Pred približno tremi meseci je civilna pobuda Prebudimo Slovenijo organizirala okroglo mizo z naslovom Slovenci – enotni ali razdeljeni. Za omizje smo povabili predstavnike obeh političnih oziroma nazorskih strani tako imenovanih desnih in levih strank. Na povabilo so se odzvali dr. Romana Logar, Barbara Brezigar, dr. Ernest Petrič in Jože Kurinčič. Predstavniki levice se niso odzvali. Tako je odpadla izmenjava mnenj in poskus zbližanja obeh strani, čeprav samo na mikro ravni. Pogovor je snemal in predvajal Radio Ognjišče, priloga Družine Slovenski čas pa je objavil uvodni govor Jožeta Kurinčiča. S tem so glasovi udeležencev okrogle mize in nekaterih obiskovalcev dosegli tudi del slovenske javnosti.
Preveč je vsega, kar vnaša med ljudi nemir in negotovost
V dobri uri pogovorov ni bilo mogoče vprašanja o enotnosti ali razdeljenosti niti dobro načeti. Preveč je vsega, kar vnaša med ljudi nemir in negotovost. Politika oziroma politične stranke niso razdeljene samo med levico in desnico, pač pa so delitve in prepiri prisotni tudi znotraj obeh skupin. Levica ima to prednost, da se stranke in druge politične skupine v posebnih okoliščinah poenotijo in skupno nastopajo pred pomembnimi političnimi dogodki. Ampak to je zgolj tehnika politične veščine, ki je desnica ne obvlada, ker v zaledju nima avtoritete, ki vsakokrat ko je to potrebno, zapoveduje enotno in disciplinirano ravnanje[1].
Kako se zlo delitve in izključevanja začne? Teolog Joseph Ratzinger meni, da se mora vsak človek ravnati po resnici – po tem kar človek je. Človek je bitje z biti–od, biti-z in biti-za. Človek ni bitje z biti-zase, temveč bitje, ki živi urejeno in svobodno z drugimi. Ratzinger takega človeka imenuje resnični človek. Resničnega človeka uničuje vsiljevanje svojega prav drugemu. Naše vsakdanje življenje je polno neumestnih pripomb na račun drugega. Oblatiti bližnjega – tudi prijatelja, soseda, znanca ali mimoidočega in ga prikazati v slabi luči, je tako preprosto, kot zazehati in se mirne vesti odpraviti spat. Jezus je tako razvado ostro obsodil:
Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj.
Neuresničeni človek je obrnjen k sebi, zahteva pozornost, prijaznost in uslužnost zase
Resnični človek, kot ga opisuje Ratzinger, izžareva svojo osebnost navzven. S prijaznostjo, naklonjenostjo in razumevanjem se dotika drugih in jim, kot radi rečemo, polepša dan. Neuresničeni človek je obrnjen k sebi. Ničesar ali le malo daje od sebe drugim. Išče in zahteva pozornost, prijaznost in uslužnost zase. Če tega ni deležen, je slabe volje, razdražljiv in poln zamer do drugih. Z ničemer ni zadovoljen, zato se nenehno pritožuje in kritizira. Tega je ogromno v javnih občilih. Kritični zapisi na spletnih medijih, ki so napisani v zmernem slogu brez osebne diskvalifikacije, ne vzbujajo pozornosti. Mnogih odzivov in komentarjev so deležni predvsem zapisi, v katerih avtorji udrihajo po posebej izbranih osebah. Zdi se, da bralci ob tem uživamo, kulturno napisan članek, ki ni osebno žaljiv, pa je nezanimiv. Podobno kot če bi gladiatorji v areni tolkli po nasprotnikovi senci.
Tudi zelo ugledni mediji, kot je revija Reporter, eden redkih objektivnih in politično neopredeljenih časnikov, so naklonjeni politično ostrim, neprizanesljivim komentarjem. Seveda brez takih prispevkov bi bil medij papirnati tiger in nihče ga ne bi bral, poslušal ali gledal. Vendar pa: če avtor nekomu pripisuje nenačelnost, pomeni, da je sam načelen. Če nekomu oponaša nepoštenost, pomeni, da je sam pošten. Če nekomu očita, da menjuje svoja načela, politično in nazorsko usmeritev, pomeni, da je sam načelen in tako rekoč brez napak. Kritiziranje je pogosto promocija samega sebe na račun drugih. Najlažje se je dvigniti tako, da druge ponižujemo in tlačimo k tlom.
Ves svet je ogrožen in na robu uničenja, saj je mreža sprtosti globalna mreža
Takšno ravnanje, namerna diskvalifikacija drugega, se začne že na osnovni ravni, v družini. Mož in žena, ki sta prvi in naravni zgled svojim otrokom, se največkrat kregata za prazen nič. Edini pravi razlog pričkanja je usmerjenost vase, pričakovanje in zahteva, da se bo bližnji ravnal po moje, da bo upošteval in spoštoval moja pričakovanja, moja načela, moj prav in mojo čast! Vse to brbotanje in brbljanje, zakonski prepiri, užaljenosti, oporekanja in očitanja, ljubosumja in zavisti, privoščljivosti, podtikanja in ovajanja, opravljanja in tožarjenja in kar je podobnih grehot se dogajajo na vseh ravneh. V družinah, v podjetjih in ustanovah, v strankah in med strankami, med narodi, državami in velikimi imperiji. V družinah povzroča ločitve zakoncev in travme opeharjenih otrok, na svetovni ravni pa poniževanja, zatiranja, pustošenja, vojne in milijone mrtvih.
