Kako se vrniti v civilizacijo?

25

teharje_grobnicaV lanskem letu so med množico predpisov sprejeli tudi Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Če bi sodili po besedah, ki smo jih ob obravnavi tega zakona poslušali, bi se verjetno vsi strinjali, da poslanci in vlada popolnoma resno tokrat nameravajo očistiti Slovenijo sramote, ki jo predstavlja preko 600 že evidentiranih grobišč (bolje “morišč”) s pobitimi, ki štejejo v desettisoče. Z današnjega zornega kota vidimo, da je od lepih besed do civilizacije dolga, zelo dolga pot.

Vrnitev, ki bi lahko bila opravljena pred 25 leti

Ko smo leta 1990 dobili demokratično vlado, pred tem pa se je z ustavnimi spremembami 1989 Slovenija odpovedala nazivu “socialistična”, se je odprla pot do civilizacije. Energija tistega časa, ki je z demokratičnimi silami izvedla tudi program samostojnosti, je bila sama po sebi tudi popotnica za vrnitev v civilizacijo.

Kaj smo si predstavljali? S političnimi reformami, volitvami, jasnim prelomom s totalitarno državno ureditvijo, ki bi jo branila politična tajna policija pred notranjim in zunanjim sovražnikom, z odmikom od jugoslovanskega samoupravnega modela je bilo skoraj samo po sebi umevno, da smo dejansko zavrgli vrednote revolucije. Predstavljali smo si, da kot narod enotno ugotavljamo zablodo socializma in torej nimamo nikakršnih težav, da bi to tudi jasno povedali. Pričakovali smo, da bo v skupščini bolj ali manj enotno in brez razprav sprejeta najprej obsodba preteklega sistema, sprejeta zakonodaja, ki bi uživanje privilegijev iz preteklosti ukinila ter kriminalizirala delo tajne policije ter drugih pravosodnih organov v političnih pregonih in hkrati rehabilitirala žrtve – tako žive kot pokojne. Pričakovali smo skesane funkcionarje ZKS, ki bi pred javnost stopili z iskrenim obžalovanjem ter izrazom pripravljenosti polnega sodelovanja z demokratičnimi oblastmi v preiskavi povojnih in medvojnih grozot, v upanju, da jim ta iskrenost pomaga doseči le moralno obsodbo in ne tudi ječe. Pričakovali smo, da bo narod, zgrožen zaradi spoznanja vsega hudega kar je komunizem zapustil, brez večjih težav v svoj vrednostni in pravni sistem sprejel zavračanje komunizma, socializma in ikonografije ter oseb, ki so ga vodile.

Če bi se takrat izpolnila naša pričakovanja, bi bila pogrebna maša v Kočevskem rogu, ki jo je daroval ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, skoraj naravno sprejeto končno dejanje pietete do mrtvih. Ostala bi zgolj in samo še postavitev spominskih obeležij, ki bi narodu pričevala o krajih morije. Svojci, ki so tako pogrešali svoje pokojne, bi na osnovi iskrenega kesanja “partije” in očiščenja dobrega imena pokojnih, brez večjih težav sprejela ta pogreb kot dokončno dejanje slovesa in s tem tudi osebnega zadoščenja. Slovenija bi se vrnila v civilizacijo in spravljena odšla v samostojnost.

Vrnitev, ki bi lahko bila opravljena ob vstopu v EU

A ostali smo v začudeni praznini, saj je z modrimi očmi in slovesno zadržanostjo zadnji šef CK ZKS s svojim nagovorom na pogrebni maši, z “več resnic” pojsanil, da se partija nima namena opravičevati, ker je njihova resnica tudi pravica, da v mrtvih še naprej vidijo sovražnike.

V počasnem dojemanju, da ta demokratično izvoljen parlament niti v večinskem Demosu ni enoten glede osnov (vrniti dobro ime in zaplenjeno premoženje, pregon zločincev,…) “normalnosti”, se je hitelo z izgradnjo države ter nasedlo novi partijski potegavščini: gledati je treba naprej! Naj se z zgodovino ukvarjajo zgodovinarji, mi pa potrebujemo enotnost, da čimprej pridemo do Evrope.

Živeli smo v tihem prepričanju, da ne EU in ne NATO ne bosta dopustila tako obremenjene države, ki niti premoženja ne vrne, kaj šele dobrega imena, da bi postala del elite narodov in držav. Tako stroga pravila o vsem: od pravosodja do okolja, od mehanizmov tržnega gospodarstva in konkurence pa do državnih pomoči, da bomo nedvomno izjemno strogo prijeti tudi zaradi neizdanih mrliških listov ter dobili “prehodno obdobje” v katerem moramo urediti našo totalitarno dediščino. Slovenija bi se z vključitvijo v EU vrnila v civilizacijo, zaradi zahtev demokratičnega sveta.

