Kako smo zabredli v močvirje in kako priti ven?

32
329

KonklavePo julijskem neprostovoljnem odstopu nadškofov Stresa in Turnška je mnogim slovenskim katoličanom prekipelo in so javno spregovorili o problemih, ki tarejo našo cerkveno skupnost. Izjava Društva katoliških izobražencev in njej podobni prispevki, ki jih poleg zaskrbljenosti zaznamujeta tudi dostojen ton in konstruktivna naravnanost, predstavljajo dobrodošlo novost v našem prostoru.

Odzive je mogoče razvrstiti v tri skupine. Eni zavračajo vatikanski poseg, češ da je pretiran in da ne bo pripomogel k razrešitvi problemov. Bolj ali manj naglas priznavajo, da problemi so, vendar o njih (vsaj v tem trenutku) ne govorijo. V tej skupini vidim predvsem duhovnike. Druga skupina se je razglasila za žrtev (enkrat Vatikana, drugič udbomafije), ali pa molči. Probleme zanika ali o njih noče govoriti. V tej skupini opazimo zlasti duhovnike, povezane z mariborsko nadškofijo. Tretja skupina omenjeni ukrep vidi kot priložnost, da se končno razčisti, kaj je bilo in je narobe z našim cerkvenim občestvom in njegovim vodstvom, se počisti podrtijo in nadaljuje z gradnjo na tistih temeljih, ki so ostali čvrsti. V tej skupini opažam pretežno laike, pa tudi nekaj duhovnikov iz vrst “nižjega klera”.

Meja med prvo in drugo skupino je prepustna, glede na konkretno vprašanje se ljudje znajdejo enkrat v eni drugič v drugi ali kar v obeh hkrati. Meja med pretežno kleriškima skupinama in pretežno laiško skupino pa spominja na berlinski zid pred letom 1989. Ko govorim o klerikih, je potrebno omeniti tisto, kar so opazili že številni kritični zgodovinarji in ekleziologi, namreč, razliko med nižjim in višjim klerom. Prvi delujejo “na terenu” in so po naravi bližje laikom kot “škofiji”. Njim bi veljalo pridružiti tudi večino redovnikov in redovnic. Višji kler je po naravi svojega dela bližje vodstvenemu sloju družbe: gospodarstvenikom, politikom in intelektualcem.

To so opažanja sociologa, ne politika. Cerkev je kompleksna družba, zato je normalno, da so v njej različne skupine. Njihov obstoj še ne pomeni, da morajo nujno biti med seboj v konfliktu. Nasprotno, diversifikacija znotraj velikih in kompleksnih družbenih organizmov je nujna in koristna. Res pa je, da se v kompleksnosti vedno skrivajo kali konflikta in ločitev. Naloga vseh članov, še posebno voditeljev, ni v tem, da si zatiskamo oči pred trenji ali jih zatiramo, ampak da razlike poskušamo razgraditi na konstruktiven način ali pa jih tako “udomačiti”, da lahko sobivajo. Prvi korak na tej poti je, da razlike priznamo in jih izrazimo, da drug drugemu prisluhnemo in da v dobri veri iščemo sintezo ali kompromis, ki bo trenje kanaliziral v gradnjo nečesa boljšega.

Morda še beseda o nedavnih odstopih nadškofov, povezanih z dogajanjem v mariborski nadškofiji. Menim, da papež nadškofom ni izkazal nezaupnice zato, ker bi neposredno nekaj slabega storili, ampak predvsem zato, ker niso opravili svoje nadzorne dolžnosti. (Grška beseda episkopos, škof, pomeni nadzornik.) To je zelo pomembna razlika. V trenutku namreč, ko je Vatikan izvedel za razsežnosti problema v Mariboru, se zadeve verjetno ni več dalo rešiti. Prav imajo štajerski akterji, ki opozarjajo na objektivne okoliščine, kot sta svetovna finančna kriza in nepripravljenost slovenskih bankirjev ter drugih vplivnežev, da bi pomagali rešiti ogroženo barko. Ampak te zunanje okoliščine jih ne oprostijo odgovornosti, da so barko spravili v tako nevarne vode. Svetovna gospodarska kriza je zadela vse škofije na svetu, pa zato niso bankrotirale. Vatikan v tej zgodbi lahko primerjamo nadzornemu svetu, ki ga je uprava dolgo časa zavajala. Ko je končno videl razsežnosti problema, je odpoklical predsednika uprave in nastavil novega z nalogo, da naredi red. Novi predsednik reda ni naredil, zato je bil odpoklican tudi on. Morda se motim, vendar je omenjeni scenarij glede na meni dostopne informacije nekako najbolj logičen.

