Kako uspešen bo lov na bavbava od daleč?

Zoran Janković je torej popustil gorečim prošnjam svojih sopotnikov in se odločil za tisto, kar si je pravzaprav že dolgo želel. Obrnil bo hrbet državnemu zboru, v katerem ni samo doživel najhujše politične zaušnice doslej, marveč je več kot enkrat pokazal, da mu je njegov ustroj povsem tuj, še več, da se mu iskreno gabi. Raje se bo vrnil tja, kjer je vse znano, na magistrat. Tam njegov glasovalni stroj deluje kot po loju. Če se kdo od njegovih svetnikov vzdrži, je to že novica, primerljiva recimo vsaj z odstopom ministra.

Po sledeh Willyja Brandta? 

Vse od srede si zaradi odločitve nekdanjega župana mnogi razbijamo glavo z vprašanjem, ali je moč učinkovito voditi opozicijo tudi izven parlamenta in ali ne bodo volivci drugod po Sloveniji prvaka Pozitvne Slovenije dojemali kot zgolj ljubljansko figuro. Pogled po belem svetu pokaže, da pot, ki jo je izbral, ni čisto nenavadna. Če ostanemo samo v Nemčiji, je vrh državne politike cela vrsta uglednih mož naskakovala iz svojih lokalnih postojank. Najznamenitejši in hkrati najprimerljivejši zgled je Willy Brandt, ki si je pot najprej v zvezno vlado, nato pa na kanclerski položaj tlakoval kot dolgoletni župan Zahodnega Berlina. Res je sicer, da so ga za nacionalno zvezdo najbolj naredili vzhodni sosedje, ki so se ravno v času njegovega mandata odločili postaviti Berlinski zid. Tudi Helmut Kohl je leta 1976 prvič – za las neuspešno – poskušal postati kancler ne kot vodja parlamentarne opozicije, marveč kot ministrski predsednik zvezne dežele Porenje-Falško. Več kot dvajset let pozneje ga je s trona frcnil neki Gerhard Schröder, dotlej deželni šef Spodnje Saške.

A Nemčija hrani tudi nasprotne zglede iz najnovejšega časa. Kot dolgoletna “deželna kneza” silno uspešna in priljubljena Matthias Platzeck iz Brandenburga in Kurt Beck iz istega Porenja-Falškega sta se kot predsednika socialdemokratov precej slabo obnesla. Platzecka je denimo z vrha stranke odneslo že po kakšnih štirih mesecih.

Trd(n)o jedro

Janković se bo lahko seveda ne glede na to, kje bo deloval, še precej časa naslanjal na zvesto volilno bazo, za katero je Janez Janša bavbav, sam pa tako rekoč poosebljenje njenih idealov. Njegovi zvesti volivci iz Kopra ali Murske Sobote se bodo spet ali še naprej s solznimi očmi zazirali v prestolnico in tam, kjer bodo mnogi drugi videli najhujše ideološko močvirje v državi, gledali najlepše mesto na planetu. Utemeljeno vprašanje pa je, ali bo Pozitivna Slovenija še naprej zanimiva za bolj na sredino škileče volivce, ki so morda že decembra Jankovićevo stranko obkrožili bolj kot zasilni izhod. Celo verjetno je, da se bo okrepil trend njihovega prehajanja k socialnim demokratom in drugam v smeri sredine, kakršnega so že pred odločitvijo strankinega vodje nakazovale nekatere ankete.

Teoretično je lahko vse tole pisanje sicer brezpredmetno. Če seveda nekdanji župan ne bo nasledil samega sebe. Ampak glede na drugo zaporedno odločitev demokratov, da je poraz z devetinštiridesetimi odstotki enak tistemu z dvanajstimi, in glede na to, da mnogi Jankovićevi protikandidati precej spominjajo na “opozicijske” Putinove tekmece na včerajšnjih ruskih volitvah,  bi bilo omenjeno res senzacija. Mojca Kucler Dolinar je res na moč simpatična kandidatka. Toda težko je verjeti, da bi v trdnjavi  (v glavnem samozvane) slovenske naprednosti lahko slavila “klerikalka”. Čeprav se za županski stolček poteguje kot edina ženska in čeprav je njen tekmec samorazglašeni mačo, ki se hvali, da še pralnega stroja ne zna prižgati.

Foto: MMC RTV SLO