Vrnitev, ki nas še kar čaka

A tudi EU, NATO in druge pomembne skupnosti, kjer smo danes polnopravni člani, niso vrnile Slovenije v civilizacijo. Ostajamo torej barbarski narod, ki se že 70 let ne spravi k pokopu svojih mrtvih.

S potekom časa in razočaranjem prizadetih svojcev, ki še kar čakajo, da bo kdo kaj rekel ali storil, se dviguje tudi cena vrnitve v civilizacijo. Kar je bilo ob osamosvojitvi samoumevno je treba zdaj dokazati, saj smo postali skeptični do vsake napisane in izrečene besede vodilnih mož in žena v politiki. Po vseh sprejetih predpisih, komisijah državnega in lokalnega značaja, prostovoljnih akcijah in reakcijah ter spominskih slovesnostih prihajamo do spoznanja, da jih je prav malo, ki bi res imeli iskren namen kaj storiti.

Danes pač ni dovolj, da bi zgolj postavili znamenja na kraju evidentiranih grobišč in morišč: smo prevečkrat poslušali o strošku in potrebi po javnem naročilu ter predolgo čakali, da bi se iz besed zakona “se postavi” (samo od sebe??) z neznansko dolgimi polemikami o primernosti napisa (menda se še spomnite Mirana Potrča, ki je razlagal, kaj in kako razlikovati med “pravo” in “izdajalsko” stranjo ob sprejemu t.i. vojnih zakonov v obdobju 2004-2007) kaj rodilo.

Danes pač ni dovolj, da bi se na kraju grobišča ali morišča opravilo pogrebni obred in s tem dokončno slovo, saj smo prepričani, da pritiče vsaj nekaj truda nameniti temu, da bi ugotovili kdo vse je tam zakopan.

Danes pač ni dovolj, da bi pokopavali mrtve, vrednostno sodbo razlogov za njihovo žrtvovano življenje pa prepustili bodočim rodovom.

Danes pač ni dovolj, da bi kar sprejeli na znanje, da so žrtve umrle nasilne smrti, a bi ne preiskovali kaznivega dejanja in krivca poskusili najti ter mu soditi.

Pot do vrnitve k civilizaciji

Proces vrnitve bo trajal zelo dolgo: komunizem je narodu prizadel tako hude poškodbe, da bodo tudi rodovi, ki še niti rojeni niso, trpeli posledice. A vendar je proces treba začeti, da se nam nekatere zadeve ne bodo več zdele tako neznansko težke – ko sprejmeš nekaj kot neizpodbitno dejstvo, nehaš izgubljati energijo po nepotrebnem.

Država mora zastaviti svojo lastno rehabilitacijo tako, da se zaveže jasnim ciljem:

  1. mrtve bomo iskali, tudi če so njihova grobišča in morišča skrita v najbolj nemogočih koncih;
  2. mrtve, ki jih bomo našli, bomo poskusili identificirati, kakor to omogoča stroka;
  3. po najboljših močeh bomo skušali ugotoviti razlog dejanske smrti in ga kategorizirati kot posledico kaznivega dejanja, če bo tako ugotovljeno ter postopati kakor veleva zakon glede pregona;
  4. mrtve bomo pokopali: v družinski grob, če bo tako želela družina identificiranega ali v skupni grob (kostnico) če bo neidentificiran ali brez družine;
  5. vrnili bomo dobro ime vsem, ki so se zoperstavili komunizmu, saj sistem, ki je zgrajen na takem zločinu ne more terjati drugega kot upor;
  6. iz slovenske zavesti bomo zavestno pregnali mit pozitivnosti revolucije in njenih nosilcev ter posledic.

Take zaveze nam odprejo možnost, da bomo v miru pričakovali vsako novo informacijo o najdenem grobišču ali morišču, saj se bo postopalo vedno enako. Trajalo bo še desetletja, a v zavest ljudi bo prišel mir, saj bomo vedeli, da bomo nekoč normalni. Po grobih ocenah bo trajalo okoli 40 let… Simbolično, kakor potovanje izraelskega ljudstva skozi puščavo.

Na koncu še o skupnem grobu.