cerkev zdravnikPravkar zapisano je lahko podlaga za številna vprašanja in analize. Zakaj se je mariborska nadškofija odločila za banko, vzajemne sklade in velike investicije (odgovornost škofov in svetovalcev za temeljno odločitev, da se gredo kapitalizem)? Kako je mogoče, da je sploh prišla do tolikšnega denarja (odgovornost bank in vlagateljev)? Kako je mogoče, da Vatikan toliko časa ni vedel za razsežnosti dogajanja, čeprav se je v Sloveniji že dolgo pred izbruhom krize govorilo o tem (odgovornost nuncijev in škofov)? Kolikšna je odgovornost duhovnikov in laikov, ki so molčali ali so tiho uživali sadove problematičnega delovanja?

Osebno menim, da imamo opraviti – poleg človeške nepopolnosti, nekompetentnosti in grešnosti – s pokvarjenim sistemom nadzora. Odpovedal je iz dveh razlogov. Prvič, odgovorni škof in sodelavci niso upoštevali predpisov cerkvenega prava in navodil “od zgoraj”. Drugič, niso upoštevali zdrave vodstvene pameti, ampak so poslovali po bolnem vzorcu slovenske tranzicije, za katero je značilen ne samo močan vpliv politike na gospodarstvo, ampak tudi incestoidno mreženje. Neučinkoviti, nemoralni in s konflikti interesov prerešetani nadzorniki v Sloveniji niso problem ene škofije, ampak celotnega gospodarskega in administrativnega sistema. (Če ima kdo pomisleke, naj se vpraša, zakaj še vedno nimamo tako imenovane slabe banke. Verjetno bo odgovor našel v dejstvu, da Bruselj ne zaupa podatkom, ki jih dobiva iz Ljubljane. Uprave, nadzorni sveti in politiki so “vsi v isti postelji”, namesto da bi se medsebojno nadzorovali.)

Po toči zvoniti je seveda prepozno. Mariborska nadškofija je bankrotirala, dve dedinji se bosta obrisali pod nosom, ljubljanska je utrpela precejšnjo škodo, (preveč človeško) razmišljanje cerkvenega vodstva v devetdesetih letih, da bodo po komunističnem preganjanju zgradili ekonomske temelje za avtonomno delovanje Cerkve, se je sfižilo. Ekonomsko gledano slovenska Cerkev v celoti danes ni v bistveno boljšem položaju, kot je bila pred dvajsetimi leti.

Toda prepričan sem, da je za našo skupnost danes najbolj pomemben moralni kapital, to je zaupanje ljudi in ne evri, delnice, nepremičnine ali zlato. Gospodarska in politična moč nista nič vredni, če nam ljudje ne zaupajo, če s srcem in prepričanjem ne podpirajo našega dela. Hkrati je res obratno: Cerkev, ki prepričljivo oznanja Kristusov evangelij, bo dobila vsa sredstva, ki jih potrebuje za svoje poslanstvo. Ljudje podprejo tisto, kar je dobro. Ključno vprašanje za nas danes je, kako utrditi zaupanje med našimi člani in si povrniti zaupanje med tistimi, ki so nam ga odtegnili?

