Vinko Vasle se v glosi v tedniku Reporter sprašuje kdaj koga povozi avto. Ali si naš ali pa te bo na prehodu za pešce povozil avto. Zato sem naš. Danes se te metode v glavnem ne uporabljajo več, ker je tehnologija zelo napredovala in te lahko povozi računalnik, ne pa avto.
Osebno me je najbolj strah, da bi me lepega dne uvrstili na znamenito lestvico stotih najbogatejših Slovencev. Če pogledam uvrščene na lansko in predlansko lestvico, jih je več kot ena tretjina izginila, poniknila neznano kam. Nekateri od njih so sicer še na svobodi, a kot mi pravijo dobro obveščeni viri, zgolj začasno.
To je približno naslednjih sto petdeset let. Morebiti je tudi to razlog, da pravosodni minister Aleš Zalar tako rad razkazuje nova gradbena dela v krogu zapora na Dobu! Kaj pa vem. Ampak nekam bo pa le treba spraviti slovensko mafijo, saj je pred časom včasih prvi policaj Slovenije Pavle Čelik rekel, da živimo v mafijski državi. Sem pa besen nanj, ker ni hotel povedati, kdo je slovenski Al Capone. Originalnega so v Ameriki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja za vedno pospravili, ker so mu našli eno usrano utajo davka, čeprav se je vedelo, da je likvidiral na stotine svojih sovražnikov.
V Sloveniji pa so utaje davka nekaj podobnega, kot če kakšnega znanega slovenskega politika zalotijo na sosedi, ne pa na ženi. Se pravi, človek je absolutni frajer in tisti, ki mu uspe nategniti davkarijo (kar menda pri nas ni posebej težko), je takoj junak, tako rekoč tranzicijski Robin Hood, ki je vzel državi, da bi on imel več. Še bolj uspešna so kolektivna nategovanja davčne uprave, pokojninske in zdravstvene blagajne. Ne daš, ker nimaš niti za minimalne plače svojih sužnjev in ker potem tebi ne bi nič ostalo.
Ko sta predsednik vlade Borut Pahor in pravosodni minister Aleš Zalar po dveh letih menda celo sama ugotovila (aleluja!), da so utaje kaznivo dejanje, se je zdaj po zadnjih podatkih ugotovilo, da je teh zločincev toliko, da je graditev dodatnih zmogljivosti na Dobu tako rekoč nična. Je pa tudi res, me opozarjajo strokovnjaki, da tam, kjer je veliko zločinov, to pomeni, da zločina ni. Ni genija, ki bi procesiral recimo 7.000 kaznivih dejanj neplačevanja pokojninskih in zdravstvenih prispevkov. In teh ljudi tudi ni mogoče šteti med mafijo, ker, oprostite, mafija je vedno znala dobro poskrbeti za svoje in to počenja še danes, a ne slovenska. Naša tranzicijska mafija je asocialna, izkoriščevalska, celo notranje skorumpirana, nezanesljiva in kar je še negativnih lastnosti.
In ti nam vladajo namesto Pahorja in njegovih? Kdaj nas pa je kdo o tem obvestil? So o tem pisali najpomembnejši slovenski mediji? Niso. Je o tem kaj rekel predsednik države Danilo Türk. Ni, ker je to drugorazredna tema, naši pa imajo pomembnejše probleme, s katerimi se morajo ukvarjati. Recimo Andrej Magajna, ki je proti zakonu o RTV Majde Širca in še čem, kar je več kot izdaja države. In potem naj se ne čudi, če je dobil obisk iz resorja ministrice Kresalove.
Sem pa zadovoljen, ker naši znajo z izdajalci. Meni je na primer nekdo (pra-predhodnik naših) v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja med kriminalističnim zaslišanjem zaradi nekega protidržavnega besedila rekel nekako takole: ali si naš ali pa te bo na prehodu za pešce povozil avto. Zato sem naš. Danes se te metode v glavnem ne uporabljajo več, ker je tehnologija zelo napredovala in te lahko povozi računalnik, ne pa avto. V avtu ti lahko kvečjemu čisto slučajno odkrijejo nekaj gramov kokaina ali heroina, ko te čisto slučajno ustavijo, da pogledajo, ali imaš na primer varnostni trikotnik.
Lahko te kdo povabi na kosilo in ti ga plača, potem te pa pred restavracijo ustavijo organi in ti povedo, da si se ravnokar podkupoval s srednje pečenim biftekom. Ali pa te, če se spomnim nekega župana, fotografirajo z neko sumljivo gospodično sumljive nacionalnosti in te pridržijo zaradi spodbujanja prostitucije, fotke pa pošljejo kakšnemu od medijev. Ena boljših zgodb je seveda Patria, pri čemer smo morali angažirati vse svoje sile in vpoklicati tudi rezervne ešalone, to pa je naporno in drago.
Generalno rečeno, metod, kako koga preventivno spraviti k pameti, se pravi, še preden blati naše, je več kot dovolj! Edino, kar še ni v naši moči, je na primer to, kako Katarino Kresal, Slovenko leta, obraz leta in ministrico desetletja, spraviti v mednarodni obtok. Popoln škandal je, da je ameriška revija Glamour med osemnajst svetovnih političark letošnjega leta uvrstila Jadranko Kosor in ne na primer – če jim že Kresalova ni pogodu – Majde Širca, Potrate časa, Cvete Zalokar in drugih cvetoberov naših ženskih vrst. Govori se, ampak samo govori, da je Kosorjevi pot do tega naziva tlakoval sosednji premier, to je Borut Pahor, Kosorjeva pa naj bi Pahorju za protiuslugo dala dosmrtni azil, če bi se leta 2012 na volitvah pri nas kaj zgodilo.
Zelo me pa veseli, da naši skrbijo tudi za duševno zdravje drug drugega. Tako je Drago Isajlović, znani agent državne varnosti, izrazil svoja občutja o Pahorjevem zdravju, ko je rekel, da je naš ministrski predsednik psihološko sesut. Ali je to diagnoza ali informacija, ne vem natančno, je pa res, da bi bil v taki državi, kot je ta hip naša, vsak normalen ministrski predsednik še kaj več kot psihološko sesut. Sto tisoč brezposelnih, milijon devetsto tisoč ljudi v pasti dvojne pravne države, skoraj 300 tisoč siromakov na meji klošarjev, milijardni zunanji dolgovi. Take države si ne zasluži nihče, tudi Pahor ne.
P. S.: Kar 66 odstotkov Slovenk in Slovencev ne podpira naše vlade. Preostalih 34 odstotkov pa še ni spregledalo.
Komentar: Reporter