V razpravah o lokacijah končnega počivališča žrtev se je pojavilo kar nekaj različnih pogledov. Nedvomno gre za legitimno vprašanje, ki bi moralo biti rešeno v širši javnosti v skupni razpravi.

Teharje potrebujejo dokončanje v smislu dokončne ureditve parka, simbolične ureditve spomina na tamkajšne taborišče in predvsem sanacijo okolja. Nedvomno bi to lahko bilo eno izmed možnih pogrebnih mest tistih, ki bodo identificirani kot teharski taboriščniki, a ne bi bilo prav, da to postane splošno slovensko pokopališče neznanih žrtev slovenskega holokavsta iz vseh grobišč in morišč.

Maribor je sicer lepo urejeno pokopališče, ima tudi urejeno kostnico za začasno spravilo posmrtnih ostankov pred izvedbo preiskav sodne medicine, a pokopati neznane slovenske žrtve tam je hkrati tudi klofuta vsem, ki iz Dolenjske in Notranjske ter ljubljanske pokrajine (to pa je domicil večine padlih domobrancev) zvesto čakajo vrnitve svojih domačih.

V Novi slovenski zavezi predlagamo, da je Ljubljana kraj, kjer naj se nahaja ta skupni dokončni grob vseh, ki bodo ostali neidentificirani ali brez groba pri domačih. Različne so lokacije, ki bi bile dostojne in možne: predlagali smo kar Trg republike, saj bi tako dopolnili prizorišče osamosvojitve (kjer je bila spuščena zastava z rdečo zvezdo, proti kateri so se žrtve borile), spomenik revolucije (ki nas spomni na ideologijo v imenu katere so bili pobiti) ter grobnico herojev (kamor so bili z državnimi častmi pretekle totalitarne države položeni njihovi dejanski ali politični krvniki).

Hkrati pa smo slišali tudi za druge predloge: Orlov vrh, kjer je že bilo urejeno domobransko pokopališče (po zmagi revolucije oskrunjeno in izničeno); Navje, kjer je Plečnik predvidel pokop slovenske elite; Žale, kjer so spomeniki in grobovi, ki sodijo v vseslovensko zavest; pa še kakšen predlog smo slišali, ki kaže, da Ljubljana ima prizorišča vredna častnega spomina.

Ljubljana je državna prestolnica in kot taka je dolžna sprejeti simbole državnosti. Med te pa je treba uvrstiti tudi pokojne žrtve komunistične revolucije, čeprav jih nekateri ne želijo priznati drugače kot sovražnike. Celo na washingtonskem Arlingtonu počivajo tudi pokojni vojaki nacistične Nemčije, fašistične Italije in imperialistične Japonske: civilizacija se pač kaže v odnosu do mrtvih. Mi pa smo še zelo daleč…

25 KOMENTARJI

  1. Pri litanijah “PRIČAKOVALI SMO” manjka ena temeljna in ključna poved:

    Pričakoval sem, da bodo demokratični politiki in intelektualci visoko cenili svobodo in o njej razmišljali nesocialistično. In ne bodo gradili novih fevdov, novih kolektivov.

    Tako pa se je ves čas dogajala gradnja naših fevdov. Vedno se najde način obrambe “našega”. Samo velik strah in histerija morata biti. Pod člankom TTIP lahko vidite kako se vsi katoliški komentatorji strinjajo, da je slovensko in evropsko kmetijstvo potrebno ZAŠČITITI pred ameriškim z visokimi carinami in obstoječo hiperregulacijo s strani birokracije Države.

    Tak vzorec se ponavlja na čisto vsakem koščku Slovenije. Vsak bo svoj fevd do amena ščitil. Noben ne bo popustil. Ker fevdalni socialisti – večina, vsi “desni”, vsi intelektualci, verujejo fevdalno v moč Države in socialističnega kolektiva.
    Važno je le, da ga naš vodja vodi.

    “iz slovenske zavesti bomo zavestno pregnali mit pozitivnosti revolucije in njenih nosilcev ter posledic.”

    Na zgoraj opisano obnašanje ga le utrjuje te. In s histeričnimi – brezrazumnimi konflikti, zdraharstvom, zmerjam-torej-sem, ta njihov ogenj spreminjate v uničujoč požar.

    Je na “desnici” sploh še kdo normalen?

  2. To je to!

    Življenjsko logično in jasno zapisani civilizirani ukrepi, ki bodo omogočili slovenski prehod iz barbarstva v civilizacijo!

    Spoštljiv in občudujoč poklon gospodu Sušniku!