Temeljno je seveda naše poslanstvo, naše oznanjanje Kristusa (se razume, da ne le z besedo, ampak predvsem z zgledom in deli). Zgolj spretno nastopanje v odnosih z javnostmi nas ne bo rešilo. Pomagalo pa bo, če bodo naši voditelji bolj transparentni in komunikativni. Pomagalo bo tudi, če bomo vsi bolj odprto in dobronamerno govorili o zadevah ter iskali rešitve. Vatikan z odpoklicem voditeljev ni rešil problemov, ampak je le vzpostavil pogoje za nov začetek. Pred nami je izbira novih voditeljev, ki bosta zmožna narediti pošteno analizo stanja in bosta začela novo poglavje v zgodovini naše skupnosti. Opirajoč se na splošno sprejeto spoznanje, da je voditelj lahko le toliko uspešen, kolikor ga podpirajo tisti, ki jih vodi, in na dejstvo, da je zaupanje v hierarhijo resno načeto tudi med zavzetimi verniki, bi si seveda želel, da bi bil proces imenovanja novih nadškofov izpeljan tako, da bo med verniki in duhovniki okrepljeno zaupanje v Cerkev kot inštitucijo. Zaupanje med zrelimi ljudmi, kot vemo, se vzpostavi s komunikacijo, konzultacijo in transparentnostjo. Škof ali nuncij se po črki zakona nista dolžna na široko posvetovati in pojasnjevati razlogov za svoje odločitve. A škof, ki to stori, bo praviloma dosegel več kot tisti, ki vse naredi za zaprtimi vrati.

Poštena analiza oziroma diagnoza nam bo pomagala razumeti, kako smo prišli v to močvirje, kar je nujen pogoj za to, da najdemo pot ven. Ta proces ne more biti omejen na škofe in duhovnike, ampak smo k njemu poklicani vsi, ki nam je mar za usodo Kristusove barke. Mnogi so to že storili, javno in v osebnih pogovorih. Upam, da se bo kultura zrelega pogovora nadaljevala. Šele takrat, ko vemo, kaj je šlo narobe in kakšno je dejansko stanje, bomo znali popraviti pokvarjene strukture in poiskati prave ljudi za odgovorne funkcije.

Analiza je končno osnova za sankcioniranje odgovornih za škodo, v besedi in dejanju. Ta ukrep je seveda pridržan cerkvenim in civilnim oblastem, v skladu z naravo in težo dejanj, ki so jih dotični ljudje zagrešili. Glede tega si predstavljam, da je Vatikan zelo slabe volje spričo dejstva, da je on zaenkrat edini, ki je sankcioniral odgovorne (pri čemer še vedno čakamo na podrobnejše pojasnilo o vsebini “sobotnega leta” bivšega ekonoma). Kako to, da škofje sami niso pravočasno sprožili in izpeljali postopkov ugotavljanja odgovornosti in sankcioniranja? Mariborska kaša se ni skuhala in prismodila v Vatikanu. Tudi pojedli jo bomo v Sloveniji, zato je nujno, da zadevo tu analiziramo in da tu dobi epilog, vključno z morebitnimi sankcijami.

Če se ozremo po svetu, bomo videli, da so nemški škofje zelo hitro v Limburg poslali strokovnjake, ki pregledujejo škofove posle in jih pospremili z obljubo, da bodo ukrepali, če se pokažejo nepravilnosti v njegovem ravnanju. Hkrati so objavili podrobna finančna poročila svojih škofij. Zaupanje javnosti je veliko več vredno kot poslovna ali administrativna skrivnost. Škofje v Združenih državah so v proces odločanja o duhovnikih, ki so obtoženi zlorab mladostnikov, vključili kompetentne laike. Odpovedali so se zaupnosti in so oblast pripravljeni deliti s komisijo, ker sta dobrobit mladostnikov in zaupanje v Cerkev pomembnejša od pretoge interpretacije kakšnega člena v cerkvenem zakoniku ali kakšnega – sicer povsem legitimnega in veljavnega – načela o škofovi avtonomiji in “neomejeni” oblasti. Skratka, mehanizmi nadzora in konzultacije obstajajo in delujejo. Jih bomo po bridki izkušnji začeli uporabljati tudi pri nas?




