke starih modelov režima. Dva upornika, ki ne priznavata obstoječega stanja in si upata brskati po prepovedanem področju mitov, postavljenih v času starega režima.
Na drugi strani pa RTV SLO, javni medij ki, tako kot večina slovenskih intelektualcev, ne kaže nobene pripravljenosti, da bi širil številne dokaze, ki zanikajo revolucionarni mit in sistematično zavračajo številne morije v povojnem času s strani zmagovalnih partizanov, hkrati pa ni zagovarjala svobodnega strokovnega dela lastnega novinarja Jožeta Možine, temveč kaže sramotenja, ki jih je ta doživel.
Tretji zanimiv vidik te zgodbe je kako prevzetno, odprto in brez pomislekov se javno predstavljajo varuhi mita in pri tem zahtevajo, da se ne postavlja pod vprašaj dogme, ki je bila zapečatena v času režima. Grozijo in zahtevajo izključitev tistih, ki izpodbijajo ta mit, ne glede na to, da so njihovi argumenti zgodovinsko dokazljivi. Se pravi, zanje je tisto kar je napisano s strani zmagovalcev neizpodbitno. Lahko opazimo tudi, kako groba so njihova vsiljevanja doktrine, saj nobeden izmed njih ni poskušal zavrniti objektivnih dokazov, ki jih je predstavil Dežman v svojem razgovoru. Iz tega lahko sklepamo, da dokazi niso pomembni: mit je neizpodbiten.
Četrti vidik, ki preseneča je, da šele sedaj, 27 let po tem, ko je Slovenija uradno zaključila z vlado režima, preproste izjave zgodovinarja o tem, kaj se je zgodilo v Sloveniji med vojno in po njej, lahko povzroči takšno razburjenje, saj gre le za to, da se objektivno analizira preteklost z namenom, da se iz nje pridobi dokazljive zaključke. Dežman že dolgo let predstavlja te argumente v drugih manjših medijih, vendar je pa sedaj povzročil takšno ogorčenost in zavračanje nostalgičnih revolucionarjev, ker je njihov glas dobil mesto v masovnem mediju. Presenetljivo je, da se še vedno ne sme govoriti o genocidu in, kot pravi zgodovinar Dežman, sredi 21. stoletja v srcu Evrope še vedno obstaja racistični apartheid, ki zavrača dostojni pokop na tisoče zavrženih, ki so bili umorjeni in čakajo na priznanje v več kot 600 skupnih grobiščih (moriščih), ki jih Slovenija ne priznava.
Priča smo počasni in neizogibni tranziciji, kjer se civilizirana racionalnost upira staremu vsiljevanju doktrine, ki je naredilo vse, da bi obdržalo mit boja za svobodo. Varuhi zahtevajo, da mora biti »partizansko dostojanstvo« razbremenjeno od vseh zločinov revolucije in kasnejše diktature. Številni spomeniki, namenjeni herojski zgodbi osvoboditve, neskončne ulice in ceste z imeni kot “Titova ulica” ali “Partizanska ulica” so predolgo kolonizirali slovensko miselnost in celo prepričali svoje žrtve, da je bilo v stari Jugoslaviji bolje, čeprav so živeli brez mila in toaletnega papirja. Stalno ponavljanje mita je povzročilo neresnične podobe; treba je bilo uspavati ume. Sedaj se varuhi mita branijo tako, kot so se vedno branili: zahtevajo molk in slepo poslušnost in Dežmana obtožujejo za sejalca spora in sovražnosti ter žalivca osvoboditeljskega podviga. Zanimivo je opazovati, kako ta mistika jugonostalgije predstavlja dokaz, ki ogroža njihova prepričanja. Resnica vedno najde pot, mogoče ne samo zaradi vrline njenih zagovornikov, ampak zaradi gole radovednosti, skrite v bistvu človeka.
Vir: Svobodna Slovenija, LXXVII (22)