    Pojdimo vztrajno naprej in uresničimo na civiliziran način slovensko vrnitev v civilizacijo!

  3. Podobno razmišljam kot avtor tega prispevka. Res smo to tako pričakovali, kot pravi Sušnik.
    Spomnim se nekega pogovora kmalu po osamosvojitvi z mojim sorodnikom, ko mi je dejal, da bo to še trajalo, morda celo deset let, potem pa da se bo normaliziralo. Začudila sem se, češ pa menda ja ne tako dolgo …

  4. V civilizacijo se bomo lahko začeli vračati, ko bo na oblasti koalicija civiliziranih strank.

    Samo vračanje v civilizacijo bo pa dolgotrajni proces. Civilizirati bo treba šolski sistem, sodišča, medije, kulturo itd. Šele potem bomo postali civilizirana dežela.

    • Se strinjam.

      A danes civiliziranih političnih strank in politikov nimamo!

      Zakaj?

      Ker nimamo civiliziranih civilno družbenih skupin?

      Zakaj?

      Ker je večina posameznikov v glavah socialistov: razmišljajo kolektivno, fevdalno in se popajo (kot neumne muhe na luč) na moč.

      Razlika med svobodnim podjetnikom (Gospodarjem) in birokratom, ki vodi podjetje v imenu Države je konflikt med vrenjem podjetnih idej+ osebno odgovornostjo in med MOČJO.

      Komur je do moči več kot do svobode je socialist oz. fašist, komunist, krščanski socialist.

      Socializem in komunizem sta se v 20.stl.najbolj brutalno prijela v nerazvitih, fevdalnih državah zlorabljenih hlapcev in sužnjev, ki so si samo poiskali novega Fritzla: Rusija, Kitajska, Južna Amerika, Afrika, Slovenija.

      Rešitev: vsak se mora sam začeti odgovorno spreobračati ven iz socializma, birokratizma , fevdalizma. Pri tem si lahko pomagamo. Tako bodo nastajale manjše skupinice civilne družbe, ki bodo morale kot kvas prekvasiti večji del družbe. Najboljši med njimi (pozitivna selekcija!) bodo postavili politične stranke, predloge, reformne zakone in nazadnje vlado.

      Tu pa vidimo, da se je največji del “desnice”, najbolj socialistični del, pripopal na moč na fevde, ki jih trmasto brani na komunistične ali fašistične načine. V socialistični družbi je vedno negativna selekcija. Na vrh plavajo brezobzirno, brezsramno, z brutalno in pokvarjeno močjo najslabše osebe po znanju, delovnih rezultatih, vrednotah: psihopati.

      • …”Ker nimamo civiliziranih civilno družbenih skupin”…
        —————
        Jaz pa mislim da jih imamo, morda več kot si lahko mislimo. Je pa res da te skupine ne kažejo interesa za vključevanje v politiko. Tako da potenciali so, kvečjemu motivacije ni …

      • V mislih sem imela levico, ki si je s poboji pripravila teren za večno oblast. Tudi če pride do navidezne zamenjave na vrhu, oblast realno vedno ostane levici.

  5. Odličen članek, ki dobro opiše naša tedanja pričakovanja in sedanja razočaranja. Tudi jaz podobno razmišljam kot avtor in Amelie. Navdaja me pesimizem in prepričanje, da se bo vse zelo počasi spreminjalo še desetletja, pod pogojem, da bi Evropa ostala na svojih temeljih in vrednotah, ki bi vplivale na našo družbo. Vendar žal izgleda, da ne bo tako. Evropa in z njo mi se nagiblje v levo, v multikulturnost in islamizacijo in vedno bolj pozablja na grško-rimske in judovsko-krščanske korenine. To dogajanje pa bo vplivalo zaviralno na naše recivilizacijske napore. Kdo ve, kaj čaka Evropo in Slovenijo v prihodnjih desetletjih. Marsikje se že sliši mnenja, da Evropa dela samomor. In kaj bo s Slovenijo?

    • Evropa in z njo mi? Mislim da smo mi vsaj kakšnih 500 let pred Evropo, če bo Evropa sploh kdaj dosegla našo stopnjo napredka.

  6. Socializem je uničil našo civilizacijo. Socialisti nam civilizacije ne morejo vrniti. Še najmanj na socialističen način: nasilje, moč, manipulacije, spletke, medijski in fizični umori.

  7. Zaskrbljujoče je, da ne moremo uresničiti niti en izmed temeljnih civilizacijskih pridobitev človeštva in da se še vedno pojejo slavospevi barbarstvu.