32 KOMENTARJI

  1. Vse, kar ni v Mariboru pričetek iz nule, je zmaga Tačrnga. Je pretakanje denarja od revežev … kam že? Res samo v zidove?

  2. “Glede tega si predstavljam, da je Vatikan zelo slabe volje spričo dejstva, da je on zaenkrat edini, ki je sankcioniral odgovorne (pri čemer še vedno čakamo na podrobnejše pojasnilo o vsebini “sobotnega leta” bivšega ekonoma). Kako to, da škofje sami niso pravočasno sprožili in izpeljali postopkov ugotavljanja odgovornosti in sankcioniranja” (clanek)

    Ja, ja, to je tisto. Oba nadskofa sta ocividno scitila svojega ekonoma in ga poslala samo na “sobotno leto”, njiju pa ni scitil nihce.
    In kaj se bo zgodilo z njim, oz. kaj bo Vatikan naredil z ekonomom ostaja odprto vprasanje. Kot najpomembnejsega “gresnega kozla”, ga gotovo ne bodo izobcili.
    Tu se bo pokazala njegova krscanska poniznost.
    Ce ni dovolj ponizen, se bo izobcil sam.

  3. Cerkev ni bila nikoli tako močna, kot v tistih povojnih letih, ko je bila popolnoma izropana in revna, kot cerkvena miš.
    Takrat smo imeli tudi najboljše duhovnike, saj so se za duhovništvo odločali samo najpogumnejši, res samo tisti s poklicem.
    Upajmo, da bo nam tudi sedanja kriza na duhovnem polu koristila !!!

    • veteranka, popolnoma in zelo boleče se strinjam s teboj! Naj še dodam: pomembno je duhovno& moralno bogastvo, tega pa je v današnji, slovenski cerkvi bolj malo.
      Čustev navadnega- a razmišljujočega vrnika (ovce, ki jih je tudi v cerkvi odločno preveč, itak blebetajo, kar jim naročijo)se je najbolj boleče dotaknilo več stvari.
      pohlep
      odmikanje klera od ”navadnih ljudi”
      vzvišenost, aroganca
      bratenje in r**** (uredil administrator) obnašanje klera do tistega dela politike (leve) od katere so se nadejali koristi- predvsem osebne
      —-
      OČIŠČENJE SE MORA ZGODITI, ker drugače bo slovenska cerkev izgubila šer več vernikov.
      In če lahko dodam: na bolj vidne položaje naj postavi malo bolj človeške duhovnike, takšne, ki se znajo nasmehniti, reči toplo besedo na človeški način- ne po uradniško.
      pa, še nekaj: malo manj trkanja po prsih v stilu: jaz sem vernik, zato sem stokrat boljši od tebe.
      meni- kot običajnemu verniku- štejejo zgolj in samo dejanja. Z besedami , žal, nimam kaj početi.

  4. Zelo pozitiven, resnicoljuben in ustvarjalen prispevek avtorja.

    Materialni položaj cerkve je odločilen, kakšne duhovnike in vernike ima.

    Ali duhovne ali pa koristolovne!.

  5. Jaz ne vem, kaj bi morali narediti naši škofje. Nisem škof. Ne bi jih rad učil. Je pa ponižujoče, da škofje to izkoristijo, ne rečejo nič, ne naredijo nič. Obenem pa pravijo, da lahko naredijo samo toliko, kolikor jih podpiramo. Mi spodaj.

    Uveljavilo se je tisto, … sami nočete vstopiti, drugim pa ne pustite… In to je že dolgo časa tako. V knjigi Cerkev na zatožni klopi, je okoli 800 procesov proti duhovnikom (približno). Vse so izgubili!

  6. Končno nekdo, ki pošteno in trezno spregovori o mariborski katastrofi in nakaže tudi možen način reševanja in očiščenja.