Predstavljajmo si, da bi vse sprte osebe na planetu povezali med seboj. Kako gosto prepleteno mrežo bi dobili! Doma porojeno konfliktnost prenašamo na višje ravni; med osebe v službi, med ljudi na vodilnih položajih, v stranke, vlade in med narode oziroma države. Mreža sprtosti je globalna mreža, zato je ves svet ogrožen in na robu uničenja. Ljudje, ki hlepijo po bogastvu, slavi, oblasti in oboževanju njih samih, hočejo vedno več; tudi za ceno, da okoli sebe vse poteptajo. Taki ljudje za svojo potešitev ne izbirajo sredstev. Lestev po katerih se vzpenjajo, jim držimo sami; zaradi prilagodljivosti in preračunljivosti, strahu, komodnosti in lenobe, zaradi razočaranja, privoščljivosti in sovraštva.
Vzdrževanje razdvojenosti naroda je temeljna strategija domače politike
Vrhunec nekulturnosti v medsebojnimi odnosih je v politiki. Vzorec takega vedenja je naša domača politika. Njena temeljna strategija je vzdrževati razdvojenost naroda za vsako ceno. Ljudje, izšolani v marksizmu in komunizmu se spretno skrivajo v ozadju, da s svojim odkritim delovanjem ne bi kvarili podobe Slovenije kot demokratične države. Cinizem in hinavščina sta glavni značilnosti tega popačenja. Kaj je drugega kot cinizem vzdrževanje pohabljenega zdravstva, ki ljudem ne prinaša drugega kot nervozo in strah pred boleznijo in smrtjo. Kaj je drugega kot hinavščina govoriti o neodvisnem sodstvu in se hkrati poigravati z usodami po krivem obdolženih in obsojenih ljudi. Kaj je glavna značilnost tako imenovanih osrednjih medijev, ki so svojo »objektivnost« gojili še v časih demokratičnega in samoupravnega socializma? Zvijačnost! Namesto, da bi svojo objektivnost dokazovali z razkrivanjem nečednosti in kriminala tam, kjer se oboje v resnici poraja, raje pometajo pred tujim pragom in vneto raziskujejo, kaj je pravkar izjavil Orban, zinil Trump ali tvitnil Janša.
Pomemben zaveznik vladajočih elit je diplodok z velikim telesom in majhno glavo – birokracija. To je stvor, ki ljudem greni življenje in jim jemlje voljo do dela in ustvarjanja. Za opozorila o pogubnosti razrasle birokracije se naša oblast ne zmeni. Nesposobnost in lenoba birokratov, ugnezdenih v vladnih službah, jih ne moti, saj so sami del birokracije. Neumnost, lenoba in nesposobnost je njihova glavna vrlina.
V strankah in gibanjih, ki nimajo svojih korenin v nedemokratičnem socializmu, ni pravih idej, kako spremeniti to stanje.
Šolstvo, kultura, promet, okoljska politika in spolnost so prepojeni z ideologijo, ki je gojišče slabe volje, nestrpnosti in malodušja. Odziv na tako stanje je negodovanje in kritiziranje vse povprek. V strankah in gibanjih, ki nimajo svojih korenin v nedemokratičnem socializmu, ni pravih idej, kako spremeniti to stanje. Namesto povezovanja se med seboj spopadajo za prevlado in s tem poglabljajo splošno nezadovoljstvo in malodušje. V desnih medijih je vedno več brezplodnih komentarjev, v katerih vneto kritiziramo nasprotne stranke, ob tem pa neusmiljeno tolčemo po izbranih osebnosti tako iz nasprotnega, kakor tudi lastnega tabora?
Zdi se, da s tem blažimo lastne frustracije in nezadovoljstvo. Ali se bo kdo zaradi naših neusmiljenih kritik spremenil? Se poboljšal in javno opravičil? Lažje je kamenje prožiti po hribu navzdol, kot jih valiti navzgor. Marsičemu se je mogoče odpovedati, marsikaj potrpeti, najtežje pa je potrpeti z drugimi in se odpovedati iskanju iveri v očesu drugega. Da bomo lahko premagali razdeljenost v družbi, moramo najprej izboljšati odnose v družini. Lahko začnemo takoj in najprej pri sebi.
Ali zato potrebujemo zakon[2] s 305 členi in razlagami v knjigi na 1221 straneh? Mimogrede: knjiga stane 200 evrov brez DDV.
[1] Prof. dr. Ernest Petrič je na okrogli mizi dejal, da enotnost lahko pomeni tudi enoumje. Zato odklanja tako enotnost, ki ne dovoljuje pluralizma mnenj in opredelitev.
[2] Družinski zakonik. Sprejet 21. 3. 2017. Začetek uporabe 15. 4. 2019.