  8. “Kako se vrniti v civilizacijo?”

    Ve se, z upoštevanjem Božje volje. In kateri je prvi ukaz, ki ga je Bog dal prvim ustvarjenim ljudem? To je copy&paste:

    Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

    28 Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« , napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1, 27-28)

    Poudarjam: ” … bodita rodovitna in množita se …«

    Izpolnjujemo ta prvi ukaz? Ne! Torej je načrtovanje korakov v civilizacijo povsem odveč. Bo pač namesto prava, ki temelji na človekovih pravicah in svoboščinah, gospodovalo šeriatsko pravo.

  9. Res smo pričakovali prehod v normalno civilizacijo, ampak žal ne vsi. In ko sem se sam skušal spomniti nazaj, kako in zakaj, mi je prišla na misel ena zanimiva zadeva.

    Namreč, iz devetdesetih se spomnim enega zelo pogosto slišanega razloga za osamosvojitev in za to, da ne ostanemo v skupni državi z ostalimi narodi – ker smo mi strašno delovni in uspešni, ostali narodi pa ne, potem so pat dol Srbi, ki hočejo vse imeti pod kontrolo in zase porabiti naš težko prislužen denar.

    In ko sedaj s primerno razdaljo gledam na to, bi rekel, da so se naši komunisti zelo dobro prilagodili tej miselnosti. Po eni strani so s takim gledanjem ustvarili zunanjega sovražnika, kar je bil razlog za enotnost za osamosvojitev, po drugi strani so se pa na ta način obdržali na oblasti za toliko časa, da so sedaj oni tisti, ki lahko delajo točno tako, kot so nekoč krivili druge.

    Skratka, za komuniste popolna zmaga, za ostale pa za dolgo časa nadaljevanje nenormalnosti. Ker si ne predstavljam, da bi ob trenutni vsesplošni navdušenosti za levico v Sloveniji kaj kmalu prišli ven iz sedanje situacije. Ko je levica tako močna, da je normalno vpiti proti žrtvam in slaviti morilce, ki se jim reče zmagovalci in žrtvam izdajalci, potem rešitev žal ni blizu.

  10. "A ostali smo v začudeni praznini, saj je z modrimi očmi in slovesno zadržanostjo zadnji šef CK ZKS s svojim nagovorom na pogrebni maši, z “več resnic” pojsanil, da se partija nima namena opravičevati, ker je njihova resnica tudi pravica, da v mrtvih še naprej vidijo sovražnike", piše avtor aktualnega članka.
    Berem pa tudi:
    Po desetih letih spet venec in svečka v Kočevskem Rogu
    Kočevski Rog- Včeraj je minilo natančno deset let od spravne slovesnosti pri množičnem grobišču po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu, ko sta se predsednik države Milan Kučan In nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju. Ob obletnici so predsednik Kučan z ženo Štefko Kučan, dr. Spomenka Hribar, ki je pred desetimi leti dala pobudo, naj slovenska država priredi spravno slovesnost, kočevski župan Janko Veber, predstavniki vojske in peščica drugih, med katerimi ni bilo nobenega predstavnika ne cerkve ne vlade, položili venec In prižgali svečko. V javni izjavi je predsednik Kučan zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju Ijudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih
    peljeta drugam, povzročata nove delitve In zbujata nova sovraštva, je med drugim v izjavi zapisal Milan Kučan. D. P.
    NEDELO, 29. JULIJ 2000

  11. Kdo se mora tudi vrniti v civilizacijo?
    Da to je vprašanje tudi za pomladne stranke! V najbolj desni slovenski občini Ribnici, kjer so vseskozi na oblasti pomladne stranke, predvsem SDS na čelu s poslancem Jožetom Tankom, je lokalna oblast in SKD sodelovala in organizirala spominsko slovesnost le ob postavitvi spomenika pri grobišču žrtev revolucije v breznu Žiglovica na Mali gori. Večja slovesnost je bila zopet le, ko je bil postavljen betonski križ, kot nadomestek lesenega, ker je ta zgnil in padel.
    Od odkritja spomenika vse do danes ni državna oblast, niti lokalna, obeležila spomina na te žrtve revolucije in grobišče sameva, v sramoto politične pomladi!
    Spomin na TIGR-ovce, ki so umrli tudi v Mali gori in spomin na umrle partizane v bolnici Ogenjca na Veliki gori, pa se vsako leto veličastno obeležuje, tudi na državni ravni in ob veliki udeležbi in medijski pozornosti.
    Kdo se mora tudi vrniti v civilizacijo?