    26.11.2011 sem se na Ponikvi pod šotorom pri Slomskovi rojstni hiši udeležil sv. maše ob začetku Slomškovega leta. Niti z eno besedo ali namigom ni bilo omenjeno, kar se je zgodilo v mariborski Cerkvi. Pa mi je bilo jasno, da je leto “blef”, če se sprenevedamo o največji rani! Razočaran sem nekje zadaj nergal, da so me lahko bližnji slišali.

    Bojim se, da so zabredli še kje, ko so se brez zagotovljenih sredstev spustili v velike nenujne investicije. V krizi, ki jo čutimo že nekaj let, obnavljaš kar je nujno, npr. streho. Zvonovi, orgle in podobni podvigi bi, če nimaš že zbranih sredstev, morali počakati na boljše čase. Ne morejo mali ljudje, ki imajo že svoje stiske in se je nanje z davki spravila država, reševati še lokalnih nepokritih projektov.

  7. Morda, bi še morali koga zaprositi za odstop potem bo pa mir. Slovenska cerkev (predvsem vrh) je izgubi popoln stik z vsakdanjo realnostjo. Kako živeti in preživeti ob tako zaostreni situaciji. Pridigajo pa samo o potrošništvu in njegovi škodljivosti. Za mariborsko škofijo je čisto po svetopisemsko ugotovljeno, da so vsi vpleteni iz božje hiše naredili štalo(hlev).
    Laiki tako nimajo besede v cerkvi in so kot je bila navadna raja v komunizmu. Odločali pa so posvečeni.
    Kot je dejalpapež Frančišek zapirajo se v svoje hrame, na ljudstvo so pa pozabili.

  8. “veteranka, popolnoma in zelo boleče se strinjam s teboj!
    …odmikanje klera od ”navadnih ljudi”
    vzvišenost, aroganca…
    bratenje in r**** (uredil administrator) obnašanje klera do tistega dela politike (leve) od katere so se nadejali koristi- predvsem osebne
    —-
    OČIŠČENJE SE MORA ZGODITI, ker drugače bo slovenska cerkev izgubila šer več vernikov”. (mama)

    To kar pise “mama” ni konstruktivno, zato ji je admin malo popravil njen zmeden tekst.
    Po moje spada “mama” med tiste super inteligentne, kriticne, bogabojece vernike, ki so izgubili ze skoraj vsak kontakt s Cerkvijo in duhovniki in jo vidijo od znotraj samo se ob velikih praznikih, ali pa se to ne. Zato lahko kaj izve o Cerkvi samo iz levicarskih medijev.
    Ker so njeni otroci odrasli in proc od hise, je verjetno osamljena, ostarela, razocarana in zagrenjena in jezna na ves svet.
    Verjetno ji kar malo odleze, ce se lahko nad kom “razgifta”. Zato njene skoraj besne kritike na racun Cerkve, katero sedaj “nucajo” v svoje namene kar vsi po spisku, ne velja jemati prevec zares.
    Kot “resume”, za sklep bi dejal: ponavadi ljudje mislimo, da imamo sami najvecje probleme. Ce pa pride na dan, da ima Cerkev se vecje, se kmalu izkaze, koliko ima kdo se prave ponizne vere.
    Ce se nekdo povisuje v pticjo (bozjo) perspektivo in misli, da lahko vse obsoja, je samo ohol in mu je vera deveta briga.

    • Ad hominem ali argument proti človeku je argument, ki poskuša spodbiti trditve ali sklepe z napadom na osebo, namesto na argument sam. Verniki[1] bodo pogosto uporabili to zmotno logiko pri spodbijanju argumentov skeptikov s trditvijo, da so skeptiki polni predsodkov. Vendar se morajo tudi skeptiki paziti, da ne zapadejo v ad hominem, rekoč, da so trditve vernikov v NLP brezpredmetne, ker so ljudje, ki verjamejo v NLP, nori ali neumni.
      Opomba [1]:
      Z besedo vernik ne označujemo pripadnika kake vere, ampak besedo uporabljamo predvsem v drugem in tretjem pomenu po SSKJ, torej za nekoga, ki veruje v kaj sploh in za vnetega zagovornika, privrženca.

      Gospod Jan,
      argumentirajte, kje se mama moti!

  9. »Verujem v eno sveto (slovensko)
    partizansko gibanje
    in v dva Gospoda
    josipa broza in milana kučana, ki sta…«

    Veruješ?
    Je ta vrag? res še kar v ljudeh?

  10. “Gospod Jan,
    argumentirajte, kje se mama moti”!

    Ce “mama” kaj taksnega napise, kar meni in se komu (adminu) udari v nos, ne pomeni, da je na tem spletu nezazeljena, ali da imam kaj proti njej osebno.
    Ob tej priliki bi njej in se komu (Nani) svetoval prakticiranje “Jezusove molitve”. Ce ne morejo zaspat, nekateri morda po starem morda se stejejo ovcke. Je gotovo boljse kot pa jemat psihofarmaka. Boljsa je molitev roznega venca, zato pa mora biti clovek bolj ali manj buden.
    Najboljsa, enostavna in ucinkovita je po moje glavna molitev pravoslavnih menihov na sv. Gori Athos in se kje drugje:
    “Jezus, sin zivega Boga, usmili se me.” Ali pa cestninarjevo molitev: “Moj Gospod in moj Bog, usmili se mene ubogega gresnika”!
    Ce bo “mama” to deset do dvajsetkrat po tihem mrmrala, dokler ji ne pridejo solze v oci, bo zaspala kot dojencek.
    V budnem stanju pa nikoli ne bo vec tako pavsalno kritizirala Cerkve in tudi svojih bliznjih ljudi ne.
    S tem ubijes dve muhi na en mah.To je najbolj ucinkovito sredstvo za spanje in najbolj ucinkovita molitev, ki istocasno pospesuje osebno (krscansko) poniznost, ki nam vsem najbolj manjka.

      • G. ALFE,
        pustite me pri miru s to “vaso” mamo!
        Ta mama ni taka kot je bila moja mama, ki je bila tako verna, da po svojih lastnih besedah ne bi odpadla od vere, tudi ce bi se papez ozenil. Seveda je s tem mislila, da bi taksen papez potem tako “reformiral” Cerkev, da bi se ta sama ukinila.

        Pisete kot da ne razumete, da se na tem spletu od casa do casa pojavijo osebe obojega spola, ki imajo predvsem tezave s samim sabo in jim za probleme Cerkve ni malo ali nic mar.
        Sovrazijo pomalem vse po vrsti. Same sebe, svoje bliznje, “sv. Mater Cerkev” in ves svet z njegovimi nesvetimi politiki vred.
        Sami pa so tisti trenutek pocutijo v svoji kozi “kao bog i batina”.
        Za namecek se kopljejo se po Cerkvi, ker vohajo, da je tu dandanes najmanj nevarno.
        Zakaj? Ker o cerkveni zgodovini in cerkvenih doktrinah nimajo osnov. Zdrugimi besedami, brez ozira na to, ce Cerkev kaj more zato ali ne. To je pa ze cista levicarsko-satanisticna robota, privatni boj proti bogu.

        In vi hocete mene tu nekaj zaslisevat, kot da ste na tem spletu nek “advocatus diaboli”?

          • Najprej hvala za zanimivo povezavo. Zaenkrat sem pojme samo preletel, si bom pa vzel čas, da si jih podrobneje preberem. Nekaj teorije ne škodi, sploh če lahko dvigne kvaliteto komentarjev.

            Kje se mama moti?

            Teorije še ne poznam toliko, da bi vam lahko z njo precizno odgovoril. Pom pa poskusil opisati s čustvenega vidika. Povprečen človek je namreč čustveno bitje in zelo redko razmišlja strogo racionalno.