  12. Pieteta do pokojnih!?
    DRUŽINA, 09.12.2007
    Dan mrtvih je minil kot običajno. Slovenci smo zopet bogato okrasili grobove in z množičnim obiskom pokopališč počastili spomin rajnih. Izkazali smo pieteto, spoštovanje do pokojnih. To je naše priznanje, da je naše sedanje bivanje tesno povezano z delovanjem naših prednikov. Na zunaj vse lepo in prav. Poklon rajnim je bil kot po pravilu najprestižnejši predvsem tam, kjer lahko živi pokažemo, poleg pietete do pokojnih, tudi svoj prestiž. Vsaka družba oz. narod pa ima še posebna pokopališča. So rezultat preteklih različnih viher v človeštvu, družbi, narodu. Tako je tudi na Slovenskem.

    Takšna pokopališča nosijo posebno sporočilo. Tudi na teh grobiščih izkazujemo spoštovanje do pokojnih. Izkazujemo pa tudi svojo kulturo.

    Eno takšnih prvih grobišč v ribniški dolini je globoko brezno Žiglovica v Mali Gori. Tam počivajo žrtve medvojne revolucionarne vihre iz julija leta 1942 iz Ribnice in Strug.

    Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske« domače NOB in bile prepričane v grožnje o nehumanosti okupatorja, Italijanov. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino …

    Po 50 letih od poboja je bil tudi njim leta 1992 postavljen spomenik. Tedaj je bila velika slovesnost, maša in svečani govori nedolžnim civilnim žrtvam v spomin. Zbrana je bila velika množica. Poročala je celo televizija.

    Njim v spomin in nam v opomin je bilo postavljeno tudi razpelo, v katerega naj bi pobiti tudi verjeli. Na spomeniku namreč piše: »Kdor svojega bližnjega obsoja, se lahko zmoti, kdor mu odpušča, se nikoli ne zmoti!«

    Že po 1. novembru sem tudi letos obiskal podobna grobišča, tudi brezno Žiglovica. Priznati moram, da me je k temu dodatno spodbudil zgled, ko sem v dneh okoli vseh svetih videl, kako veliko ljudi se zbere in pokloni spominu mrtvih na negovanih grobovih padlim za NOB. Na primer v ribniškem gradu in še kje. Hvalevredno pietetno ravnanje. Lahko je za zgled!

    Odnos do grobišča in pokojnih v grobišču brezna Žiglovica pa žal ne more biti za vzor. Res je, da je občina poskrbela za smerokaz. To pa je vse, kar se je zgodilo po 15 letih, odkar je to uradno pomnik naše ribniške zgodovine. Že poleti sem opazil, da je križ na tleh, ker je spodaj zgnil. Zaščitne kovinske vrvi že dolgo ni več … Težko sem sledil poti do brezna. Našel sem štiri svečke. Razpelo pa še vedno visi nad breznom. Narava, sneg in veter ga bosta pahnila v brezno … Ali bo križ in spomin na te nedolžne žrtve v brezno zopet pahnila predvsem naša majhna pieteta? Upajmo, da ne bo tako! Dokažimo svojo kulturo in spoštovanje do vseh pokojnih.

    Franc Mihič, Ribnica

    http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/FEC16CAAB05885D3C12573A800460E24?OpenDocument

  13. "Ostajamo torej barbarski narod, ki se že 70 let ne spravi k pokopu svojih mrtvih", ugotavlja g. Peter Sušnik.

    Moje mnenje:

    Zgodovina, sprava in vizija!
    DNEVNIK, 29. avgust 2015
    DELO, 31. avgust 2015
    DEMOKRACIJA, 3. September 2015

    Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti.
    Berem pa tudi: komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj.
    Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.
    Tudi naša politika oziroma vlada pripravlja našo vizijo, t. j. postavlja strateške razvojne cilje in strategijo pametne specializacije Slovenije, ki bo opredelila, v čem smo dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji Slovenije za uveljavitev našega znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo?
    Osnovni pogoj za učinkovit razvoj in blagostanje pa je kot povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost.
    Zato me zelo skrbi in zanima naša perspektiva, saj žal premnoge zanima le to, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa raziskana zgodovina zgodovinske znanosti na ravni države.
    To ne more biti naša perspektiva!
    Koga torej res zanima naša objektivna zgodovina in vizija, temelj naše perspektive?
    Franc Mihič, Ribnica