            Torej. Članek Petra Laha je odličen, logičen, (samo)kritičen, ponudi rešitev in na sploh pusti v človeku optimizem ter pogum in voljo do sprememb. Prva trije komentarji so v redu. Četrti (mama) pa je v prvem delu vsgliharski, močno očrni in obsodi duhovnike. Težko ji je očitati, da nima prav, ampak s tem ubije duha prispevka g. Laha. V drugem delu nakaže neke rešiteve, ki spet niso neumne, ampak negativizem ostaja.

            Učinek njenega komentarja torej deluje v nasprotju s učinkom članka Petra Laha. Kdo ali kaj je torej “mama” v resnici?

            In to po mojem mnenju daje legitimnost ostremu odgovoru Jana. Vsekakor pa tudi jaz mislim, da so ad-hominem napadi v njegovem komentarju čisto nepotrebni.

  11. Dokler ne bomo razumeli, da je bila izdaja Holandskega katekizma(1971) prvo poglavje mariborskega škandala ne bomo dosegli kaj dosti.

    • Mogoče kaj več? Če je možno seveda?!

      Sicer pa je po mojem za mariborski škandal kriv napuh. Sla po bogastvu je sicer tudi verjetna, ampak ne pri škofih.

  12. Spoštovani p. Lah,
    hvala za pronicljivo, natančno in pogumno analizo stanja v naši cerkvi. Zdi se mi, da bi bil lahko ta Vaš uvid podlaga za odriv z dna in začetek poti navzgor. Zelo dobro bi bilo, da bi svoj prispevek ponudili v objavo Družini in še kakemu drugemu katoliškemu mediju (in da bi ga seveda tudi objavili) in v premislek slovenski škofovski konferenci. Skrajni čas je, da začnemo v Cerkvi vsi, hierarhija in laiki, bolj zavzeto in iskreno iskati resnico (ne se zanašati le na božjo milost), da nehamo težave pometati pod preprogo, da naredimo to našo skupno hišo bolj urejeno in čisto.
    Drža novega papeža Frančiška nam je lahko zgled. Posloviti se bo treba od zanašanja na last in ob-last ter omejiti s-last (uživanje). To seveda velja ne le za Cerkev, ampak tudi za svetno družbo in za vsakega posameznika.
    Zelo narobe bi bilo, če bi tožili, kako je hudo, ker da so “obglavili slovensko Cerkev”, saj vemo, da je v resnici nihče ne more obglaviti, ker je prava glava Cerkve Kristus.
    Morda pa bo ta kriza prinesla to, da se bo v slovenski cerkvi začelo oblikovati bolj normalno javno mnenje (ki je nujno pluralno), da se bomo o cerkvenih stvareh (tudi občutljivih)začeli pogovarjati, na glas misliti, da se bomo poslovili od obrambnega vzorca, ko so za vse, kar je slabega v Cerkvi, krivi njeni sovražniki. Za to pa potrebujemo pluralno usmerjen cerkvene medije. Kaže, da v tej smeri “Časnik” (že zaradi široke dostopnosti) orje ledino. Po mojem skromnem mnenju kar uspešno. Hvala za to urednikom Časnika. Precej več pa bi naredili v tej smeri, če bi se več sodelavcev, predvsem komentatorjev v forumu, ne skrivalo za različnimi šiframi. Saj smo za transparentnost (oh, kako modna beseda!), kajne?

  13. “Precej več pa bi naredili v tej smeri, če bi se več sodelavcev, predvsem komentatorjev v forumu, ne skrivalo za različnimi šiframi. Saj smo za transparentnost (oh, kako modna beseda!), kajne?”

    Saj ne gre za skrivanje pod šiframi. Internet ima pač svoje zakonitosti. Debata na internetu ni isto, kot debata v neki skupini, kjer vidiš, kdo te posluša, kjer ljudem vidiš v oči. Tukaj lahko debato spremlja in se je udeleži kdorkoli, lahko tudi s slabimi nameni in pod izmišljenim imenom in priimkom. Vsekakor za internet in za forume velja zlato pravilo: čimmanj osebnih podatkov.