    https://www.dnevnik.si/1042719344/mnenja/odprta-stran/zgodovina-in-vizija

  14. Ne pozabimo, bila je okupacija in državljanska vojna!
    REŠETO, 31. marec 2016

    Praznik »Dan upora proti okupatorju«, 27 aprila, vsako leto potvarja zgodovino in razdvaja državljane! Dne 26. aprila 1941 je bila ustanovljena PIF – Proti imperialistična fronta, kar je zgodovinsko dejstvo. SZ je tedaj spoštovala pakt z nacisti in japonskimi fašisti in je naciste bogato oskrbovala, komuniste pa odvračala od upora. Vsi komunisti, tudi KPJ, so ta pakt spoštovali. ZZB NOB pa žal še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.« Ta zahteva je razumljiva. Toda kdo so bili res izdajalci? ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo potekala tudi boljševistična revolucija. Komunisti so jo prikrito sprožili in že l. 1941 pričeli likvidirati nasprotnike revolucije. OF so vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je zgodilo. Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša kot okupator. Že besedno nasprotovanje revoluciji, komunizmu, je pomenilo represalijo, likvidacijo. Mnogi so se v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja, da so preživeli. Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi ogrozil zmago revolucije za povojno oblast. Zato je partizansko revolucionarna stran s pomočjo italijanskih topničarjev l. 1943 v Grčaricah likvidirala »plavo gardo«, enoto poražene kraljeve vojske v domovini, ki je pričakovala zahodne zaveznike. Spopad v državljanski vojni se je samo še povečeval. V državljanski vojni je krivično govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa zmagovalci v revoluciji in nad okupatorjem. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo? V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo. Mogoče so le izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije. Ali je bilo zatiranje TIGR- a res prispevek boju zoper okupatorja? Ali bi zavezniki res pustili zasedeno samo Slovenijo, potem ko osvobodijo Italijo in Avstrijo? Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega družbenega modela in smo zato izgubili del narodovega ozemlja! Ali je prav, da smo bili drugače misleči drugorazredni, eni pa avantgarda? Režim SFRJ se je tik pred osamosvojitvijo reševal še s prodajo orožja stradajočim v Afriki. L. 1989 je bila 2.763 odstotna inflacija v državi? V prispevkih prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino berem, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat ponovil slovenski javnosti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko storjeni na eni in drugi strani!V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda! Praznujmo »Dan zmage«, kot to počne vsa Evropa! Skrajni čas je, da državotvorna politika preneha razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom. To ne more biti temelj skupnega razvoja, ne naša perspektiva!

    Franc Mihič

  15. Zakaj jih ne pokopljemo in jim ne postavimo spomenika?

    Vprašanje, doklej bomo še barbari? To vprašanje se mi postavi, ko berem odličen prispevek novinarke Anuške Delić, ki se sprašuje o usodi žrtev povojnih pobojev oz. konkretno žrtev v Hudi jami. Na regalih v rovu Hude jame, ki je bil pred dobrima dvema letoma preurejen v nekakšno kostnico, na dostojen pokop čakajo posmrtni ostanki 778 pobitih. Toda v jašku rova so posmrtni ostanki še več tisoč pobitih, pri čemer je njihovo število mogoče oceniti zgolj glede na globino jaška in druge relevantne parametre. Ocene so, da jih je okrog 2500 oziroma največ 2800, po drugih ocenah jih je tam še najmanj 3500. Praviloma je pokop pokojnika stvar svojcev, toda njihovo vlogo mora v primeru žrtev množičnih pobojev prevzeti tudi družba. Ležijo na pragu, zloženi v raznobarvne gajbice, in čakajo, da jih bodo nosilci družbene moči opazili, čeprav je obletnica odprtja Barbare rova že minila. Zakaj vsaj teh, katerih spokoj smo z najdbo in izkopom že zmotili, ne pokopljemo? To vprašanje nima nikakršne zveze s politiko ali z ideologijo. To vprašanje zadeva človeškost, je vprašanje civilizacijskih norm, ki jih ljudje sicer ne odrečejo nikomur, niti svojim hišnim ljubljenčkom ne. Dejstvo je, da so bili pobiti v Hudi jami nekoč »samo« ljudje, iz mesa in krvi, in da danes njihovi skeleti čakajo na razsodnega sodobnika, ki jih bo pokopal in jim končno dal večni mir. Se bomo le streznili, postali normalni civilizirani ljudje? Smo res brez empatije in pietete? Povsem se strinjam z Alijem Žerdinom, kolumnistom in urednikom DELO SP, ki pravi:
    »Dejstvo, da je vlada v načrt razvojnih programov uvrstila tudi postavitev spomenika žrtvam vseh vojn, je hvalevredno. Odločitev o postavitvi spomenika je nujna. Ni pa zadostna. S spomenikom bi na simbolni ravni izrazili spoštovanje žrtvam vseh vojn, hkrati pa resnični posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev še vedno ležijo raztreščeni; denimo v rudniškem jašku Barbare rova. Podobe posmrtnih ostankov, ki so v globini rudnika za nedoločen čas shranjeni v pisane gajbice, kjer čakajo na dostojen pokop, kričijo. Najglasneje nam govorijo, da odnos do mrtvih preprosto ni pravilen. V Srebrenici stoji spomenik. Hkrati pa v Srebrenici vsako leto 11. julija dostojno pokopljejo nekaj sto žrtev pokola, ki se je zgodil leta 1995. Leta 1995. Ne leta 1945.«
    Mehmedalija Alić, ki se je soočil z vsemi hudimi zločini druge polovice 20. stoletja na naših tleh, s povojnimi poboji v Hudi jami, z izbrisanostjo, z genocidom v Srebrenici pa odkrito pravi: »Po nekaj mesecih dela v Hudi jami ter analiziranju dogajanja v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka. O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. V novi zgodovini moramo očistiti pretekle zločine in laži, in to tako, da glasno govorimo o resnici. Sovraštvo je smrtni greh, ljubezen pa upanje in življenje«. Temu lahko le pritrdimo. V nekdanji skupni državi smo Slovenci veljali za poštene in delovne. Danes je ostal le sram, do kakšnega dna smo segli. A tudi upanje, da ne vsi. Nikakor pa ne dojamem mnenja Spomenke Hribar, ki pravi, da je bila ena od obravnavanih lokacij za postavitev spomenika tudi Trg republike, -v enoumju pa Trg revolucije, da se ne pozabi-, toda ta je že »zaseden«, pravi, s spomenikom revolucije. Kdo ima še vedno torej prednost, revolucija? Po moje nikakor ne!
    »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega «, bi bilo tudi za Spomenko Hribar prav. Saj tudi pravi: »Medtem ko je bil še posebej prva leta po vojni poudarek na revoluciji kot zaslugi partije, se je zdaj revolucija kar nekam izgubila in tudi zveza združenj borcev se je preimenovala v zvezo združenj borcev za ohranitev vrednot NOB. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so predvsem »narodne in osvobodilne«, ne pa revolucija.«
    Postavimo vendar končno spomenik vsem žrtvam vseh vojn, menda tudi žrtvam revolucije, če cenimo poštenje in pieteto do vseh mrtvih. Bilo bi to častno dejanje, da se znebimo »barbarizma« razmetanih kosti po grapah in jamah, ki še čakajo pokopa. Revolucije naj bo vendar že enkrat konec. To bo velik vložek za spravo in v prihodnost razvoja Slovenije.
    Franc Mihič

    REŠETO 2013

  16. V večini živimo sedaj življenje tako, da nam vseskozi primanjkuje časa.
    Zato Vas prosim, g. Mihič, če potrdite moj povzetek da bi bolje razumeli.
    Je bistvo v tem, da g. Kučan obžaluje med in po vojni pobite, ne obžaluje pa vzrokov, ki so privedli do tega, ker trdi da ima vsak svojo resnico ?

  17. Roman Leljak ‎@RomanLeljak
    Danes dobil obvestilo ministrstva. Novi zakon NSi ne dovoljuje sorodnikom žrtev 2. vojne, da sami pokoplejo svoje bližnje. Bravo NSi!

    • “Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev dobro zaživel in prinaša pozitivne rezultate” (NSi)

    • To nisem prepričan da je res. Prejšnji zakon je celo “terjal”, da žrtve pokopavajo svojci na svoje stroške. Silno tenkočutno.
      Če je kaj povzročil novi zakon je to, da se sedaj nekaj zgodilo. Ne vemo še kaj. Z nezaupanjem spremljamo dogajanje. Novi spomenik, pokop v Mariboru, … kar nekaj sumljivih stvari je in čakam, da se razkrijejo nameni gospode. Me prav zanima kaj bo s tem razpisom. Čisto možno je da ne bo nihče dal nobene ponudbe. Silno nenavaden mi je ta razpis. Kot da bi šlo za arheološka izkopavanja…

Comments are closed.