    Zase lahko rečem, da bi v živo povedal isto, kot se mi zapiše tule na forumu. (No ja, takole pod vzdevkom ima človek klub vsemu malo več poguma.) Vsekakor pa mislim, da tudi v živo ne bi imel težav zagovarjati stališč, ki sem jih podal tukaj.

    Zanimiv mi je članek o pravilih komunikacije na MMC-ju:
    http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/manj-komunajzerjev-in-belogardistov-vec-spostovanja/311875

    • (No ja, takole pod vzdevkom ima človek klub vsemu malo več poguma.)

      Morda je pa dobro, da je vsaj strah tisto sito, ki zadrži kakšen neprimeren prispevek v tej neznanski in neobvladljivi popravi informacij, če jih že razsodna presoja ne more.
      Glede pravil, ki da veljajo na internetu … Taka anonimnost je pač linija najmanjšega odpora, na katero pristajamo. proti toku je vedno teže plavati, ampak resnica je pri izviru.
      LP

      • To je vaše mnenje, jaz se z njim ne strinjam. Preizkusite se v praksi, bodite kritični in ostri. Boste videli, kako hitro boste srečali kaj neprijetnega.

      • Strinjam se z g. Kurinčičem. Dvomim, da anonimnost poveča količino pomembnih in verodostojnih informacij. Že zato ne, ker človek vrednost določenega podatka presodi tudi z ozirom na vir.
        Hkrati sem prepričan, da anonimnost ne dvigne dostojnosti in kakovosti pogovora. Prej obratno. Pogosto je njena edina praktična vrednost v tem, da se človek lažje “izkašlja”. Dotični si resda olajša dušo, pri tem pa pogosto onesnaži okolje.
        Zdravilo za problem, ki ga “j” omenja, ni anonimnost, ampak večja zrelost vseh udeleženih. To pa je počasen in naporen proces, ki terja žrtve, saj ni odvisen le od moje dobre volje, ampak tudi od sogovornikov.

        • Očitno smo v tej zrelosti vsi že segnili. Veliko jih je padlo, veliko je bilo odstranjenih. Vsi smo postali zgube. Luzerji na forumih. Kajti nimamo ga junaka, ki gi zmagal v tem o čemer govori @j. Prav ima, ko pravi, preizkusite se v praksi. Boste videli kako hitro boste začutili meč za vratom.

          • Kot kaže, imamo na spletu opraviti z dvema tipoma spodobnih, konstruktivnih sogovornikov. Eni se izpostavijo z imenom in priimkom. Drugi so navzoči pod krinko avatarja, vendar se vedejo spodobno in si sčasoma ustvarijo kredibilnost. Ostajam pri prej omenjenem stališču, da je prvi tip bolj zaželen.
            V taboru nekonstruktivnih pa je peščica tistih, ki se upajo izpostaviti z imenom in priimkom, in množica takih, ki jim je anonimnost v potuho za smetenje, žaljenje in rušenje.

          • Zelo se strinjam. Stanje pa je trenutno takšno, da sem se raje odločil za anonimnost (kolikor je na internetu sploh možna). Poleg tega nisem javna ali kaj posebno znana osebnost, zato moje ime in priimek tukaj ne bi kaj dosti spremenila.

            Si pa tudi jaz želim zrelega okolja, ker v osnovi nimam nobene potrebe po skrivanju za anonimnostjo. Mogoče pa bo kdaj. Ampak tudi ni vsako okolje, kjer se ljudje poznajo po imenih, zrelo.

          • O čem govoriva z @j se kaže tudi v tem, da bi ta vaš sicer konstruktiven članek težko objavili že v Družini. Pri nas je kritika vodstva absolutni tabu.

        • Anonimnost je dobra, kajti lahko vsak pove to, kar res misli. Če je to nesramno, pač vsaj vemo, da je.

          Po drugi strani pa… Če ne bi bilo anonimnosti, bi bili predvsem desno usmerjeni pisci komentarjev dostikrat žrtve groženj z nasiljem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite